V muzejski zbirki fotografij hranimo album fotografij in razglednic iz prve svetovne vojne, ki smo ga odkupili 14. januarja 2007. Album A 32, velikosti 25,8 x 7,8 cm,  ima na rjavih platnicah napis Kriegs-Erinnerungen 1914-1915 (Vojni spomini 1914-1915) in propagandno razglednico z risbo avstro-ogrskih topničarjev in dveh možnarjev Škoda. V albumu, ki vključuje 28 fotografij, so večinoma posamezni in skupinski portreti avstro-ogrskih vojakov in civilistov iz vojnega in predvojnega obdobja.[1]

Posebna zanimivost albuma je, da so med njimi številne fotografske razglednice, ki so bile poslane Anici Počivavnik (pisano tudi Počivalnik, Počivaunik) v ljubljanski Hotel Lloyd na Sv. Petra cesti 9. Med pisci razglednic lahko prepoznamo družinske prijatelje, znance in hotelske goste, ki so pošiljali drobne pozdrave, želje, izbrane »novice« iz bojišč in bližnjega ter daljnega zaledja. Pisane so v slovenščini in nemščini. Iz zapisov in fotografij lahko razberemo drobce vsakdanjega in družabnega življenja v Ljubljani v času prve svetovne vojne. Anica Počivavnik je bila iz družine lastnikov hotela, ki je stal med cesto  Sv. Petra (današnjo Trubarjevo ulico) in Miklošičevo ulico.  

Ivan Vrhovnik je v svojem besedilu o gostilnah v stari Ljubljani zapisal, da tam, kjer stoji oz. »gosti« Hotel Lloyd, je bila od začetka 19. stoletja gostilna Zum Lustschloss Laxenburg.[2] Barbara Pešak Mikec in Nataša Budna Kodrič sta v svoji raziskavi o ljubljanskih hotelih do druge svetovne vojne zabeležili, da je v devetdesetih letih 19. stoletja postal lastnik hotela Ivan Počivavnik, ki je hotel povezal z vrtom z Miklošičevo ulico.[3] Priimek Počivavnik je bil tudi sicer v Ljubljani tesno povezovan z gostinsko obrtjo. Na prostoru parka na Ambroževem trgu je nekoč stala gostilna »Pri Počivavniku, imenovana po njenem predzadnjem posestniku Jakobu Počivavniku.«[4]

Za razvoj hotela na Sv. Petra ulici, je bila izjemno pomembna bližina južnega kolodvora in z njo povezana koncesija za prevažanje gostov in turistov in dovoljenje za točenje in prodajo žganih pijač in toplih napitkov, za katero do leta 1895 gostilna ni imela dovoljenja.[5] Oglas iz leta 1895 je navajal: »Hotel Lloyd, Ljubljana, Sv. Petra cesta št. 9. V središču mesta, blizu južnega kolodvora, poštnega in brzojavnega urada. Izborna, cenena restavracija. 20 elegantno urejenih sob. Okusna jedila, pristni dolenjski cviček. Salon za veselice. Poleti lep senčnat vrt. G. trgovskim potnikom dovoljujejo se znižane cene. Omnibus k vsakemu vlaku. Karol Počivaunik, hotelir.«[6]

Vodenje Hotela Lloyd sta v začetku 20. stoletja, leta 1901, za številnimi zakupniki oz. najemniki prevzela Josipina in Karl Počivavnik. Zaradi obveznosti na svojih kmetijskih posestvih, kjer se je ukvarjal tudi z živinorejo, je opravljanje gostinske obrti in skrb za vodenje hotela »prepustil ženi Josipini«.[7]

V hotelskih prostorih  so potekali različni društveni sestanki, občni zbori in veselice. Barbara Pečnik navaja, da so se »zbirali člani raznih društev, npr. strokovnega društva krojačev in šivilj, gostilniške in kavarniške zadruge, ljubljanske meščanske godbe in 1. ljubljanskega uradniškega, konzumnega društva. Prirejali so domače plesne venčke in veselice, tamburaške, ciganske in vojaške koncerte.«[8] V depandansi na dvorišču je do preselitve v bližnje prostore na Miklošičevi ulici, imela svoje prostore tudi Deželna zveza za pospeševanje prometa. Hotel v Sv. Petra predmestju, ki je s svojimi gostinskimi lokali in hoteli že tako slovel[9] po dokaj bogatem družabenem utripu, je postal eno od priljubljenih družabnih središč. V njem so se srečevala stalna družabna omizja in redni gost »v steklenem salonu hotela Lloyd«  je bil tudi pesnik balad in romanc Anton Aškerc.[10] 

Lastnik hotela Ivan Počivavnik je leta 1906, po smrti svoje soproge zaradi »preobširne obrti« in pomanjkanja »zanesljive ženske pomoči«, gostilniško in krčmarsko koncesijo oddal Karlu Tausesu in ga »postavil za svojega namestnika.«[11] V tem času je hotel postal znan po točenju izbornih štajerskih vin iz vinogradov grofa Attemsa, točil pa je tudi druga vina.[12]

Vojna s prehransko krizo, mobilizacijo in drugimi težavami je vplivala tudi na obratovanje hotelov, kavarn in gostinskih lokalov na Kranjskem. Tako so vse od začetka vojne  pristojne oblasti omejevale odpiralni čas lokalov in točenje žganja. Dodatne omejitve pa je prineslo še zmanjšanje gostov in pomanjkanje ter varčevanje z živili. Številni stalni gostje, obiskovalci in nekdanji turisti so bili vpoklicani v vojsko. Posamezni so ohranjali stik z Anico Počivavnik in si po vsebini sodeč želeli povratka v »nostalgično preteklost« predvojnega druženja.

