Razsežnosti zločina –sovjetski vojni ujetniki v drugi svetovni vojni
9. 5. 2022 do 15. 6. 2022
9. 5. 2022 do 15. 6. 2022

Gostujoča razstava Razsežnosti zločina –sovjetski vojni ujetniki v drugi svetovni vojni

Nemške oborožene sile so do konca vojne zajele približno 5,7 milijona vojakov in vojakinj Rdeče armade. Z njimi so ravnali zločinsko. Pri tem so bila poleg vojaških in gospodarskih interesov nacističnega režima pomembna tudi proti boljševiška in rasistična stališča. Skupaj je umrlo več kot tri milijone sovjetskih vojnih ujetnikov. V Sovjetski zvezi so se morali preživeli soočiti z nezaupanjem oblasti: zaradi splošnega suma izdaje so bili dolga desetletja družbeno zapostavljeni. Sovjetski vojni ujetniki so ena največjih skupin žrtev nemških množičnih zločinov, kljub temu pa se jih vse do danes skoraj ne spominjamo.

Razstava je razdeljena na devet tematskih delov, predstavljenih je dvanajst biografij in zemljevid taborišč. Še pred napadom na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 se je vodstvo nemške oborožene sile odločilo, da zajetim pripadnikom Rdeče armade odreče zaščitne določbe, ki so veljale za vse vojne ujetnike, in da usmrti nekatere skupine le-teh. Veliko število pripadnikov Rdeče armade je bilo ustreljenih neposredno po njihovem zajetju ali med prevozom v zaledje. Večina jih je umrla, ker Wehrmacht ni organiziral ustrezne skrbi za ujetnike. Stradali so, zmrzovali ali podlegli epidemijam, zlasti do pomladi 1942.

V taboriščih za vojne ujetnike so Nemci izvajali tako imenovane »selekcije«. Po eni strani so iz političnih in/ali rasističnih razlogov ustrelili vse, za katere so menili, da so nasprotniki. Po drugi strani pa so med zaporniki iskali ljudi, ki so se jim zdeli "koristni". Te so na primer uporabljali v taboriščih za vojne ujetnike, pri Wehrmachtu ali v različnih pomožnih policijskih ali vojaških enotah. Poleg tega so bili sovjetski vojni ujetniki nujno potrebni delavci za nemško vojno gospodarstvo. Na stotine tisoč jih je moralo delati na območjih, ki jih je okupirala Nemčija ali v nemškem rajhu. Izbor osebnih zgodb ljudi je primer raznolikosti Rdeče armade glede na nacionalno, versko in socialno poreklo njenih vojakov in vojakinj. Multietnična sestava več kot 30 milijonov pripadnikov vojske, ki jih je Sovjetska zveza mobilizirala med drugo svetovno vojno, se je ujemala z več desetinami narodnosti, ki so prebivale v državi. Na razstavi je gruzijsko, tatarsko, ukrajinsko ali rusko poreklo predstavljenih ljudi mogoče prepoznati nenazadnje tudi po tem, da so njihova imena navedena v posameznem jeziku. Dve izbrani ženski in deset moških prihajajo iz krščanskega, judovskega, muslimanskega ali ateističnega ozadja. Razlikujejo se po starosti, vojaškem činu in socialnem ozadju: pojavljajo se kmečki delavci in študentka, pa tudi ključavničar, zdravnik, učitelj, pravnik in univerzitetni profesor ter muzikolog. Biografije odražajo različne vidike ujetništva, kot so pot skozi različna taborišča za vojne ujetnike, razporeditev dela, premestitev v koncentracijska taborišča, odločitve za oboroženi odpor ali sodelovanje z Nemci.

Tematski in biografski pristop dopolnjuje zemljevid Evrope. Predstavlja številčne in geografske razsežnosti zločina. Na zemljevidu je prikazanih skoraj 100 od več kot 2000 lokacij taborišč, kamor so bili odpeljani sovjetski vojni ujetniki, in ocenjeno število žrtev. Avtorica razstave, ki jo je pripravil Museum Berlin-Karlshorst je Dr. Babette Quinkert. Slovenski dodatek in panoje o taborišču za vojne ujetnike v Mariboru, Stalag XVIII D (306), je pripravila Lara Dreu.

Namen razstave je širši javnosti predstaviti malo poznano taborišče Stalag XVIII D (306) Marburg an der Drau, ki je med drugo svetovno vojno delovalo v Mariboru. V mestni četrti Melje so nemške okupacijske oblasti po kapitulaciji Jugoslavije aprila 1941 najprej ustanovile taborišče za zavezniške vojne ujetnike (vojake Kraljevine Jugoslavije, Francije, Velike Britanije, Avstralije, Nove Zelandije), ki so bili pri Rdečem križu registrirani kot vojni ujetniki in so bili deležni pravic, ki jih je ta status prinašal; tako so na primer redno dobivali pakete s hrano. Septembra istega leta pa je bilo obstoječe taborišče povečano za t. i. Russenlager, ki je bil namenjen izključno sovjetskim vojnim ujetnikom in je bil popolnoma ločen od dela za zahodne zaveznike. Sovjetski vojni ujetniki so bili povsem brezpravni in nezaščiteni s strani mednarodnih zakonov. Bivali so v nečloveških razmerah, zato je zaradi sestradanosti, surovega ravnanja in bolezni v taborišču smrti zgolj v nekaj mesecih, natančneje od jeseni 1941 do spomladi 1942, umrlo približno 4000 do 5000 sovjetskih ujetnikov. Takšne številke niso naključje, temveč plod premišljene politike nemških oblasti, ki so v Sovjetih videle manjvrednega ideološkega sovražnika.

Prijava na e-novice

Brezplačne novice o dogodkih in projektih Muzeja novejše zgodovine Slovenije.