Delavec kot junak socialističnega realizma
Lara Rojc
20.8.2021
Lara Rojc
20.8.2021

Delavec kot junak socialističnega realizma

Marjan Pfeifer st., Kip Karla Putriha – Delavec s kompresorjem, Ljubljana, 23. december 1947. Zbirka Foto Slovenija, črno-beli negativ, 6 x 6 cm, inv. št.: FS4198/8.

Naslovnico 52. številke Tovariša iz leta 1947 krasi fotografija Marjana Pfeiferja st., ki prikazuje kiparsko delo Karla Putriha – Delavec s kompresorjem.[1]

Po letu 1945 se je v našem prostoru uveljavilo umetnostno obdobje socialističnega realizma, ki je bilo tesno povezano s sočasno politiko in ideologijo, hkrati pa je zaznamovalo vse zvrsti sočasnega umetnostnega ustvarjanja, tudi kiparstvo. Kulturnopolitično stališče vodilne politične struje je bilo jasno: prenesti »sovjetski« socialistični realizem na slovenska tla. Jugoslovanska komunistična oblast, za razliko od Sovjetske, ni nikoli uradno definirala oziroma deklarirala socialističnega realizma kot obvezujoče umetnostne smeri, je pa posredno vplivala na uveljavitev socrealizma z različnimi kritikami razstav, predavanji sovjetskih umetnikov, govori slovenskih politikov ter cenzuro.

Naročnik umetnostnih del je bila predvsem država. Prav z umetnostjo so namreč izvajali t. i. monumentalno propagando. Umetniki so kot »inženirji človeških duš« sodelovali pri prevzgoji ljudskih množic. Socialistična ikonografija je v ospredje postavljala predvsem motive herojske borbe in delovnega zanosa pri izgradnji nove socialistične države, ki so morali odražati brezpogojen optimizem in vero v socializem. Za umetnost socialističnega realizma je bila značilna kvazimimetičnost, umetniki so namreč morali v svojih delih prikazovati novo (heroično) realnost, neke vrste sanjski svet, ki ga je želela ustvariti partija. Prepovedano in cenzurirano pa je bilo ustvarjati pesimistične motive.


[1] »Karel Putrih: Delavec s kompresorjem.« Tovariš 3/52 (1947), 1.

Prijava na e-novice

Brezplačne novice o dogodkih in projektih Muzeja novejše zgodovine Slovenije.