LIPA
Sebastian Korenič Tratnik
25.3.2024
Sebastian Korenič Tratnik
25.3.2024

Lipa - prva neuradna valuta samostojne Slovenije

Kovanec valute lipa, narejen iz medenine za 1 lipo. Foto: MNSZS. 

Kovanec valute lipa, narejen iz srebra za 50 lip. Foto: MNSZS.

Kovanec valute lipa, narejen iz bakra za 1 lipo. Foto: MNSZS. 

Kovanec valute lipa, narejen iz bakra za 20 lip. Foto: MNSZS.

Kovanec iz medenine za 0,02 lipe. Foto: MNSZS.


Kovanec iz aluminija za 0,10 lipe. Foto: MNSZS.

V slovenski zgodovini se skriva zanimiva in manj znana zgodba o prvi slovenski valuti, imenovani Lipa. Gre za prvo neuradno valuto v času osamosvajanja, ki je v javnosti imela veliko popularnost, a je kot projekt zasebnika ostala le napol uresničena.

Idejni oče valute je dr. Bogdan Oblak, poznan tudi kot Hamurabi, vizionarski slovenski ekonomist, ki je iskal rešitve za finančne probleme v času jugoslovanske hiperinflacije. Podrobnosti o začetku valute Lipa so še vedno nejasne, vendar segajo v leto 1989, ko je Hamurabi v okviru črnoborzijancev[1] začel iskati rešitve za izzive, s katerimi se je soočalo prebivalstvo v času izjemno nestabilne fluktuacije vrednosti dinarja. Njegova vloga je bila predvsem svetovalna, v sodelovanju z uspešnimi podjetniki, ki so želeli svoje poslovanje vezati na stabilno valuto. Za izvedbo projekta je bilo zadolženo podjetje Lipa holding d.o.o. Zanj ni odgovoren le Bogdan Oblak Hamurabi, temveč več pravnih oseb. Hamurabi je k sodelovanju povabil veliko uspešnih podjetnikov, ki so želeli svoje poslovanje vezati na trdno valuto z naložbeno vrednostjo, ki bi bila bolj zanesljiva od tedanjih nestabilnih dinarjev, katerih vrednost je padala iz dneva v dan. Število povabljenih ni znano, medtem ko število tistih, ki so se odzvali in sodelovali, je – sodelovalo je 34 posameznikov. Iz izpisa iz sodnega registra je razvidno, da gre za ustanovitelje tega projekta, ki so tudi vplačali ustanovne deleže.[2] V Lipa holdingu so bila združena uspešna podjetja, ki so valuto izdajala z željo vpeljati vzporedno valuto, pozneje pa bi prevzeli vlogo Centralne emisijske banke – Lipa bi tako postala državna valuta in edino zakonito plačilno sredstvo v Sloveniji.[3]


Bogdan Oblak – Hamurabi, idejni oče projekta valute Lipa. (Vir: Mladina) 


Hamurabijevo izhodišče pri projektu je bilo v tem, da Narodna banka Jugoslavije svojega poslanstva, kot izhaja iz tedanje ustave, ne izpolnjuje več, saj niso več skrbeli za urejen plačilni promet zaradi nelikvidnosti, nevzdržnosti gospodarskih razmer ter stalnega padanja vrednosti. Zaradi tega je želel pripomoči k onemogočenju delovanja Narodne banke Jugoslavije v Sloveniji in kot rešitev vzporedno s tem uvesti lastna plačilna sredstva, s katerimi bi ljudje lahko plačevali.Hamurabi je tedaj tudi odkupoval kovance dinarja z željo po onemogočenju poslovanja Narodne banke Jugoslavije, tako da bi v obtoku zmanjkalo drobiža. Ko bi bil cilj dosežen, bi se banko prisililo v neke vrste odziv oz. ukrep, s čimer bi se pojavila možnost, da bi v državi kot rešitev uvedli valuto lipa. Poleg tega pa bi si zagotovili material po nižji ceni, kot če bi kovino dobili na mednarodnem tržišču.[4]

