Jože Kološa - Kološ
Katarina Jurjavčič
19.9.2022
Katarina Jurjavčič
19.9.2022

Jože Kološa - Kološ

Jože KOLOŠA, Ruševine, Maribor, 27. maj 1945. Zbirka Foto Slovenija, črno-beli negativ, leica, inv. št.: FS2367/34.

Jože KOLOŠA, Begunci iz Murske Sobote, ki so skupaj z Nemci zbežali pred Rdečo armado, so se vrnili v Maribor, 12. julij 1945. Zbirka Foto Slovenija, črno-beli negativ, leica, inv. št.: FS2604/9. 

Jože KOLOŠA, Otroci na proslavi prvega maja, Murska Sobota, 1. maj 1945. Zbirka Foto Slovenija, črno-beli negativ, leica, inv. št.: FS2056/13. 


Jože KOLOŠA, Par v prekmurski narodni noši v času proslave ob peti obletnici ustanovitve OF, Ljubljana, 27. april 1946. Zbirka Foto Slovenija, črno-beli negativ, leica, inv. št.: FS3201/9. 

Na fotografsko ustvarjanje Jožeta Kološe se v fotografskih zbirkah Muzeja novejše zgodovine Slovenije ne naleti zgolj po naključju, čeprav bi se na prvi pogled včasih celo zdelo tako. Kološev opus je med množico gradiva pravzaprav skromen, saj šteje zgolj 137 filmov. Pri pripravi razstavnih projektov, ki zajemajo prva socialistična leta, pa se kaj hitro znajdemo v iskanju med njegovimi fotografijami. Ovekovečenje prekmurskega življa namreč zre pretežno le iz njegovih fotografij.

Jože Kološa nadaljuje fotografsko ustvarjanje svojega očima Dragutina Reesha, sicer zagrebškega fotografa, s katerim se, kmalu po prerani smrti njegovega očeta, poroči mama Katarina. V zbirki Tekoče gradivo se nahajajo zgolj tri reprodukcije Reeshevih fotografij, a so toliko bolj pomembne, saj prikazujejo prihod madžarskih enot v Mursko Soboto 16. aprila 1941.[1]Prve korake v svet fotografije je Kološa naredil prav v času druge svetovne vojne. Leta 1940 je opravil izpit pri Združenju fotografov Ljubljani, tri leta kasneje pa izpit za mojstra fotografije v madžarskem Šopronu. Že jeseni istega leta je bil prisilno mobiliziran v madžarsko vojsko. Po koncu vojne je organiziral fotolaboratorij Komande prekmurskega vojnega območja v Murski Soboti in vodil fotoslužbo propagande mariborskega vojnega področja. Pričujoči prispevek ima namen osvetliti Kološevo zgodnje »predzgodovinsko« obdobje kot se izrazi Sava Stepanov v pravzaprav edini fotografski monografiji, ki se ukvarja s Kološevo fotografijo z naslovom Moja fotografija, izdani leta 1990. V tem času je Kološa kot fotoreporter deloval v Uradu za informacije pri predsedstvu vlade socialistične republike Slovenije v Ljubljani in kasneje pri podjetju Foto Slovenija. Kološeve fotografije na negativu povečini leica formata zajemajo čas med 12. aprilom 1945 in se končajo z zadnjim filmom iz 24. maja 1946. Nato žal sledi vrzel slabih pet let, ko so njegove fotografije zagotovo nastajale, a se je po do sedaj zbranih podatkih za njimi izgubila sled. Kološevo reportažno fotografijo, ki datira med leti 1951 in 1956 hranijo v Pomurskem muzeju Murska Sobota.[2]Zaradi selitve v Koper je fotografija pokrajine in življenja ob reki Muri pridobila dodatno področje ustvarjanja. Kološa je namreč v tovarni Tomos v letu 1959 organiziral fotoslužbo, se usmeril v industrijsko in reklamno fotografijo, hkrati pa je novo okolje še dodatno spodbudilo fotografovo umetniško žilico. Ogromno je razstavljal ter organiziral s fotografijo povezane prireditve: ena bolj znanih je mednarodna kolonija Koštabona. V letu 1975 pa je Jože Kološa pomagal pri ustanovitvi fotogalerije v Kopru, prve v Jugoslaviji.[3]

Fotografije podjetja Foto Slovenije je Muzej prevzemal po delih od leta 1951 dalje. Prvi del arhiva, gradivo partizanskih fotoreporterjev, prišlo v omenjenem letu. Mnogo kasneje, v  začetku 1970. letih se je Muzeju predalo gradivo, ki je nastajalo med letoma 1945 in 1951. Po sedaj znanih podatkih, so bili torej Kološevi posnetki predani Muzeju v letu 1971.[4]

