Fanzin

Pri uri likovne umetnosti smo se dotaknili sodobne umetnosti in sodobne zinovske produkcije, nato pa v duhu časa ustvarili skupinski fanzin na temo doživljanja socialne izoliranosti. Vsak dijak je prispeval eno stran, ker pa se ideje širijo hitreje (in varneje) virtualno, smo sestavili e-Zin, za katerega upam, da ga ob vrnitvi v šolske klopi tudi natisnemo.

Pomislila sem, da je takšen kolektivni dokument časa lahko zanimiv za zbiranje različnih prispevkov za časa virusa. Zadnja stran vsebuje kratek tekst o delu in avtorje.

Katja Kovše, mentorica dijakom 1.B razreda I. gimnazije v Celju

Baš Maja

Tik pred karanteno, februarja 2020, smo v naši družini pozdravili fantka Vita. Poseben čas, ki ga za celo družino predstavlja rojstvo otroka, je dodatno zaznamoval še nenavaden način stikov z njim. Na sliki Vito v naročju dedka Martina.

Tine Vučko

Agitatorski in provokatorski letak s kljukastimi križi in bebavimi teorijami zarote, ki me je nekega dne pričakal v nabiralniku. Ljubljana, maj 2020.
Simbolični izraz podpore Ivanu Galetu, opažen nalepljen na odtočnem žlebu na Židovski stezi v Ljubljani, maj 2020.

Stane Jeršič

Fotografirati se odpravim, da bi razumel, na kakšen način izraziti videno in doživeto skozi poetiko fotografskih podob. Šele nato pričnem snemati; povezovati trenutke (fotografije), ki odražajo prostor in čas, v kontekst, ki daje gledalcu priložnost zaznavati tisto lastno emocijo, ki simbolizira pomen našega bivanja.

Moj cilj je torej poslušati, opazovati, razumeti, čutiti, sintetizirati in zbrati poglede, ki mi omogočajo, da nevidno postane vidno. Posneti fotografije, ki navdihujejo z lepoto življenja.

dr. Josip Orbanić

Fotokronika koronavirusa v Ljubljani: marec-maj 2020

Spremna beseda

Koronavirus se je dotaknil in kreira življenje vseh nas. Eno je skrb za zdravje in zaščito sebe ter drugih, drugo pa kako preživeti, ostati normalen in se iz vsega kaj naučiti, kaj ustvariti. Fotoaparat je ena možnost. Če ga nimaš pri sebi je tukaj pametni telefon. V času ko smo “ostali doma” sem snemal z balkona. Stanujemo na 16. nadstropju in imamo zelo lep pogled na železnico, BTC, cestno križišče, Klinični center, sončni vzhod in ostalo na koncu Topniške ulice v Ljubljani. Ko grem po Ljubljani me zanimajo razne zadeve in če je kaj posebnega fotografiram. Poziv za sodelovanje v tem projektu sem opazil relativno pozno, šele konec aprila. Javil sem se s predlogom, da bi iz mojih fotografij naredil fotokroniko obdobja koronavirusa od sredine marca do sredine maja 2020. Pobuda je bila sprejeta in začel sem delati. Najprej sem poiskal fotografije za nazaj in potem sem še bolj fotografiral, ko sem se odpravil na sprehode. Vse je spontano, brez neke sistematike in načrta, tako kot so situacije nanesle. Je pa slika tega časa, zanimivosti in enkratnosti. Izstopa področje prometa - železnica, ceste in cestni promet vendar so zastopane tudi druge teme, ki so “padle v objektiv”. Fotografije so razvrščene kronološko - po datumu nastanka. Vsaki fotografiji sem dodal kratek opis in datum posnetka. Zelo sem zadovoljen, da mi je to uspelo, upam pa da boste tudi Vi, ki to gledate. Hvaležni smo, da nismo zboleli, drugo bo že kako. Upamo, da bo čas pozdravil tudi to rano in da bomo še občutili lepoto, veselje in srečo življenja.

Marec 2020 (od 14. marca naprej)

April 2020

Maj 2020 (do 11. maja)

Cezar

Jurka Jeran

ZAGREB, okrožje MIKULICI, potres v času korone

S fantom sva se odločila, da ne bova gledala poročil in spremljala novic. Dogovorila sva se, da bova čas karantene izkoristila za branje, ustvarjanje in delo.

