Do tedaj še neorganizirana fotografska
dejavnost je 20. januarja 1944 z osnovanjem Fotosekcije Glavnega štaba
narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije (GŠ NOV in POS)
dobila organiziran ustroj s predpisanim sistemom delovanja. Pravilnik o
organizaciji fotoreporterske službe[1](v nadaljevanju Pravilnik), izdan slab mesec pozneje, 16. februarja 1944,
fotografijo loči na propagandno in dokumentarno, razlik med obema pa natančno
ne opredeljuje. Pravilnik, katerega podpisnik je, poleg političnega komisarja
GŠ NOV in POS, Borisa Kraigherja, še načelnik propagandnega oddelka Ignac
Koprivec, sestoji iz 15. točk. Poleg želje po nastanku seznama fotoreporterjev
in negativnega materiala ter popisov fotoaparatov Pravilnik načrtuje centralno
zbiranje fotografij, ki bi jih tako obvarovali pred izgubo ali uničenjem.
Zavedanje, da se fotografiji brez primerne dokumentacije zmanjšuje vrednost, je
bilo dodatno poudarjeno, kajti fotografijam je bilo nujno priložiti »spisek kaj poedini posnetki predstavljajo«.
Zaželeno je bilo sodelovanje z vojnim dopisništvom, ki je sestavljalo reportaže,
in tako so fotografije v družbi besedila dobile širši kontekst.[2]Motivno je bil Pravilnik osredotočen na »raznovrstnejše
motive« komandnega kadra, enote pri premikih, bojih in počitku ter političnem
in gospodarskem delu. Zajeti je bilo treba pokrajine, kjer so se premikale
posamezne enote, in naselja, ki so utrpela nasilje okupatorjev. Negativno
opozorilo je bilo namenjeno vsem, ki so želeli pridobiti spominski portret
oziroma skupinski posnetek.[3]
Četudi je za spominske posnetke
veljalo, da niso zaželeni, ravno prek njih lažje razpoznavamo uniformiranost in
opremo partizanskega borca. Partizani na fotografiji nosijo triglavke, značilne
partizanske kape v prvih dveh letih vojne, na katerih so bile tedaj poleg rdeče
zvezde še slovenske trobojnice.
Zahtevo po centralističnem vodenju
razumemo tudi v želji, da se ves nerazvit negativni material pošilja
Fotosekciji, ta pa nato razvije po eno kopijo vsakega posnetka za interno
uporabo v enoti. Fotoreporterji so bili v propagandnem ustroju GŠ NOV in POS
tisti, ki so jih z odrejenimi nalogami pošiljali v posamezne brigade, odrede in
enote zaledne vojske. Skupaj z vojnimi dopisniki naj bi torej omogočili hitro
poročanje o bojih in življenju. Po 11. avgustu 1944 je propagando začel usmerjati
vrhovni štab GŠ NOV in POS. Propagandni centri po divizijah so bili ukinjeni iz
želje po povečanju in dvigu delovanja v višjih organizacijskih enotah vojske.
Glavni organizatorji propagande so tako postali politični komisarji in njihovi
pomočniki.[4]Propaganda je bila usmerjena v vojsko sámo: na borce na eni strani, na drugi pa
je pomemben del zavzemala propaganda o partizanskem odporniškem gibanju in njegovem
prikazovanju civilnemu prebivalstvu. Pomemben delež je zavzemalo vzdrževanje
stikov s tujino, kamor sta sodila obveščanje in zaveznikom namenjena propaganda.
