Milan Mihelič (1925–2021)
Domen Kaučič
1.3.2021
Domen Kaučič
1.3.2021

Milan Mihelič (1925–2021): velikan slovenske arhitekture

Svetozar BUSIĆ, Savsko naselje, Ljubljana, november 1960. Zbirka Delo, črno-beli negativ, leica, inv. št.: DE250374.

Joco ČERMAK, Gospodarsko razstavišče, Ljubljana, september 1963. Zbirka Exportprojekt, črno-beli negativ,  6 x 9 cm, inv. št.: EPc1274/3. 

Pred tremi tedni nas je zapustil velikan slovenske arhitekture in urbanizma Milan Mihelič. V našem muzeju na oddelku fototeke hranimo ogromno fotografske zapuščine različnih fotografov, ki so tekom delovanja v svoj objektiv mnogokrat ujeli tudi podobe Miheličevih zgradb. V nadaljevanju bo predstavljenih nekaj večjih kompleksov in idejnih zasnov, ki so zrasli na območju Gospodarskega razstavišča, Bavarskega dvora in Savskega naselja v Ljubljani.  

Milan Mihelič se je rodil 20. julija 1925 v Dolenjih Lazih pri Ribnici. V domačem kraju je dokončal osnovno šolo, srednješolsko izobraževanje pa je bil primoran prekiniti zaradi vojne, v okviru katere se je leta 1943 tudi pridružil NOB. Srednjo šolo je končal leto po koncu vojne. Istega leta se je na ljubljanski Tehniški fakulteti vpisal na oddelek za arhitekturo. Kot je v enem izmed intervjujev izpostavil sam, je bila odločitev za študij arhitekture spontana, saj si ni »želel preveč matematike, zato so odpadli strojništvo, elektrotehnika in podobne smeri.«[1]Najbolj ga je zanimala arhitektura, zato se je zanjo tudi odločil. Mihelič se je na oddelek za arhitekturo vpisal še v času, ko je na njem poučeval Jože Plečnik. Med predavatelji na oddelku je bil tudi že Plečnikov učenec Edvard Ravnikar. Slednji ga je, kot je Mihelič sam priznal, s svojim seminarjem bolj navdušil, zato se je tudi odločil zanj. Ravnikarja so po pričevanjih mnogih njegovih študentov, med drugim tudi Miheliča, krasile izjemne pedagoške sposobnosti. O tem priča tudi dejstvo, da je večina arhitektov, ki so delovali v tistem obdobju, izšla iz njegovega seminarja.[2]Mihelič je leto svojega študija preživel tudi v Pragi, kjer pa ni razvil tako osebnega odnosa s profesorji, kot mu je to uspelo v Ljubljani s profesorjem Ravnikarjem. Študiral je osem let, med drugim tudi zaradi preživetega leta v Pragi, skoraj leto dni pa je namenil gradnji bratovega ateljeja. Njegov starejši brat ni bil nihče drug kot znani slikar France Mihelič.

Milan Mihelič je nase opozoril takoj po končanem študiju, ko se je lotil dela in se pridružil skupini arhitektov, ki se je takrat ukvarjala z načrtovanjem in gradnjo Gospodarskega razstavišča v Ljubljani. Prvi zazidalni načrt območja Gospodarskega razstavišča je nastal leta 1965. Pri gradnji hale A je bil Mihelič še v vlogi načrtovalca ob že izkušenem urbanistu Branku Simiču in kolegu Iliji Arnautoviću. Pri Hali B in Paviljonih C, pri veleblagovnici Slovenijales in drugih neuresničenih objektih na območju idejne zasnove Gospodarskega razstavišča pa se je proslavil kot vodilni projektant. Področje projektiranja je razširil tudi na južni Bežigrad.[3]Gospodarsko razstavišče je bilo, kljub temu da je nastajalo pod različnimi arhitekti v razponu dveh desetletij, do izgradnje Ravnikarjevega Trga revolucije (danes republike) osrednji prostor dogajanja v Ljubljani. Osrednji trg je tudi eden izmed redkih v Ljubljani, ki se ponašajo s fontano z vodometom. Osrednji objekt razstavišča je Hala A, ki jo prekriva betonska kupola. Zasnoval jo je Simič, detajle pa je stavbi dal Arnautović. Zgradba je bila mišljena kot protiutež (zaenkrat) nikoli dokončanemu Baragovemu semenišču drugega velikana slovenske arhitekture Jožeta Plečnika.

