Marjan Smerke (1932-2017) zagotovo ni bil fotograf trenutka, saj ga je njegov motiv pogosto moral počakati ali pa ga je želel pričakati celo fotograf sam. Morda so bili prav zato Marjanovi motivi najrajši posvečeni krajini in arhitekturnim elementom v njej, še posebej slovenski sakralni umetnosti. Ko je tedaj še Muzej novejše zgodovine Slovenije 2. februarja leta 2021 prevzel dokumentarno fotografsko gradivo Marjana Smerketa, si nismo nadejali tako izjemne krajevne razpršenosti posnetkov in tudi njihove neverjetne kompozicijske kakovosti. Barvni spekter dokumentarnih fotografij, ki jih hranimo, se tematsko navezuje večinoma na cerkveno dediščino na Slovenskem in zamejstvu. Kot je ob številčno močnejših fotografskih fondih značilno, pa se med večinoma tematsko usmerjeno fotografijo, zmorejo najti tudi drobci, ki izrazito izstopajo. Portretno fotografijo v fotografskem fondu Marjana Smerketa najdemo le v fragmentih in se pojavi zgolj po naključju. Tako kot je Smerke želel prikazati krajino izjemno likovno idilično, se tudi v očeh portretirancev slika Marjanov občutek za posameznikovo notranjost in dušo. Lahko bi rekli, da osebe na njegovih fotografijah niso fotografirane, temveč naslikane. Zamrznil jih je v času, a z neverjetnim občutkom prikaza veličine posameznika. 

Ob razstavi Marjan Smerke, fotograf (1932-2017), je izšla tudi bogata monografija, ki je na voljo za nakup prek te povezave.