Bil je lep sončen vikend. Večino časa sem preživela zunaj na balkonu, s knjigo v roki. V soboto se je vreme poslabšalo. Shladilo se je. Vse stvari sem pospravila iz balkona in počistila stanovanje. V nedeljo zjutraj sem se zbudila prezgodaj, saj se je celotna zgradba začela tresti v sunkih. Popadale so nam vse začimbe in škatle iz zgornjih polic. Tudi nova steklenica vina je doživela enako usodo. Ura: 6.30.

V šoku sva se odpravila ven do avta. Tudi sosedi so bili že zunaj. Sredi marca je padal sneg.

Kaj je zdaj to? Obsedela sem v avtu v šoku. Kaj se dogaja? Tako močnega potresa se nisem čutila v svojem življenju.

Čakali smo na drugi sunek. Na FB sem opazila, da je padel stolp zagrebške katedrale.

Dobila sem sporočila brata iz Ljubljane in kolegice iz Trbovelj, da so tudi oni čutili potresne sunke.

Preverila sva informacije preko spletnih omrežij. Naj ostaneva v avtu ali naj greva nazaj v stanovanje? Preko stožera so bile informacije, ki se niso skladale. Naj smo notri zaradi korone ali zunaj zaradi potresa?

Po 10. uri sva se počasi vrnila v stanovanje, pripravljena na takojšen odhod v primeru dodatnega sunka. Zaspala sem na kavču, oblečena in obuta, s torbo v roki. Po mesecu dni sva spet prižgala tv in imela "maraton" novic iz stožera.

Mjanmar

V mesecu februarju sva se s kolegico dogovorili da obiščeva Mjanmar. Kupili sva letalske karte, se pozanimali o varnosti, bivanju in nujnih zdravstvenih ukrepih, spakirali in... izvedeli, da se je korona razširila po Kitajski in Italiji. Greva? Naj odpoveva. Mjanmar meji na Kitajsko.
Kaj je sploh corona?

"Mah, pejva, to je samo vrsta gripe."

Poklicala sem različne ustanove, Mjanmarsko ambasado in Zavod za zdravje. Večinoma sva dobili podobne informacije. Pa sva se odločili, da pokupiva dezinfekcijska sredstva in vzameva še dodatno količino domačega šnopsa (škodit ne more :) ). In sva šli. Preko Zagreba v Doho in naprej v Yangon. Ugotovili sva, da ni veliko turistov. Terna! Povsod so naju smatrali kot VIP.

Prepotovali sva celotno državo in za konec odšli na poslednjo destinacijo: Paranga beach, poznano po lepih plažah in ogromnih resort hotelih (v katerih večinoma dopustujejo bogati Kitajci). Država je v mesecu Januarju prepovedala vstop Kitajskim državljanom, tako, da je celotno mesto samevalo.

Na poti do tja je na busu prišel do naju fant, ki naju je spraševal če že imava sobo in če bi bivali v resortu. Resort? Imava rezervacijo v malem hostlu. Budget je pač tak kakršen je, ko si mlad. Ne hodiš v resorte, ampak v cenovno dostopne sobe in hostle.
Mesto je bilo prazno. Hoteli so samevali. Vse je bilo podobno kot v kakšnem filmu o koncu sveta. V celotnem mestu nas je bilo do max. 20 turistov.
Bazeni so bili prazni. Vsi zaposleni so bili na delovnih mestih, le niso imeli dela. Pa smo jim naredili malce zabave: hodili smo v različne hotele in se pretvarjali, da smo tam gostje in tekmovali, v koliko bazenih lahko plavamo, ne da bi nas vrgli ven. (Nikjer nas niso vrgli ven, saj so bili veseli obiskovalcev.)

Na poti domov se je panika zaradi korone povečala: leteli sva preko Tajske, kjer so bili že prvi okuženi. Bova kupili maske? Potrebujeva kaj? Čutilo se je nervozo na letališču. Zaposleni so nosili kirurške maske. Na določenih mestih so preverjali temperaturo s toplotnimi kamerami.
Prispeli sva v Zagreb. Nihče naju ni vprašal za nič drugega kot za dokumente. Preko meje sva prispeli brez težav. Imeli sva srečo. V Ljubljano sva prispeli 14 dni pred zaprtjem

