Fotografski fond Franceta Cerarja, ki ga je muzej prevzel leta 2011 bogati zanimiv fotografski album v katerem so ujete podobe XI. poletnih olimpijskih iger. Le te so se v Berlinu odvijale med prvim in šestnajstim avgustom leta 1936.

France Cerar je bil ljubiteljski fotograf iz Lukovice pri Domžalah. Rodil se je 28. septembra 1904 v Rafolčah pri Lukovici, kjer je spoznal tudi svojo soprogo Marijo Polanc. Leta 1929 sta se nato preselila v Lukovico, kjer so se jima v prihodnjih letih rodilo pet otrok. Po izobrazbi je bil elektromonter in svojo zaposlitev je kot rajonski elektromonter opravljal za Elektro podjetje, kjer je pokrival področje Črni graben in Moravska dolina. Že od rosnih let ga je zanimala tudi fotografija. Svojega znanja ni pridobival kot član kakšnega fotografskega kluba temveč s prebiranjem številnih nemških in slovenskih revij, ki so poročale o razvoju fotografskih tehnik, materialov in fotoaparatov. V svojem domovanju si je uredil majhno temnico, ki je po pripovedovanju otrok vedno ostala zaklenjena, otroci pa so si občudovanje očeta pri razvijanju morali »zaslužiti«.

Franceta Cerarja lahko kot ljubiteljskega fotografa uvrstimo v t. i. drugi močni val amaterske fotografije, ki ga je bilo na slovenskem zaznati v tridesetih letih 20. stoletja. Takrat so se na tržišču pojavila kamere Leica, novi Kodakovi modeli in tudi nekatere druge miniaturne kamere. Številni so se odločali za nakup plošč, plan-filmov in filmov v zavitku (Mimosa, Agfa, …). Dostopni pa so bili tudi že različni povečevalniki, skodelice za razvijanje in predvsem fotoaparati, ki »zmorejo vse sami.«[1] Tudi France Cerar je svoje fotografska ustvarjanja iz »fotoaparata na meh« kmalu prenesel na Leico, ki jo je prenašal v svojem žepu.

Fotografska zapuščina Franceta Cerarja danes obsega približno 270 steklenih plošč, 420 posnetkov na fotografskem papirju ter okoli 200 ohranjenih negativov različnih formatov. Nekatere družinske fotografije je njegova družina ohranila kot del družinske zapuščine, muzeju pa je poleg že omenjenih fotografij predala še ličen fotografski album, ki vsebuje 50 fotografij formata 6 x 9 cm. Kako je pot Franceta Cerarja vodila v Berlin, ni znano. Morda je na pot odpotoval kot član Radia Ljubljana, ki se je po radijskih zvezah dnevno javljajo v domovino. Morda pa si je olimpijsko dogajanje ogledal v organizaciji Športnega kluba Planina, kateremu je uspelo organizirati devet dni trajajoči izlet, ki je potekal med 5. in 14. avgustom 1936.

Pod okriljem Športnega kluba Planina se je na ogled olimpijskih iger odpravilo kar 788 Slovencev in Slovenk. Odpotovali so v dveh posebnih vlakih, ki sta skupno štela kar 13 vagonov. »Vsak voz ima svojo vidno številko – vseh skupaj je trinajst, sedem in šest – povrh je še vsak okrašen z zelenimi venci in državnimi trobojkami. Osmi voz, ki je na koncu prvega vlaka, nosi velik napis Jugoslavija. Tu je osrednje vodstvo.«[2], je 6. avgusta 1936 poročal časopis Slovenec. Potovali so s skupni potnim listom, ki je tehtal kar 3 kg in pol, vsak član pa je za potovanje prejel svojo legitimacijo.[3] Fotografije v ohranjenem fotografskemu albumu potrjujejo pot, ki sta jo avgustovske dni leta 1936 beležila slovenska časopisa. Popotnike je pot na ogled olimpijade vodila preko Salzburga v München. Tukaj so si skupno ogledali Deutsches Museum in nekaj glavnih znamenitosti Münchna.[4] France Cerar je tu obiskal t. i. »Ehrentempel auf dem Königsplatz«, katerega je od leta 1930 za ideološko in upravno središče uporabljala nacistična stranka. V dveh t. i. templjih časti so se hranili posmrtni ostanki ubitih v Hitlerjevem državnem udaru konec leta 1923. Tempelj je bil sicer povsem uničen leta 1947, do danes pa se ni ohranilo skoraj nič.[5]

Zvečer sta vlaka nadaljevala pot proti Berlinu, kamor so izletniki prispeli 7. avgusta ob 6:35 uri. … »Slovenci obeh spolov, so se kaj hitro udomačili v Berlinu, privadili tempu in običajem ter so odkrivali podnevi in ponoči zanimivosti in lepote tega 4 milijonskega velemesta. Pač se je marsikdo zavozil na U., na S. ali drugih vozilih, tudi z avioni so leteli na Tempelhofu, povozilo pa le ni nikogar. Občudovali so na razglednih avtobusih mesto, ogledovali si Postdam, se vozili na ladjah po jezerih okolice, … strmeli nad vrvenjem velemestnega življenja, najbolj pa nad prireditvami olimpijade.«[6]

V ohranjenem fotografskem albumu lahko občudujemo prav zgoraj zapisane utrinke. Izstopajo predvsem fotografije, ki so z oddaljenostjo od dogodkov pridobili na dokumentarni vrednosti. Takšna je na primer fotografija spomenika, posvečena nemškemu državnemu kanclerju Ottonu von Bismarku (Bismarck Nationaldenkmal). Kip je prvotno, kar je razvidno tudi na fotografiji v albumu, stal pred stavbo nemškega `parlamenta´ (Reichtaga). Leta 1938 so ga na željo Adolfa Hitlerja prestavili v berlinski mestni park Tiergarten, kjer je umeščen še danes.[7] Zanimiv posnetek upodablja tudi enega prvih povsem kovinskih letal znamke JUNKERS JU 52/3m, znano tudi pod imenom »Teta Ju.«[8]Posnetek je verjetno nastal na letališču Tempelhof v Berlinu, prvem potniškem letališču v Evropi. Ohranila se je tudi fotografija na kateri je razvidno poslopje t. i. Hiše narodov (Haus Vaterland), palače na JZ stani Potsdamer Platza, ki se je lahko v tridesetih letih pohvalila z največjo kavarno na svetu, s kinodvorano in številnimi tematskimi restavracijami. Poslopje je bilo v zavezniškem bombardiranju leta 1943 povsem uničeno, po vojni pa je zaradi svoje lege ob berlinskem zidu postalo nikogaršnje ozemlje.[9] Podobna usoda je doletela tudi fotografijo Spominske cerkve cesarja Viljema (Kaiser Wilhelm Gedächtniskkirche). Cerkev je bila zgrajena med letoma 1891 in 1895 in bila leta 1943 prav tako uničena v enem izmed zračnih napadov. Poleg ostankov cerkve so leta 1961 iz obarvanih steklenih zidakov zgradili novo moderno cerkev.[10]

Kar deset fotografij v albumu odslikava dogajanje na olimpijskih igrah. Poletne olimpijske igre v Berlinu so bile namreč prve olimpijske igre, kjer so na otvoritveni slovesnosti prižgali olimpijski ogenj, ki je preko sedmih držav pripotoval v Berlin iz Grčije. V šestnajstih dneh, kolikor so trajale olimpijske igre, je bilo prodanih preko 4 milijonov vstopnic, sodelovalo pa je 49 držav ter kar 3.963 športnikov (331 ženk in 3.632 moških). Takrat jugoslovanske barve je zastopalo 120 športnikov, ki so po poročanju časopisa Slovenec nastopili v modrih jopičih in belih hlačah. Zgolj 23 športnikov in 5 športnic jugoslovanske odprave je bilo slovenskega rodu. Berlinskim olimpijskih iger se je kot zadnjih v svoji karieri udeležil takrat 37-telovadec Leon Štukelj, ki je v Berlinu v vaji na krogih osvojil srebrno olimpijsko medaljo. Kljub temu, da je oprava športnikov iz Nemčije osvojila največ medalj, je bil daleč najuspešnejši tekmovalec, temnopolti ameriški atlet Jesse Owens z osvojenimi kar štirimi zlatimi odličji.[11]

Izletniki so nato 9. avgusta 1936 obiskali še mesto Hamburg, »… (luko, rotovž, en velik parnik, Hagenbeckov živalski vrst, itd.), ki je vsem izjemno ugajal. Naslednji tri dni so nadaljevali svoj spored v Berlinu …«potovanje opisuje časopis Slovenec 15. avgusta 1936.[12] V domovino so se nato vrnili preko Nürnberga in Salzburga.

Prav zagotovo France Cerar ni bil edini izmed 788 izletnikov, ki je v Berlin vzel svoj fotoaparat. O tem priča tudi oglas, objavljen v časopisu Slovenec 25. avgusta 1936, v katerem pozivajo »..Udeležence, ki so sami napravili (z lastnimi fotoaparati) mnogo slik, posnetkov v Nemčiji in Avstriji, vljudno prosimo, da nam po možnosti pošljejo po en izvod dobro uspelih slik – posnetkov – za skupni album. Prosimo pa seveda gratis.«.[13]Koliko fotografskega gradiva je Športnemu klubu Planina uspelo zbrati ni znano, žal niti tega ali je do oblikovanja skupnega fotografskega albuma zares prišlo in ali se je le ta kje ohranil.

France Cerar, ki je 27. septembra 1960 umrl, je vseeno sam oblikoval in zapustil lično izdelan albumu, v katerem se je ohranila izjemna fotografova zapuščina.

[1] Po: Jerneja Ferlež, Fotografiranje v Mariboru 1918-1941, Ljubljana 2002, str. 60–61.
[2] Slovenec, št. 178, 6. avgust 1936, str. 2
[3] Po: Slovenec, št. 186, 15. avgust 1936, str. 15.
[4] Prav tam, str. 15.
[5] Več o »Ehrentempel auf dem Königsplatz«: http://en.wikipedia.org/wiki/Ehrentempel terhttp://www.deutsche-denkmaeler.de/Muenchen.htm (6. 11. 2022).
[6] Slovenec, št. 186, 15. avgust 1936, str. 15.
[7] Več:http://en.wikipedia.org/wiki/Bismarck_Memorial ali http://www.deutsche-denkmaeler.de/Muenchen.htm  (6. 11. 2022).
[8] Več:http://marodes.de/component/content/article/35-einleitung/166-tempelhof-zentralfughafen-berlin ter http://www.lufthansa-ju52.de/en/Fleet/Junkers-JU-52/index.php  (6. 11. 2022).
[9] Več:https://en.wikipedia.org/wiki/Haus_Vaterland (6. 11. 2022).
[10] Več:https://www.gedaechtniskirche-berlin.de (6. 11. 2022).
[11] Po: http://www.olympic.org/berlin-1936-summer-olympics (6. 11. 2022).
[12] Po: Slovenec, št. 186, 15. avgust 1936, str. 15.
[13] Slovenec, št. 193, 25. avgust 1936, str.  4.