Dragi obiskovalci, dobrodošli na naši novi spletni strani. Morebitne začetne nepravilnosti odpravljamo sproti, da bo vaša uporabniška izkušnja čim boljša. Hvala za razumevanje.
  • Kabinet čudes

Portreta Ceneta Vipotnika v delih Vita Globočnika

Portreta Ceneta Vipotnika v delih Vita Globočnika

Vito Globočnik (1920–1946) je bil slovenski slikar in grafik. Rodil se je leta 1920 v Bistrici pri Tržiču. Kratek čas se je šolal na zagrebški akademiji in s tem stopal ob boku Kluba Neodvisnih. Skupine mladih umetnikov, ki jih je zaznamoval slog barvnega realizma in hkrati iskanje nacionalnega izraza slovenske umetnosti. Globočnik sicer ni bil del te skupine umetnikov, vendar so njihova dela socialnokritične umetnosti in intimizma močno vplivala na njegovo umetnost, v katero je ostro zarezala druga svetovna vojna. Slikar je bil leta 1942 aretiran v Ljubljani, od koder so ga nato poslali v taborišče v Monigu. Leta 1943 je bil nato zaprt v taborišču v Padovi. 

Risba taborišča s svinčnikom.
Vito Globočnik, Motiv iz taborišča Padova (list iz skicirke IV), 1942, perorisba s tušem, 21,5 x 31,7 cm, inv. št. RI-30.

Maja 1943 se je nato pridružil partizanom, kjer je delal v grafičnem ateljeju centralne tehnike KPS. Takrat se je v veliki meri lotil ustvarjanja v grafični tehniki, pripravljal vizualni propagandni material ter samostojna likovna dela. Takrat je spoznal tudi svojo ženo, umetnico Alenko Gerlovič, s katero sta se tik pred koncem vojne tudi poročila. Sodeloval je pri lutkovni predstavi  Partizanskega lutkovnega gledališča z naslovom Jurček in trije razbojniki. Predstavo je režirala Alenka Gerlovič. Eno najbolj znanih Globočnikovih del tega obdobja je zagotovo grafična mapa linorezov z naslovom Herrnvolk z devetimi prizori vojnih grozodejstev, zloveščih predstavnikov okupatorjevega režima in krutih usod njegovih žrtev. Umetnik je umrl kmalu po vojni, leta 1946.Vito Globočnik je v času internacije  vseskozi ustvarjal in tehnikah risbe in akvarela. Na njegovih delih tega časa najdemo prizore taboriščnega vsakdana, krajine, vedute, intimne prizore ter portrete internirancev. Primer risbe Ceneta Vipotnika (1914–1972)  je celopostavna podoba pesnika, prevajalca, kasneje urednika, ki odločno zre predse. 

Risba s svinčnikom, portret osebe.
Vito Globočnik, Portret interniranca (Cene Vipotnik), 1942/43, perorisba s tušem, 34,3 x 25,3 cm, inv. št. RI-17.

Vipotnik je 1939 diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz francoskega jezika in literature. Bil je član odbora OF, leta 1942 pa so ga zaprli in je bil odpeljan tako kot Globočnik, najprej v Monigo, kasneje pa v Chiesanuovo pri Padovi. V času internacije je zložil številne pesmi, vezane na ikonografijo taboriščnega vsakdana, ki jih je objavil po vojni. Njegova pronicljiva poezija je tako ujela bistvo človeškega trpljenja, samoprevpraševanja, odpornosti in hrepenenja po svobodi sredi vojnega kaosa.

