Časopisna hiša Dnevnik, pri kateri kot osrednja časopisa izhajata Dnevnik [1]in Nedeljski dnevnik [2]in jo danes gotovo poznajo vsi v Sloveniji, bo naslednje leto praznovala svojo zavidljivo 70-letnico.

Da lahko časopis izhaja že skoraj 70 let, mora imeti ljudi, ki z njim »živijo«. Pomembni so vsi njegovi ustvarjalci – uredniki, novinarji, fotoreporterji, oblikovalci, tiskarji in tudi tisti, ki skrbijo, da je časopis vsak dan na prodajnih mestih in da pride do naročnikov, pa tudi tisti, ki skrbijo za sodelovanje s poslovnimi partnerji – oglaševalci. Fotoreporterji, med njimi je bil tudi Marjan Ciglič, ki je časopisu ostal zvest več kot 40 let, pa skrbijo za vizualno privlačne vsebine, ki dopolnjujejo reportaže. Ciglič se je pri časopisni hiši zaposlil januarja 1957, zvest pa ji je ostal še deset po uradni upokojitvi, in sicer vse do leta 1997 oz. vse dokler je še zmogel iti med ljudi in v svoj objektiv beležiti vsakodnevne dogodke. »Marjan Ciglič je bil dolga leta isto kot Dnevnik, kajti njegove fotografije so za vselej zaznamovale ta časnik in njegovega veliko večjega otroka – Nedeljca. Vsi, ki so imeli možnost z njim sodelovati, tudi zaradi Marjana Cigliča vedo, kaj je Dnevnik …«[3]

Marjan Ciglič ni bil fotoreporter samo po službeni dolžnosti, ampak je bil to njegov način življenja. O tem priča njegov izjemen fotografski opus, v katerem je prek 300.000 posnetkov. Tematsko pokrivajo vse aspekte življenja Slovencev in prikazujejo tako preprostega človeka kot pomembne politične in druge znane osebnosti.

Časopisna hiša Dnevnik je Cigličev fotografski fond prepoznala kot izjemno kulturno dediščino nacionalnega pomena, zato je leta 2001, ko je praznovala 50-letnico, njegovo življenjsko delo v celoti zapustila Muzeju novejše zgodovine Slovenije, v katerem je največji nacionalni fotografski arhiv, znan tudi kot Fototeka.[4] Ob tej priložnosti je v Muzeju nastala tudi prva fotografska razstava s Cigličevimi fotografijami, časopisna hiša Dnevnik in Muzej pa sodelujeta še danes, med drugim tudi v rubriki »Porumenela fotografija«.[5]

»Porumenela fotografija« je posebna Dnevnikova rubrika, v kateri je enkrat tedensko (navadno med četrtkom in soboto) objavljena ena izmed Cigličevih fotografij. Z njimi se bralci spominjajo aktualnih objav in dogodkov, ki jih je Dnevnik objavljal pred pol stoletja.[6] Naslovu in fotografiji je dodan komentar oz. spremno besedilo. Tako kot je tematsko raznolik celoten Cigličev fond, tako raznoliki so tudi ti posnetki, med njimi obiski pomembnih državnih politikov in politični dogodki, novogradnje, ki so spreminjale mesta in kraje, zanimivi dogodki iz vsakdanjega življenja, poletne in zimske radosti, utrinki iz sveta športa, kulturni in zabavni dogodki, skratka, izbor fotografij je tematsko zelo pester.

Tito v bolnici Petra Držaja

22. januarja 1970 se je v Ljubljani mudil Josip Broz – Tito. Kot so tedaj poročali v Dnevniku, je bil na rednem zdravniškem pregledu v bolnišnici Petra Držaja, nato se je eno uro zadržal v hotelu Turist, nakar se je odpeljal na Brdo pri Kranju. Časopisni poročevalci so ob tem dodali, da so »Ljubljančani po mestnih ulicah, kjer se je peljal predsednik Tito, prisrčno pozdravljali dragega gosta«.[7]

Izpolnitev velikega načrta

Veliko pozornosti je v začetku leta 1968 zbudila gradnja hale D na Trgu revolucije v Ljubljani, ki ga danes poznamo pod imenom Trg republike, v tej hali ima danes prostore veleblagovnica Maxi. Gradnjo je takrat pri Gradbenem podjetju Tehnika naročilo podjetje Agrokombinat Emona, ki je imelo smele načrte podobne veleblagovnice postaviti tudi po drugih mestih v Jugoslaviji. Ljubljanska trgovina je ob gradnji veljala za eno največjih v južni Evropi, v več nadstropjih naj bi bila raznolik trgovski program in gostinska ponudba, kar je bila v tistem času kar izvirna ideja. Za posebnost kompleksa je veljala tudi garažna hiša pod Trgom revolucije, ki so jo lahko stranke uporabljale brezplačno.[8]