Mihelič je na drugem koncu razstavišča postavil Halo B, ki je zaradi svoje funkcije praktično prazna, a vsebuje veliko več vsebine kot funkcijsko podobo razstavišča. S svojo zunanjo zasnovo daje občutek lebdenja, kar dodatno poudari tudi letalskemu krilo podobno zasnovana streha. Nekoliko presenetljivo je tudi dejstvo, da je ob osrednjo avenijo, danes Dunajsko, takrat Titovo cesto, obrnil betonski bok stavbe in ne njenega pročelja. Arhitekt je k Hali A dozidal niz štirih paviljonov. Postavili so jih sicer bistveno manj, kot je bilo prvotno načrtovano, a so s svojo zasnovo dopuščali potencialno dodajanje novih v prihodnosti. V svoji osnovi je bil prostor sestavljen iz štirih kristalastih kvadrov, ki so bili obešeni na železobetonske nosilce osmerokotne oblike.[4]Svojo vizijo območja je Mihelič razširil tudi izven neposrednega območja Gospodarskega razstavišča. Ob Halo B je postavil kompleks veleblagovnice Slovenijales, ki je bila skupaj s prizidkom Hali B prva faza uresničitve zasnove celotnega območja PPC Slovenijales.

Večino svojih stavb je Mihelič namerno umeščal ob severnih mestnih vpadnicah. Pri svojem ustvarjanju je ravnal v skladu s paradigmami evropskega modernizma in funkcionalizma, ob tem pa je uspel razviti svoj prepoznavni slog, ki ga velikokrat zaznamujeta plašč objekta in inovativna konstrukcija stavbe. Slednje je zelo dobro razvidno pri nikoli dokončanem projektu t. i. severnih mestnih vrat na Bavarskem dvoru v Ljubljani. Če poznamo izraza Plečnikova in Ravnikarjeva Ljubljana, bi lahko območje Bavarskega dvora po podobni analogiji označili za Miheličevo Ljubljano, če bi bila njegova zamisel realizirana. Projekt je snoval skoraj desetletje med letoma 1963 in 1972, danes pa stoji zgolj stolpnica S2. Po prvotnih načrtih bi območje moralo sestavljati osem stolpnic. Te po višini med seboj različne, a po konstrukciji podobne stolpnice bi smiselno poudarile eno ključnih križišč moderne Ljubljane, prek katerega so potekale tudi antične poti.[5] Objekt S2 je sestavljen iz zunanjega železobetonskega jedra z navpičnimi poudarki in »jeklenega dela, oblečenega v steklo in lit aluminij z dvoranskimi nadstropji«.[6]

Kljub vsemu stolpnica S2 ni edina Miheličeva zgradba, ki danes stoji v tem križišču ali njegovi bližini. Ob stolpnici S2 stoji t. i. zgradba Eurocenter, ob njej pa Petrolova bencinska črpalka železobetonske gobaste konstrukcije. Na drugi strani pred stolpnico, v kateri ima sedež Telekom, stoji nižja stavba Mednarodne avtomatske telefonske centrale (MATC). Obe zgradbi je zasnoval Mihelič. Petrolov bencinski servis je bil s svojo konstrukcijo zamišljen kot sestavni del poslovnega centra Bavarski dvor. Z zgradbo MATC je arhitekt rešil dva temeljna cilja. Prostori so za nemoteno delovanje centrale morali biti posebej zasnovani, saj so zahtevali veliko prostornino. Objekt je podkleten z dvema kletema, kjer so nameščene vse potrebne telefonske centrale. Zahtevnost je predstavljala tudi zunanja podoba objekta, saj je bil vmeščen med dva prostorsko in vizualno povsem različna objekta. Mihelič se je odločil za razgibano zunanjost, ki v svoji fasadi lovi odsev zunanje podobe in vrveža mesta.[7]

Milan Mihelič svojega širokega arhitekturnega znanja ni udejstvoval zgolj na področju poslovnih in razstaviščnih stavb, pač pa je bil zelo inovativen tudi na področju stanovanjskega načrtovanja. Skupaj z že omenjenim Ilijo Arnautovićem velja za pionirja sodobnega slovenskega stanovanja. V sredini petdesetih let sta zasnovala dvo- in trisobna stanovanja s t. i. središčnim sanitarnim vozlom. Celotno stanovanje je zasnovano kot velika soba, v njeni sredini pa je, kot že samo poimenovanje pove, sanitarni prostor. Okoli le-tega so prostori nanizani kot niše, ki jih povezuje krožna pot.[8]

Enega izmed svojih največjih stanovanjskih podvigov je uresničil na področju današnjega Savskega naselja v Ljubljani. Pri projektu, ki ga je uresničeval med letoma 1957 in 1962, je ponovno sodeloval z Arnautovićem. Pri gradnji stolpnic se je poslužil že zasnovanega stanovanja s sanitarnim vozlom. Projekt je bil ob svojem nastanku predstavljen kot primer ustreznega reševanja stanovanjske arhitekture, Mihelič pa se je podobne zasnove poslužil tudi pri mnogih drugih stanovanjskih projektih, kot na primer stolpnicah na Kersnikovi ulici.[9]

Prispevek tudi približno ne more opisati in prikazati vsega ogromnega opusa Milana Miheliča. Njegova dela so odmevala tudi v tujini predvsem na področje nekdanje skupne države. Mihelič velja za enega izmed graditeljev sodobne Ljubljane. Predvsem severni del prestolnice onkraj notranjega mestnega obroča (danes Aškrčeva, Zoisova, Karlovška, Roška, Masarykova, Tivolska, Bleiweisova) bi danes zagotovo bil drugačen.


[1]Matevž Granda. Intervju z Milanom Miheličem, 1925–2021.

[2]Stane Bernik. Arhitekt Milan Mihelič, (Ljubljana, 1980), 6.

[3]Gojko Zupan. Arhitekt Milan Mihelič. Modra arhitektura, (Ljubljana, 2014), 1.

[4]Prav tam, 2.

[5]Prav tam, 2.

[6]Stane Bernik. Arhitekt Milan Mihelič, 62.

[7]Prav tam, 81.

[8]Vesna Teržan. Arhitekt Milan Mihelič, devetdesetletnik. Graditelj sodobne Ljubljane. Pogledi, let. 6, št. 17, Ljubljana, 2015.

[9]Stane Bernik. Arhitekt Milan Mihelič, 16.


Vir

Granda, Matevž. Intervju z Milanom Miheličem, 1925–2021. Revija Outsider. https://outsider.si/milan-mihelic-1925-2021/  (Dostop: 25. 2. 2021).

Literatura

Bernik, Stane. Arhitekt Milan Mihelič. Ljubljana: Arhitekturni muzej Ljubljana, 1980

Teržan, Vesna. Arhitekt Milan Mihelič, devetdesetletnik. Graditelj sodobne Ljubljane. Pogledi, let. 6, št. 17, Ljubljana, 2015. http://pogledi.delo.si/ljudje/graditelj-sodobne-ljubljane (Dostop: 27. 2. 2021).

Zupan, Gojko. Arhitekt Milan Mihelič. Modra arhitektura. Ljubljana: Galerija Miklova hiša, 2014.


Prijava na e-novice

Brezplačne novice o dogodkih in projektih Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije.