Uvod

Konec leta 2022 je muzej prejel dokumentacijo o prvih transportih Slovencev iz Ljubljane v koncentracijsko taborišče Dachau. Podarila jo je znana alpska smučarska prvakinja Mateja Svet. Njen dedek, dr. Jakob Svet, je kot nekdanji taboriščnik zbral podatke za 1. in 2. ljubljanski transport, ki sta odšla iz Ljubljane 5. in 26. novembra 1943. Prvi transport je prek Bleda prišel v KL Dachau 7. novembra 1943, drugi transport pa je bil pripeljan direktno v KL Dachau 28. novembra 1943.

Dr. Jakob Svet je sezname izdelal najbrž v 50. letih 20. stoletja in jih nato dopolnjeval do sredine osemdesetih let, ko so zadnji dodatki zapisani z rdečim kemičnim svinčnikom. Precej natančno je uredil sezname odpeljanih, in le za nekatere ni ugotovil imena ali taboriščne številke. Te je označil z N.N. in jim dodal druge poznane podatke. Kartončki velikosti 6x10 cm sledijo zaporednim številkam in sicer za prvi transport z dodano črko A , drugi transport pa s črko B.

Ročno so na 242. kartončkih zapisani ime in priimek zapornika, rojstni kraj in rojstni datum, taboriščna številka, v več primerih, od kdaj do kdaj je bila oseba v taborišču in zaposlitev po vojni ter povojni naslov. Povečini so bili taboriščniki doma iz Ljubljane oziroma bližnje okolice. Le nekaj zapisov je tipkanih. Dr. Svet je ponekod dodal tudi podatek, če je bil taboriščnik prestavljen v drugo taborišče, včasih tudi v kateri komandi je delal, pri nekaj taboriščnikih je tudi zapis, da so na imenovanih v taborišču izvajali poskuse. Od kod je Svet dobil vse podatke ni znano.

Prvi transport 5. novembra 1943

V Svetovem seznamu je v prvem transportu 104, v drugem pa 136 imen, na ostalih kartončkih so imena taboriščnikov iz drugih različnih transportov. Kar 58 v prvem transportu jih je bilo uslužbencev direkcije jugoslovanskih železnic v Ljubljani. Med njimi je bilo tudi več uslužbencev pokojninskega zavoda. Glede na starostno strukturo je bilo v prvem transportu največ rojenih med leti 1890 in 1910, kar 68, veliko je tudi starejših, 15 je bilo rojenih do leta 1890. Najstarejši je bil letnik 1883 in je preživel. Rojenih po letu 1920 je bilo le 8. Iz dokumentov arhiva Bad Arolsen izvemo, da so pripeljani imeli s seboj veliko prtljage. V zapisih dokumentov iz t.i. Effektenkammer, skladišča kamor so taboriščne oblasti shranjevale oblačila in vrednosti, v dokumentih navajajo plašče, klobuke, rezervne hlače, srajce in tudi brisače. Nekateri so kasneje zaprosili taboriščno poveljstvo, da bi smeli pozimi prevzeti svoja toplejša oblačila. Nekaj taboriščnikov je delalo v t.i. Hollerith komandi, kjer so pripravljali centralno vodene statistične vpise taboriščnikov, ki naj bi služili predvsem boljšemu nadzoru nad delovno silo, ki je bila na razpolago. Dva Slovenca iz tega transporta sta bila tudi pri taboriščni godbi. Največ taboriščnikov iz tega transporta je bilo prestavljenih v taboriščne podružnice v Augsburg ali Kottern, pet jih je bilo dodeljenih v civilno taborišče, nekaj je bilo tudi izpuščenih. Velimir Sirnik, ki je muzeju pred leti podaril album z osebnimi predmeti iz taborišč, je bil prestavljen v KL Auschwitz in nato v KL Mauthausen. Iz prvega transporta je v taborišču umrlo kar 14, povečini starejših letnikov, prvi, strojni inženir iz Ljubljane, že januarja 1944.

Drugi transport 26. novembra 1943

Po starostni strukturi je bilo v drugem transportu 26. novembra 1943 manj starejših, rojenih od 1890 do 1910 le 45, največ je bilo sicer rojenih med 1910 in 1920, in po letu 1920. Najstarejši je bil letnik 1882 in je preživel, rojenih do 1890 je bilo osem. V skupini mladoletnih jih je bilo kar nekaj rojenih po letu 1925. Najmlajša dva, mehanik in študent, sta bila letnika 1928. V transportu je bilo veliko izobraženih ljudi, med njimi so bili trije sodniki, profesorji na učiteljišču, upravnik bolnišnice za duševne bolezni, lekarnar, zdravnik, več študentov, tudi študentov medicine, zdravnik iz Most, sedem dijakov, več poštnih svetnikov in inšpektorjev, stavbenik, novinar, trgovec, mesar ter dva zajeta partizana. Nekaj pripeljanih je bilo že v italijanski internaciji. V tem transportu je bil tudi študent medicine Alojz Korzika, ki je bil nato zdravnik v taboriščnem revirju. Med taboriščniki je bil tudi umetnik Bruno Vavpotič, ki je takoj po koncu vojne objavil zbirko svojih risb iz koncentracijskega taborišča. Po Svetovih podatkih so bili med transportiranimi v taborišče v tem transportu tudi ljubljanski Judi, a le za enega zapiše ime.[1] Dvaindvajset taboriščnikov drugega transporta je bilo kmalu poslanih naprej v druga koncentracijska taborišča in sicer v Doro, Theresienstadt, Natzweiler, Neckareltz, Buchenwald, Lubin, Mauthausen, kjer jih je devet umrlo. V KL Dachau je iz drugega transporta umrlo v taborišču sedem zapornikov, prvi že februarja 1944. V taborišču so taboriščniki tega transporta umirali tudi po osvoboditvi, še 12. maja 1945 in tudi na poti domov.

Slovenci v KL Dachau

Od leta 1933 do 29. aprila 1945 je bilo v koncentracijskem taborišču Dachau in njegovih 140. zunanjih taboriščih več kot 200.000 taboriščnikov, najmanj 41.500 jih je umrlo. Prvi Slovenci v koncentracijskem taborišču Dachau so bili Koroški Slovenci in slovenski španski borci. Iz begunjskih zaporov je prišlo v KL Dachau že 15. septembra 1941 dvanajst slovenskih zapornikov. Septembra je bil pripeljan tudi slovenski duhovnik in publicist Franc Hrastelj, ki je kasneje napisal knjigo o svoji taboriščni izkušnji. Ravno tako je bil med prvimi slovenskimi taboriščniki Jože Hameršak, ki je ujetništvo skusil že v 1. svetovni vojni, ko so ga na vzhodni fronti zajeli Rusi. Njegovi spomini na življenje v taborišču Dachau in njegovih zunanjih taboriščih so bili izdani leta 2003. Večje število Slovencev je prišlo v taborišče decembra 1941 po vstaji na Gorenjskem in februarja 1942. V začetku leta 1943 so sledili večji transporti iz Štajerske, tudi jeseni 1943 po nemški ofenzivi. Številčni so bili tudi transporti iz Ljubljane pozno jeseni 1943. Po že omenjenih transportih, je bilo v transportih 3. in 20. decembra 1943 okoli 600 ljudi, in nato januarja ter februarja 1944, ko so bili odposlani številčni transporti s po 200 zaporniki. 8. januarja 1944 je bilo z Bleda odpeljanih 200 zapornikov, sledili so transporti iz Trsta. Skupaj je bilo najmanj sto šest slovenskih transportov, največ iz Bleda, Celovca, Ljubljane, Maribora, Trsta in Gorice. V transportih je bilo od 50 do več sto zapornikov. Najmlajši zapornik je bil rojen leta 1930, najstarejši 1877. Med zadnjimi transporti s slovenskimi zaporniki je bil 16. aprila 1945 transport iz Celovca. Skupno število Slovencev ki so bili daljši ali krajši čas v KL Dachau je čez 7.000. 29. aprila 1945 je bilo taborišče osvobojeno in takrat je bilo tam še 3.089 Slovencev. Taboriščniki so se pričeli pripravljati na odhod domov, za organizacijo je skrbel nacionalni taboriščni odbor. Slovenci so se tudi aktivno organizirali. Duhovnik Hrastelj je 6. maja 1945 daroval mašo za žrtve KL Dachau. Od 8. maja 1945 je bilo zapornikom dovoljeno tudi pisati domov in na razglednicah Rdečega križa so svoje družine obveščali, da so preživeli vojno. 10. maja so se pričela tudi različna predavanja. Izdajali so tudi svoje glasilo Dachavski poročevalec. Med zelo aktivnimi je bila tudi fotografska skupina, trije fotografi so posneli večje število podob vsakdanjega življenja v taborišču po osvoboditvi. Nastalo je tudi več likovnih del, nekaj tudi že med vojno, npr. dela Vlasta Kopača. Del Slovencev je bil pozneje prestavljen tudi v taborišče Freimann. 5. 7 . in 9. junija 1945 so slovenske taboriščnike iz KL Dachau prepeljali v domovino.

