Pfeiferjevi kmečki motivi iz zbirke Foto Slovenija
Lara Rojc
19.4.2021
Lara Rojc
19.4.2021

Pfeiferjevi kmečki motivi iz zbirke Foto Slovenija

Marjan PFEIFER st., Ženica lušči koruzo, Medana, 16. september 1945. Zbirka Foto Slovenija, črno-beli negativ, leica, inv. št.: FS2795/8.

Lojze Spacal: Kmetica, 1946, olje na platno. Hrani Moderna galerija.

Marjan PFEIFER st., Tožbarjeva žena ob kolovratu, Trenta, 22. september 1945. Zbirka Foto Slovenija, črno-beli negativ, leica, inv. št. FS2815/37.
Lojze SPACAL: Predica, 1946, olje na platno. Hrani Moderna galerija.

Ob proučevanju fotografij iz zbirke Foto Slovenija, fotografa Marjana Pfeiferja starejšega, sem naletela na enega izmed motivov, ki nam odstira pogled v kmečko življenje Slovencev po drugi svetovni vojni. Pfeifer je pravi dokumentalist tega obdobja, saj je uspel v fotografski objektiv ujeti posameznike oz. celotne družine pri opravljanju posameznih kmečkih opravil, dogajanje na kmečkih sejmih ter številne kmečke dejavnosti in poklice, ki so do danes (skoraj) izumrli. Poleg vsega naštetega mu je uspelo predstaviti kmetijstvo kot enega izmed pomembnejših gradnikov nove države. V nadaljevanju bom Pfeiferjeve fotografije postavila v zgodovinski kontekst.

Prvi ekonomsko-politični ukrep nove komunistične oblasti po drugi svetovni vojni je bila avgusta 1945 sprejeta agrarna reforma in z njo povezana kolonizacija, ki so jo izvajali do leta 1948 oziroma 1953. Po načelu »zemljo tistemu, ki jo obdeluje« so razlastili stare lastnike, in sicer tujce, veleposestnike, velike kmete, neagrarne lastnike in cerkev, skratka tiste, ki svoje zemlje niso obdelovali sami ali je niso obdelovali njihovi družinski člani, ampak jo je obdelovala najeta delovna sila ali so jo dajali v najem. V Sloveniji so začeli agrarno reformo izvajati januarja 1946, domala v celoti je bila agrarna reforma v Sloveniji izvedena v prvih štirih mesecih leta 1946.[1] Izvajanje agrarne reforme je bila prava političnopropagandna akcija oblasti. Marjan Pfeifer je tako dokumentiral delitev zemlje v Lavrici, 27. januarja 1946. Film z inventarno številko FS3621 je eden redkih, ki dokumentira delitev veleposestniške zemlje med agrarne interesente. Slednji so skupaj z otroki, opremljeni z jugoslovanskimi zastavami, prihajali na delitev veleposestniške zemlje. Geometer je s pomočjo zemljevida in količkov razparceliral zemljo, novi lastniki pa so se vpisali v zemljiško knjigo. Ob tej priložnosti je bila v povojni reviji Tovarišobjavljena tudi foto zgodba z naslovom Delitev veleposestniške zemlje v Lavrici ter zgodba Cvetka Zagorskega »Le vkup, le vkup uboga gmajna!«, ki pripoveduje o delitvi veleposestniške zemlje v Turju, ob kateri je potekalo tudi zborovanje, ki so ga spremljale otroške recitacije in petje.[2]

Poleg tega je Tovariš v 2. številki 2. letnika poročal o obisku kmetijskih ministrov in njihovih pomočnikov pri maršalu Titu. »Maršal se je izredno zanimal za vprašanja kmetijstva. Prvo vprašanje, ki ga je postavil maršal, je bilo o uspehu jesenske setve, o načinu in sredstvih, s katerimi je bila izvršena, in o izvedbi bližnje pomladne setve. Obveščen, da je največji del zemlje bil dosedaj obdelan z živinsko vprežno silo, se je maršal Tito zanimal za uporabo traktorjev, za ustanavljanje traktorskih postaj in šol in za organiziranje delavnic za sestavo in popravilo traktorjev ter za traktorske centrale v posameznih federalnih edinicah.«[3]