Kološevi posnetki v zbirki Foto Slovenija tvorijo motivno-časovni lok povojnega obdobja: od porušenega Maribora in začetnih korakov obnove domovine do jasnih propagandno usmerjenih motivov izgradnje nove socialistične družbe. Liki udarnikov in delavcev v tovarnah sledijo politično idejni zasnovi poudarjene motivike socialnega realizma. Kot izpostavi Stuart Franklin pri obravnavi ozadja nastanka fotografij delavcev iz revnejših področjih Dorothee Lange iz 1930. let je percepcija motiva rezultat notranjega čutenja samega fotografa, ki želi s samim posnetkom nekaj izreči.[5]Prvotni vzgibi iskanja motiva pri Langejevi se vsekakor razlikujejo od usmerjenega socialističnega, a v ozadju nastanka posnetkov lahko vlečemo vzporednice. Langejeva je želela poudariti revščino in uboštvo delavskega razreda, socialistični realizem pa je želel ustvariti »novega človeka« v obliki prikaza fizične moči. Kako je to uspelo Kološevim portretirancem? Po Aleksandru Bassinu[6]socialni kontekst Kološevih fotografij lahko opazujemo že v študijah rok filovskih lončarjev in lončarju Pücku s pipo v ustih, motivih ki so nastali v letu 1940. Kajenje je v času nastanka fotografij obstajalo kot pogosta razvada in vsekakor ni bilo deležno tako splošnega pregona kot dandanes. Pipa za kajenje tobaka pri Kološevih delavcih učinkuje kot atribut za večje poudarjanje moškosti tako pri Moškem s pipo iz kovačnice Tovarne poljedelskih strojev Maribor iz leta 1945 kot pri figuri moškega iz Tovarne snežnih plugov in verig iz Lesc, posnetim leta 1946. Z mrkimi pogledi delavca ne izražata polnega povojnega delovnega zanosa, ki ga lahko opazimo pri Udarniku iz Jugoslovanskih državnih železnic v Mariboru. V ospredje stopa motiv udarnikovih rok, skoraj aristokratsko držo pa poudarjata pokrivalo in očala, ki bi pristajali osebi v diametralno nasprotnem okolju kot se sicer nahaja. V svojem zgodnjem obdobju Kološeve fotografije obravnavajo tipično socialne tematike in izkazujejo (politično) angažirano stališča njihovega umetnika. Povsem pa se avtor poetiki socialnega realizma povsem ni prepustil, kar se je kasneje prek njegovega ustvarjanja na polju fotografije tudi izkazalo. Z motivom (neslutenega) slovesa ali odhajanja se je Kološa ukvarjal kasneje, ko se je že preselil iz Prekmurja na Obalo, a vendar njegova reportažna fotografija izkazuje interese za tematiko odhajanja in prihajanja. Tako Kološevo fotografijo s skromno dokumentacijo Begunci iz Murske Sobote so skupaj z Nemci zbežali pred Rdečo Armado in so se vrnili v  Maribor, 12. julij 1945 razumemo predvsem kot študijo obraznih potez, med katerimi je izstopajoča ženska na desni in sodi pri Kološi v polje njegove angažirane umetnosti kot to razume Sava Stepanov[7] s ciljem opozoriti na stiske posameznika. Kološeva Begunka, če jo lahko tako poimenujemo, bi zlahka pričevala sama zase, tako pa se v skupini ljudi s podobno usodo ne trudi pred fotografsko kamero skriti preživetih dogodkov preteklih dni ali mesecev. Iskanje izpovednih pogledov portretirancev je za Kološo še kako značilno, kar lahko vidimo tudi v njegovih bolj znanih portretih, če izpostavimo vsaj Ciganko Illo[8], ki jo je Kološa fotografiral tako pred vojno v letu 1939, pa tudi po njej, leta 1946.

Po uradni dolžnosti se je Kološa udejstvoval povojnih proslav in manifestacij, ki so prek parol izražale pripadnost novemu političnemu ustroju. Iz balkona dvorane Mladinskega doma v Murski Soboti tako spremljamo nastop pevskega zbora na eni prvih povojnih manifestacij v aprilu 1945, ki v dokumentaciji nosi naslov »akademija«. Žanrski motiv je osredotočen okoli napisa ŽIVEL MARŠAL TITO!, ki mu je podrejena celotna vsebina. Pogledi na osrednje dogajanje so prisotni tudi na drugih posnetkih, kot bi fotograf vsakih znova poskušal zajeti celoten prostor dogajanja: odrske prizore tako spremljamo iz višine na način, da je na posnetku mogoče zaobjeti večino publike, ki je dogodku prisostvovala. Tudi pri drugih množičnih dogodkih, se je Kološa poskušal postaviti na podobne kote fotografiranja. Predvsem ena skupina pa ga je na množičnih dogodkih še posebej pritegnila. Otroke je fotograf zabeležil kot stranske opazovalce, ki se spretno zavihtijo na prostore, od koder zlahka opazujejo dogajanje in niso v napoto odraslim. Trije dečki tako radoživo spremljajo prvomajsko proslavo leta 1945 v Murski Soboti tako, da so se namestili na zunanji del okenskega okvira v spodnjem nadstropju: ne previsoko, a še vedno višje kot veliki odrasli pod njimi. Edini sorazmerno trdni prostor v skoraj povsem porušeni ulici v Mariboru so v času obiska Borisa Kidriča 10. junija 1945 našli otroci v stolpiču, ki je kot železna konstrukcija edini ostal ohranjen v razdejani okolici. Pozitivna in hkrati nova moralno-politična obveza vsakega državljana je postajalo vključevanje v množične dogodke, čemur pritrjujejo tudi številne fotografije povojnega časa.[9]Naloga uradnega vladnega fotoreporterja je bila predstaviti živahnost in množičnost prvih povojnih manifestacij, kar se izraža tudi v količini teh posnetkov tako pri Kološi kot tudi pri drugih fotografih povojne dobe[10]: Marjanu Pfeiferju, Zvonetu Mahoviču, Leonu Jeretu, Ediju Šelhausu in Vlastji Simončiču ter drugih. Kolektivnost je v prvih povojnih letih brez dvoma močno prevladovala nad individualnostjo.[11]

V času slovesnosti ob postavitvi spomenika zmage v Murski Soboti 12. avgusta 1945 sledimo seriji posnetkov dogajanja, ki je trajalo več dni. Velik poudarek je fotograf dal postavitvi slovenskega grba na podstavku, za katerega ni točno znano, kje se je nahajal. Predvideva se, da je bil postavljen za čas otvoritve spomenika zmage, danes pa ne obstaja več.[12]V zbirki Foto Slovenija se s tematiko odkritja spomenika zmage ukvarjajo fotografije Jožeta Divjaka, Marjana Pfeiferja st. in Rudija Vavpotiča, a nihče od omenjenih ni fotografsko zabeležil omenjenega spomenika. Prav tako je Kološa edini, ki se je na fotografiji ukvarjal s predstavitvijo spomenika kot podolgovatega kubusa, segajočega v nebo, kjer se simbol peterokrake zvezde izgublja v temini ozadja. Posnetku se je avtor posvetil v nočnih urah, ko nov marmorni monolit še ni imel imenitne družbe. Vsekakor gledalcu sproža razmislek v novo pomenskost samega motiva. Spomenik Rdeče armade je po koncu druge svetovne vojne nastajal v skladu z izrazito propagandno nalogo kot jasna promocija nove ideologije in podpore. Spomenik, narejen po načrtih ruskega arhitekta Arončika, je precej posegel v prostor murskosoboškega trga in bil v času postavitve paradni konj nove estetike socialističnega realizma.[13]Poleg Kološe je bilo na prizorišču več fotografov, tako domačih kot tujih. Ta številčnost je seveda pripomogla k dobri medijski pokritosti dogodka.

Pregled Kološeve dokumentarne reportažne fotografije v zbirki Foto Slovenija, ki jo hranimo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije je ponudil paleto možnosti o vlečenju vzporednic tako s Kološevim ustvarjanjem pred letom 1945 kot kasnejšim ustvarjanjem, če ne posegamo v polja njegovih kolažev in abstrakcij. Posnetki krajine, ki se ji je Kološa še posebej rad posvečal, se nakazujejo v skoraj povsem porušeni stavbi v Mariboru, pri kateri so ostali edino še štrleči dimniki kot osamljeni spomin na težo vojnih dni. Krajini se Kološa v ohranjenih reportažnih fotografijah ni posebej posvečal, tako je povečini zgoščena okoli posnetkov razrušenega Maribora. Nekaj kasnejše mistike, ki jo najdemo na njegovih fotografijah pokrajine ob Muri, se izkazuje na fotografijah začasnega železniškega mostu čez reko Muro med Veržejem in Dokležovjem. Fotograf je izkoristil meglo za prikaz neskončnosti železniške poti.

