Sredi habsburškega Trsta, na ugledni lokaciji na Vojaškem trgu (Piazza della Caserma, na današnji ulici Fabio Filzi) ob openskem tramvaju, je bil leta 1904 po načrtu arhitekta Maksa Fabianija zgrajen Narodni dom. Imenitna, moderno zasnovana zgradba, je bila simbol gospodarske in kulturne moči tržaških Slovencev, ki so tedaj predstavljali četrtino vseh prebivalcev svetovljanskega mesta. Narodni dom je postal stičišče vseobsegajočega udejstvovanja Slovencev. Tu je bil pravi vrvež koncertov, političnih, prosvetnih in telovadnih prireditev, tu je domoval Hotel Balkan kot eden najmodernejših evropskih hotelov, Tržaška posojilnica in hranilnica, tiskarna in uredništvo časopisa Edinost, številna društva, telovadnica, gledališče s štiristo sedeži in z deloma stekleno in odpirajočo se streho, kinematograf, odvetniška pisarna Josipa Vilfana, banka, kavarna, restavraciji in zasebna stanovanja. Po šestnajstih letih se je 13. julija 1920 spremenil v pogorišče. Požgali so ga italijanski skrajneži fašističnega gibanja. Požig več slovenskih ustanov in osrednje – Narodnega doma – je bil grozljiva popotnica Slovencem štiri mesece pred sklenitvijo rapalske pogodbe, s katero so primorski Slovenci pripadli Kraljevini Italiji in njenemu, leta 1922 ustoličenemu fašističnemu režimu.

V muzeju hranimo originalno razglednico z motivom požganega Narodnega doma. Na njeni hrbtni strani je ob napisu »Cartolina postale Italiana« s svinčnikom pripisan in s klicajem poudarjen datum 13.VII.21. Nepojasnjeno ostaja, ali gre za napačno zapisano letnico ali natisnjeno razglednično fotografijo leto dni po požigu. Nedvomno pa je fotografija na razglednici opomin na začetek fašističnega pogroma in na dolga leta raznarodovanja Slovencev.