Gostujoča razstava Razsežnosti zločina –sovjetski vojni
ujetniki v drugi svetovni vojni
Nemške oborožene sile
so do konca vojne zajele približno 5,7 milijona vojakov in vojakinj Rdeče
armade. Z njimi so ravnali zločinsko. Pri tem so bila poleg vojaških in
gospodarskih interesov nacističnega režima pomembna tudi proti boljševiška in
rasistična stališča. Skupaj je umrlo več kot tri milijone sovjetskih vojnih
ujetnikov. V Sovjetski zvezi so se morali preživeli soočiti z nezaupanjem
oblasti: zaradi splošnega suma izdaje so bili dolga desetletja družbeno
zapostavljeni. Sovjetski vojni ujetniki so ena največjih skupin žrtev nemških
množičnih zločinov, kljub temu pa se jih vse do danes skoraj ne spominjamo.
Razstava je razdeljena na devet tematskih delov,
predstavljenih je dvanajst biografij in zemljevid taborišč. Še pred napadom na
Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 se je vodstvo nemške oborožene sile odločilo,
da zajetim pripadnikom Rdeče armade odreče zaščitne določbe, ki so veljale za
vse vojne ujetnike, in da usmrti nekatere skupine le-teh. Veliko število
pripadnikov Rdeče armade je bilo ustreljenih neposredno po njihovem zajetju ali
med prevozom v zaledje. Večina jih je umrla, ker Wehrmacht ni organiziral
ustrezne skrbi za ujetnike. Stradali so, zmrzovali ali podlegli epidemijam,
zlasti do pomladi 1942.
V taboriščih za vojne ujetnike so Nemci izvajali tako
imenovane »selekcije«. Po eni strani so iz političnih in/ali rasističnih
razlogov ustrelili vse, za katere so menili, da so nasprotniki. Po drugi strani
pa so med zaporniki iskali ljudi, ki so se jim zdeli "koristni". Te
so na primer uporabljali v taboriščih za vojne ujetnike, pri Wehrmachtu ali v
različnih pomožnih policijskih ali vojaških enotah. Poleg tega so bili
sovjetski vojni ujetniki nujno potrebni delavci za nemško vojno gospodarstvo.
Na stotine tisoč jih je moralo delati na območjih, ki jih je okupirala Nemčija
ali v nemškem rajhu. Izbor osebnih zgodb ljudi je primer raznolikosti Rdeče
armade glede na nacionalno, versko in socialno poreklo njenih vojakov in
vojakinj. Multietnična sestava več kot 30 milijonov pripadnikov vojske, ki jih
je Sovjetska zveza mobilizirala med drugo svetovno vojno, se je ujemala z več
desetinami narodnosti, ki so prebivale v državi. Na razstavi je gruzijsko,
tatarsko, ukrajinsko ali rusko poreklo predstavljenih ljudi mogoče prepoznati
nenazadnje tudi po tem, da so njihova imena navedena v posameznem jeziku. Dve
izbrani ženski in deset moških prihajajo iz krščanskega, judovskega,
muslimanskega ali ateističnega ozadja. Razlikujejo se po starosti, vojaškem
činu in socialnem ozadju: pojavljajo se kmečki delavci in študentka, pa tudi
ključavničar, zdravnik, učitelj, pravnik in univerzitetni profesor ter
muzikolog. Biografije odražajo različne vidike ujetništva, kot so pot skozi
različna taborišča za vojne ujetnike, razporeditev dela, premestitev v
koncentracijska taborišča, odločitve za oboroženi odpor ali sodelovanje z
Nemci.
Tematski in
biografski pristop dopolnjuje zemljevid Evrope. Predstavlja številčne in
geografske razsežnosti zločina. Na zemljevidu je prikazanih skoraj 100 od več
kot 2000 lokacij taborišč, kamor so bili odpeljani sovjetski vojni ujetniki, in
ocenjeno število žrtev. Avtorica razstave, ki jo je pripravil Museum
Berlin-Karlshorst je Dr. Babette Quinkert. Slovenski dodatek in panoje o
taborišču za vojne ujetnike v Mariboru, Stalag XVIII D (306), je pripravila
Lara Dreu.
Namen razstave je širši javnosti predstaviti malo poznano
taborišče Stalag XVIII D (306) Marburg an der Drau, ki je med drugo svetovno
vojno delovalo v Mariboru. V mestni četrti Melje so nemške okupacijske oblasti
po kapitulaciji Jugoslavije aprila 1941 najprej ustanovile taborišče za
zavezniške vojne ujetnike (vojake Kraljevine Jugoslavije, Francije, Velike Britanije,
Avstralije, Nove Zelandije), ki so bili pri Rdečem križu registrirani kot vojni
ujetniki in so bili deležni pravic, ki jih je ta status prinašal; tako so na
primer redno dobivali pakete s hrano. Septembra istega leta pa je bilo
obstoječe taborišče povečano za t. i. Russenlager, ki je bil namenjen izključno
sovjetskim vojnim ujetnikom in je bil popolnoma ločen od dela za zahodne
zaveznike. Sovjetski vojni ujetniki so bili povsem brezpravni in nezaščiteni s
strani mednarodnih zakonov. Bivali so v nečloveških razmerah, zato je zaradi
sestradanosti, surovega ravnanja in bolezni v taborišču smrti zgolj v nekaj
mesecih, natančneje od jeseni 1941 do spomladi 1942, umrlo približno 4000 do
5000 sovjetskih ujetnikov. Takšne številke niso naključje, temveč plod
premišljene politike nemških oblasti, ki so v Sovjetih videle manjvrednega
ideološkega sovražnika.