V muzeju hranimo izvirne knjižne ilustracije slovenskega slikarja, kiparja in ilustratorja Nikolaja Pirnata (1903–1948), ki jih je ustvaril za prvo ilustrirano zbirko Cicibana (1932).

Objavljamo reprodukcije risb k Župančičevim pesmim, v katerih nastopa ime Ciciban ali njegove izpeljanke: Cicibanček, Cici-Cici-Ciciban, Cicibanus, Cicifuj, Cicibani. Skupaj z drugimi jih lahko poiščete v digitalizirani izdaji iz leta 1932 v slovenskem izvirniku ali hrvaškem prevodu.

Letos mineva sto petinštirideset let, odkar se je v belokranjski Vinici rodil vsestranski umetnik Oton Župančič (1878–1949). S svojo ustvarjalno močjo je zgradil obsežen opus del, pri čemer je snoval kot pesnik, dramatik in esejist. Uveljavil se je kot izvrsten prevajalec in urednik, ljubiteljsko se je preizkusil tudi v risbi in slikarstvu.

Pisal je za otroke in odrasle, v srca ljudi pa se je nemara najbolj ugnezdil s Cicibanom. Priljubljenost tega lirskega lika bi lahko primerjali s Kekcem, literarnim junakom iz sveta proze. Pesmi, kjer se v družbi vezane besede potepa Ciciban, že več kot sto osem let nagovarjajo otroke in jim pomagajo rasti, jih vzgajajo, izobražujejo in zabavajo. Odrasle vabijo, da se spomnijo ranih pomladnih žarkov, jih poiščejo v sebi in se sočutno potopijo v svet otroškega junaka, s čimer vzgajajo in razveseljujejo tudi njih.

Ciciban je star prav toliko kot pesmi, v katerih živi, a je še vedno enako radoveden, nagajiv, čustveno spremenljiv in rosno mlad. Postal je sinonim za predšolskega otroka, v besedišče slovenskega jezika pa je vstopil prav z Otonom Župančičem.

Ste se kdaj vprašali, od kod izvira ime Ciciban in kaj pomeni? Župančič je tako ljubkovalno klical svojega prvorojenega sina Marka. Izraz je najverjetneje onomatopoetičen, povezan z oglašanjem sinic ali drugih ptic. Pesnik naj bi besedo prevzel iz Srbskega slovarja (Srpski rečnik, 1818) znamenitega jezikoslovca Vuka Stefanovića Karadžića,[1] ki ga je hranil v svoji osebni knjižnici.[2] V njem je zapisana ljudska uganka o mlinarju in mlinarici, v kateri nastopata Ciciban in Cicibanica.[3] Všeč mu je bil zven njunih imen in si ju je prisvojil. Na to, da belokranjsko izročilo povezuje ptice z mlinarji, nas opozori že sam umetnik v pojasnilu k pesmi Postovke. Belokranjci pravijo postovki, manjši ptici ujedi, málenka –mlinarica.[4] Málen je v narečnem jeziku izraz za mlin, pomeni pa tudi majhen. In res se nekatere razlage dodatno sklicujejo na možno izpeljavo, da tudi cici pomeni majhen, ciciban pa mali ban – Župančič naj bi prvorojenca torej klical »Mali ban«.

Župančič je nedvomno imel poseben posluh za zvočnost in večpomenskost besed. Drobna ptička sinička, ki se oglaša s »ci-ci-ci«, v pesmih večkrat spremlja Cicibana. Njuno čivkanje je pesnik prelil v jezikovno dovršene stihe in rime, igrive in živahne, kakršna sta sama. Čeprav je še manjša od fantiča, sinička v njih nastopa v vlogi bitja, ki ve, kaj je prav in kaj narobe, a je tudi razumevajoča in polna ljubeče podpore. Ciciban raziskuje svet in preizkuša meje dopustnega in dovoljenega, je radoveden in nagajiv, koleba iz joka v smeh, iz negotovosti in strahu v vedoželjno raziskovanje in odprto doživljanje sveta. Veseli, radoživi junak, pred katerim se razpirajo Sonce, Luna, Mesec, pa se naposled vendarle upeha ter poišče varno zavetje, pa najsi mu ga nudita materino naročje ali narava z jablanovo vejo.

Pesmi, ki odsevajo Župančičev globok vpogled v otroško dušo in jih je snoval ob svojem prvorojencu Cicibanu, so zbrane v več pesniških zbirkah, ki veljajo za vrhunec slovenske mladinske poezije. Razlikujejo se v izboru pesmi, ki so vanje zajete, kakor tudi v likovni podobi, ki so jo ustvarili ilustratorji. Vse pa preveva pretanjen pesniški čut, izjemna ritmičnost in melodičnost ter igrivi obrati jezikovnih izraznih možnosti vrhunskega poeta.

Prva zbirka je izšla v času prve svetovne vojne, ob koncu leta 1915, z naslovom Ciciban in še kaj. Župančič je vanjo zajel trideset pesmi. Nekatere med njimi je predhodno objavil že v Zvončku ali zbirki Lahkih nog naokrog (Breza in hrast, Turek, Pastirčki, Otroci spuščajo mehurčke, Ples Kralja Matjaža in Zeleni Jurij), večino pa je napisal leta 1915, ko je prvikrat v življenju doživljal očetovsko radost ob sinčku Marku, rojenemu 1. septembra 1914. Bolj ko se je svet pogrezal v vojno, bolj so umetnikova svetla doživetja iz ranih otroških dni kipela na plan in se zlila s toplimi očetovskimi občutji.

Polni barvite domišljije, čustvene topline in šegave humornosti se stihi zavrtijo v vesel ples. Prvotno je nameraval pesnik nasloviti zbirko Meh za smeh, z željo, da bi prinašala življenjsko vedrino in dobrovoljnost, a se je pred izdajo premislil. Reklo meh za smeh se pojavi v dveh pesmih, najpoprej v Veselih kolednikih, ki v prvi pesmi skoraj zborovsko zapojejo:

Čase pregledujemo,
zase koledujemo
in za lepo leto mlado preobračamo navado:
nič od vas ne prosimo,
mi darove nosimo,
meh za smeh in vrečo sreče Ciciban za nami vleče,
ne za hišo zidano,
le za voljo židano!

Čarobni meh za smeh vnovič srečamo v tolažilni pesmici Kadar se Ciciban joče, ki je postala posvojenka mnogih generacij:

Ciciban se cmeri
za dve mili Jeri.
Hitro, hitro meh za smeh,
vleci ga po vseh koteh, meči ga ob tla, pod strop,
in ob steno, hop, hop, hop!
Pok! — se meh razpoči,
smeh iz njega skoči.

Poleg bodrilnih in tolažilnih pesmi so tu še nagajivke, šaljivke, uspavanke in »igrivke«. Župančič je otrokom napisal usmeritve, kako naj se igrajo Dedka Samonoga [5] in zgoraj omenjeno Postovko,[6] pesem za gibalno igro pa je tudi Kralj Matjaž. Nekatere pesmice bi prav lahko umestili v zbirko Sto ugank – tristo zadrg, tristo zank, ki je izšla v istem letu, med njimi jezikovno ubrano zagonetko Otroci spuščajo mehurčke:

Solnce, zemlja, mesec
vrte se brez kolesec,
letijo brez peresec,
v nebo se točijo,
na vejo skočijo,
brez poka počijo.

Pesmi so spevne, lahkotne in razgibane, saj je bil Župančič v času njihovega snovanja že prekaljen literat. Vanje je brez vidnega napora vpel domiselne in slikovite metafore, pomanjševalnice, poosebitve, posnemanja glasov, dialog, besedne igre in ponavljalne figure, kakršne so podvojitve (geminacije), pripevi (refreni) in enakoglasja (adnominacije). V pesniškem jeziku je uporabil kopico privzetih ali izvirnih umetniških oblik izražanja, tropov in figur, jih povezal v varno obliko kitic ter obenem razprl prostor igrivi domišljiji. Oplemenitil jih je z dobrodušnostjo, otroško razposajenostjo in s humorjem.

Motivno zbirka zaobsega pesmi z ljudsko in kulturno-zgodovinsko tematiko (Ples kralja Matjaža, Zeleni Jurij) ter s prizori iz otroštva in narave. Poosebljeni predmeti, živalski in rastlinski liki nastopajo samostojno (Zvonovi, Vrabci in strašilo, Žabe, Breza in hrast) ali v družbi otroka, ki v naravi domuje, zato jo sliši, vidi in se z njo živo sporazumeva (Ciciban in čebela, Ciciban – Cicifuj).

Posebno mesto zasedajo vzgojne in poučne pesmi, zbirka pa se v sklepnem delu razpre v kozmično-religiozne pesmi, kakor jih je vsebinsko opredelil literarni zgodovinar Joža Mahnič. Med slednjimi bi želela opozoriti na pesem Naše luči, ki je v slovenskem kulturnem prostoru dokajšnja redkost ali vsaj zanimivost, predvsem pa malo znana vrhunska stvaritev. Župančič jo je objavil že v Ljubljanskem zvonu, čigar urednik je bil tudi sam, s podnaslovom in pojasnilom motiv iz Upanišad.[7] V njej je zapel o lučeh kot vodnikih, ki ljudi usmerjajo in vodijo, začenši s soncem:

Naša prva luč je sonce,
ki z zlato roko svet odgrinja,
zlatih ciljev nas spominja.

Sledijo mu luna, (notranji) ogenj oziroma domače ognjišče ter jasna beseda, ki hodi med narodi in trajno vodi dušo k duši. Zadnji, primaren in neodtuljiv vodnik pa je duh, ki nas vodi k Bogu:

Naša zadnja luč je duh,
vse je mračno, duh nam seva,
k Bogu pota razodeva.

Pesem Naše luči je predzadnja v zbirki, sledi ji le še uspavanka Ciciban zaspi, ki nosi polno upanja in vere v svet in naravo. Slednja poskrbi za trudnega otroka, da se lahko varno potopi v svoj sen. Z njo se tudi zbirka nežno umiri in tiho, spokojno zaspi.

Pesniška zbirka Ciciban in še kaj je bila v javnosti takoj toplo sprejeta, »v mračne vojne dni je prinesla bleščeč snop otroškega smeha in igrivosti, zato je v trenutku osvojila vse staro in mlado«.[8] Pohvalno so jo ocenili tudi kritiki, o čemer pričajo ocene v časopisih Ljubljanski zvon, Dom in svet ter Čas. Založila jo je založba Omladina, žal pa je bila publikacija le skromno likovno opremljena, z ilustracijo na platnici.

V istem letu je izšla zbirka Sto ugank – tristo zadrg, tristo zank, ki je bila prav tako široko odmevna. Deležna je bila hvale, a tudi nekaterih kritik: čeprav izpričuje slikovito domišljijo in domiselno asociativno moč njenega ustvarjalca, je nemalo zagonetk prezahtevnih za otroke, ki so jim namenjene. Mnogo cicibanov ni kos miselnim in jezikovnim naporom, ki jih zahtevajo, na kar so opozorili že kritiki v tedanjih literarnih časopisih.

Zaradi velikega zanimanja sta bili obe publikaciji kmalu ponovno natisnjeni – zbirka ugank leta 1919, knjiga o Cicibanu leta 1922. Slednja je izšla s skrajšanim naslovom Ciciban. Druga izdaja, ki jo je omogočila založba Jug, je kljub spremembi naslova ostala povsem nespremenjen ponatis prve, majhne in priročne, komaj 15 cm visoke knjižice tridesetih pesmi brez ilustracij.

V vmesnem času sta se Župančiču rodila še dva otroka, Andrej Oton in Jasna. Napisal je pet novih otroških pesmi (Uspavanka: Pismo, Lisica, Veverica, Stari medo in Slovo). Z založnikom Umetniška propaganda se je dogovoril za tretjo, osveženo izdajo zbirke, ki bo vključevala prinove in jo bodo dopolnjevale avtorske ilustracije.

Sprva so načrtovali, da jo bo ilustriral priznani slovenski slikar in ilustrator Ivan Vavpotič (1877–1943), Župančičev sošolec in prijatelj iz otroških letih, vendar je njegovo delo s poglobljeno slikarsko tehniko preveč zamujalo, zato ga je na založnikovo zahtevo zamenjal Nikolaj Pirnat (1903–1948). Slednjemu je v kratkem času, s preprostimi, a učinkovitimi potezami uspelo ustvariti črno-bele risbe za vse zbrane pesmi.[9] Leta 1932 je bila v nekoliko večjem, kvartnem formatu naposled izdana tretja, dopolnjena in hkrati prva ilustrirana izdaja Cicibana, ki je obsegala 35 pesmi. Književno izrazno sredstvo, beseda, je odslej stopalo skupaj z izpovednimi obrisi črte. Likovni umetnik je upodobil čustveno življenje in mišljenje otroka ter z ljubkimi in enostavnimi podobami zapisane stihe približal najmlajšim, ki še ne znajo samostojno brati.

Priljubljenost ilustirane zbirke se je sedaj še hitreje širila, tudi kritiki so ji bili zelo naklonjeni. V mladinskem listu Naš rod je bila ocenjena kot najodličnejša zbirka za mladino, mikavna tako po obliki kot izrazu. V literarnem mesečniku Dom in svet so ocenili, da bodo zaradi zahtevne refleksije po njej radi segali tudi odrasli. Osrednji slovenski časnikSlovenec je dne 25. marca 1932 v notici o novi izdaji Cicibana z ilustracijami Nikolaja Pirnata povzel, da je po pravici rečeno:

»Saj koder govor naš je znan, 
povsod doma je Ciciban.«[10]

Pesniška zbirka pa je bila v času med obema vojnama brana in priljubljena tudi izven slovenskih jezikovnih meja. Ciciban je bil vključen v šolska berila širom Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev ter kasnejše Kraljevine Jugoslavije, postal je del obvezne šolske literature. Že tedaj je prevzel vlogo glasnika otrok in otroštva ter nekakšnega kulturnega povezovalca znotraj heterogene države. Zbirka je bila prevedena v več jezikov;[11] v slovenskem izvirniku je bila v ponovno objavljena leta 1936, in sicer v drugem zvezku zbranih Del Otona Župančiča, ki jih je uredil Josip Vidmar in so izšla pri Akademski založbi.

Župančičeve otroške pesmi so tako poznali vedno novi in novi rodovi otrok in odraslih. Kmalu so jih ponovno brali in peli sredi vojne svetovnih razsežnosti. Zaradi bolezni in starosti se Župančič ni pridružil partizanom, čeprav je podpiral NOB. Poleti 1941 je napisal zanosno pesem Pojte z mano, kasneje preimenovano v Veš, poet, svoj dolg? in z njo postal eden prvih in osrednjih buditeljev upora.[12] Prav tako je zasnoval nekaj novih pesmi, v katerih je nastopal Ciciban (Zaspal je Ciciban, Kaj joče v vetru). Ko je bil sin Marko, tedaj že odrasel mož, odpeljan v zapore in koncentracijsko taborišče Dachau, ga je spet očetovsko klical Ciciban, z njim pa tudi vse trpeče slovenske sinove in hčerke. A Marko je vojno preživel, kakor tudi Cicibanov oče in njegova dela.

Po osvoboditvi je Ciciban postal veder, povezovalni lik, ki so ga poznali vsi cicibani v skupni domovini. Izšlo je več prevodov zbirke za različne narodnosti Jugoslavije. Četrta izdaja Cicibana v slovenskem jeziku in s Pirnatovimi ilustracijami je bila objavljena leta 1955, skoraj šest let po pesnikovi smrti. Žal je bil nekdanji nabor pesmi cenzuriran, saj ni bil povsem uglašen s tedanjo politiko in ideologijo, s čimer je bila zbirka kot celota osiromašena. Izločene so bile vse pesmi z religiozno in duhovno vsebino, med njimi tudi prej omenjena pesem Naše luči.[13] A iz zbirke je še vedno sijala pesnikova notranja širina, ki je sovpadala z odprtim otroškim doživljanjem sveta. Slednje je prepoznala literarna zgodovinarka Alenka Glazer: »Vse v naravi živi in sredi te narave je Ciciban.«[14] Alenka Glazer je bila urednica nove pesniške zbirke Mehurčki, ki je prav tako izšla posthumno, leta 1952, torej tri leta pred povojnim Cicibanomin tri leta po avtorjevi smrti. Izbrala in združila je 25 pesmi iz različnih obdobij Župančičevega ustvarjanja in pesniških zbirk, kot so Čaša opojnosti, Pisanicein Lahkih nog naokrog, največ pa iz Cicibana. Pridružila jim je tudi prvo Župančičevo Pesem nagajivko, ki jo je objavil pri 12. letih z naslovom Zima, zima bela. A že tu so bile pesmi prebrane in presejane skozi omenjeno cenzorsko sito. Namenjene so bile novi generaciji otrok, v spremstvu s prepričljivo in radoživo likovno govorico.

Mehurčke odlikujejo izjemne barvne ilustracije Marlenke Stupice (1927–2022), ki dodatno dramijo in nagovarjajo domišljijo otrok. Upodobitve so preproste, šaljive, vedro žive in s tem odlično uglašene s pesmicami. Pomene in jedra pesmi prelivajo v barve ter lovijo like v nenehnem gibanju, z izjemo uspavank, ki jih preveva spokojna mirnost. Ciciban je v njih oblečen v belokranjsko nošo, belo, ohlapno in dovolj široko, da lahko odprto stopa v ta prostrani svet.

Pesmim so se v izboru iste urednice kasneje pridružile še Župančičeve zagonetke. Nastala je zbirka Mehurčki in petdeset ugank, prav tako z legendarnimi ilustracijami Marlenke Stupice, ki velja za eno temeljnih izdaj slovenske otroške literature. Do leta 2023 je zbirka doživela kar štirinajst izdaj z visokimi nakladami, kar priča o njeni izjemni razširjenosti in popularnosti.

Neugnan, nežen in radoživ Ciciban je postal in ostal literarna ikona, prava mala otroška legenda. Do današnjih dni je nastalo mnogo objav in izborov pesmi, v katerih nastopa,[15] družno z raznolikimi likovnimi interpretacijami in upodobitvami. Poleg Marlenke Stupice so jih ilustrirali priznani slovenski ilustratorji in ilustratorke, kot so Lidija Ostrc, Jelka Reichman, Mojca Sottler, Marjan Manček, Dunja Kofler, Marija Mozetič, Lucija Gradišar idr., podobno velja za prevode.[16]

Stihi za otroke so bili zapisani v latinici, cirilici, Braillovi in notni pisavi. S svojo zvočnostjo in ritmom naravnost vabijo, da se jih izpove z govorico glasbe. Vezana beseda je privzela različne melodije, uglasbili so jo Benjamin Ipavec, Fran Gerbič, Josip Pavčič, Josip Prochazka, Oskar Dev, Gregor Gojmir Krek, Anton Lajovic, Emil Adamič, Anton Schwab, Saša Šantel, Slavko Savinšek, Vekoslav Vaupotič, Adolf Groebming, Janko Ravnik, Anton Svetek, Slavko Osterc, Marij Kogoj, Primož Ramovš, Mirko Polič, Vladimir Lovec, Marjan Kozina idr.

Župančičeve otroške pesmi pojemo, izvajamo in uprizarjamo že več kot sto let, pa najsi gre za šolane pevske ali gledališke interprete, pevske zbore za otroke ali odrasle, glasbene skupine oziroma bolj ali manj uglašena, vsakdanja grla ljudi. Nekatere izvedbe so zgledni primeri, kako se lahko vrelec besed prelije v zvoke in jim vdahne nov umetniški čar. Takšne so na primer Žabe, ki jih je pred nekaj desetletji zagrmel, zahrumel in zaregljal Slovenski oktet.[17] Poleg glasbenih so nastale raznovrstne priredbe za lutkovne in gledališke predstave, radijske in televizijske oddaje.

Tiskanim knjigam so se pridružile gramofonske plošče, magnetne kasete ter novejše zvočne in elektronske knjige, do katerih lahko dostopamo na daljavo. Starejša Župančičeva avtorska zapuščina je že v dobršni meri digitalizirana in prosto dostopna na portalih, kakršna sta dLib.si in Europeana. Če boste pri prebiranju ali pregledovanju naleteli na podpis Oton Zupančič, gre najverjetneje za Otona Župančiča, saj se je tako podpisoval vse do leta 1908. Zlasti v mladosti in zgodnjih zrelih letih je uporabljal tudi različne psevdonime, kot so Pavel Strnad, Aleksij Nikolajev, Beli Kranjec, Smiljan Smiljanič, Gojko in O. Gojko.

Oton Župančič, Beli Kranjec, ki se je rodil v Beli krajini in umrl v beli Ljubljani, je postal znan daleč širom meja in sodi med velikane slovenskega slovstva. Rad je ubiral besedne poti, povezane ne le z belokrajnskim in drugim izročilom, ampak nasploh z belo svetlobo in zlatim soncem, z bisernimi in bleščečimi prostori duše. Slednje je morda najmočneje udejanjil prav v otroški poeziji. Ustvaril je pleteže stihov, ki se s ponavljanji še bolj zasvetijo. Takšen je tudi Cicibanov meh za smeh. Bi dovolili, da Ciciban tudi v vaši družbi znova razpotegne svoj meh za smeh in vas razvedri?

Vabim vas k doživetemu branju, poslušanju, recitaciji, deklamaciji ali petju Župančičevih pesmi, sebi ali drugim.