Povsem jasno je, da je naloga muzejev, ki hranijo številna pričevanja o zgodovini življenja nekega naroda, čim več tega bogastva predstaviti njegovim ljudem in tudi širše.

Tako v muzejih pripravljamo večje in manjše razstave, da bi predstavili bodisi neko tematiko, obdobje, avtorja, zbirko ali da bi obeležili različne obletnice, jubileje ali praznike. Vse v upanju, da bi privabili čim več obiskovalcev in da bi razstava doživela čim boljši odmev v javnosti in medijih in da bi na čim bolj atraktiven in zanimiv način pokazala bogastvo, ki se skriva v depojih. Priprava razstav je ena izmed bistvenih nalog muzejev in načinov, kako upravičiti in promovirati naše delovanje, se povezovati z javnostjo in jo obenem izobraževati, osveščati in spodbujati za sodelovanje.

Muzejska razstava je tudi ena izmed bistvenih in končnih storitev in produktov, ki jih muzej lahko ponudi javnosti. Da nastane, pa je običajno dolg proces; treba je ogromno časa in dela, v katerega je vpet ves muzej – od pridobivanja gradiva, njegovega urejanja, raziskovanja in dokumentiranja, digitaliziranja in priprave za trajno hrambo, do načrtovanja in priprave same razstave. Včasih je za ves ta proces potrebnih več let ali celo desetletij, posebno če je treba obdelati veliko zbirko in pripraviti veliko razstavo.

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije smo leta 2019 pripravili večjo občasno razstavo z naslovom Edi Šelhaus. Retrospektiva. Pripravili smo jo vsaj iz dveh razlogov. Da obeležimo 100-letnico rojstva tega zelo znanega slovenskega fotoreporterja, ki je deloval več kot 60 let, vse od leta 1944 do začetka 21. stoletja, in da javnosti predstavimo njegov bogat in pomemben fotografski opus, pa tudi njegovo pestro in zanimivo življenje – s fotografijami, z arhivskim in s filmskim gradivom ter predmeti, še posebej pa s preglednim katalogom. V njem naj bi čim bolj celovito predstavili Šelhausovo življenje in delo.

Eden od ciljev Muzeja je namreč tudi predstavitev izjemno bogatega fotografskega gradiva, ki ga hrani, in s tem tudi njegovih avtorjev. Leto 2019 je bilo temu cilju še zlasti posvečeno. Med avtorji gotovo najpomembnejše mesto zavzemajo fotoreporterji, med katere sodi tudi Edi Šelhaus. Navsezadnje je bila omenjena pregledna razstava s katalogom tudi končno dejanje v dolgotrajnem procesu obdelave in dokumentiranja obsežnega fonda okrog 160.000 posnetkov. Ta proces je trajal tako rekoč od leta 2000, ko je Edi Šelhaus Muzeju podaril svoj povojni opus posnetkov. Dolgotrajen ni bil le zaradi velikega števila posnetkov, pač pa med drugim tudi zato, ker je bil fond ob postopnih predajah, ki so trajale od leta 2000 do avtorjeve smrti leta 2011, precej neurejen in opremljen le s skopimi spremljajočimi podatki, v veliki meri pa je bil tudi povsem brez njih.

Tako se je vsebina posnetkov raziskovala še skoraj do same priprave razstave. Ob tem moram omeniti, da je srečno naključje hotelo, da se mi je kakšno leto pred odprtjem v pomoč pri raziskovanju vsebine Šelhausovih posnetkov s Tržaškega ponudila gospa Marta Ivašič. Takrat je bila kot profesorica zgodovine še zaposlena na Državnem liceju Franceta Prešerna v Trstu. Edi Šelhaus je namreč med letoma 1945 in 1955 na Tržaškem deloval kot filmski snemalec, fotoreporter in fotograf, občasno pa se je tja vračal in tam fotografiral tako rekoč vse do svojih zadnjih dni. Tako je bila prof. Marta Ivašič s svojim poznavanjem zgodovine, tržaškega območja in deloma tudi življenja Edija Šelhausa, ki ga je osebno poznala, idealna in pomembna pomoč pri raziskovanju in pridobivanju podatkov. Seveda sem se na poznavalce raznih strok, ki jih zajemajo Šelhausovi posnetki, redno obračala že med pripravo devetih tematskih razstav iz Šelhausovega fonda, a je bilo raziskovanje Šelhausovega tržaškega obdobja precej težka naloga. Nisem pa si predstavljala, da bo tako uspešno s pomočjo prof. Marte Ivašič in nekaterih drugih prebivalcev Tržaškega.