Ime lipa se je kot začasno ime za novo slovensko valuto sprejelo 15. 5. 1989 na Svetu guvernerjev Črne borze, tj. skupine, ki je delovala s ciljem uvedbe nove slovenske valute.[5] Junija istega leta se je za izbor imena naslovilo na javnost z objavo glasovnice z možnostmi kot tolar, krajcar, krona, cekin, as, desetica, lipa. Odprt poziv z glasovnicami je bila objavljen v tedniku Mladina -  prišlo je okoli 250 predlogov, pri čemer jih je bilo več kot 100 enotnih za ime lipa. Obenem z naslavljanjem javnosti glede imena se je objavilo poziv obratujočim trgovinam za prevzem nove valute kot plačilnega sredstva, ki bi omogočila normalno poslovanje, ki je bilo v jugoslovanski finančni krizi vse bolj ogroženo.[6] Ob tem se je prodajalo tudi deleže Lipa Holdinga. Z nakupom deleža se je imetnik zavezal k sprejemanju lip za svoje storitve oziroma blago. 31. 12. 1988 so za temelj kot vrednost ene lipe postavili 10.000 dinarjev, kar je ustrezalo angleškemu funtu, pri čemer se je vrednost opirala na drsno lestvico. Osnovna enota novega denarja je bila lipa, ki se je delila na sto delov, pri čemer je bil stoti del lipe vinar.[7]

Izdelali so srebrnike in zlatnike različnih vrednosti, s katerimi se je že lahko plačevalo storitve v več kot 50 gostilnah in trgovinah v Ljubljani. Mesta, kjer so poslovali z lipo, so bila lahko označena tudi s posebno nalepko. Tudi revija Mladina je bila natisnjena s ceno v lipi. Pri izdelavi teh kovancev se je zasledovalo temeljno pravilo Lipe, tj. vezava na kovinsko valuto oz. zlato ozadje. Narejeni so bili kovanci za 50, 20, 10 in 1 lipo ter 0,002, 0,2, 0,5, 0,10 in 0,20 lip. Kot papirnati denar so bili načrtovani bankovci v vrednosti 1/2, 1, 2, 5, 10, 20, 50 in 100 lip. Od bankovcev je bil natisnjen zgolj bankovec za eno lipo, ki je tudi že prišel v obtok v Ljubljani 31. 3. 1990. Izris in razvoj ostalih bankovcev pa je ostal pri oblikovalcu, ko je bil projekt zaustavljen.[8] Za oblikovanje kovancev in bankovcev je bilo podobno kot za ime organizirano odprto zbiranje predlogov. Predlogi za likovno zasnovo oziroma motive, ki naj bi bili na kovancih in bankovcih, so bile izbrane slovenske zgodovinske osebnosti, predmeti in živali, ki predstavljajo slovensko kulturo in zgodovino, kot France Prešeren, Ivan Cankar, Anton Tomaž Linhart, Anton Martin Slomšek, Primož Trubar, Jurij Vega, France Prešeren, knežji kamen, kranjska čebelica, lipov list, kozolec. Oblikovanje je bilo ločeno za kovance in bankovce, pri čemer je bil avtor oblikovanja kovancev in izdelave modelov za kovanje Stanislav Dremelj.

Ne glede na to, da je bila valuta stabilna in da se jo je že uporabljalo na več mestih, pa je projekt pričel izgubljati na moči, ko se je od njega leta 1990 oddaljila slovenska vlada.

Ključen del preobrata se je začel v začetku leta 1990, ko je Lipa holding d.o.o. kot oddelek podjetja ustanovil Banko Slovenije – šlo je za emisijsko banko, tj. za banko, ki je pooblaščena za izdajanje denarja. Prav ustanovitev te banke je bila za nosilce novo nastajajoče države problem, saj so ti želeli, da bi slovenski denar izdala njihova lastna, tj. državna Banka Slovenije[9], ne pa zasebnik oz. zasebno podjetje. V javnosti so odzvanjale predvsem izjave vplivnega ekonomista dr. Mencigerja, ki so valuto ožigosala za ilegalno, čemur je sledilo tudi preiskovanje policije, ki je pregledala poslovanje podjetja in zaslišala Hamurabija kot glavno osebo na podlagi suma kaznivega dejanja ponarejanja listin.[10] Hamurabi je vse te obtožbe kot guverner podjetja Lipa holding d.o.o. ovrgel in kasneje celo sam državo obtožil, da si je ime »Banka Slovenije« prilastila od njihovega zasebnega projekta.[11]

Dejansko je bila ideja na poti opustitve v času, ko je Slovenija izdala svoje lastne bone[12] in dokončno zamrla kasneje, ko so bili izdani tolarji, kljub temu, da se je še nekaj časa zgodba vlekla na sodiščih.

