»Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«^[1]

Letos mineva 70 let od rojstva legendarnega slovenskega alpinista svetovnih razsežnosti - Nejca (Jerneja) Zaplotnika. Ob tej priložnosti je v obliki knjige izšel Alpinistični dnevnik Nejca Zaplotnika, ki ga je pisal med letoma 1969 in 1971, potekali so različni dogodki, nanj so se spomnili številni alpinistični kolegi in medijske hiše, aprilsko številko revije Planinski vestnik pa je zaznamoval kot Nejc, legenda z razlogom, kjer so se mu med drugimi poklonili tudi Andrej Štremfelj,^[2]Tone Perčič,^[3] Viki Grošelj,^[4]Tomaž Jamnik^[5] idr.

Nejc se je rodil 15. aprila 1952 v Kranju. Z alpinizmom se je začel ukvarjati leta 1969 in se že naslednje leto pridružil tudi Gorski reševalni službi v Kranju. Leta 1975 je bil prvič v Himalaji, kjer je osvojil vrh gore Makalu - svojega prvega osemtisočaka. Leta 1977 se je povzpel na vrh Gašebruma 1, ki je bil hkrati njegov drugi osemtisočak in leta 1979 kot eden prvih Jugoslovanov, skupaj z Andrejem Štremfljem osvojil najvišjo goro sveta - Mount Everest. Leta 1981 se je udeležil odprave na Lhotse, leta 1983 pa se je še zadnjikrat udeležil odprave na Manaslu, kjer je 24. aprila 1983 tragično preminil v podoru serakov.

Nejc je poleg vzponov na Himalajo, vseh po prvenstvenih poteh, opravil še več kot 350 vzponov v Evropi, Afriki in Severni Ameriki, med drugim je kot prvi Jugoslovan skupaj z Janezom Gradišarjem preplezal tudi slovito smer Salathe v južni steni El Capitana v narodnem parku Yosemite.^[6] Tudi ta vzpon še danes velja za enega od njegovih vrhunskih dosežkov. Nejc je opravil tudi veliko solo vzponov, eden od njih je bil tudi vzpon vVarianti Aschenbrennerja, v svoj repertoar dosežkov pa je dodal tudi več kot 30 prvenstvenih vzponov doma in v tujini. Nejc pa ni bil samo »zagrižen« alpinist, temveč tudi velik ljubitelj ekstremnega smučanja; spustil se je z Jalovca, po Kačjem jeziku, po severni strani Mlinarskega sedla idr.^[7]

Nejc, ki je bil med drugim mentor mladim plezalcem, gorski reševalce in inštruktor v šoli za gorske vodnike v Nepalu, je prav zagotovo pustil svoj pečat, ne samo v svetu alpinizma, temveč tudi v širše v celotnem slovenskem in mednarodnem prostoru.

Nejc Zaplotnik na fotografijah iz zakladnice muzejske fototeke

V muzejski fototeki, kjer skupno hranimo okvirno 3 milijone fotografskih enot, med drugim hranimo tudi fotografije, na katerih je Nejc Zaplotnik. Večina teh fotografij so del fotografskega fonda Aleš Kunaver, ki obsega 6.254 večinoma barvnih diapozitivov različnih formatov. Aleš Kunaver je bil zaslužen slovenski alpinist, vodja petih jugoslovanskih himalajskih odprav in ene odprave v Hindukuš, snemalec prvih slovenskih in jugoslovanskih himalajskih filmov, konstruktor alpinistične opreme, gorski reševalec in predavatelj. Med podarjenimi diapozitivi je glavnina posnetkov iz pionirskega obdobja slovenskega in jugoslovanskega himalajizma med letoma 1960 in 1984, in sicer z odprav na Trisul v Indiji leta 1960, v Hindukuš v Afganistanu leta 1968 ter z odprav v Nepal: na Anapurno leta 1969, na Makalu v letih 1972 in 1975, na Lhotse leta 1981 in na Manaslu leta 1984.^[8]

Fotografije Nejca Zaplotnika v Kunaverjevem fondu se najdejo pri odpravah, ki sta se jih udeležila skupaj. Prva med njimi je bila šesta jugoslovanska himalajska odprava na Makalu (Nepal), ki je trajala od 4. avgusta do 15. novembra 1975. Poleg Aleša in Nejca so bili v odpravi še: Janko Ažman, Stane Belak-Šrauf, Zoran Bešlin, Danilo Cedilnik-Den, Janez Dovžan, Boris Erjavec, Viktor Grošelj-Viki, Tomaž Jamnik-Mišo, Stane Klemenc, Ivan Kotnik-Ivč, Janez Lončar-Šodr, Marjan Manfreda-Marjon, Bojan Pollak-Bojč, Milan Rebula-Bistri, Roman Robas-Romi, Jože Rožič-Joža, Dušan Srečnik-Zobi, Damjan Meško (zdravnik), Radovan Riedl (tv snemalec) in 10 šarp.^[9]