Kljubuje času, v katerem je risba nastala, saj Vipotnik predstavlja dominantno, odločno osebnost, ujeto v trenutku premišljevanja, snovanja. V njegovi drži s prekrižanimi nogami, podprto glavo in strumnim pogledom lahko zaznamo element ponosa, upora in vztrajanja. Lahko bi rekli, da je likovni slog risbe v sozvočju s socialnim realizmom Vipotnikove poezije. Likovna sredstva so skromna, figura je zgrajena na osnovi enolinijske poteze. Ploskev je definirana z nežnim shematiziranim diagonalnim senčenjem, ki figurno nekoliko splošči. Tudi sam prostor je komaj zaznamovan, vendar hkrati le nekaj perspektivičnih linij zadošča za občutek ambienta. Sam karakter upodobljenca je spretno zaznamovan z nekaj potezami, pri čimer je sama nadrobnost oblikovanja glede na posamezne dele risbe različno intenzivna. V obrazu tako zaznamo več pozornosti, značajskih potez, hkrati pa je upodobitev desne roke abstrahirana in zlita z okolico.Globočnik je isti motiv zabeležil tako v risarski kot v slikarski tehniki. 

Portret, olje na leseno podlago.
Vito Globočnik, Portret pesnika Ceneta Vipotnika, 1943, olje na leseno podlago, 61,8 cm 41,3 cm, sign. l. zg.: V. Globočnik, inv. št. SK-13.

Podoba Ceneta Vipotnika je tako ujeta tudi na sliki iz leta 1943. Portretiranec je prikazan v podobnem sedečem položaju s prekrižanimi nogami, pri čimer pa je očišče gledalca v tem primeru nekoliko višje. Slika zato daje občutek, da gledalec portretiranca gleda z nekoliko superiorne pozicije. Če so v primeru risbe fiziognomske značilnosti Vipotnika jasno zaznamovane, pa na sliki vlada skoraj popolna odsotnost zaznambe značajskih potez. Tudi telo deluje veliko bolj sključeno in potrto. Slikarsko upodobitev Vipotnika zaznamuje Globočnikova tipična barvna paleta tega časa temnejših rjavih in zelenih tonov. Prostor je delno označen le s podobo stola pod figuro, sicer pa samo ozadje ni definirano. Globočnik je delo naslikal z zanj značilnimi širokimi in dolgimi potezami čopiča, ki shematizirajo barvno površino. S principom grajenja barvne površine z nalaganjem različnih barvnih tonov enega ob drugega, naslikana podoba kljub deluje dramatično in vehementno, kljub temu, da vsebinsko označuje nek miren dogodek.

Ko danes razmišljamo o vzgibu za ustvarjanje v času internacije, ga povezujemo med drugim z nujo, s potrebo po izražanju, z uteho, uporom, s kljubovanjem, kritiko in z aktivizmom. V Globočnikovih delih, ki so nastala v tem času, vidimo, kako se z upodobljeno vsebino njegovih dek spreminja tudi likovna interpretacija dela. V mapi Herrnfolk je njegov slog surov, oster, dramatičen in neposreden. V njegovih krajinah zaznamo naslone na predvojni barvni realizem. V njegovih portretih sointerniranecv pa pride na plan najbolj liričen slog, ki zaznamuje tudi risbo Vipotnika. Gre za nežno zaznambo, s katero Globočnik uspe povzeti ključne vizualne elemente osebnosti, ki jo ima pred seboj. Torej pesnika – humanista. Z vsako potezo svinčnika prenese ne le fizične značilnosti osebe, temveč na papir vtisne njegov značaj, odpornost in dostojanstvo.

Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije v svoji zbirki hrani številna dela, ki so nastala v različnih taboriščih druge svetovne vojne. Dela prikazujejo možnostih odpora človeškega duha in trajni moči umetnosti, ki priča o zgodovini. V času internacij so se stkale tudi vezi med mnogi taboriščniki, ki so skupaj preživljali vsakdan internacije. Danes zato na tovrstne podobe ne gledamo le kot na portrete sodobnikov, temveč zaznambe, dokumente časa, ki so vsakega posameznika prikovale v realnost taborišča in ga na s humanističnega vidika razčlovečile. Čeprav je konkretnih primerov likovnih del umetnikov iz koncentracijskih taborišč malo, njihova dela ostajajo pomembno pričevanje o odporu. Ta dela zagotavljajo dragocen vpogled v izkušnje internirancev med drugo svetovno vojno in služijo kot opomin, kako pomembno je spominjati se in spoštovati njihove zgodbe.

Vsi prispevki

E - novičnik

Brezplačne novice o dogodkih in projektih Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije.