Letos mineva sto let od rojstva primorskih fantov, ki so bili kot zadnji celotni letnik – letnik 1923 – med 2. svetovno vojno na rednem služenju vojaškega roka v italijanskih oboroženih silah in mobilizirani. Mineva pa tudi osemdeset let, od kar so italijanske vojaške oblasti – leta 1943 – sicer nedosledno, še zadnje leto iz vojske izločale vojake slovenske narodnosti, obenem pa mladoletnike od šestnajstega do osemnajstega leta starosti in može starejših letnikov prisilno odvedle v posebne bataljone italijanske vojske, imenovane Battaglioni speciali. Primorska je bila tako do kapitulacije Italije, septembra 1943, osiromašena za več rodov fantov in mož, razkropljenih v italijanskih vojaških suknjah po Kraljevini Italiji in svetovnih bojiščih.

Vključitev primorskih Slovencev v posebne bataljone je dosegla več faz, ki si v splošnem sledijo takole: leta 1940, ko je Italija vstopila v vojno, so italijanske vojake slovenske narodnosti zaradi nezaupanja razorožili in jih premestili iz redne italijanske vojske v posebne bataljone. Leta 1941 so jih premeščali zaradi obvarovanja meje in preprečevanja odpora v Julijski krajini pred bližajočim se napadom na Kraljevino Jugoslavijo. V letih 1942 in 1943 pa so v posebne bataljone prisilno vključevali starejše letnike mož in mladoletne, rojene v letih 1924, 1925 in 1926, da bi onemogočili njihovo vključitev v odporniško gibanje doma. Sprva so jih urili kot vojake z orožjem brez streliva, nato pa so jih izkoristili za delovno silo. Razvrščali so jih v posebne delovne čete, imenovane Compagnia speciale lavoratori.

Med prisilno odvedenimi v posebne bataljone italijanskih oboroženih sil se je znašel tudi Franc Dolenc, sedemnajstletni fant iz Stare vasi pri Postojni, rojen 30. avgusta 1925.

Franc Dolenc je bil najprej odveden v Cherasco v Piemontu na skrajnem severozahodnem delu italijanske kraljevine, nato pa na skrajni jug Italije, v kraj Caraffa di Catanzaro v Kalabriji. Iz Kalabrije sta se ohranili dve njegovi pismi. Prvo je iz 12. junija 1943. Napisal ga je v slovenščini tako, kot se je materinega jezika naučil ob podpori staršev in duhovnika, kajti šolski sistem v času fašizma je poučevanje v slovenščini izključeval. Vrstice, ki jih objavljamo, so izvirni prepis brez slovničnih popravkov. Pismo je naslovil na mamo, ki jo je počastil z veliko začetnico:

»Draga Mama!

Tudi jast sem dobil tvoje pricakovano pismo za katero nai lepša hvala, ki zem ga sprejel vceri sem bel zadovolen kakor da bi dobil sto lir. Kai vi ste dobili zamo pismo ali ste dobili tudi kaksno karto kier zem pisal eno dopizeco prei kakor pismo nevem ce ste jo dobili tudi v postojno zem pisal že dvakrat pa nizem dobil že nic odgovora, nevem ce niso dobili al kai.«

Zanj so bila pisma edina in nepogrešljiva vez z družino. Neredne poštne povezave so ga bremenile, pomanjkanje odgovorov žalostilo. Učenje v italijanščini se je izražalo v zapisovanju slovenskih besed po italijanskem pravopisu.