Kopališče Sora

Nevšečnosti v okviru mikavnosti je bil naslov članka o kopališču na Sori pri Goričanah, ki so ga v Dnevniku objavili poleti 1969. Ugotovili so, da se na bregovih Sore ob koncu tedna kopa od 2000 do 3000 kopalcev – »Ljubljančanov, Medvodčanov in tudi avtomobili s tujo registracijo često zaidejo na bregove Sore, za ureditev najnujnejšega pa ni moč dobiti iz nobenega mošnjička«. Še tisto, kar je bilo postavljeno na kopališču, so izropali »zlikovci«, ki so odnesli celo cevi za vodo. Kopalcev pa to ni odvrnilo in so se veselo namakali v reki.[9]

Rubrika »Porumenela fotografija« pri bralcih vzbuja nostalgijo. Pogosto prikazuje dogodke, ki so jih doživeli sami ali pa se jih spomnijo, v rubriki so tudi smernice, ki dogodke izpred pol stoletja projicirajo na današnji čas. Nemalokrat bralci Dnevnika na fotografiji prepoznajo sebe ali znanca. V tem primeru pokličejo na uredništvo časopisne hiše ali pa neposredno na Fototeko, v želji, da bi dobili originalno fotografijo, oz. želijo izvedeti, ali o tem dogodku obstajajo še kakšne dodatne fotografije. V teh primerih vedno pridobimo dodatne informacije, ki obogatijo dokumente oz. dopolnijo besedila dokumentiranih posnetkov.

Fotografija, ob kateri je zgodba po objavi dobila celoten epilog, je bila v rubriki objavljena pod naslovom »Kanjon je bil tokrat milosten do deklice«. Opisuje in prikazuje kanjon ob reki Kokri, globok 25 metrov, v katerega je davnega 1. marca 1967 padla takrat 7-letna Nevenka Šmit in preživela. V članku izvemo, da je šla Nevenka s sošolkami nabirat zvončke, spodrsnilo ji je in padla je v kanjon.

Kanjon je bil milosten do deklice

Marca 1967 je Ljubljanski dnevnik poročal o 25-metrskem padcu v kanjon reke Kokre, kamor je zgrmela sedemletna deklica Nevenka Šmit. S sošolkami je pomladnega popoldneva nad kanjonom nabirala zvončke, ko je padla med skale. Vsi so bili prepričani, da nesreče, tako kot še številni pred njo, ni preživela. A je pri padcu Nevenka imela neznansko srečo, saj je priletela v špranjo, polno grmovja in mahu. To je dovolj ublažilo njen padec, da jo je odnesla samo s poškodbo gležnja in kolena. »Več kot ura je minila, preden jo je našla mati Anica. V bolnišnici so Nevenko sprejeli in ji takoj pomagali. Zgodilo se je v sredo, 1. marca. To je Nevenkin drugi rojstni dan,« je o nesreči zapisal novinar Ljubljanskega dnevnika.[10]

Fotografijo je v rubriki najprej opazila Nevenkina mati. Takoj je obvestila hčer, danes 57-letno Nevenko Lužar, ki že nekaj let živi v Nemčiji. Z željo, da bi dobili Cigličeve posnetke, sta se obrnili na Muzej in časopisno hišo Dnevnik. Dnevnik je z Nevenko naredil tudi intervju, med katerem smo dobili še več informacij. Med nabiranjem zvončkov je spodrsnilo njeni sošolki, ta pa se je v kriznem trenutku oprijela nje, zaradi česar je zgrmela v kanjon.[11]

V Fototeki smo našli še cel sklop Cigličevih fotografij, med drugimi tudi posnetke njene matere, ki z grozo strmi v kanjon, v zavedanju, kakšno srečo je imela njena hči, ki se je takrat, kot so večkrat omenili tudi v časopisu, ponovno rodila. Nevenka se je fotografij kljub takratni grozi razveselila, saj je tudi sama menila, da ji je bila sreča tisti usodni dan res naklonjena.

Rubrika »Porumenela fotografija« v Dnevniku je lep spomin na njenega dolgoletnega in zvestega fotoreporterja Marjana Cigliča, za katerega so mnogi rekli, da sta šla »z roko v roki«: »Marjan Ciglič je bil zaščitna znamka Dnevnika skoraj do zadnjega, dokler je le zmogel na pot in med ljudi. […] Tako smo ob njem zvedeli, da se svet ne dogaja le v političnih palačah in javnih uradih, ampak predvsem drugje. Kako lahko je bilo, če si se moral na težavno nalogo odpraviti z Marjanom Cigličem.«[12]