Če pogledamo različne učbenike zgodovine, ne le tiste, ki so v uporabi danes, vidimo, kako se v njih zrcali odnos do prve svetovne vojne skozi čas in katera poglavja so bila v ospredju in katera odrinjena. Kljub temu v šolskih učbenikih vedno najdemo številne podatke, dogodke, osebe in letnice združene v celovito pripoved o preteklosti povezano z vzgojno izobraževalnimi cilji. Tokrat nas zanima vsebina, ki je v učbenikih manj zastopana, in sicer kako so vojaki živeli v strelskih jarkih, ki so bili značilnost prve svetovne vojne. S tem bomo lahko bolje razumeli tudi vsa vojna poglavja, ki so predstavljena v učbenikih. V zvezi z obdobjem prve svetovne vojne se v učbenikih pojavlja pojem pozicijska vojna in pozicijsko bojevanje, ki je odlična iztočnica za našo temo.

Pozicijsko bojevanje je bila ena od glavnih značilnosti prve svetovne vojne. Vojaki nasprotnih strani so se zaradi obojestranske nezmožnost hitrih premikov in prebojev vkopali v strelske jarke in kaverne. V njihovem neposrednem zaledju so nastajali razvejani sistemi vojaških objektov za preskrbo, bolnišnic, verskih objektov, skladišč, prometnih komunikacij, razuševalnic, zabavišč in pokopališč.

Po takšnem ognjenem krstu se je bila vojska prisiljena umikati, bežati in se začeti vkopavati. »Kdor ne napreduje se umika in propada« je zapisal zgoraj omenjeni avstro-ogrski poveljnik, a njegov strateški koncept je v vojni resničnosti kmalu prešel v defenzivo. Številni vojaki so umrli, bili ranjeni, ujeti ali so dezertirali in namesto »povratka domov do božiča« so se vojaki, ne le na vzhodnem, ampak tudi na drugih bojiščih vkopali in vojna je postala dolgotrajna pozicijska vojna izčrpavanja.

Za primer, kako so živeli vojaki, si bomo ogledali vsakdanje življenje v strelskih jarkih na bojišču ob reki Soči, kjer se je maja 1915 z italijanskim napadom na avstro-ogrsko, oblikovala 90 kilometrska bojna črta. Potekala je po gorskih vrhovih in grebenih od Rombona proti Jadranskemu morju ob reki Soči.

Bojevanje ob reki Soči je potekalo v težkih visokogorskih in kraških področjih, kjer je primanjkovalo vode. Branilci so bili zaradi gorskih položajev v strateško ugodnejšem položaju, čeprav so bili številčno šibkejši in jim je primanjkovalo prepotrebnega vojnega materiala in orožja. Obrambni položaji so bili posebej v začetku spopadov zelo slabo utrjeni in so jih morali vojaki šele zgraditi. Pred vstopom Kraljevine Italije v vojno, avstro-ogrsko vodstvo, bivše zaveznice ni želelo izzivati z večjimi utrjevalnimi deli ob meji, da je ne bi prehitro pahnili v nasprotnikov objem. Zato so prve enote ob prihodu na bojišče imele zelo slabe zaklone, ki so jih večinoma morale šele zgraditi. Večino časa so tako vojaki na bojišču kopali strelske in povezovane jarke, kaverne in utrjevali kamnite zaslone. Tako je bilo ves čas vojne. Intenzivnejše življenje je večinoma potekalo ponoči. V kraški poletni vročini pod stalnim opazovanjem nasprotnika so vojaki podnevi mirovali, posebej na izpostavljenih položajih, da niso vzbudili pozornosti nasprotnika.

Amandus Pepernik, vojak 87. celjskega polka, je v svojih spominih zapisal: »Neverjetno se zdi, toda res je, da je vzdržalo naše moštvo za škarpami tako mirno, da Italijani o njem niso ničesar slutili. Neštetokrat se je zgodilo, ko se je začelo mračiti, da so na teh mestih italijanske patrulje popolnoma mirne duše prekoračile škarpe. Presenečeni sovražnik, ki ni slutil, da so naši za škarpami, se še položaja niti zavedel ni, in že je naše ročno orožje končalo krvavo žetev.«

Premiki in prehranjevanje se je večinoma dogajalo ponoči. Tudi takrat so bojišča razsvetljevali reflektorji in signalne rakete. Preskrba s hrano, vodo in opremo, kot tudi menjave moštva na prvi bojni črti so se dogajale ponoči. Sčasoma so bili položaji vse bolje utrjeni in domišljeno zgrajeni, v njihovem zaledju pa je nastajalo pravo mravljišče kuhinj, bolnišnic in drugih za vojsko pomembnih objektov.

Boji ob reki Soči so trajali 28 mesecev, v tem času je bilo 12 ofenziv, v vmesnih obdobjih so imeli vojaki veliko časa, ki so ga večinoma porabili za delo in počitek. Na obeh straneh prve bojne črte so bile bivalne razmere izjemno slabe. Vojaki so bili utrujeni, neprespani, umazani in razcapani. Na bojišču so ostajala nepokopana trupla, razmnožile so se uši in podgane. Vonj razpadajočih trupel se je mešal z zadušljivim vonjem eksplodiranih granat. V strelskih jarkih so se širile bolezni, med njimi kolera in tifus. Obrambni položaji so bili v začetku bojev zgrajeni hitro, zato so nudili le slabo zaščito pred silovitim topniškem obstreljevanjem. Velika težava je bila žeja, saj je na kamnitem, od sonca razžarjenem Krasu primanjkovalo vode.

Prav tako je bilo na prvi bojni črti oteženo redno preskrbovanje vojakov s hrano. Pri tem so bili avstro-ogrski vojaki v prvem obdobju vojne 1915 -1916 celo brez čelad, ki bi jih ščitile pred smrtonosnimi izstrelki in kamenjem. »Pravih priprav, ki bi nas varovale pred pozdravi, katere nam je sovražnik pošiljal po zraku, in ki bi nam zavarovale naše drage glave, še nismo imeli. Jeklene čelade so nam bile še neznane. Odvrnile bi od marsikoga smrt. Smrtne rane na glavah so izvirale od šrapnelnih krogel, večinoma pa od udarcev kamenja, ki ga je strelivo metalo med nas. Bili pa niso samo kamenčki, ampak tudi kamni, ki so bili včasih težki deset do petdeset in še več kilogramov.«

Stalno utrjevanje položajev, popravki strganih telefonskih kablov, prenašanje municije, hrane in vode je od vojakov zahtevalo izjemne napore. Pri tem so bili jarki vedno boljši v smislu zaščite in vedno bolj dodelani v smislu povezovalnih in komunikacijskih rovov in poti. Vojaki, posebne inženirske enote in mobilizirani rudarji, so poglabljali kaverne in skušalo se je izkoristiti čim več naravnih danosti, kot so bile kraške jame za vojaška zaklonišča, bivališča in skladišča. Po ofenzivah je bile potrebno popravljati porušene žične ovire, obrambne zidove, strehe jarkov in odpravljati vse druge pomanjkljivosti, ki so nastale.

Ofenzive so se na soškem bojišču začenjale z nekaj urno ali nekaj dnevno topniško pripravo. Na zahodnem bojišču so bile nekaj dnevne ali celo teden in več dni trajajoče topniške priprave pred napadom pehote povsem običajne. Namen topniške priprave je bil uničenje obrambnih naprav, žičnih ovir, čimbolj psihološko in fizično zlomiti ali onesposobiti nasprotnika. Potem je iz strelskih jarkov prek lastnih ovir in nikogaršnje zemlje planila pehota. Pričakal jo je silovit nasprotnikov topniški in mitralješki ogenj, ki je pogosto preprečil dostop do strelskih jarkov. Novi in novi valovi napadalcev so tako ostajali ujeti na nikogaršnji zemlji. Tisti, ki so prišli do nasprotnikovega jarka so bili sprejeti z vsem mogočim tudi hladnim orožjem. In to se je ponavljalo iz ofenzive v ofenzivo, z uporabo vedno večje količine orožja, kmalu tudi bojnih plinov in metalcev ognja.

Pri tem seveda bojevanje ni bilo tako statično, kot si običajno predstavljamo. Na soškem bojišču, posebej v začetku, ko so bili položaji slabše zavarovani, se vojaki niso preprosto skrivali za zakloni na prvi bojni črti, ampak so se umaknili več deset metrov stran in na prvi bojni črti pustili le nekaj vojakov t.i mrtve straže. Po topniški pripravi, ki je »tolkla« nasprotnikovo bojno črto, se je pred napadom topniški ogenj preusmeril na nasprotnikovo bližnje zaledje. S tem je skušal preprečiti dotok rezervnih enot in obenem omogočiti napad lastni pehoti prek nikogaršnje zemlje. To je bil znak branilcem, da so planili nazaj v svojo prvo bojno črto in tam z vsem mogočim orožjem pričakali nasprotnika. Ta nori ples nasilja se je ponavljal in množil bližnja množična pokopališča, ranjene in invalide. Ko so novinci s svežimi enotami prihajali prvič na bojišče, so se le težko znašli v labirintu strelskih in povezovalnih jarkov. Običajno niso niti vedeli, kje so sploh potekali lastni položaji in kje je bil nasprotnik.

Na Krasu so najhujši boji potekali na širšem območju Doberdoba. Topničar Albin Mlakar se je spominjal: »Okrog 10h zvečer sem opazil na istrski strani močno nevihto. V smeri Doberdoba pa je grmelo in bučalo iz sovražnih žrel, kakor bi dež padal. Strel na strel, en strel se je izlival v strel, tako, da je bilo eno samo strašno bučanje. Človeka spreleti groza.« Med vojaki številnih narodov monarhije so bili med branilci nekaterih najtežjih položajev tudi slovenski vojaki. »Tam od Opatjega sela je prihajal na pomoč 10. maršbataljon 17-ih, ki je prihitel menda prav iz Ljubljane. Ves popoldan je cepal mož za možem v presledkih 20 korakov, oškropljen s šrapneli. Zbiral se je v dolinici za Sv. Martinom. Drugo jutro je prišel v ogenj, a je bil strt kot mi, poldruga stotnija ujeta, drugo razkropljeno, ranjeno ubito.« 

Doberdob, Šmihel, Batognica, pozneje Sabotin, Fajti hrib in Škabrijel so le nekatera območja soškega bojišča, ki so ostala v spominu napadalcev in branilcev po krvavih in neusmiljenih bojih za vsako ped zemlje. Naj tokratno predstavitev zaključimo z besedami vojaka Jakoba Zemljiča, ki je o posledicah bojev ob reki Soči zapisal: »Mi nismo bili več ljudje, tudi zverine ne, ampak čisto nekaj drugega, kar sploh nima imena. V nas je zamrl vsaki človeški čut, vsako usmiljenje, vse kar smo imeli človeškega smo izgubili.«