Fotografska razstava Marjan Smerke, fotograf (1932-2017), ki bo v Galeriji Družina na ogled med 19. oktobrom 2023 in 2. decembrom 2023, prvič zaokroženo predstavlja umetniški fotografski opus Marjana Smerketa, ki ga hranijo tri slovenske muzejske ustanove (Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, Muzej za arhitekturo in oblikovanje in Kabinet slovenske fotografije pri Gorenjskem muzeju) in dediči gradiva.

Marjan Smerke sodi med najpomembnejše člane Fotogrupe Ljubljana-ŠOLT, ki je nastala v letu 1968, z združitvijo Fotokluba Ljubljana (FKL) in Fotogrupe ŠOLT. Do leta 1990 je Marjan Smerke razstavljal na 45 samostojnih ter več kot 130. skupinskih razstavah, tako domačih kot mednarodnih. Kasneje je deloval tudi v Društvu oblikovalcev Slovenije. Naziv mojster fotografije mu je Fotografska zveza Jugoslavije podelila leta 1980. Njegova zgodnja fotografija pripada tedaj sodobni subjektivni fotografiji. V 60. in 70. letih se je posvetil industrijskim in ekološkim temam, znan pa je predvsem po laserogramih. Posnetki svetlobnih učinkov so ob prehodu laserske svetlobe skozi prosojne materiale ustvarili prepoznane geometrijske vzorce, nekje pa so se oblike izgubile v abstrakcije.

Smerke je bil dolgoletni fotograf in vodja fotolaboratorija Instituta“Jožef Stefan”ter je skrbel za fotografsko podobo zavoda. V znanstvenem okolju je spretno dokumentiral delo in okolje Inštituta. Fotografsko je zabeležil tudi skoraj 300 umetniških razstav priznanih slovenskih in tujih umetnikov v Galeriji Instituta “Jožef Stefan”. V zrelih letih se je Marjan Smerke posvečal dokumentarni fotografije za različne, predvsem umetnostnozgodovinske monografije. Izjemnega pomena je njegovo fotografsko dokumentiranje skoraj 800 sakralnih objektov tako v Sloveniji kot zamejstvu. Smerketovo topografsko dokumentarno fotografijo je na večinsko barvnih diapozitivih 2. februarja 2021 prevzel Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije.

Ob razstavi bo izšla tudi monografija Marjan Smerke, fotograf (1932-2017), ki predstavlja fotografovo delovanje na področju razstavne umetniške fotografije ter prvič celovito prikazuje tudi fotografovo delovanje na polju uporabne dokumentarne fotografije. V monografiji je predstavljenih več kot 250 fotografskih del Marjana Smerketa. Glavno besedilo v monografiji je prispeval dr. Primož Lampič z orisom fotografskega ustvarjanja Marjana Smerketa. Ddr. Damir Globočnik je predstavil Smerketovo vlogo pri ustanavljanju Kabineta slovenske fotografije pri Gorenjskem muzeju ter predstavil najštevilčnejšo zbirko Smerketove umetniške fotografije, ki se sicer hrani v Kabinetu. Fotografiranje historičnih ambientov sta osvetlila ddr. Janez Höfler in dr. Ferdinand Šerbelj, ki sta z gospodom Marjanom več let aktivno sodelovala. Delovanje Marjana Smerketa na Institutu “Jožef Stefan” je celovito prikazal njegov naslednik, mag. Marjan Verč, Tatjana Pregl Kobe pa je orisala sodelovanje z Marjanom pri organizaciji razstav v Galeriji IJS. O Marjanovih »fotografskih romanjih« ob dokumentiranja zakladov notranjščin in zunanjščin sakralne dediščine na slovenskem ozemlju, pa tudi v zamejstvu, sta prikazala mag. Franci Petrič in Robert Debevec ter Marjana Smerketa predstavila kot najpomembnejšega fotografa slovenske Cerkve. Posebno noto monografiji dajejo spominski orisi na mojstra fotografije Marjana Smerketa ter predstavijo osebnostno sicer skromnega človeka, katerega delo pa govori o njegovi veličini in predanosti fotografskemu poklicu in natančnemu delu. O tem še posebej doživeto piše Natalija Polenec. Katarina Jurjavčič je Smerketovo barvno dokumentarno fotografijo prikazala kot neprecenljiv zaklad v tri milijonski množici fotografskega gradiva, ki ga hrani Fototeka Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije in monografijo tudi uredila.

(dr. Primož Lampič, iz monografije Marjan Smerke, fotograf (1932-2017)

Najpomembnejša značilnost zrelega Smerketovega umetniškega fotografskega opusa izraža njegov eksperimentalni značaj. S še vedno ne povsem razjasnjenimi laserogrami si je zagotovil ugledno mesto v slovenski in tudi evropski fotografiji. V sedemdesetih letih, ko je dosegel vrhunec svoje umetniške fotografije, je hkrati nenehno iskal nove teme in pristope, se vračal v direkten zajem posnetkov iz realnosti, pa spet odkril novo polje za svežo vrsto posnetkov. Pri tem ga je seveda spodbujalo dinamično okolje na Institutu “Jožef Stefan”, najbolj vitalne slovenske znanstvene institucije, kjer je služboval, bil je član enega najaktivnejših slovenskih fotoklubov, vodil pa ga je tudi lasten ustvarjalni nemir. Rad je poskusil kaj novega, kar je značilno za izrazito duševno dinamične in kreativne osebe. Zato njegov opus pokriva široko polje fotografije: od začetnega realizma prek subjektivne fotografije do eksperimentalnih poskusov z radikalno abstraktnimi izidi.