Muzej novejše zgodovine Slovenije je v sodelovanju z javnim zavodom Ljubljanski grad sredi aprila 2021 odprl novo občasno fotografsko razstavo z naslovom »Ljubezen gre skozi želodec«.

Razstava, ki je brezplačno na ogled v Galeriji »S« Ljubljanskega gradu vse do 13. junija 2021 je nastala v letu, ko je Republika Slovenija postala nosilka naziva Evropska gastronomska regija 2021. Podelitev omenjenega naziva nam je predstavljala spodbudo, da smo se lotili raziskovanja kulinarične podobe našega fotografskega arhiva ter si podrobneje ogledali kulinarične motive, ki so, kot se je izkazalo, večinoma nastajali ob priliki beleženja vsakdanjih trenutkov pridelave, obdelave in uživanja hrane ter ob številnih kulinaričnih in družabnih prireditvah na katerih brez hrane in pijače enostavno ne gre.

Kulinarično podobo Slovenije je močno zaznamoval prostor na katerem leži. Gre namreč za stičišče alpskega, mediteranskega, kraškega in panonskega prostora in kar ponuja narava se v kuhinji spremeni v različne okuse. Okusi ob morju tako niso enaki okusom pod alpskimi vrhovi, povsem drugačne okuse kot panonska nižina pa ponuja tudi Kras. Prav omenjeno stičišče prostorov je botrovalo k oblikovanju 24 samostojnih gastronomskih regij, z več kot 170 razpoznavnimi in značilnimi jedmi.[1]

Ob pregledovanju fotografskega gradiva vezanega na kulinariko se nam je izrisala podoba, da so za tako bogato gastronomsko podobo Slovenije poleg narave ˝krivi˝ tudi ljudje/ posamezniki. Podobe posameznikov, ki s svojo predanostjo, vse od v zemljo položenega zrna pa tja do končne podobe, ki jo pridelki dobijo v izjemnih slovenskih gostilnah, restavracijah in vinskih kleteh, kjer svoje mojstrovine oblikujejo izjemna kulinarična imena, smo tako predstavili na štirih uvodnih kolažih, ki nas popeljejo na razstavo.

Na slovenskih vrtovih in njivah se namreč prideluje kakovostna zelenjava, vrhunsko kakovost dosegajo tudi mleko in mlečni izdelki ter različne vrste mesa. Sadeže, ki uspevajo v številnih sadovnjakih in vinogradih ljudje uspešno preoblikujemo v odlične končne produkte ter izvirna in kakovostna vina.[2] Del svoje zares bogate kulinarične tradicije je Slovenija tudi zaščitila. Eden zadnjih takih produktov je zagotovo slovenska potica, ki je ravno na dan otvoritve naše razstave dokončno poslala jed z oznako zajamčene tradicionalne posebnosti. Sredi junija 2020 so bile v  Sloveniji podeljene prve t.i. Michelinove zvezdice, ki odražajo najvišjo kakovost kulinarike. Od leta 2018 je v Sloveniji prisoten tudi mednarodni gastronomski vodič Gault & Millau.

Razstavo»Ljubezen gre skozi želodec« smo oblikovali s pomočjo sedmih manjših vsebinskih sklopov, ki vsak zase orisuje zgolj delček bogate gastronomske podobe Slovenije. Začenjamo s pustnim časom, v katerem tradicionalno prevladujejo mesne, mastne in težke jedi. Najbolj razširjena in značilna pustna jed v tem času so zagotovo krofi, v olju ocvrto pecivo iz kvašenega testa, ki se mu v tem času lahko upre le malokdo. Pustni čas se na slovenskem, v kulinaričnem smislu, zaključuje z znamenito slanikovo pojedino. Prireditev, ki jo v Hotelu Union v Ljubljani prirejajo že vse od leta 1908 in sicer na t.i. pepelnično sredo. Poleg pokušanja morskih jedi so si obiskovalci hkrati lahko ogledali tudi kulinarično razstavo, ki je postregla s številnimi umetninami. Del slanikove pojedine je za časa svojega delovanja pri časopisu Dnevnik postal tudi fotoreporter Marjan Ciglič. Le kakšno leto je, da se ni udeležil prireditve ter za časopis na filmski trak ujel zares osupljivih kulinaričnih motivov in pa množice, ki željno opazuje morske specialitete. Delček te zgodbe se predstavlja tudi v Galeriji »S« ljubljanskega gradu.