»Draga gospica! Časi so se obrnili, sedaj stojim pri kanonu, kakor ga na drugi strani vidite, upam, da se drugi teden vidimo.«[13] Mišljen je top ob katerem so slikani ljubljanski topničarji na skupinskem portretu. »Srčen pozdrav«, je Anici Počivalnik najverjetneje poslal kar vojak 7. topniškega polka, ki je imel sedež v Ljubljani.

Še bolj zanimiva in redka je unikatna fotorazglednica s portretom dveh vojakov 7. lovskega bataljona, fotografirana na bojišču s puškama Mannlicher M 1895, s pripisanim vprašanjem pod fotografijo: »Tukaj mi kraljujemo ali pridemo še enkrat v Ljubljano?« Naslovnici je bila poslana iz »bojnega polja, 28. junija 1917: »Cenjena gospica Anica Počivavnik. Hvala za kartico, sem jo prejel, prestali smo hude čase pri nas, kakor Vam bode mogoče znano iz časopisov, vendar mi je Bog šu pustil živeti, ne moram Vam gospica popisati kako strašno se je delalo, upam, da se bode vojni vihar mogoče malo pomiril prosim pozdravite vse znane. Spoštovanjem bilježim vdani Anton.«[14]

»Korespondenca« na razglednicah je bila seveda omejena s prostorom in v času vojne tudi s strogo vojaško cenzuro. Pri tem lahko danes odkrivamo vso bogastvo poštnih žigov, znamk in drugih drobnih podatkov, ki jih lahko prepoznamo na naslovnih in hrbtnih straneh razglednic.  Z razglednicami so ohranjali stike in si pošiljali pozdrave tudi sorodniki in prijatelji. Le posredno lahko v njihovi vsebino slutimo vojno vzdušje v zaledju. 24. aprila 1915, ko so bila bojišča še vedno oddaljena od slovenskega prostora, je Vera napisala razglednico v kateri se je zahvalila za fotografije, a se je ohranila neodposlana, saj je bila najverjetneje izročena osebno: »Prav lepa hvala, da si nam priskrbela slike! Ko pride mama v Ljubljano Ti bode že vse povedala! Če pa hočeš sliko kjer sem sama mi moraš pisati in Ti bode mama doli prinesla! Poljub od Tvoje Vere«[15]

V kontekstu hotelsko »gostilniške obrti« družine Počivavnik motiv portreta vojakov ob sodu piva in pogled na Ljubljani konkurenčno pivovarsko mesto Plzen, ki je bila poslana stricu Počivavniku v Hotel Lloyd, verjetno nista bila izbrana povsem naključno.    

Karl Tauses je bil najemnik hotela tudi po vojni, do svoje smrti leta 1922, ko je hotel in restavracijo prevzela in vodila njegova vdova Marija.[16] Hotel je obnovila in modernizirala. »Popraviti je dala zračenje v salonu in sobah ter urediti stranišča na izplakovanje. Poslovodske posle je prepustila Jožetu Korošcu, prenočišča tujcev pa je vodila sama. Leta 1928 je hotel kupil Rudolf Müller.«[17]

[1] Muzej novejše zgodovine Slovenije, Zbirka fotografij prve svetovne vojne, Album A32, inv. št. PSV 2687 – PSV 2713.
[2] Jaroslav (Ivan Vrhovnik), Gostilne v stari Ljubljani, Ljubljana: Jutro, 1926, str. 23.
[3] Barbara Pešak Mikec, Nataša Budna Kodrič, Ljubljanski hoteli do druge svetovne vojne, Kronika 50, št. 3, 2002, str. 355.
[4] Jaroslav (Ivan Vrhovnik), str. 28.
[5] Barbara Pečnik, Samo zaradi lakote in žeje gre Slovenec malokdaj v krčmo, ZAL: Ljubljana 2017, str. 297.
[6] Prav tam.
[7] Barbara Pešak Mikec, Nataša Budna Kodrič, str. 355.
[8] Barbara Pečnik, str 297.
[9] Jaroslav (Ivan Vrhovnik), str. 23.
[10] Marjan Dolgan, Jerneja Fridl, Manca Volk, Literarni atlas Ljubljane, Zgode in nezgode 94 slovenskih književnikov v Ljubljani, Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2014, str. 31.
[11] Barbara Pešak Mikec, Nataša Budna Kodrič, str. 356.
[12] Prav tam.
[13] MNZS, inv. št. PSV 2687.
[14] MNZS, inv. št. PSV 2690.
[15] MNZS, inv. št. PSV 2691.
[16] Barbara Pečnik, str. 297.
[17] Barbara Pešak Mikec, Budna Kodrič, str. 356.