Pisanje ga je miselno postavljalo v svet domače zemlje in v skrb za kmečka opravila, povezana z oskrbo s senom in z rejo živine, ki so narekovala tempo življenja in preživetje. Upal je tudi na morebitno denarno podporo družini, saj so doma njegove delovne roke manjkale:

»Pa na kažen nacin pravis da bo zelo malo zena gotovo morabit velika šuša al kai mora bit, usaki krat ti pižem ce dobiste kai potpure al nie, drugo rajžo mi moras pisat. Kai pa prasicki že dobro zonaja, mislim ce so zdravi morajo bit veliki.«

V kraju Caraffa di Catanzaro je moral opravljati delo, ki mu je bilo naloženo. To je bil že čas, ko je zavezniškim vojaškim silam nadvlada v severni Afriki po končanih vojaških operacijah omogočala vzpostavitev fronte v Evropi. Bližala se je izvedba vojaške operacije Husky, katere cilj je bil izkrcanje britanskih in ameriških vojaških sil na Siciliji. Delo slovenskih fantov v posebnih bataljonih v Kalabriji je bilo osredotočeno zlasti na kopanje obrambnih jarkov, na vzdrževanje cest in na delo v letalskih oporiščih. Nekateri so bili vključeni v zasebna podjetja. Čeprav so jim pripadali dnevni obroki hrane in plačilo za opravljeno delo, so bili za eno ali drugo pogosto prikrajšani: 

»U pndelek bo dva tedna kier zmo zaceli delat pa nam niso že nic placali upamo da bodo placali u nedeljo ma ni gotovo ma kakor bodo plačali tako tudi delamo usako uro eno lopato pa gredo dnevi naprei. Zedai ze dobijo cesnje zo po pet lir eno kilo in gremo tudi krast kie po nivah, ma nej gvisno hodit kier imajo usi puske že kmali kai zakadi za nogami je bolsi jeh kupit, družega pa ze nedobi sa kupit. Zedaj je tudi zmankalo meso ze an teden kier nimamo šupe samo rais pa ucasih tudi pasta pa zdaj zo saceli dajet skatle mesa tiste kier imajo priprauljene za po dolgeh poti in sa u fronti in jeh sdaj nucajo.«

Pravo olajšanje in veselje je zanj pomenila fotografija staršev, ki je prispela skupaj z maminim pismom. Od pisanja mami se je poslovil s srčnimi pozdravi.

To pismo, ki ga je Franc Dolenc poslal mami Katarini, je ozaljšano z živobarvnim tridimenzionalnim motivom Jezusovega rojstva. Ob njem je prošnja mami, naj ga shrani do njegove vrnitve:

»To pismo moraste spraviti za spomin kadar bom prišel domov zato ki je zelo lepo ga nesmeste vrzet stran.«

Se je prihod domov uresničil ali je vrnitev ostala le v pismu izrečeno hrepenenje?

Drugo pismo, ki se je ohranilo od Franca Dolenca, je bilo napisano mesec dni pozneje, 12. julija 1943. Čeprav je bilo napisano med 10. julijem 1943, začetkom invazije zavezniških vojaških sil na Sicilijo in med padcem Mussolinijeve vlade, 25. julijem 1943, se iz pisanja zdi, kot da je bil od vesti o vojaškem dogajanju odmaknjen. Bistvena razlika pa je tudi, da je pismo staršem, v bojazni pred cenzuro in nevročeno pošiljko, napisal v italijanščini. Zahvalil se je za pismo, za paket s hrano in za denar, ki so mu ga poslali starši, pa tudi za dobre cigarete, saj da se tam ne dobi več ničesar. Naslednje vrstice iz pisma so prevod iz italijanščine:

»Ni vam treba ves čas misliti name, ampak samo takrat, ko mi pišete, saj nisem tu nič v nevarnosti. Ponoči spimo bolj mirno kot pa v Cherascu. Odkar smo tukaj ni bilo niti enkrat alarma. Zelo smo veseli, ker smo ponoči mirni.«

Dodal je, da ne spi več v kasarni, kjer je bilo zelo vroče, pač pa v novi baraki, kjer se boljše počuti. Dneve je preživljal z delom na cesti. Vročino si je lajšal s pitjem vode, ki je bila sicer daleč v notranjosti, a da ni nikoli zmanjkala. Posebej je omenil znanca Kastelica, ki je prišel na obisk in mu s kramljanjem ob pijači napravil najlepši dan od kar je prispel v Caraffo. Še naprej so ga težila pisma, ki jih je pošiljal domov, zvest slovenskemu – materinemu jeziku, pa je nanje le tu in tam dobil odgovor. Prav zato se je odločil, da pismo tokrat napiše v italijanščini. Mami se je zato posebej opravičil:

»Morda niste prejeli pisem, ker sem vam pisal v slovenščini, prav zato vam sedaj pišem v italijanščini, ker je bolj sigurno, da ga boste prejeli. Draga mama, zelo mi je žal, ker pisma v italijanščini ne boste razumeli, in ga bo moral prebrati Adolf. Pošiljam pozdrav vsem v našo Staro vas. Najdražji pozdrav ti pošilja tvoj sin Franci.«

V dneh 27. in 28. avgusta 1943 so Catanzaro bombardirale zavezniške letalske sile. Na tla celinske Italije so vstopile nemške vojaške sile. Zavezniške vojaške sile so bile na Apeninskem polotoku že 3. septembra pri Reggio Calabria (na dan podpisa premirja), 8. septembra (na dan razglasitve premirja) pa so z izkrcanjem pri Salernu (jugovzhodno od Neaplja), pričele invazijo na Apeninski polotok. Iz nadaljnje poti Franca Dolenca vemo le, da mu je uspelo priti v Gravino, kjer je bil vključen v 3. prekomorsko brigado Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije. Pred njim je bil odhod na jugoslovansko bojišče.

Dne, 11. februarja 1945, je padel v bojih za Mostar. Star je bil devetnajst let. Po vojni so njegove posmrtne ostanke iz Hercegovine prepeljali domov in ga pokopali v družinskem grobu v Postojni. 

Vrnitev domov je ostala le v pismu izrečeno hrepenenje, pismo pa odraz vrednot ljubezni do staršev in do materinega jezika ene od preštevilnih slovenskih vojnih žrtev med nekdanjimi mladoletnimi pripadniki posebnih bataljonov italijanske vojske in poznejšimi prekomorci.

Nečak Franca Dolenca, soimenjak Franci Dolenc, je leta 2015 kot odziv na radijske oddaje Moja zgodba na Radiu Ognjišče, ki smo jih posvečali primorskim Slovencem v italijanskih oboroženih silah, v posebnih bataljonih italijanske vojske in v prekomorskih enotah, tedanjemu Muzeju novejše zgodovine Slovenije podaril stričevo zapuščino v želji po ohranitvi spomina nanj. Iz družinske pripovedi ve, da je smrt Franca Dolenca družino globoko pretresla. Mami so od žalosti zastale solze. Pismo, v katerem je mamo prosil, naj ga spravi, je ostalo dragocen spomin nanj in posredno na rodove fantov, ki vrnitve domov niso doživeli.

Viri:

·      Irena Uršič (ur.): Prekomorci. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, Koper: Pokrajinski arhiv Koper, 2014.
·      Jože Dežman (ur.): Pretrgane niti življenja – tkanje spomina. Kranj: Gorenjski muzej, 2017.
·      Miha Kosmač: Življenje in strategije preživetja Primorcev v »posebnih bataljonih«. Acta Histriae, 21, 2013, 1–2, str. 57–70; https://zdjp.si/wp-content/uploads/2016/05/AH_21-2013-1-2_Kosmac.pdf
·      Sara Perini: Battaglioni speciali, Slav company, Posebni bataljoni, 1940–1945. Opčine/Opicina: Slovensko kulturno društvo Tabor – Knjižnica Pinko Tomažič in tovariši, 2004.
·      Štiri usode umrlih slovenskih fantov med in po drugi svetovni vojni. Oddaja Moja zgodba, 21. 10. 2018, Radio Ognjišče; https://avdio.ognjisce.si/index_search.php?search=franc+dolenc
·      Zbirka Osebne zapuščine, Osebna zapuščina Franca Dolenca. Hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Podaril Franci Dolenc.