Precejšnji spremembi v organizaciji je botrovalo tudi dejstvo, da so določen
del propagandnih nalog prevzeli organi civilnih organizacij.[5]
Glede na načrt za oblikovanje
propagandnih odsekov pri korpusih in coni so v Fotosekciji delovale štiri
osebe. Glavne naloge Fotosekcije so obsegale organiziranje fotoreporterske
službe v korpusih oziroma coni, pripravo gradiva za izdajo albumov in prirejanje
fotografskih razstav. Sekcija naj bi tudi sama iskala možnosti za nabavo
materiala, ki ga je potrebovala za svoje delo. Najožje je bila Fotosekcija
povezana s poročevalsko sekcijo. V vsakem odredu in diviziji naj bi svoje delo
opravljal po en vojni dopisnik. Delitev del, ki jo je načrt predvideval, pa ni
potekala birokratsko. Načrt je namreč poudarjal željo po enotnosti kolektiva in
jo povezoval z zanimanjem vseh njegovih članov za splošno propagandno ter
kulturno-prosvetno delo v posamezni enoti.[6]
Sekcija je organizirala
fotoreportersko službo, ki je delovala na terenu, in tehnično službo, ki se je
ukvarjala z razvijanjem filmov in izdelavo fotografij. Fotografski arhiv je
urejala administrativna služba.[7]Prvi vodja fotografske sekcije je postal Ivan Trobec (v NOV vstopil 18. 10. 1943),
ki mu je sprva pomagal Gojko Pipenbacher. Od julija 1944 je Fotosekcijo GŠ NOV
in POS vodil France Cerar (v NOV vstopil 10. 9. 1943), pri delu pa so mu pomagali
Peter Jelič, Jožica Jeraj, Zdravko Kržišnik in Ivanka Jurca kot
administratorka.[8]Kadrovsko se je Fotosekcija še krepila in na prelomu leta 1945 so, poleg že
omenjenih, v njej delovali še Stane Viršek, Rudi Vavpotič, Ivanka Rojšek, Adolf
Smolej in Peter Fajfar kot ekonom.[9]Šestindvajsetega marca 1945 je Stane Viršek kot vodja Fotosekcije prek baze Glavnega
štaba Slovenije v Dalmaciji odpotoval v Beograd, »da vzpostavi tesne stike z bazo in Propagandnim oddeljenjem
Generalštaba z namenom čim ožjega sodelovanja«.[10]Na Štajerskem je fotografsko dejavnost organiziral Jože Petek, poleg njega pa
so na območju 4. operativne cone fotografirali še Stane Lenardič, Ciril Brvar,
Ivo Lipar in Miroslav Lilik, če omenimo pomembnejše. Fotosekcija 7. korpusa je
bila po zaslugi fotoreporterja Gojka Pipenbacherja dobro organizirana le do
konca leta 1943.[11] Med
vidnejšimi se tam pojavljajo posnetki fotografov Staneta Virška in Milana Štoke,
pa Boga Tomšeta, Ivana Tavčarja idr. Na območju 9. korpusa je deloval Dore
Klemenčič, ki je v korpusu organiziral propagandno delo in fotoreportersko
službo. Poleg njega so na Primorskem in Gorenjskem fotografirali še Čoro
Škodlar, Peter Jelič, Božo Štajer, Slavko Smolej idr.
Partizanske enote so bile pozvane k
pošiljanju 14-dnevnih poročil. Pri razvijanju posnetkov je Fotosekcija večkrat
ugotavljala, da so posnetki večinoma zasebne narave.[12]Delovanje fotoreporterske službe so pogojevale sicer težke razmere. Že samo
izdelovanje fotografij je terjalo nemalo iznajdljivosti. »Težave so bile z nestalnostjo električnega toka, kar je pravzaprav
usmerjalo samo delo: dopoldan sušenje, obrezovanje in vpisovanje slik. Hkrati
razvijanje negativov, popoldan (brez toka) izpiranje negativov ter
izpolnjevanje registra in kartoteke arhiva negativov. Zvečer in ponoči kopiranje
in povečevanje. Uspešno kopiranje in povečevanje se more vršiti le ponoči, ker
takrat električna centrala ni obremenjena z industrijskimi obrati in radio
aparati. V fototehniki pa so glavne ovire za večji porast dela pomanjkanje
pozitivnega in negativnega materiala, pomanjkanje aparatur za temnice,
pomanjkanje velikih žarnic in nestalnost električnega toka. S primerno urejeno
organizacijo dela v časovnem smislu skušamo dvigovati porast dela in
izkoristiti svojo delovno moč.«[13]Pravilnik je v šesti točki določal jasno vlogo Fotosekcije GŠ, da bo poskrbela
za dobre fotografske kamere in zadostno količino negativnega materiala. Septembra
1944 je brigadam 7. korpusa, ki so imele fotoreporterje (sekcija je vodila
seznam desetih),[14]priskrbela aparate Kodak 35. Vsak reporter je z aparatom prejel tudi dva filma
s po 36 posnetki, ki jih je moral poslati v razvijanje Fotosekciji GŠ.
Reporterji so bili izbrani iz vrst komandnega kadra, ker »so ti imeli najboljši pregled nad svojimi enotami«.[15]
Zaradi narave in razvoja
samega dela v Fotosekciji so se kmalu začele pojavljati tudi izboljšave. Tako
je Peter Jelič predlagal, da bi se vse »dosedanje
fotoreporterje iz brigad podredilo direktno Fotosekciji Glavnega štaba, da bi
se jih lahko učinkovito kontroliralo, sicer stalno delujejo v svojih dosedanjih
enotah. V Fotosekcijo GŠ bi pritegnili tri ali štiri najboljše fotoreporterje
iz enot, ki bi jih Fotosekcija po potrebi poslala k določenim nalogam
(pomembnejše akcije ipd.) in bi se po končanem delu po najhitrejši poti vrnili
v Fotosekcijo, kjer bi se filmi takoj razvili. To bi bili expres
fotoreporterji, kar bi odgovarjalo hitri fotopropagandi.«[16] Zaradi vse težjih vojnih razmer, ki so
se kazale v prekinitvi komunikacij med Glavnim štabom in 9. korpusom ter 4.
operativno cono, in tudi zaradi sicer redkih poročil iz 7. korpusa do reorganizacije
ni prišlo.
Besedilo je izsek prispevka, objavljenega v razstavnem katalogu Fotoaparat in vojna: fotografije druge svetovne vojne iz zbirk Muzeja novejše zgodovine Slovenije.
[1] Pravilnik hrani Arhiv republike
Slovenije AS SI 1851/2119.
[2] Zaradi pomanjkanja propagandnega
osebja je vojni dopisnik postal tudi (priložnostni) fotoreporter. Tako sta več
funkcij združevala na primer Bogo Tomše in Ivan Tavčar. Poleg že omenjenih
funkcij sta v enoti opravljala še vlogo političnega komisarja.
[3] Sporočilo, namenjeno partizanskemu
zdravniku dr. Janezu Milčinskemu – Petru: »Sporočamo,
da naša sekcija v bodoče takih posnetkov ne bo več razvijala. Naša naloga je,
da zbiramo dokumentaren material iz naše borbe, ne pa privatnih posnetkov, ki
nimajo z vojsko in borbo ničesar skupnega. Vrhu tega nam primanjkuje materiala
v taki meri, da ne moremo izvršiti niti dela, ki bi ga morali« (SI 1851,
Povečava posnetkov, 19. 10. 1944).
[4] AS 1851, Odredba o organizaciji
propagande, 11. 8. 1944, podpisnika dokumenta: komandant Franc Rozman – Stane,
politkomisar Boris Kraigher.
[5] Več o tem v
podpoglavju o Fotosekciji pri SNOS.
[6] AS 1851, Načrt za formacijo
propagandnih odsekov pri korpusih in zoni. Dokument pod oznako zaupno, 15. 8.
1944 (št. 82/44).
[7] Fabec,
Vončina, 2005, str. 95.
[8] AS 1851, 23.
7. 1944.
[9] Iztok Durjava, Zlata
Sluga, Frane Podnar, Fotoreporterska
služba med NOB, katalog, Muzej ljudske revolucije, Ljubljana 1979, str. 12,
13.
[10] AS 1851, Poročilo Fotosekcije za mesec marec
1945, 15. 4. 1945, podpisnik Stane Viršek.
[11] Fabec, Vončina, 2005, str. 135.
[12] AS 1851, Dnevni raport politkomisarju GŠ,
19. 10. 1944, št. 1008.
[13] AS 1851, Mesečno poročilo Fotosekcije za
mesec januar 1945, podpisnik Stane Viršek.
[14] Seznam
fotoreporterjev je zgolj številčen, ne pa tudi poimenski.
[15] AS 1851, Mesečno poročilo za mesec
september 1944, čas »tekmovanja Zmaga«, podpisnica Vera Savič.
[16] AS 1851, Načrt o reorganizaciji
Fotosekcije Propagandnega oddelka GŠ, podpisnik Peter Jelič.