Oblast si je prizadevala pospešiti in povečati kmetijsko pridelavo, da bi lahko zadostila potrebam, ki jih je prinesla industrializacija. Po vojni so kmetje obdelovali zemljo na tradicionalen način, ki je bil tehnološko zaostal in ni omogočal večje kmetijske produkcije. Število majhnih kmetij se je z agrarno reformo povečalo, vendar slednje niso uspele pridelati tržnega presežka. To je bil tudi ekonomski razlog za uvedbo zadružništva, ki bi z boljšo organizacijo povečal proizvodnjo. Zadruge so kmetom s skupno mehanizacijo in tečaji pomagale pri obdelovanju zemlje, jih oskrbovale z blagom ter odkupovale pridelke.[4] 

Poleg fotografij, ki v ospredje postavljajo politično-ekonomske vidike kmetijstva v povojni Jugoslaviji, je Marjan Pfeifer skušal opozoriti tudi na pestrost in živahnost kmečke panoge. Slednjo lahko občudujemo na fotografijah z živinskega sejma na Ptuju, ki prikazuje živino ter kupce in njihovo barantanje. Posebnost tovrstnih sejmov pa so bili tudi mešetarji oz. neke vrste posredniki, ki so živini dvigali ali spuščali ceno, s tem pa so pomagali tako kupcu kot prodajalcu. Znano je, da je dobršen del zaslužka s sejma končal v okoliških gostilnah. Na Kozjanskem je celo veljalo, da če nisi zapil polovice zaslužka od prodaje teleta, krava ni hotela biti breja.[5]

Marjan Pfeifer je kot fotograf velikokrat obiskal manjše odmaknjene kraje, kjer so pozornost v njegovih očeh vzbudili različni kmečki prizori. Tako je denimo v eni izmed vasic v Goriških brdih v objektiv ujel Tončeta, mladega fanta, ki je kuhal žganje, mlado žensko, ki s pomočjo pinje tolče smetano, ter ženico, ki lušči koruzo. Prav fotografija starejše kmetice, ki lušči koruzo, in na Tolminskem nastala fotografija Tožbarjeve žene ob kolovratu vzbujata dvom v Pfeiferjevo avtorstvo. Na kontaktnih kopijah, ki jih hranimo v našem muzeju, je v dokumentaciji ohranjen podatek, da je avtor fotografij Marjan Pfeifer. Iz arhivskih dokumentov pa je znano, da se je v času nastanka fotografije Pfeifer mudil na Primorskem s skupino, ki je dokumentirala ter fotografirala zanimivosti okolja, z namenom dokazovanja slovenstva onkraj takratne zahodne meje. Del te skupine je bil tudi akademski slikar Lojze Spacal, ki se je v zgodnjem obdobju svojega ustvarjanja ukvarjal s fotografijo. Leta 1946 je naslikal dve oljni sliki Kmetica in Predica, katerih motiva je črpal s prej omenjenih fotografij, nastalih leta 1945. Zapis Študijskega odseka, ki je bil poslan na Tiskovni urad v Ljubljano, razkriva podatek, da je Lojze Spacal januarja 1946 prinesel Pfeiferju v izdelavo tri posnetke iz Barkovelj. V kolikor jih je Pfeifer predal Tiskovnemu uradu, obstaja možnost, da so avtorstvo pripisali Pfeiferju.[1] Na podlagi tovrstnega vira, obstaja možnost, da se je podobno zgodilo tudi pri fotografijah ženske, ki lušči koruzo, in Tožbarjeve žene ob kolovratu.