Na pomoč je namreč priskočilo tudi uredništvo Primorskega dnevnika, ki je daljše obdobje v rubriki Bralci, pomagajte prijazno objavljalo Šelhausove posnetke s Tržaškega, za katere nismo imeli podatkov. Bralci časopisa so se nepričakovano izjemno odzvali in podatke o fotografijah sporočali prof. Ivašičevi ali neposredno Muzeju. Na fotografijah so prepoznavali svoje sorodnike ali znance, večinoma že pokojne, včasih pa tudi sebe. Tako smo dobili večinoma zelo natančne podatke o osebah, dataciji in kraju dogodkov. Prof. Ivašičeva je mnoge osebno obiskala, ob dogodkih izvedela tudi zgodbe in o tem pozneje v isti rubriki objavljala prispevke. Tako so vsi bralci izvedeli podatke in zgodbe, povezane s fotografijami. Kot je omenila gospa Ivašič, so bralci z velikim zanimanjem spremljali rubriko, nekateri pa so se z njenim posredovanjem po dolgem času spet srečali z nekaterimi osebami na fotografijah in obujali spomine iz daljne preteklosti, kar jih je zelo osrečilo. Kar za manjši avtobus bralcev, večinoma iz Podlonjerja pri Trstu, se je v velikem pričakovanju udeležilo odprtja Šelhausove pregledne razstave. Bili so nadvse zadovoljni in počaščeni, ko so na razstavi videli tudi nekaj fotografij, na katerih so se prepoznali. Obenem smo o nekaterih osebah s fotografij dobili tudi dodatne podatke. Tudi po zaprtju razstave so se pojavile želje po obuditvi rubrike in nadaljevanju objavljanja neznanih Šelhausovih fotografij ali fotografij drugih avtorjev, ki so delovali na Tržaškem. Ker je takih fotografij v muzejski fototeki še precej, upamo, da se bo v prihodnosti to tudi zares zgodilo.

Dejstvo, da so Edija Šelhausa dobro poznali mnogi Tržačani in da so se njegove fotografije pogosto pojavljale v Primorskem dnevniku, je spodbudilo precej obiskovalcev s Tržaškega, da so si prišli ogledat razstavo in se udeležili organiziranih vodstev. Tako sem na razstavi srečala in spoznala zanimiva obiskovalca iz Trsta – Andreja Piščanca z ženo, sina pokojnega Egona Piščanca, velikega prijatelja in nekajletnega sodelavca Edija Šelhausa. Egon Piščanc je skupaj z njim kot fotograf delal v ateljeju Foto Edi v Trstu. Šelhaus ga je odprl prav s pomočjo Piščančevih dokumentov. Andrej Piščanc je s sabo prinesel tudi originalno štampiljko iz ateljeja in povedal, da doma hrani obsežen fond negativov svojega očeta. Še istega dne se je po pogovoru in ogledu muzejske negoteke odločil, da vse to očetovo gradivo podari prav Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Že v dveh tednih smo z Andrejem Piščancem in drugimi dediči podpisali darilno pogodbo, obsežno zbirko negativov, ocenjeno na več kot 100.000 posnetkov, pa shranili v depo muzejske negoteke. Pridobitev fotografskega fonda Egona Piščanca je še zlasti dragocena, ker je avtor posnetkov Slovenec, ki je živel v Italiji in tam fotografiral življenje Slovencev. Gospod Piščanc se je za darovanje gradiva svojega očeta Muzeju odločil iz želje, da bi se gradivo ohranilo. Ker je v Muzeju videl zaupanja vredno ustanovo, ki bo to lahko uresničila, obenem pa je menil, da bo gradivo lepo dopolnilo Šelhausov fond, se je zelo trudil pri iskanju možnosti za gostovanje Šelhausove razstave v Trstu ali njegovi okolici. Z njegovim posredovanjem smo se dogovorili za gostovanje razstave na Opčinah, a smo jo zaradi krize s koronavirusom morali preložiti na poznejši čas.