Tanja Majerle

Boris Beja

Fresh Pain II.
Likovni salon Kočevje, 17. 9.–28. 11. 2020

Vizualni umetnik Boris Beja se v Likovnem salonu Kočevje predstavlja z edinstveno prostorsko postavitvijo, kjer združuje različne materiale in načine likovnega izražanja. V svojem ustvarjanju tudi sicer uporablja raznovrstne medije vse od kipa, risbe, kolaža, fotografij do predmetov, ki jih združuje v kompleksne instalacije. Pri tem vedno in zelo premišljeno uporablja prostor kot izhodišče razmisleka, v katerega umesti instalacijo kot organizem, ki obiskovalcu omogoča (tudi čutno) zaznavo umetnikovega nazora.
Boris Beja s svojo prostorsko intervencijo v Kočevju v ospredje postavlja bolečino subjekta. Bolečino kot stanje duha posameznika, bolečino kot posledico nelagodja ali stiske. S postavitvijo dveh ut, ki si stojita ena nasproti druge v glavnem galerijskem prostoru, umetnik ponudi obiskovalcu prostor, kamor se lahko usede in v katerem lahko razmišlja ali ponotranji svojo bolečino. Med utama od stropa do tal v zaporedju visijo pole papirja, v katere je umetnik repetitivno vrezoval »Fresh Pain«. Velik del ustvarjanja Borisa Beje je namenjeno graditvi novih vzorcev, ornamentom in ponavljanju. Z ustvarjanjem ritma, ponavljanjem besed vedno znova in znova, se ustvarja ritem molitve. Ritem mantre, ki vodi k utehi. Uteho ponazori s praznimi prostori v papirju, kjer so izrezane črke, in s tem razblini »bolečino«. S ponavljanjem napisa »Fresh Pain« v isti tipografiji pa ustvarja tudi neke vrste opozorilo na mnogokrat  spregledane bolečine, ki so lahko prikrite, potlačene in nevidne. Kot Boris Beja pojasni sam, so le-te lahko skrite za zidovi in v naših telesih. Kljub mnogim znanjem o različnih čustvenih stanjih in stiskah so še vedno tabu tema sodobne družbe.
Večplastnost obravnavane teme Beja večkrat predstavlja z uporabo različnih materialov in načinov predstavitve. S plastenjem v galerijskem prostoru z uporabo arhitekturnih, kiparskih, slikarskih in video objektov na neki način prikazuje različne stopnje zavesti, resničnosti in izkušenj. Z vsemi elementi ustvarja sozvočje oblike in vsebine. Tako je tudi na tokratni razstavi, ko poleg že omenjenih objektov doda ročno izdelane keramične krožnike, v katere so odtisnjene posamezne črke. Te sicer tvorijo besedo »Fresh Pain«, vendar jih Beja po steni razporedi naključno, brez pravega zaporedja. Z isto tipografijo črk v gledalcu nezavedno spodbudi asociacijo na besedno zvezo, ki jo je umetnik vrezoval v papirnate pole. S tem gledalec v svojem miselnem polju sestavi črke v pravo zaporedje ali naredi miselno povezavo s prej videnim. Umetnik na ta način aludira na večplastnost in različne tipe bolečine, pri čemer je vsaka osebna. Je edinstvena izkušnja osebe, ki trpi. Beja pravi, da želi na ta način s svojim delom opozoriti na »voljo in moč misli, ki želijo obvladati telo.«
Celoto Boris Beja v galerijskem prostoru zaokroži z video objektom, kjer ponudi neke vrste odrešitev. Naj bo bolečina še tako neznosna, enkrat mine. Tako kot sunek vetra, ki polo papirja s perforacijo »Fresh Pain« pretrga in nato ta izgine v oblake. Nebo. Univerzum.
S prostorskimi intervencijami Boris Beja ustvarja angažiran dialog z družbenim dogajanjem sodobnega časa. Z raziskovanjem vsakdanjega življenja in osebnih izkušenj opozarja na izključenost ali omejenost posameznika. Negativne občutke, ki nastanejo kot posledica navad v vsakdanjem življenju, povezuje s prostorom bivanja. Zato je enega od objektov postavil tudi v notranji del kočevske tržnice, ki je v preteklosti služil kot galerijski prostor. Z umestitvijo umetniške instalacije v javni prostor, ki je danes namenjen tržni dejavnosti, opozori na preteklo vlogo prostora in ga poveže z dejavnostjo današnjega razstavišča. Tako bo v času trajanja razstave v Likovnem saloni Kočevje tudi naključnim obiskovalcem tržnice ponujena možnost kontemplacije, možnost zatočišča in hkrati prostor razmisleka, kjer se lahko obiskovalec zave sebe ter fizičnih in mentalnih omejitev, ki mu jih narekuje družba.

Nadja Kovačič

Boris Beja (1986) je najprej diplomiral na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani, smer grafična tehnika in nato nadaljeval študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Leta 2013 je diplomiral na oddelku za kiparstvo. Za svoje delo je prejel več nagrad in priznanj. Med njimi je leta 2012 prejel študentsko Prešernovo nagrado za kiparstvo (ALUO). V zadnjih letih je pripravil več samostojnih razstav ter sodeloval na skupinskih razstavah doma in v tujini. Živi in dela v Ljubljani.