Med Pfeiferjevimi fotografijami najdemo tudi prizore kmečkih družin pri opravljanju kmečkih opravil. Kmečko gospodarstvo je bilo v preteklosti tesno povezano s kmečko družino, saj so bili njeni člani tudi osrednja delovna sila. Pri vodenju kmetije in družine je imel osrednjo vlogo oče, zato bi lahko rekli, da so bile kmečke družine izrazito patriarhalne. Ženske so gospodinjile ter opravljale druga lažja dela na kmetiji, njihovo življenje pa je bilo v osnovi omejeno na kmečko gospodinjstvo, trg in cerkev. Otroci iz kmečkih družin so bili že zelo zgodaj vključeni v svet odraslih. Ko so dosegli določeno telesno moč, so bili vključeni v delo na kmetiji. Glede na opravljeno delo, pa se je otrokom večal tudi ugled v družini, kar se je kazalo s simboličnim vrstnim redom pri mizi in količino hrane na krožniku.[7] Na Pfeiferjevi fotografiji smo priča družinskemu prizoru pri luščenju koruze.

Skozi oči mlajših bralcev so danes zanimive predvsem fotografije poklicev, ki jih danes ne poznamo več. Ena takih je fotografija mlekaric, ki se s cizo vračajo iz Trsta. Ženske iz tržaškega zaledja so namreč mleko prodajale »od vrat do vrat«, za to pa so morale imeti posebno izkaznico. Italijanske oblasti so namreč zelo strogo nadzirale prodajo mleka. Izdajale so pravilnike, odrejale prodajna mesta, izvajale meritve kakovosti mleka ipd.[8]

Včasih je bil izjemno pomemben tudi poklic kovača, ki je podkoval živino, zlasti konje in govedo, ki so jih kmetje uporabljali za delo na kmetiji. Žival je moral najprej razkovati, ji očistiti in obrezati kopito. S piljenjem, obrezovanjem in ščipanjem je oblikoval roževino ter opravil korekcijo kopita. Umerjeno podkev je nato s kovaškimi žeblji pribil na kopito, ki je žival obvarovala pred poškodbami. Pri svojem delu je potreboval prav poseben lesen štant, ki je viden tudi na Pfeiferjevi fotografiji.

Marjan Pfeifer je med obiskom Medane v Goriških brdih naletel na Rezijance, ki so po vaseh iskali stranke, da bi jim popravili dotrajane lonce in brusili nože. Na fotografiji je razvidno, da je brusilec nožev imel na kolesu pritrjen brusilni kamen.

Pfeiferjevi kmečki motivi nam odstirajo pogled v življenje kmetov po drugi svetovni vojni, ki je bilo vse prej kot lahko. Kot mestni človek je imel fotograf izjemen čut za kmečko motiviko in ljudi, saj se jim je znal približati in privabiti nasmeške na obraze, ki so na fotografijah večni.

[1] Čepič, Zdenko. »Agrarna reforma in kolonizacija.« V: Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992, ur. Jasna Fischer, 883–885. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005.
[2] »Le vkup, le vkup uboga gmajna!«, Tovariš2/1 (1946): 19–20. http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-IF9S6DJS/20/index.html (Dostopno: april 2021).
[3] »Setev – skrb nas vseh«, Tovariš 2/2 (1946): 10. http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-F40XJCWN/10/index.html#zoom=z (Dostop: april 2021).
[4] Čepič, Zdenko. »Kmetijska politika in kmetijstvo.« V: Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992, ur. Jasna Fischer, 891–892. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005.
[5] Dnevnik. Živinski sejmi v Sloveniji: Ko so prišli traktorji, so šli konji iz mode. https://www.dnevnik.si/1042714926 (Dostop: april 2021).
[6] AS1818 Pokrajinski NOO za slovensko Primorje in Trst, šk. 56.
[7] Pinterič, Lucija, Majda Černič Istenič, Jernej Vrtačnik. »Kmečka družina na prehodu od tradicionalnosti k post-modernosti.« Acta agriculturae Slovenica, 88/2 (2006), 103. https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-45ST64ES/71b34af6-53a8-4bb8-b2e8-00e698bbe172/PDF (Dostop: april 2021).
[8] Škabar, Tanja. »Ekonomska samostojnost žensk kot sredstvo pridobivanja moči žensk (Primer žensk iz tržaškega zaledja)«. Magistrsko delo, Fakulteta za družbene vede UL, 2007, 73–86.

Prijava na e-novice

Brezplačne novice o dogodkih in projektih Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije.