Tokratni sprehod po ljubljanskih vojašnicah nadaljujemo s Šentpetrsko vojašnico na Šentpetrski cesti, današnji Trubarjevi ulici, pri cerkvi sv. Petra. Na lokaciji v Šentpetrskem predmestju Ljubljane je ljubljanski mestni svet načrtoval gradnjo nove bolnišnice že v začetku 17. stoletja. Mestno »kužno bolnišnico« oziroma lazaret, ki je imel na tem območju dolgo tradicijo, viri beležijo vse od 16. stoletja. Načrtovana gradnja novega lazareta je bila končana 1635. Sto let pozneje so nastali načrti o njegovi nadzidavi in gradnji mestne vojašnice. Med letoma 1748 in 1754 so zato stavbo lazareta preuredili v vojašnico in jo do leta 1779 dogradili z dodanim nadstropjem.

Današnji Vrazov trg, prej Stanko Vrazov trg, se je do leta 1910, po takrat precej prepoznavni stavbi vojašnice, imenoval Kasernplatz oziroma Pred kasarno. V njej so bili nameščeni vojaki 17. pehotnega polka avstro-ogrske armade, ki je bil ustanovljen leta 1674 na Češkem in je eden starejših polkov habsburške monarhije. Po reformah avstrijske vojske po končanih francoskih vojnah je 1817 prišel na Kranjsko, kjer je imel svoje naborno območje in vojašnico v Ljubljani. Njegova zgodovina se bere kot topografski sprehod po avstrijskih in avstro-ogrskih bojiščih. V letih 1848–49 se je bojeval na italijanskem polotoku, sodeloval v bitkah pri Solferinu 1859 in v bitki pri Custozzi 1866. Vojaško pot in boje v Bosni in Hercegovini leta 1878 je popisal Jernej Andrejka. Iz časa bojev v BiH izvira tudi polkovni dan 7. avgust, ki je bil izbran  po bitki pri Jajcu.  Leta 1893 so tri njegove bataljone preselili v Celovec, 1. bataljon pa je ostal v Ljubljani. Polk je v javnosti postal znan kot polk kranjskih Janezov,  njegov pokrovitelj pa je novembra 1916 postal štiriletni Oto Habsburški, sin zadnjega habsburškega cesarja Karla. Po njem so polk in njegove vojake imenovali tudi Cesarjeviči.  

Zadnje poglavje polkovne zgodovine se je začelo avgusta 1914, ko so njegovi pohodni bataljoni odšli na vzhodno bojišče in 26. avgusta 1914 pri Majdan Gologorskem v Galiciji doživeli svoj »ognjeni krst«. 5. maja 1915 je bil 10. pohodni bataljon v pričakovanju italijanske vojne napovedi prek Sežane poslan na kraško bojišče. »Slovo od Ljubljane je bilo prav tiho,« je zapisal njihov kronist Otto Kiesewetter.  V krajih kot je Doberdob in kraški rob, Podgora, planota nad Asiagom z Monte Chieso, Ortigara, Judenburg in številnih manj znanih in pozabljenih krajih so ohranjene njihove sledi in grobovi iz časa svetovne vojne. Na Monte Chiesi spomin na vojake 17. pehotnega polka in njihovo vojno življenje ohranja muzej na prostem, v visokogorski vrtači oziroma dolini Slovencev (Dolina degli Sloveni),  na prek 2000 metrih nadmorske višine. Tam najdemo kamnite ostanke bivališč in v kamen vklesane napise vojakov 2. stotnije c. in kr. 17. pehotnega polka: »V sredini skal -vrh gora polk Cesarjevič si plete slavo. Triglav naš dom – ti vir solza, za te bori se vztrajno vdano.« »Sneg je debel nad 3-4 metre. Pod snegom so izkopani rovi, po katerih se vrši promet«, beremo drobce iz dnevnika Franca Rueha, ki nas skupaj s fotografijami popeljejo v vojno resničnost, ki jo je doživel na Monte Chiese.    

Vojake je na poteh po bojiščih, ki jim lahko sledimo v ohranjenih spominskih zapisih,  združevala stalna bližina smrti: »Bil sem v bolnišnici, kjer je bilo cepljenje proti koleri. Videl sem mnogo ranjencev od 17. pešpolka, ki so se bojevali na Oslavju. V eni baraki poleg semenišča pa je ležalo kakih 50 junakov, ki so podlegli težkim ranam. Kako žalosten pogled!« si je v dnevnik 21. novembra 1915 zabeležil Albin Mlakar. Vojak 17. pehotnega polka Jože Marjetič se je spominjal novomeškega slikarja in pesnika Jožeta Cvelbarja, ki ga je 4. julija 1916 zaprosil: »Jože, poslušaj! Danes gremo, kajne? Meni je ta špas čisto neznan. Glej, če bi se mi kaj zgodilo v strelskem jarku, da bi bil ranjen ali ubit, pridi takoj k meni,vzemi mi vse, kar imam in to spravi domov. V prsnih žepih imam najnovejše skice. V notranjih žepih imam beležnice in kar bi, še tam našel … servus! Moja kompanija že maršira.« 11. julija 1916 je umrl daleč od rojstne Kostanjevice na Krki. Fotograf slovenske umetniške moderne Fran Vesel je fotografiral njihovo življenje v judenburški vojašnici kjer sta se maja 1918 uprla nadomestna bataljona. In njegov najbolj slavni portretiranec pisatelj Ivan Cankar nam je v svojih Podobah iz sanj približal sence vojne in judenburške vojašnice. Slikar in kipar France Kralj se spominja svojega srečanja z Ivanom Cankarjem:  »Med vojno v najhujši zimi je v gornjeavstrijskem Judenburgu sredi noči nastal v naborniški baraki nenavaden hrup. Z nasajenimi bajoneti so prignali novinca. Eden od »razšlapancev« v vojaških cunjah, uniforma je visela vse vprek z njega, se je ustavljal in zatikal ob ležiščih. Ko se mi je približal je vzkliknil: »O France, Franck! Kje se srečamo!« …»S tremi besedami: Fant bodi brihten! sva se poslovila za vedno, s prav istimi besedami, ki jih je kakšno leto zatem napisal v spomin mojemu bratu Tonetu.« Že mnogo pred svetovno vojno si je v istem polku zaradi dezerterstva prislužil zaporno kazen slikar Ivan Grohar, a posamezni višji častniki so prepoznali tudi njegov talent in mu omogočili slikarsko delo. Slavni krajinar, slikar Anton Karinger, je prav tako služil v njegovih vrstah. Kiparja Svetoslav Peruzzi in Lojze Dolinar sta zmodelirala spomenik padlim kranjskim vojakom, ki se je v spominu ohranil kot spomenik judenburškim žrtvam in stoji pred kostnico na ljubljanskem pokopališču. Številni vojaki so na vzhodnem bojišču prišli v rusko ujetništvo, med njimi pesnik Pavel Golia, ki je doživljal boje in razočaranja tudi v vrstah dobrovoljcev na bojišču v Dobrudži in nam zapustil bogat opus poezije melanholičnega slovesa  od predvojnega sveta: »... bili smo v maju, danes je vse pri kraju ..«  Številni so se iz italijanskega in ruskega ujetništva vračali še dolge mesece in nekateri tudi leta po koncu prve svetovne vojne. To je le nekaj izbranih drobcev iz številnih pripovedi o 17. pešpolku v katerem so služile znane in pozabljene osebe različnih poklicev, nazorov in usod.  Zaradi njih lahko polkovno preteklost »beremo« kot izhodišče slovenske vojaške, vojne in kulturne zgodovine.

Zvestoba v verzu pesnika Jovana Vesela Koseskega, vklesanem v kamnit spomenik vojakov 1. bataljona na Monte Chiesi, je ob množici mrtvih, splošni izčrpanosti in pomanjkanju v zaledju, bila kmalu pozabljena. Na to so vplivala tudi nagla vojaška sodišča, ki so na smrt obsojala voditelje upornih vojakov. Slovenski vojaki nadomestnih bataljonov 17. pehotnega polka so se uprli 12.maja 1918 v Judenburgu. Razpad avstro-ogrske monarhije je precejšen del vojakov 17. pehotnega polka pričakal daleč od dežele Kranjske in njihove matične vojašnice v Ljubljani.

Šentpetrska vojašnica je opravljala svojo vlogo skoraj 160 let, vse do začetka druge svetovne vojne, ko so bili v njej nameščeni zapori. Pozneje je hišo, kjer je bil nekoč lazaret, usoda  ponovno povezala z medicinsko dejavnostjo in jo v letu 2023 prenavljajo za potrebe medicinske fakultete. Ohranjena stavba v Ljubljani nam lahko služi kot spomin na tisoče vojakov, ki so poleg omenjenih znanih imen soustvarjali zgodovino. V bližnjem parku je tudi spomenik padlim vojakom iz Šentpetrske župnije v Ljubljani, ki so umrli na bojiščih prve svetovne vojne. Spomenik, ki je danes malce drugače postavljen kot je bil ob odprtju, je nastal po načrtih arhitekta Vladimirja Šubica.