Presenečenj z obiskovalci razstave še ni bilo konec. Poklical nas je obiskovalec, nekdanji hokejist Janez Puterle, ki se je prepoznal na fotografiji na panoju pred Muzejem in si zaželel njeno reprodukcijo. Povedal nam je tudi zgodbo, povezano z njim in Muzejem. Kot osnovnošolec je obiskoval treninge v bližini Muzeja in se večkrat oglasil pri dedku in babici, ki sta bila dolga leta hišnik in hišnica v Muzeju in v njem tudi stanovala.

Na ogled razstave se je najavil tudi ameriški Slovenec iz Čikaga, gospod Iztok Bartol, ki s sinom Jakom vsako poletje preživi v Sloveniji. Tudi on je izvedel, da je na fotografiji na panoju pred Muzejem. S sinom je prišel v Muzej in mu razložil, da je na znani Šelhausovi fotografiji, na kateri so matere partizanke s svojimi dojenčki na poti na partizansko letališče v Beli krajini, on kot dojenček v rokah neke partizanke. Prav on se je kot prvi otrok rodil v partizanski bolnici Spodnji Hrastnik v Bazi 20. Opisal je zgodbo svojih staršev, pa tudi svojo, ko je kot štipendist nekaj časa živel v ZDA in nato kot novinar delal v Sloveniji. Med drugim je organiziral obiske in bivanje nekaterih Američanov, npr. astronavtov Apolla 15 in ameriške hokejske reprezentance v Sloveniji. Po odhodu v ZDA je tam imel svojo založniško hišo. Tako kot zgodbi gospoda Piščanca in gospoda Puterleta smo tudi zgodbo Iztoka Bartola objavili na muzejski spletni strani in družbenih omrežjih, njegovo zanimivo življenjsko zgodbo pa je posnela in predvajala tudi POP TV. Za nameček smo v Šelhausovi zbirki našli še nekaj posnetkov gospoda Bartola; tudi o teh posnetkih nam je posredoval dodatne podatke.

Vse omenjene zgodbe nam povedo, da se na razstavo poleg medijev in stroke lahko dobro odzove tudi javnost, s pomočjo katere pridobimo marsikateri podatek, ki bi sicer ostal neznan, izvemo pa tudi zanimive zgodbe. Obenem pa je lahko prav razstava priložnost za pridobitev novega gradiva, tako kot smo ga v Muzeju uspeli pridobiti ob Šelhausovi pregledni razstavi.

Priprava razstave je zahteven projekt in zahteva veliko dela, naporov, časa in sredstev ter je za vse vpletene lahko zelo stresna. Če je dobro pripravljena in zanimivo predstavljena, ima lahko zelo pozitivne učinke z več koristmi za Muzej, s čimer so vse vloženo delo in sredstva upravičena in poplačana. Poleg zgoraj omenjenih pozitivnih učinkov lahko Muzej pridobi tudi prave prijatelje, ki so z nami vedno pripravljeni sodelovati, kot se je zgodilo tudi pri Šelhausovi razstavi. Pri muzejskem delu so pomembni prav ti večplastni pozitivni učinki – ko smo zadovoljni z opravljenim delom in začutimo pozitivni odziv javnosti, ki nam sporoča, da delamo v pravi smeri. Začutimo, da opravljeno delo ni namenjeno le nam samim, pač pa je dobre rezultate in koristi prineslo tudi širši javnosti.