Nejc je vrh dosegel 8. oktobra 1975, skupaj z Jankom Ažmanom. V navezi (skupini), kjer je bil Nejc, sta bila še Roman Robas in Danilo Cedilnik. Cedilnik ni uspel priti na vrh zaradi poškodbe kolena, ki jo je povzročil odkrušen kos ledu, Robasu pa je nagajala kisikova bomba, zato se je malo pod robom stene odločil za umik.^[10]Sicer pa so se dosežki te jugoslovanske odprave vrstili eden za drugim: sedem alpinistov (tretjina odprave) je po prvenstveni smeri v južni steni Makaluja (8459 m) dosegla vrh; Stane Belak je bil prvi Slovenec in Jugoslovan na vrhu osemtisočaka, skupaj z njim je bil tudi Marjan Manfreda, ki je kot prvi Zemljan na tej višini osvojil vrh brez kisika in tako postavil svetovni alpinistični rekord, Janez Dovžan pa je na višini 8000 m izvedel solistično reševalno akcijo,^[11]kar je v svetovni alpinistični zgodovini pomenilo izjemno dejanje. Na tej odpravi je treba omeniti še prvenstveni vzpon Belaka, Kunaverja in Robasa na Trekking Peak (6157 m), prvenstveni vzpon Erjavca in Pollaka na Vrh jugoslovansko-šerpovskega prijateljstva (5900 m) ter osvojitev vrha Isvala Peak (5500 m), ki ga je izvedel Bojan Pollak.^[12]To odpravo so izvedli z namenom, da dokončajo vzpon na vrh iz leta 1972, Mednarodna alpinistična zveza (UIAA) pa je njihov dosežek uvrstila med tri dotlej najboljše alpinistične dosežke. UIAA je ocenila tudi, da gre za najtežjo preplezano veliko himalajsko steno, odprava pa je bila odlikovana z redom zaslug za narod in z zlato zvezdo.^[13]

Naslednja odprava, ki sta jo skupaj izvedla Aleš Kunaver in Nejc Zaplotnik je bila enajsta jugoslovanska himalajska odprava na Lhotse (Nepal), ki je potekala med 10. marcem in 28. majem 1981. V odpravi so bili še Filip Bence-Tačrn, Janez Benkovič, Borut Bregant-Čita, Stipe Božić, Slavko Frantar-Čopek, Viktor Grošelj-Viki, Franček Knez, Ivan Kotnik-Ivč, Rajko Kovač-Rok, Marjan Kregar, Marjan Manfreda-Marjon, Peter Markič-Pero, Vanja Matijevec, Željko Perko, Pavel in Peter Podgornik, Jovan Popovski, Andrej in Marko Štremfelj, Miro Šušteršič-Čeha, Iztok Tomazin ter spremljevalna ekipa.^[14]

Nejc Zaplotnik je skupaj z Andrejem Štremfljem in Pavlom Podgornikom 14. maja 1981 dosegel najvišjo točko v smeri proti vrhu – 8250 m, vendar so jim močno sneženje in zadnja zahtevna skala preprečili naskok do vrha. Kljub temu je bil to veličasten dosežek, saj tega pred njimi ni dosegel nihče. Naveza Franček Knez in Vanja Matijevec je nato v 24-urnem plezanju v izredno nevarnih razmerah^[15]18. maja 1981 dosegla rob stene na višini 8100 m, se po isti poti vrnila nazaj in s tem je bil cilj dosežen – stena je bila preplezana.^[16]Tudi ta dosežek je Mednarodna alpinistična zveza ocenila kot najtežji poseg v Himalajo do tedaj, tuje alpinistične revije pa so dosežek opisovale kot »fantastičen, neverjeten in veličasten podvig, s katerim je bil rešen problem južne stene Lhotseja.«^[17]

V fotografskem fondu Aleša Kunaverja se nahajajo še fotografije Nejca Zaplotnika iz časa, ko je bil eden od prvih inštruktorjev na prvi alpinistični šoli za nepalske gorske vodnike, za katero je bil zaslužen prav Kunaver, Nejčevo ime pa se v dokumentaciji posredno pojavlja še pri odpravi na Manaslu iz leta 1984. Odprava, ki je trajala od 4. aprila do 15. maja 1984 je bila zaznamovana s smrtjo Nejca Zaplotnika in Anteja Bučana, ki sta svoje življenje izgubila leto dni pred to odpravo. Alpinisti so z njim v mislih uspešno dosegli svoj cilj, med potjo pa so se ustavili še pri Nejčevem grobu in se mu poklonili (pokopali so ga na morenskem robu ledenika pod južno steno Manasluja).^[18]Na žalost se je le nekaj mesecev po uspešni šestnajsti jugoslovanski odpravi, ki je bila tudi ena prvih odprav v alpskem slogu^[19]v helikopterski nesreči smrtno ponesrečil tudi Aleš Kunaver.

