Gradnja ceste Bratstvo in enotnost
Jožica Šparovec
14.4.2021
Jožica Šparovec
14.4.2021

Gradnja ceste Bratstvo in enotnost

Edi ŠELHAUS, V mladinskem brigadirskem naselju »Tone Tomšič« v Trebnjem so priredili spomladanski kros, 27. april 1958. Zbirka časopisa Delo, črno-beli negativ, leica, inv. št.: DE557/4.

Edi ŠELHAUS, Brigadir pomaga domačinom v okolici Trebnjega, april 1958. Zbirka časopisa Delo, črno-beli negativ, leica, inv. št.: DE618/8.

Da bi lahko po 2. svetovni vojni v nekdanji Jugoslaviji, katere del je bila tudi Slovenija, obnovili porušeno domovino in zgradili nujne objekte, ceste, železniške proge idr., je bilo nepogrešljivo predvsem prostovoljno delo, zlasti mladine. Tako je mladina pomagala tudi pri gradnji nujno potrebne sodobne ceste, ki so jo imenovali Cesta ali avtocesta Bratstva in enotnosti. To je bila dvopasovna cesta, ki je povezovala več republik bivše Jugoslavije. Veliko dela so opravile mladinske delovne brigade, sestavljene iz mladine in jugoslovanske vojske. Za Slovenijo je bila predvsem pomembna gradnja odseka avtoceste med Ljubljano in Zagrebom leta 1958. Pri gradnji je sodelovalo 17 gradbenih podjetij in  54.000 pripadnikov mladinskih delovnih brigad, ki so s samokolnicami ter krampi in lopatami v rokah prispevali pomemben delež k izgradnji te nadvse pomembne prometne povezave med glavnima mestoma sosednjih republik. Cesta, ki so jo začeli graditi 1. aprila 1958, je bila končana v slabih osmih mesecih, pred predvidenim rokom, otvoritev pa je bila 23. novembra 1958. (vir: https://www.dnevnik.si/1042792481)

Tisti, ki so sodelovali v mladinskih delovnih brigadah, so imeli zaradi tega tudi določene prednosti pred tistimi, ki niso sodelovali, zato je bila za marsikoga to tudi motivacija, da se je vključil v brigade. Slovenska mladina je sodelovala pri gradnji tudi v drugih jugoslovanskih republikah, iz drugih republik pa so pomagali pri gradnji v Sloveniji. Ob trasi avtoceste so za brigadirje zgradili naselja z barakami. Delo je bilo fizično zelo naporno, a delali so dnevno po šest ur, nato so imeli prosti čas za športne igre, razne tečaje, druženje, branje, idr. Nekateri so v tem času opravili tudi tečaje za vozniške izpite. Kljub hudim naporom je marsikomu ostal ta čas v nepozabnem spominu, saj so se mladi veliko družili in navezali veliko medsebojnih stikov, pridobili so si tudi marsikatero izkušnjo in znanje. Med delom so brigadirje večkrat obiskali pomembni politiki, tudi jugoslovanski predsednik, Josip Broz Tito.

Gradnjo je ves čas s fotoaparatom spremljal in dokumentiral fotoreporter Edi Šelhaus (pa tudi nekateri drugi fotografi in fotoreporterji) in posnel veliko število fotografij, ki so bile vsakodnevno, tudi v obliki daljših reportaž, ki jih je pisal novinar Božo Kovač, objavljene v Slovenskem poročevalcu. Nekega dne pa je bil Šelhaus s sodelavcem novinarjem izpostavljen veliki nevarnosti: »Pogosto sva se zadrževala pri brigadirjih iz Srema. Snidenje z njimi je bilo vedno prisrčno. Nekega dne je bilo na njihovem odseku predvideno miniranje in sklenila sva, da bova prisostvovala dogodku. Toda na kraj miniranja sva prišla prepozno. Brigadir, ki naj bi naju ustavil in z zastavico opozoril na nevarnost, se je že umaknil. Brezskrbno sva vozila mimo kraja, kjer so bile prižgane mine. Nenadoma sva zaslišala eksplozijo, za njo še eno. Zasula sta naju kamenje in zemlja. A imela sva še srečo. Poškodovana je bila samo streha na avtomobilu«. (Edi Šelhaus, Fotoreporter, Borec, 1982, str. 243). 

Šelhaus je s fotografijami dokumentiral vso pestrost dogajanja v času gradnje, od samega dela brigadirjev na trasi, do njihovega vsakdanjega življenja, prehrane, bivanja, druženja, športnih aktivnosti, kulturne dejavnosti, raznih organiziranih dogodkov, obiskov, ki so jih bili deležni  brigadirji v njihovih naseljih ali na trasi, kot tudi prihodov in odhodov brigadirjev z vlaki. 

Prijava na e-novice

Brezplačne novice o dogodkih in projektih Muzeja novejše zgodovine Slovenije.