Med prepoznavnimi kulinaričnimi znamkami Slovenije je že od konca 18. stoletja kranjska klobasa, ki je ena od zaščitenih jedi z geografsko oznako. Z omenjeno jedjo povezanih fotografskih motivov se je v fototeki našega muzeja našlo kar precej. Tako zasledimo fotografske motive kolin, priprave klobas in pa uživanje kranjske klobase tako kot vsakdanje jedi kot tudi jedi, ki si zasluži svoje tekmovanje in ocenjevanje. Tisto ˝pravo˝ kranjsko klobaso lahko v Sloveniji izdeluje zgolj 14 certificiranih proizvajalcev, saj mora biti prava kranjska klobasa pripravljena po zaščiteni recepturi, zašpiljena mora biti z leseno špilo ter ravno prav dimljena. Pomembna je tudi njena postrežba, ki po tradiciji veleva postrežbo s svežo žemljo, gorčico in hrenom.

Svoj sklop na razstavi tvorijo tudi pridelki s polj in vrtov, ki se v kuhinji velikokrat združujejo v najrazličnejše enolončnice. Gre za jed, ki se kuha v enem loncu in v katero lahko vključimo marsikaj, kaj je tisto vse pa po navadi ugotavljamo šele, ko jed vidimo in okusimo. Tovrstne jedi so del tedenskega jedilnika slovenske Istre, na Štajerskem se lahko pohvalijo s štajersko kislo juho, ki se jo je najpogosteje kuhalo ob kolinah, ljubljansko prestolnico pa so s svežo solato, kislim zeljem in repo dolgo časa oskrbovale krakovske in trnovske solatarice. Motivi deljenja/postrežbe juh in jedi na žlico so bile eden izmed izstopajočih motivov ob pregledovanju naših arhivskih fotografskih posnetkov.

Prav nasprotno pa lahko rečemo za že omenjeno potico in ravno tako zajamčeno tradicionalno posebnost idrijske žlikrofe. Za obe zares tradicionalni jedi Slovenije sta se našla zgolj dva fotografska filma s skupno petnajstimi posnetki. Pripravo idrijskih žlikrofov, v vodi kuhanih cmočkov iz mehkejšega testeninskega testa, nadevanih s krompirjem, čebulo, maščobo in začimbami, je aprila 1963 v Idriji spremljal fotoreporter Marjan Ciglič. Pripravo orehove potice pa je na filmski trak zabeležil Delov fotoreporter Egon Kaše in sicer leta 1975 v Selški dolini.

Povsem drugače je s številnimi fotografskimi motivi kmečkih opravil povezanih s pridelavo krompirja. Krompir se je k nam razširil iz nemških dežel, za Slovenijo pa je obveljalo, da je nekako ˝krompirjeva dežela˝. Otroci na njivah ob pobiranju krompirja, sortiranje krompirja in pomoč najmlajših pa kmetje, ki s kmečkimi vozovi v mesta vozijo svoje pridelke v prodajo,.... Tu je seveda še praženi krompir, katerega najstarejši zapisan recept zasledimo že v kuharici Magdalene Pleiweis leta 1868 in svetovna uspešnica – pomfrit, v katerega radi ugriznemo domala vsi.

Za konec smo v svoj sklop združili še mesnate jedi, saj Slovenijo zaznamuje večstoletna tradicija soljenja in sušenja svinjskega mesa. Z oznako zaščitena geografska označba so zaščitene kar tri kraške mesnine, in sicer kraški pršut, kraški zašinek in kraška panceta. Iz Prekmurja je na seznamu izjemna dimljena prekmurska šunka, s kmetiji Zgornje Savinjske doline pa prihaja zgornjesavinjski želodec, iz Prlekije še prleška tünka.[3] In če pomislimo na ravnokar preživete praznike. Na domala vsakem dvorišču je zadišalo po na odprtem ognju pečenem mesu in zelenjavi.

Na razstavi se predstavlja dela kar enajstih fotoreporterjev iz naše muzejske zakladnice. S svojimi deli se tako predstavljajo Svetozar Busić, Marjan Ciglič, Zlatko Deniša, Leon Jere, Egon Kaše, Miško Kranjc, Jože Mally, Rudi Paškulin, Edi Šelhaus, Vlastja Simončič in Božo Štajer. A njihova dela še zdaleč ne zajamejo vseh tipično slovenskih/ tradicionalnih jedi. Tu so na primer številni siri zaščiteni z zaščiteno oznako porekla: tolminc, bovški sir in mohant pa piranska sol s solnim cvetom, kočevski gozdni med in kraški med pa ptujski lük, štajerski hmelj ali pa prekmurska gibanica in še bi lahko naštevali.[4]

Pri tem ne gre spregledati dejstva, da je Slovenija zelena butična vinorodna dežela, kjer se bogastvo slovenske vinske ponudbe oblikovana v treh vinorodnih deželah: primorske, posavske in podravske. Le tu uspevajo izvirna ali avtohtona vina. Med belimi so to zelen, pinela, klarnica in rebula iz primorske vinorodne dežele, šipon in ranina iz podravske in med rdečimi teran in refošk iz primorske ter cviček, metliška črnina, belokranjec, beli in rdeči bizeljčan iz posavske vinorodne dežele.[5]

Pravo piko na i muzejski fotografski razstavi s svojimi deli postavlja večkrat nagrajeni kulinarični fotograf Janez Pukšič. Vsak zgoraj predstavljeni sklop jedi namreč zaključujemo z zares izjemnimi fotografskimi storitvami omenjenega fotografa. Posnetke jedi ujetih v fotografski objektiv odlikujejo inovativnost, izoblikovan občutek za estetiko in smisel za kompozicijo, saj fotograf Janez Pukšič, hrano namenjeno fotografiranju največkrat v kompozicijo oblikuje sam oz. s pomočjo kuharskih mojstrov. Prav njegovi posnetki na razstavi poskrbijo, da si ob zaključku ogleda razstave zaželite okusiti eno izmed vam najljubših domačih jedi. A naj vas to ne odvrne od ogleda. Veseli bomo če si boste vzeli čas in si predstavljeno kulinarično razstavo ogledali v živo.

Pridite in skupaj z nami Okusite Slovenijo.

Brezplačen ogled je mogoč vsak dan med 10.00 in 18.00 uro v Galeriji »S« na Ljubljanskem gradu.

[1] Okusiti Slovenijo (dostopno na: https://www.slovenia.info/uploads/publikacije/taste_slovenia/okusiti-slovenijo.pdf(30.4.2021)), str. 14.

[2] Okusiti Slovenijo (dostopno na: https://www.slovenia.info/uploads/publikacije/taste_slovenia/okusiti-slovenijo.pdf(30.4.2021)), str. 4.

[3] Okusiti Slovenijo (dostopno na: https://www.slovenia.info/uploads/publikacije/taste_slovenia/okusiti-slovenijo.pdf(30.4.2021)), str. 16.

[4] Okusiti Slovenijo (dostopno na: https://www.slovenia.info/uploads/publikacije/taste_slovenia/okusiti-slovenijo.pdf(30.4.2021)), str. 16.

[5] Okusiti Slovenijo (dostopno na: https://www.slovenia.info/uploads/publikacije/taste_slovenia/okusiti-slovenijo.pdf(30.4.2021)), str. 22.