Kljub začetnim uspehom projekta Lipa, se je zgodba tako zapletla in na koncu propadla. Vlada Slovenije je zavrnila ponudbo za odkup projekta Lipa holdinga, saj je že imela načrte za lastno valuto. To je pomenilo konec Lipine poti, ki se ni uveljavila kot uradna slovenska valuta. Ker je šlo za zasebni projekt, je v zgodovini slovenskega denarja manj znana, vsekakor pa predstavlja zanimiv poskus ustvarjanja stabilne valute v zahtevnih gospodarskih razmerah iz časa osamosvajanja, ki bi lahko pustil trajen pečat v zgodovini Slovenije.


Bankovec za eno lipo - edini bankovec v obtoku v javnosti. 

[1] Gre za rubriko v Mladini, kjer je imel avtor svetovalno funkcijo in je pod tem psevdonimom dajal legalne ali ilegalne finančne nasvete za reševanje težav v tedanjih ekonomskih razmerah. Velja poudariti, da se tednik Mladina v letnikih med 1989 in 1991 ponuja kot ključen vir za preučevanje vsega dogajanja, vezanega na projekt. Sama Mladina je bila tedaj natisnjena tudi s ceno v Lipah in jo je bilo s to valuto možno odkupiti
[2] Izjava dr. Jože Mencingerja, tedanjega ministra za gospodarstvo. Policija se zanima za lipo, Mladina 27/90, Ljubljana 1990, str. 36 in Zmago Jelinčič, Slovenski tolar I, Samozaložba, Ljubljana 1998, str. 131.
[3] Bojan Vogrinčič, Dinar - tolar - evro ; Vključevanje Slovenije v EMU : diplomska naloga, Pravna fakulteta Maribor, 2003, str. 13.
[4] Hamurabi, Kako uničiti NBJ, Mladina št. 11/90, Ljubljana 1990, str. 38.
[5] Hamurabi, Kako se je kalila lipa, Mladina št. 29/90, Ljubljana 1990, str. 46. Ime lipa je povezano z drevesom lipa kot simbolom slovenstva, ki ima svoje korenine že iz slovanskega srečevanja pod lipo in se je ohranilo kot pomemben simbol tudi v času osamosvajanja, ko je lipov list in zastava z lipovim listom delovala kot eden izmed neuradnih simbolov Republike Slovenije.
[6] Igor Omerza, Svoj denar, svoje rezerve, Mladina 24/89, Ljubljana 1989, str. 13. Za pregled vrednosti lipe glede na dinar skozi leta cf. Hamurabi, Bogdan Oblak, Valuta lipe v dinarjih v obdobju od 1954 do 31.05.1991, Ljubljana: Lipa Holding, 1991.
[7] Hamurabi, Lipa skoraj najtrša valuta, Mladina št. 19/89, Ljubljana 1989, str. 6.
[8] Za vpogled v osnutke bankovcev cf. Hamurabi, Bogdan Oblak, Banka Slovenije (katalog), Ljubljana: Lipa Holding 1991.
[9] Državna Banka Slovenije je bila ustanovljena s sprejetjem Zakona o Banki Slovenije 25. 6. 1991.
[10] Na podlagi republiškega Kazenskega zakona SR Slovenije, sprejet 26. 5. 1977.
[11] UNZ prerešetala Lipo holding, Mladina 40/90, Ljubljana 1990, str. 20-22 ter Hamurabi, Koliko nas bo stal slovenski denar, Mladina 37/90, Ljubljana 1990, str. 49.
[12] Vrednostni boni so bili leta 1991 vpeljani kot začasna rešitev novega denarja samostojne države in so nastali še pred desetdnevno vojno za osamosvojitev Slovenije. Imeli so vrednost slovenskega tolarja, z najmanjšo vrednostjo 1 in največjo 1000 oz. z majem 1992 5000 tolarjev.

 


Prijava na e-novice

Brezplačne novice o dogodkih in projektih Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije.