5.4.2020

Hčeri sta danes sami porisali ulico pred našo hišo. Stari sta 9 in 13 let.

V teh dneh me v domači pisarni ohranja pri zdravju majhna skodelica za čaj, ki sem jo prinesla iz Japonske. Z vsakim požirkom, ki ga naredim iz nje, me pomiri in obljubi, da bom spet potovala. Pretke mi delovnik s toplino in optimističnin hrepenenjem.

11.4.2020
Velikonočni zaščiteni pirhi

13.4.2020
Pogrešam pitje kave v centru mesta v teh sončnih spomladanskih dneh, zato sem si na balkonu mojega stanovanja za Bežigradom uredila prijeten kotiček na balkonu. Popoldne tu pijem kavo, zvečer pa si prižgem lučke in srknem kakšen gin tonic. Ker ne morem deliti tega s prijatelji in družino v živo, se vidimo preko telefona in vsaj malo nadomestimo druženja v živo.

14.4.2020
S starši in sestro se ne moramo videti tako pogosto, kot smo se lahko pred tem. Tudi zajtrk ali skupno kosilo na žalost odpade. Najbližji približek temu, je videkonferenca, kjer lahko nekaj smeha pričaramo z norčijami kot je ta. To pomaga, da čas mine in da vzdržujemo družinsko vez.

21.4.2020
“Dotik iz druge strani” - nočno dežurstvo pred nekaj tedni. Fotografijo našel med čiščenjem telefona, ampak mi je (zdaj, ko jo vidim s spočitimi možgani) preveč filmska, da bi jo zavrgel. Pacient pripeljan z reševalnim vozilom, sum na Covid. Prižgan notranji alarm Infekcijske klinike, hodniki prazni, razen zaščitenega osebja, ki ga spremi v “sivo cono”. Kraj, kjer so vsi obravnavani kot pozitivni, dokler ne dobimo izvida brisa. Kamor se vstopa samo v posebni osebni varovalni opremi in le takrat, ko je nujno.

Po pregledu pacienta, pogovoru in predpisu terapije se nemalokrat spomniš, da se v dokumentacijo nisi dovolj poglobil. Porabiti še en set opreme samo zato, da greš brat papirje (ki so, če so označeni kot “nečisti”, zaprti s pacienti), ni sprejemljivo. Takrat na pomoč priskoči medicinska sestra, ki pacientu ravno nastavlja terapijo in ti preko dvojnih steklenih sten pokaže relevantne dokumente. Tekst je zamegljen - vem, da zdravniki grdo pišemo, ampak tako hudo vseeno ni! Slika nastala v namen lažjega dela, ostala pa kot spomin na čase, ki bodo (upam, da kmalu!) ponovno podobno nepredstavljivi, kot so bili pred pandemijo.

Takole prismuknjeno  osmišljeno popoldne, dopoldne pa delo od doma za računalnikom (dokler je še kaj dela). Bolj uporabna od maske  je bandana, ki jo po uporabi splaknem v vreli vodi. No, novica, da je jutri vse ok, je prvi april. #ostanidoma

Valovanje mojega počutja je močno povezano z možnostjo za izraz. Iščem načine, ki pa zaradi manjka skupnosti včasih pripenjajo občutke tesnobe in osamljenosti. To me potisne v kreativni proces v katerem rezonirajo tudi podatki, ki pricurljajo skozi medmrežje, se priklopijo na moje občutke, razmišljanja in v zvočni kopeli moje najljubše glasbe nastajajo pesmi, plakati, fotošop kreacije in tudi tale zapis. Beseda karantene: umetnost.

Hči Tereza je v četrtek dopolnila 6 let. S sorodniki smo kratko praznovali preko videokonference in ji ob svečkah na doma pripravljenih mafinih tudi zapeli.

Naše petje je skozi odprto okno slišala tudi soseda Ema, ki s Terezo obiskuje isti vrtec in se že več kot en mesec nista srečali. Ema je z mamico Terezi pripravila presenečenje, ki sta ga zalepili na naša vhodna vrata. Presenečenje-darilo je na priloženi fotografiji.

Zakaj ostati doma? Berem različne komentarje o koroni: od teorije zarot do tega, da nas želijo psihično in fizično uničiti, da je virus izmišljotina … Res pa še nisem zasledila, da je to delo Nezemljanov.

O tem, kaj je res in kaj ne, ne bom razpravljala, ker objava nekako ni namenjena temu. Ampak, nekaj pa bo držalo: korona ni hec, ker če bi bila tako nedolžna, potem stanje v bolnicah ne bi bilo tako zaostreno. Terezi so se teden dni nazaj začeli pojavljati flekci, ker si ravno nisem želela tekati po zdravstvenem domu, sem bila v navezi s pediatrijo po mailu. V sredo je bilo stanje že kaotično: sprejem v ZD Domžale v korona ambulanto, razkuževanje, maske, pregled, klic na pediatrijo... Napoteni sva v Ljubljano, ker je imela Tereza malo povišano temperaturo (37,6), so naju iz pediatrije takoooj napotili na infekcijsko kliniko: sum na korona virus. Bolj, kot sem govorila, da rabi kremo za fleke, da ni korona … Eh, čakava pred infekcijsko, razkuževanje, rešilci, utrujeni zdravstveni delavci... Sprejem na kliniko na opazovanje 😮😮😮... pa samo po kremo sva šli.Tereza je sicer mislila, da so maškare. Poseben koridor do sobe, zdravniki kot v zf filmu, nastanjeni v sobi... S seboj nisva meli nič, ne pižame, Žuže, ničesar… Večerjo sva zamudili, na avtomat ne smeš, edino kar imaš, je par m2 velika soba, okno in TV. Velja poseben protokol, vse se dogaja čez okno, pogovor z zdravnikom, strežnico, medicinsko sestro. Na korono sva negativni. BTW, verjetno to ni vaja, da preverijo, če zdravstvo funkcionira v takšnih razmerah 🙈🙈🙈🙈. Kaj ima Tereza točno, ne vemo. Lahko je alergija, lahko je nekaj dermatološkega... Kljub vsemu, kapo dol VSEM zdravstvenim delavcem, da so se potrudili po svojih močeh!!!! Hvala 10000x. PS: Terezi se je okoli 11ih dopoldan že mešalo, hodila je po sobi, v krogu, uporabila grde besede in tulila: »SPUSTITE ME VEN IZ ZAPORA!« Dragi  moji OSTANITE DOMA, pa če tudi je teorija zarote, korona žal ni hec!!! #ostanidoma hvala dr. Rajer Sečnik in sestri Špeli, hvala dr. Tomažič in celotnemu osebju otroškega oddelka IK III 😍😍😍😍😍😍😍 In neeee, ne želim ponovno tja, zato ostajamo doma 😷😷😷😘😘😘😘💪💪💪💪😉

Sem Bernarda Tušar, roj. Ornik, 3. 9. 1972 v Mariboru.

Zaradi pestrosti življenjskih izzivov, pišem diplomo nekje na drugi strani Slovenije (v Kanomlji), šele sedaj, pri 47. letih. Obilje knjig, ki sem jih nabrala pred uvedbo karantene, kot študijsko literaturo za pripravo teoretičnega dela diplomske naloge, mi v danih okoliščinah ponuja odprta polja bogastva (strokovnih) vsebin, ki se jim poglobljeno posvečam tudi zato, ker imam občutek, da imam čas.