Morda neposrečen kot fotografiranja napisa je fotograf zajel pri celopostavni figuri partizana, političnega komisarja prekmurskega vojnega področja, Jožeta Mirtiča, za katerim je na steni zapisana parola ŽIVELI HRABRI PARTIZANI,[14] pa je na fotografiji ostal prikazan zgolj ABRI PART. Slovesno poziranje v uniformi in orožjem v rokah se pridružuje več tisoč somotivom, nastalih v času druge svetovne vojne. Spominski posnetki v obdobju druge svetovne vojne so na slovenskih tleh nastajali v največjem številu, postavljeni ob bok dokumentarno-propagandni »uradni« viziji nastajanja tovrstnih motivov. Tovrstno fotografiranje izhaja iz predvojne prakse vse bolj dostopnega fotografiranja v ateljejih, ko so se ljudje odločali za odtis svoje podobe na papirju in tako zamrznili trenutek za večnost.  Skoraj pogovor med osebama lahko izluščimo iz fotografije plesalcev v belokranjski narodni noši, ki je nastala v času proslave ob peti obletnice ustanovitve OF na ljubljanskem stadionu 27. aprila 1946. Dinamika, ki jo lahko doživljamo ob pogledu na Kološeve fotografije plesalcev in glasbenikov odstirajo avtorjevo čutenje in notranji svet umetnikov. Kološa je kot vodja ansambla in violinist v času pred drugo svetovno vojno redno muziciral, z glasbo pa ostal povezan tudi prek fotografije, ki je v iskanju umetniškega izraza na koncu zmagala.[15]

Več kot pol stoletja je preteklo od začetkov Kološeve reportažno dokumentarne fotografije, prek katere je začel spoznavati sam medij ter ga tekom svojega življenja dodobra raziskal. V prvem povojnem letu je prispeval k številnim žanrskim prizorom večinoma iz štajerskega in prekmurskega okolja, če omenimo številčno najbolj zastopane: ruševine po končani vojni in njihovo odstranjevanje, politične manifestacije z obveznim beleženjem parol in plakatnega gradiva, ustvarjanje podobe novega socialističnega človeka prek portretnih fotografij delavcev v tovarnah, iskanje socialne komponente v fotografijah vsakdanjika podeželskega in meščanskega življa ter izkazano fotografovo poznavanje notranjega sveta pri  motivih, ki se navezujejo na svet glasbe in plesa. 3421 Kološevih posnetkov pričuje o povojni stvarnosti in je slikovna zgodovina pomembnejših dogodkov kreiranja nove države. Četudi se časovni slikovni lok prehitro konča, ta že ustvarja podlago iz katere je umetnik črpal v zrelejših letih kot nesporni kronist dogodkov v krajih onstran Mure.


  • [1] Ena izmed reprodukcij je objavljena v katalogu Fotoaparat in vojna: fotografije druge svetovne vojne iz zbirk Muzeja novejše zgodovine, 2019, str. 97.
  • [2] Več o tem v katalogu Prekmurskega muzeja z naslovom Kološ Jože Kološa, izdanem leta 2020.
  • [3] Kološa Jože, Moja fotografija, 1990, str. 172.
  • [4] Vraničar Ivo, Zbirka Foto Slovenija (1945 – 1973), Fototeka: fotografska zapuščina XX. stoletja, 2017, 262-263.
  • [5] Stuart Franklin, The Documentary Impulse, 2016.
  • [6] Str. 11, 23-27.
  • [7] Kološa Jože, Moja fotografija, 1990, str. 15.
  • [8] Prav tam, str. 36,37.
  • [9]Slovenska novejša zgodovina, 2005, str. 869.
  • [10] Fonde fotografov hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.
  • [11] Marko Klavora, Tipologija časa: demonstracije in manifestacije kot spontani izraz »ljudstva«? Vidik prebivalcev Zgornjega Posočja, v: Začasna meja: življenje in hrepenenje v coni A, 2017, str. 101.
  • [12] Za dodatno dokumentacijo se zahvaljujem kolegi Tamari Andrejek iz Pomurskega muzeja Murska Sobota.
  • [13] Mohar Katarina, »Svoboda je spomenik«, Spomenik zmage v Murski Soboti – nastanek, usoda, kontekst, 2013, http://uifs1.zrc-sazu.si/files/AHAS_18_2_MOHAR.pdf (14.5.2022).
  • [14] Celoten zapis je jasno viden na posnetku FS2023/17.
  • [15] Janez Balažic, Umetniški fotograf Jože Kološa – Kološ, v: Kološ Jože Kološa, 2020, str. 17. 

Prijava na e-novice

Brezplačne novice o dogodkih in projektih Muzeja novejše zgodovine Slovenije.