Staš Golmajer

Stojim na glavni ljubljanski prometnici. Sam, kot bi živel znanstveno fantastičen film. Redke podobe, ki se mi prikažejo v daljavi, hitro poniknejo za vogali. Bojimo se drug drugega, ob bežnem srečanju se izognemo v velikem loku. Očesnega kontakta ni, vsak bolšči v svojo pot. Zvočni signali ob zeleni luči za pešce parajo tišino prestolnice. Srkam apokaliptično sceno. Všeč mi je a se zavedam, da ne bom dolgo zdržal. Uresničile so se sanje, za katere smo v skrajnosti čutili, da se lahko, nihče pa ni verjel, da se bodo. Tako se je dogajalo v preteklosti, tako se bo dogajalo v prihodnosti. V mojem časovnem koščku pa se je zgodilo prvič, zato sem se odločil, da to fotografsko dokumentiram.

Mateja Benec

31. oktober 2020, 15:18., Ljubljana Šiška.

Otroci so v času zaprtja šol in vrtcev pogrešali predvsem druženje. Ko je postalo jasno, da niso med bolj dovzetnimi skupinami za okužbe, so se počasi spet začeli igrati skupaj, predvsem zunaj in če je bilo le možno ob upoštevanju varnostnih priporočil. Kasneje so blokovski otroci nehali nosit maske med igro, vendar zato nekateri starši svojih otrok niso pustili na blokovske zelenice. Nekateri so imeli namreč pogoste stike s starimi starši in so se bali prenosa okužb.

3. 12. 2020, 15:00, Ljubljana Šiška.

Kljub zaprtju šol in vrtcev ter pomanjkanju vseh interesnih in drugih dejavnosti, se je decemba 2020 po ljubljanskih hribčkih razlegal otroški smeh, saj je na veliko veselje otrok zapadlo kar nekaj prvega snega.
23. december 2020.

Obdobje dela od doma in šole od doma je bilo naporno, a hkrati tudi polno lepih skupnih trenutkov in majhnih pozornosti, kot je možiček na sliki, ki so sproti poplačali vse napore. Možička je zame naredil moj sinček, drugarček, ki je v svoji sobi precej samostojno opravljal šolo na daljavo preko Teamsov, medtem ko sem jaz delala na svojem računalniku v dnevnem prostoru.
17. oktober 2020 in 12. januar 2021.

Namesto da bi hodili v gledališče, kino in se družili s sorodniki in prijatelji, smo v času epidemije še več časa kot sicer preživeli v naravi. Dokler je bilo dovoljeno, smo raziskovali nove kotičke Slovenije, nato pa smo se držali svoje občine. Meni osebno je bilo omejitve gibanja najtežje sprejeti.

Andrew Anžur Clement

Sem slovensko-ameriški pisatelj in romanopisec, ki zadnja štiri leta živi v Ljubljani. Živim sam in običajno delam od doma. Iz tega lahko sklepamo, da je bilo zaprtje zaradi Covid 19 precej osamljeno, saj nisem obtičal doma z družino. V letih 2020 in 2021 sem napisal in objavil devet romanov v dveh serijah (Europe's Lost Children and The Russia Chronicles). Da ne bi v času zaprtja ponorel, sem se začel vsak dan sprehajati ob Ljubljanici. Ko je bilo vse ostalo zaprto, sem prvič opazil nutrije, ki živijo v reki. Bilo je, kot da so postale moje prijateljice. Ker nisem imel boljšega dela, sem si začel pripovedovati zgodbo o njih; prerasla jev roman, v katerem so vsi liki slovenske nutrije. Knjiga je postavljena med pandemijo, čeprav ni osrednja v zapletu – nutrije zgolj opazijo, da se ljudje iz nekega razloga čudno obnašajo. Dvomim, da bi mi prišlo na misel pisati Nutria Tales, če ne bi bilo zaprtja.

Urška Rangus Požeg

Napisi na trgovinah
Izropane trgovine
Napisi na trgovinah
Delo od doma – tovorjenje spisov
Napisi na trgovinah
Čin čin – razkuževanje
Čin čin – razkuževanje
Služba na kockastem prtu
Izropane trgovine
Služba na podstrešju – pisarna, shramba in telovadnica
Klop na sodišču – pazi kam sedeš
Izdelava maskic iz prtičkov – afera maske

Terry Anzur

Prijava na e-novice

Brezplačne novice o dogodkih in projektih Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije.