Porcelanast servirni pladenj– spomin na ljubljanski Hotel Tivoli
Nataša Strlič
20.3.2023
Nataša Strlič
20.3.2023

Porcelanast servirni pladenj– spomin na ljubljanski Hotel Tivoli

Servirni pladenj iz hotela Tivoli. Foto: Sašo Kovačič

Detajl. Foto: Sašo Kovačič

Identifikacijske oznake servirnega pladnja. Foto: Sašo Kovačič

Oktobra leta 2022 se je po desetletjih službovanja v Muzeju novejše zgodovine Slovenije poslovila kustosinja Jožica Šparovec in šla novim (upokojenskim) izzivom nasproti. Kot avtorica številnih razstav ter izvrstna poznavalka, proučevalka in dokumentalistka bogatega muzejskega fotografskega arhiva, zlasti fonda Edija Šelhausa, ki sta ji (bili) osebno blizu tudi tematika planinstva in alpinizma, je nedvomno pustila močan pečat. Z izrednim občutkom za zbiranje, predvsem pa zavedanjem, da je raznoliko gradivo z vsemi svojimi večplastnimi zgodbami slovenskega 20. in 21. stoletja, največ pozornosti deležno v muzejski ustanovi, je ob svojem slovesu prinesla skrbno zavit paket. V njem je bil porcelanast, ovalen pladenj bele barve za postrežbo hrane. Da gre za del jedilne opreme iz ljubljanskega hotela Tivoli, ki je v uporabi najkasneje od leta 1909, priča napis na njegovi daljši ovalni strani. Napis Hotel Tivoli  in letnica 1909 sta  vpeta v motiva petih prepletenih gorenjskih nageljnov ter petih modro in rdeče obarvanih src. Na spodnji strani sta konkavna številčna znaka, ki označujeta  tip pladnja in številka kalupa (2128) ter znak tovarne.

Svoji hčerki in naši dolgoletni sodelavki Jožici Šparovec ga je leta 2019 podarila njena mama Terezija Černelič. Ob svoji upokojitvi leta 2022 ga je Jožica Muzeju podarila v trajno last in hkrati posredovala tudi naslednjo zgodbo:

»Kot je Terezija Černelič dne 22. 10. 2022 povedala hčerki Jožefi Šparovec, ji je pladenj v začetku 50-tih let 20. stoletja podarila gospa Ljubič (ali Lubič) (imena se ne spominja natančno, morda je bila Marija). Bila je sicer iz Gorenjske, a je nekaj let živela v Dečnem selu kot najemnica pri Lupšinovih. Preden se je od tam odselila, je svoje osebne stvari razdala in pladenj je podarila Tereziji Černelič, pri kateri je večkrat pomagala pri delu (okopavanju) na polju. Terezija Černelič predvideva, da je bila gospa Ljubič zaposlena v Hotelu Tivoli, ni pa o tem prepričana. Pladenj, ki je velik in težek, je družina Černelič uporabljala ob nedeljah, vendar večinoma ob praznikih in takrat, ko je k hiši prišlo večje število sorodnikov na kosilo. Shranjen je bil v leseni kredenci v kuhinji«.

44 cm širok, 30 cm globok in 6 cm visok pladenj bele barve je kljub občasni rabi odlično ohranjen. Po 113 letih se je vrnil v bližino izvora, na obronke tivolskega parka in ob vznožje Rožnika. Danes je shranjen v našem Cekinovem gradu, ki je od poslopja hotela Tivoli, bolj znanem kot Švicarija, oddaljen deset minut hoda. Zgodba pladnja, ki se začne v desetletju pred razpadom Avstro-Ogrske v 20. stoletju in se nadaljuje v 21. stoletje, je vsekakor vpeta v zanimivo zgodovino poslopij, ki so na območju današnje Švicarije, stale od 30-tih let 19. stoletja. Locirane v zelenju ljubljanskega Rožnika in parka Tivoli so stale nedaleč od Tivolskega gradu (dvorec Podturn) in današnjega Jakopičevega sprehajališča (Lettermanov drevored). Kazinsko društvo je skoraj istočasno z gradnjo Kazine (1836 – 1838) v mestnem središču, urejalo društveno zabavišče v nekdanji gozdarski hišici[1] na vzpetini nad dvorcem Podturn (Tivolski grad).  Ob godbi in ognjemetu je bila 8. junija 1835 tudi slovesno odprto. Poslopje z veliko teraso z razgledom, v kateri so delovale kavarna, mlekarna in  terasa, kjer se je vsak dan zgodil koncert je kmalu postalo priljubljeno shajališče Ljubljančanov[2]. Med svojim bivanjem v dvorcu Podturn je leta 1852 znameniti vojskovodja, grof Josef Radetzky, na platoju pred objekt kazinskega društva, dal zgraditi še t. i. Švicarsko hišo – Schweizerhaus [3]. Zaradi lesenega videza osrednje zgradbe in kamnite osnove so jo obiskovalci kmalu poimenovali Švicarija. Po grofovem odhodu iz Ljubljane leta 1856 je bila njegova švicarska hiša zapuščena do leta 1881, ko jo je mestna občina Ljubljana s postavitvijo dveh novih paviljonov ponovno oživela [4].

Večinoma nemško govoreče najemnike so od konca 19. stoletja nasledil slovenski. Leta 1904 je objekte Švicarije prevzel zagnan hotelir Ivan Kenda, ki ga je v njegovi pobudi za gradnjo novega objekta na izjemni lokaciji ljubljanskega mestnega parka podprl tudi župan Ivan Hribar [5]. O gradnji »nove Švicarije« je ljubljanski občinski svet razpravljal na svoji seji 17. 3. 1908. »Župan je nujno predlagal, naj bi se sedanja Švicarija podrla ter bi se zgradila nova velika stavba, ki bi morala priti še letos pod streho. Inicijativo za to je dal sedanji najemnik Švicarije K e n d a (Ivan Kenda) , nakar se je za stvar zavzel župan sporazumno z arhitektom Kochom (Ciril Metod Koch) « [6]. Slednji je v iskanju narodnih motivov za novo poslopje prepotoval Gorenjsko in naročil fotografiranje hiš  v narodnem slogu v Bohinju, Kropi, Kranjski gori, … Želja predlagateljev je bila, da nov hotel odraža izviren, domač slogu. Tudi z mislijo na to, da bi bila stavba v slogu gorenjski kmečkih hiš, vzor bodočim vilam, ki se bodo gradile v narodnem slogu. Za gradnjo je bilo predvidenih od 100.000 do 105.000 kron. Končni znesek gradnje nove Švicarije, pod nadzorom mestnega stavbnega mojstra Filipa Supančiča in investitorja Mestne občine Ljubljane pod vodstvom župana Ivana Hribarja, je bil še enkrat višji – 200.000 kron[7]. Ideje in predlogi snovalcev nove Švicarije so se kmalu uresničili. Po več kot sedemdesetih letih delovanja je bilo staro poslopje deloma podrto, ob njem pa je med letoma 1908 in 1910 nastajal nov objekt, hotel Tivoli. Predvsem zaradi lokacije, pa se je med ljudmi ohranilo popularnejše ime – Švicarija.

Poudarjanje t. i. narodnega sloga zunanjosti in notranjosti nove Švicarije je razvidno tako z »gorenjskih« lesenih gankov, okvirjih iz umetnega kamna okrog oken, mrež na oknih, kot stenskih in stropnih poslikavah z motivom gorenjskega nageljna v notranjščini - od vhodnega hodnika, stopnišča, hodnika v nadstropju [8] ter v osrednji dvorani. Motiv gorenjskih nageljnov, ki se pojavi tudi na servirnem pladnju, se je vil še na stičišču stropa in sten ter stebrov velike dvorane. Narodno zavedna komponenta liberalcev, nosilcev »projekta hotela Tivoli«, je bila razvidna tudi iz izrecne zahteve, naj bodo pri strežbi »izključno posli in nastavljenci, ki so zmožni slovenskega jezika«[9]. Vztrajanje pri domačem slogu tudi za notranjo opremo pa pojasni stavek, da »mize, stoli in sobna oprava izdelala se bode razen velike dvorane v slogu poslopja, torej v domačem, slovenskem slogu in v tem vzdrževala« [10] Tudi pri nabavi pohištva za novi hotel Tivoli so se odločali med ponudbami domačih »tvrdk Primožiča in Naglasa v Ljubljani, Žumra v Gorjah, mizarske zadruge v St. Vidu in Solkanu in Puc & Comp. v Ljubljani«[11]. O nabavi jedilniške opreme za kuhinjo in restavracijo hotela Tivoli poročilo v Slovenskem narodu žal ne govori, izvemo pa da je bilo za 48 postelj, 32 omaric, 31 miz, 90 stolov, 32 zrcal, 48 malih omaric z marmornatimi ploščami, 32 malih omar, 24 blazinskih klopi, 48 odej iz perja, 48 žimnic, obstenje za sobo v domačem kmetskem slogu v pritličju, 60 miz v hotelskih sobah in 300 stolov, namenjenih 18 638 kron [12]. Dvonadstropna stavba v gorenjskem slogu, ki je služila tako hotelskim storitvam kot restavraciji ter prekrasen letni vrt je kmalu postal priljubljeno shajališče številnih gostov. Na pot do hotela Tivoli, so se obiskovalci odpravili peš, s kočijami, s fijakarji izpred hotela Slon, kasneje tudi z avtomobili.  Pokriti s »kamelharkami«, odejami iz kamelje dlake, so gostje uživali ob dobrem kruhu, pecivu in beli kavi [13]. Za zdrav duh v zdravem telesu in zabavo so poskrbeli z namakanjem v bližnjem knajpališču [14] in na številnih plesih. Hotel Tivoli – Švicarija je bil v svoji zlati dobi do leta 1930 kot kavarna in gostilna pomembno mesto kulturnega in družabnega življenja ljubljanske (kulturniške) elite. Literati in politiki so se radi družili v t.i. kmetski sobi, v hotelski dvorani pa so se ob številnih priložnostih in obletnicah, odvijali različni kulturni dogodki [15], od plesov in koncertov do slovesnih pogostitev ob številnih obletnicah.

Še preden je bil hotel dokončno zgrajen je nudil tudi kratko zimsko zatočišče literatu Ivanu Cankarju. V sobici drugega nadstropja hotela Tivoli je pozimi 1909/1910 napisal delo Bela krizantema. V »pribežališču grešnikov«, kot ga je poimenoval, so se radi zbirali tudi slovenski boemi, poleg Cankarja tudi Vladimir Levstik, Cveto Golar, …[16] Čeprav v nasprotju s Cankarjem, zagovornikom ohranitve narodnega jezika in kulture, je njegova Jugoslovanska socialdemokratska stranka na svoji konferenci, 21. in 22. novembra 1909, v Hotelu Tivoli sprejela Tivolsko resolucijo, ki se je zavzemala za kulturno in jezikovno integracijo južnih Slovanov. Dobrih deset let kasneje in že v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev pa je 11. aprila 1920, v hotelu potekal prvi zbor slovenskih komunistov. Hotel Tivoli-Švicarija kot prvotno mišljeno prenočišče predvsem za tuje goste ni nikoli zaživel. Po 1. svetovni vojni je spremenil najemnika, prevzel ga je A. Dolničar. Leta 1930 je potekala večja prenova stavbe, nekaj let kasneje pa so se v hotelske sobe preurejene v stanovanja, vselili ruski pribežniki. Pred drugo svetovno vojno si je tukaj svoje ateljejske prostore uredil kipar Ivan Zajec, najbolj znan kot avtor spomenika Franceta Prešerna v Ljubljani.