Dr. Jakob Svet

Na Uncu leta 1898 rojeni in v Ljubljani živeči sodnik dr. Jakob Svet, je bil aretiran 25. oktobra 1943 in odpeljan v KL Dachau 26. novembra 1943. Po zapisu na enem od Svetovih kartončkov izvemo, da je prvi direktni transport iz Ljubljane v KL Dachau štel od 132 do 142 ljudi. Zbran je bil v šentpeterski vojašnici v Ljubljani 26. novembra 1943 in dospel v Dachau 28. novembra 1943 ob pol treh zjutraj. V arhivih Bad Arolsen obstaja več dokumentov za dr. Jakoba Sveta, ki je v Dachauu dobil taboriščno številko 58.880. Za zbornik Dachau, ki ga je izdala založba Borec leta 1981, in uredil odbor nekdanjih taboriščnikov, je napisal krajši sestavek o svojem delu v taborišču. Po prihodu je bil Svet najprej na karantenskem bloku in nato marca 1944 razporejen na delo v Besoldungsstelle der Waffen SS, ki je bila taboriščna ustanova za priznanje, odmero in nakazovanje plač ter drugih dajatev esesovcem in njihovim družinam. Tam je delalo najprej 150 duhovnikov, ki so jih nadomestili z 80 novimi interniranci, od tega jih je bila polovica Slovencev. Svet se je že pri popisu, kot so mu svetovali, javil, da je trgovec, čeprav to ni bil. Ko so iskali strojepisce in delavce v centralni kartoteki, je bil sicer dodeljen tja za snažilca. Poročal je tudi o alarmu 13. junija 1944 ko so zavezniška letala odvrgla več bomb in med drugim zadela poslopje urada Besoldungsstelle, kjer je dr. Svet delal do 23. aprila 1945, ko so urad izpraznili in dokumente odpeljali.

Zaključek

Po podatkih, ki jih hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije so v KL Dachau poslani zaporniki v prvem transportu prejeli taboriščne številke od 57825 do 57941, v drugem transportu pa od 58743 do 58884. Podatke, ki jih je zbral dr. Svet smo primerjali s seznami, ki jih je na podlagi arhivskega gradiva pripravila upokojena sodelavka že okoli leta 2000. Dr. Svet je uspel sestaviti skoraj popoln seznam, v drugem transportu mu ni uspelo ugotoviti le pet imen. Pomen Svetovih skrbno izdelanih seznamov je predvsem v tem, da smo lahko iz številnih podatkov izvedeli marsikaj novega, muzejskim seznamom smo tako lahko dodali poklice zaprtih, ponekod podrobnosti iz taboriščnega življenja in njihovo povojno pot ter tako bolj poosebili gradivo.