Fotografije Nejca Zaplotnika se v manjši meri nahajajo tudi v drugih fotografskih fondih in zbirkah, in sicer: v fondu Naceta Bizilja najdemo Nejčeve posnetke v sklopu jugoslovanske odprave na Mount Everest, odprave na Makalu in Lhotse. V fondu Marjana Cigliča se hranijo posnetki, vezani na odpravo na goro Gašebrum 1, v fondu Joca Žnidaršiča pa najdemo npr. posnetke iz odprave na Mont Blanc iz leta 1970. Omeniti je treba še, da je Joco Žnidaršič dokumentiral tudi t.i. »odpravo slovesa«, ko je Viki Grošelj leta 1996 popeljal Nejčevo ženo Mojco in njegove tri sinove na njegov grob, odpravo pa je spremljal tudi novinar Željko Kozinc. Rezultat je vsebinsko bogata in z vrhunskimi fotografijami opremljena knjiga Pot k očetu: Po sledeh Nejca Zaplotnika na Himalajo, ki predstavlja še en mozaik Nejčeve življenjske poti, namreč dve leti pred smrtjo je izdal knjigo Pot.

Nejc v tej knjigi dogajanje pred prihodom na najvišjo goro na svetu^[20]kjer izreče tudi besede, ki so bile poleg citata o dosegi cilja^[21], mnogokrat citirane (»sediva pri kitajski piramidi in ne veva, kaj bi …«), opisuje takole:

»Ničesar več ne vidiva, megla postane nepredirna.^[22]Sneži. Saj je vseeno, zgubila se ne bova. O Everestu sva toliko prebrala, pregledala toliko slik, da ga poznava kot Triglav. Razgled je nepomemben. Preveč je bilo naporov, da bi lahko uživala ob razgledu kakor v domačih gorah.

Položnejša snežišča se zožijo v žleb, ki se vse bolj strmo dviga v zadnji skok pod vrhom. Greben se zopet strmo požene, a tokrat zadnjič. Ni nama več treba sneti rokavic. Na nekaj mestih drug drugemu pomagava, da se ni treba navezati. /…/ Položno pobočje, črn pesek, kjer je veter odnesel ves sneg. Oster snežen grebenček, nato pa v megli zagledava aluminijast stativ – kitajska piramida! Počakam Andreja. Zamenjava se v vodstvu. Najprej noče, potem pa le stopi naprej. Prijateljska zadeva, nič drugega. Oba dobro veva, da je popolnoma vseeno, kdo bo pri stopil na vrh, a v tem trenutku mi stopijo solze v oči. Na Gašebrumu sem jaz prvi stal na vrhu, sedaj pa je vrsta na Andreju.

Vrh!

Objameva se, tolčeva po ramenih. Solze …Snameva krošnji, kisikovi maski. Skupaj sedeva v sneg h kitajski piramidi. Brez misli, samo srečna, da je konec. S tresočimi se rokami vzamem radijsko postajo iz krošnje: »Halo, enka, halo Tone, javi se!«, »Na sprejemu, na sprejemu!« »Tone, na vrhu sva!« Po postajah iz vseh taborov se zasliši huronsko vpitje, čestitke, vsi vpijejo drug čez drugega.^[23] /…/ Ko je konec zveze, sem utrujen in zadihan. Vzameva jugoslovansko in nepalsko zastavico in ju priveževa na kitajski drog. Izmenično slikava, z vseh strani. /…/ Sedim v snegu, držim zastavici, Andrej pa pritiska na sprožilec. Sediva pri kitajski piramidi in ne veva, kaj bi … Šele kasneje v bazi, ko sem poslušal najin pogovor s Tonetom, sem zvedel za svoje besede. S temi besedami, ko nisem niti najmanj vedel, kaj govorim, se je izrazilo bistvo in smisel vsega mojega početja, alpinizma in smisel vsega mojega življenja. Smisla ni, cilja ni, le večna pot je v meni, pot in postaje ob njej. Več kot desetletje garanja, samoodpovedi, tveganja, sanj in hrepenenja, več kakor mesec dni trpljenja štiridesetih mož, samo zato, da sedajle sedim pri kitajski piramidi in ne vem kaj bi. Toda zakaj bi se človek ukvarjal samo s pustimi stvarmi, za katere ima vedno pripravljen odgovor …«^[24]

Nejčevo Pot so leta 2009 prevedli v hrvaški jezik (Put), leta 2020 v italijanski jezik (La Via) in letos v nemški jezik (Das Weg).^[25] Knjiga danes velja »za prvo in edino alpinistično biblijo in enega od razlogov, zaradi katerih je spomin nanj še danes tako živ.«^[26]

Ob tej priložnosti bi se rada najlepše zahvalila sodelavki Jožici Šparovec, ki mi je ob svojem odhodu v zaslužen pokoj predala izjemno skrbno dokumentirano in digitalizirano gradivo alpinistov iz dveh različnih fondov: Fond Aleš Kunaver in fond Marjan Keršič – Belač.

^[1] Nejc Zaplotnik, Pot, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1985 (tretja izdaja), str. 26
^[2]Planinski vestnik, Andrej Štremfelj, Moji spomini na Nejca, uvodnik
^[3] Planinski vestnik, Tone Perčič, Dragi prijatelj,str. 11-12
^[4] Planinski vestnik, Viki Grošelj, Najboljši med nami, str. 9-10
^[5] Planinski vestnik, Tomaž Jamnik,  Prijatelj, soplezalec, vzornik, str. 8-9
^[6] Planinski vestnik, Jure K. Čokl, »Tone, na vrhu sva!«, Fenomen Nejca Zaplotnika, april 2022, str. 6
^[7] Planinski vestnik, Peter Mikša, Med najboljšimi svojega časa, Zaplotnik, Messner, Kukuczka, april 2022, str. 15
^[8] Fototeka, Fotografska zapuščina XX. stoletja, Jožica Šparovec, Fond Aleš Kunaver (1958-1984), 2017, str. 356
^[9] Jožica Šparovec, Himalajski vodja Aleš Kunaver, Makalu, Nepal, 2014, str. 25
^[10] Dušica Kunaver, Brigita Lipovšek, Makalu, Aleš Kunaver s prijatelji, Druga naveza na vrhu, 2005, str. 108
^[11] Njegov soplezalec Zoran Bešlin je moral le nekaj metrov pred vrhom odnehati, ker mu je zmanjkalo moči. V izjemnem mrazu je čudežno preživel noč, naslednji dan pa mu je na pomoč priskočil Dovžan, ki mu je pomagal sestopiti.
^[12] Jožica Šparovec, Himalajski vodja Aleš Kunaver, Makalu, Nepal, 2014, str. 26
^[13] Prav tam
^[14] Prav tam, str. 29
^[15] V svetovnih alpinističnih krogih so steno Lhotse poimenovali kot steno plazov in največji alpinistični izziv na svetu.
^[16] To je bila tudi edina realna možnost za dosego roba stene na zahodnem grebenu; prečila sta zgornji lijak in skrajno tvegane snežne žlebove
^[17] Jožica Šparovec, Himalajski vodja Aleš Kunaver, Lhotse, Nepal, 2014, str. 29
^[18] Jožica Šparovec, Himalajski vodja Aleš Kunaver, Manaslu, Nepal, 2014, str. 32
^[19] Po letu 1980 se je začelo novo poglavje v zgodovini himajalizma, namreč aplinisti po stenah niso več napenjali vrvi in postavljali višinskih taborov, ampak so vstopali v himalajske stene enako kot v Alpah – s šotorčkom v nahrbtniku, kar so poimenovali alpski stil.
^[20] 13. maja 1979 ob 13.51 po nepalskem času sta Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj kot prva Slovenca stopila na najvišjo goro sveta.
^[21] Glej citat v uvodu besedila
^[22] Na Everest se je skupaj z Nejcem Zaplotnikom in Andrejem Štremfljem takrat odpravil tudi Andrejev brat Marko Štremfelj, ki pa se je moral vrniti zaradi težav s kisikovo bombo
^[23] Nejc Zaplotnik, Pot, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1985 (tretja izdaja), str. 197, 198
^[24] Prav tam, str. 200, 201
^[25] Planinski vestnik, Nejc, legenda z razlogom, april 2022, str. 11

^[26] https://siol.net/sportal/sportal-plus/na-danasnji-dan-se-je-v-himalaji-iztekla-pot-legendarnega-nejca-zaplotnika-foto-video-240429