Po letu 1945 so visoki stropi pritličja Švicarije postali zanimivi zlasti za kiparje, ki so si tu uredili ateljeje. Ob »sostanovalcih«, potomcih ruskih pribežnikov so ustvarjali mnogi slovenski kiparji: Karel Putrih, Zdenko Kalin, , Dragica Čadež, Drago in Dušan Tršar, Lujo Vodopivec, Sergej Kapus, Stojan Batič, … Jakov Brdar. Specifika njenih številnih stanovalcev in uporabnikov je skozi desetletja ustvarila zanimivo skupnost, ki je nedvomno pripomogla, da je stavba obstala tudi v 21. stoletju. Dobrih 100 let po gradnji Hotela Tivoli so se končno začele uresničevati dolgoletne ideje o njegovi prenovi. Zadnji prebivalci so bili iz stanovanj in  ateljejev v nadomestne prostore preseljeni leta 2012. Objekt je bil razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena in po temeljitih predpripravah in raziskavah se je leta 2015 začela njegova dvoletna prenova. Nove vsebine ji je vdahnilo novo ljubljansko kulturno, izobraževalno in družabno središče MGLC Švicarija, ki ohranja in dopolnjuje  namembnosti zgodovinske stavbe [17]. Med drugim z restavracijo in letnim vrtom nadaljuje prvotno tradicijo gostinske ponudbe in druženja, z ateljeji in rezidenčnim programom pa ohranja svojo vlogo zibelke slovenskega kiparstva.

Pravkar prebrano predstavlja le drobec prepletenih zgodb oseb, stavb in dogodkov, ki jih »pripoveduje« servirni pladenj iz hotela Tivoli. Številne pa še čakajo, da jih odkrijemo in predstavimo širši javnosti. 



Viri in literatura: 
[1] https://www.bistro-svicarija.si/blog/za-ivana-cankarja-je-bila-svicarija-lokacija-s-prekrasno-lego-kar-je-poglavitno-dot-dot-dot, 16.3.2023
[2] Darinka Kladnik: Ljubljanske metamorfoze, LUXURIA, Ljubljana, december 1991, str. 144
[3] https://www.zvkds.si/sl/entityform/2279, 16.3.2023
[4]Pogovor s konservatorsko svetovalko Tatjano Adamič: https://www.metropolitan.si/scena/svicarija-cankar-je-to-stavbo-imenoval-pribezalisce-gresnikov-ces-tukaj-smo-se-zbirali/, 16.3.2023
[5]Pogovor s konservatorsko svetovalko Tatjano Adamič: https://www.metropolitan.si/scena/svicarija-cankar-je-to-stavbo-imenoval-pribezalisce-gresnikov-ces-tukaj-smo-se-zbirali/16.3.2023
[6] Slovenski narod: Nova Švicarija, 18.3.1908, št. 67, leto XLI, str. 2
[7] Tivoli. Ljubljanski mestni park, ČZP Kmečki glas, Ljubljana, 1994, str. 71
[8] Pogovor s konservatorsko svetovalko Tatjano Adamič: https://www.metropolitan.si/scena/svicarija-cankar-je-to-stavbo-imenoval-pribezalisce-gresnikov-ces-tukaj-smo-se-zbirali/16.3.2023
[9] Tivoli. Ljubljanski mestni park, ČZP Kmečki glas, Ljubljana, 1994, str. 70
[10] Tivoli. Ljubljanski mestni park, ČZP Kmečki glas, Ljubljana, 1994, str. 70
[11] Slovenski narod: Nabava pohištva za Švicarijo, 3.3.1909, št. 50, leto XLII, str. 2
[12] Slovenski narod: Nabava pohištva za Švicarijo, 3.3.1909, št. 50, leto XLII, str. 2
[13] Tivoli. Ljubljanski mestni park, ČZP Kmečki glas, Ljubljana, 1994, str. 71
[14] Aleš Smrekar, Bojan Erhatič, Mateja Šmid Hriba: Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, Georitem 16, Ljubljana, Založba ZRC, 2011.
[15] https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-GQSY7KG2/?euapi=1&query=%27keywords%3d%c5%a1vicarija+-+hotel+tivoli%40OR%40fts%3d%c5%a0vicarija+-+Hotel+Tivoli%27%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25
[16] Pogovor s konservatorsko svetovalko Tatjano Adamič: https://www.metropolitan.si/scena/svicarija-cankar-je-to-stavbo-imenoval-pribezalisce-gresnikov-ces-tukaj-smo-se-zbirali/, 16.3.2023

[17] http://www.mglc-lj.si/svicarija/o_svicariji, 17.3.2023

Prijava na e-novice

Brezplačne novice o dogodkih in projektih Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije.