Uvod
Ocenjuje se, da
je bilo med leti 1942 in 1945 v nemško vojsko mobiliziranih od 60.000 do 90.000
Slovencev. Prvi Slovenci iz Spodnje Štajerske, letniki 1923-24, so bili
vpoklicani julija 1942, sledili so jim letniki od 1908 do 1928. Na Gorenjskem
se je vpoklic letnikov rojenih od 1916 do 1926 začel januarja 1943. Večina jih
je bila poslana po služenju v državni delovni službi (RAD) na vzhodno fronto in
na severnoafriška bojišča. Številni so bili tudi na zahodni fronti, pa vse do Italije,
Grčije in daleč na severovzhod v nekdanjo Sovjetsko zvezo, Finsko in Norveško. Na
bojiščih jih je padlo več kot 11.000, več kot 15.000 pa se jih je vrnilo
invalidov. Mnogi so prišli domov iz ujetniških taborišč šele v petdesetih letih
20. stoletja. Razmere v povojni socialistični Jugoslaviji so nekdanje prisilno
mobilizirane izključile iz javnega življenja. Pogosto so jih obravnavali kot
drugorazredne državljane, njihova usoda je bila odvisna od lokalnih oblasti. Poizkusi
preživelih, da organizirajo društva so bili nasilno zatrti, posamezniki pa
zaprti. Še v 60. letih so bili deležni zaslišanj, težave pa so imeli tudi bližnji
sorodniki. Leta 1995 je bila ustanovljena Zveza društev Slovencev mobiliziranih
v nemško vojsko 1941-1945. Šele v Republiki Sloveniji so dobili status žrtve
vojnega nasilja. Pravica do doživljenjske mesečne rente je bila priznana leta
2009, zakon o vojnih invalidih in vojnih veteranih pa še vedno izključuje
nekdanje prisilno mobilizirane. Zelo pogosto pa je bil kakršen koli pozitivni
premik za večino že prepozen. Mnogi so v desetletjih čakanja na rešitev statusa
umrli in številne iniciative so zamrle. Edino društvo, ki je sedaj še
vedno aktivno, je Društvo mobiliziranih Gorenjcev v redno nemško vojsko
1943-1945 iz Kranja.
Ohranjeno
gradivo
Po vrnitvi domov
se je veliko nekdanjih prisilno vpoklicanih znebilo vseh dokumentov in drugega
gradiva, ki bi pričalo, da so bili v nemški vojski. O temi prisilne
mobilizacije se v javnosti ni govorilo, veliko posameznikov in njihovih osebnih
zgodb pa je bilo pozabljenih. Šele v Republiki Sloveniji v 90. letih prejšnjega
stoletja je javnost dobila vpogled v usode prisilno mobiliziranih. Različno
gradivo se sicer zbira v muzejih in pri zasebnih zbirateljih, kar nekaj pa ga
hranijo še družine. Največ je fotografij, korespondence in osebnih dokumentov, vojaški
dnevniki pa so najbolj redko gradivo.
Avtorji dnevnikov
Pet dnevnikov
obravnavanih v članku zajema obdobje od leta 1942 do leta 1945. Štiri so pisali
Gorenjci, eden pa je iz Spodnje Štajerske. Trije vojaki so služili na vzhodni
fronti, eden je bil del vojaške službe na Danskem, eden pa je s svojo enoto
ostal v Afriki. Dva sta bila ujeta na zahodni fronti in sta se v začetku leta
1945 vrnila iz Anglije iz taborišč za vojne ujetnike ter postala jugoslovanska
partizana. Moški so bili rojeni med letoma 1919 in 1926, torej so bili med
najmlajšimi naborniki. Bili so sinovi kmetov, razen enega, ki je bil iz
spodnještajerskega Celja in je bil zaposlen kot zobotehnik.
Franc Rozman se
je rodil leta 1926 v okolici Kranja. Kot 17-letni mladenič je bil 2. avgusta
1943 mobiliziran v državno delovno službo, Reichsarbeitsdienst(RAD) v
Saalfelden (Avstrija), vojaško usposabljanje pa je nadaljeval v Salzburgu.
Franc je vojaško uniformo oblekel 17. marca 1944 v Tausu na Češkem. Sredi
julija 1944 so v Grafenwöhru (Nemčija) oblikovali divizijo. Skupaj s 24
Slovenci je bil dodeljen 544. motorizirani pehotni diviziji. Preko Dresdna so
jih z vlakom odpeljali na vzhodno fronto v bližini Reichshofa (Rzeszow) na
Poljskem, kjer je Franc kot strojničar dobil prve izkušnje na fronti. V
obrambnih bojih pri Debici se je končalo njegovo trimesečno življenje na
fronti. Po hudih bojih je bila Francova enota umaknjena v zaledje v Mahovo
(Poljska). 25. novembra 1944 so se ponovno vrnili na vzhodno fronto, od koder
so se januarja 1945 zaradi zimske ofenzive začeli umikati 500 km. Franc je bil
30. januarja v bližini mesta Kety ranjen v glavo in so ga odpeljali na zdravljenje
na Dunaj. Ko bi moral sredi aprila 1945 znova v vojašnico v Linzu, se je
odločil, da bo šel domov. Prek Salzburga in Celovca, kjer se je preoblekel v
civilna oblačila, je pot nadaljeval do Jesenic v Sloveniji in se domov vrnil še
pred koncem vojne. Njegov dnevnik hrani družina. Objavljen pa je bil tudi v zbirki društva
mobiliziranih Gorenjcev.[1]
Milan Emil
Valjavec, rojen leta 1919, po izobrazbi krojač iz Brezja pri Tržiču, je bil
poslan v Ingolstadt in nato na vzhodno fronto. Februarja 1944 se je vrnil v
Nemčijo. Po vrnitvi z dopusta je bil poslan na fronto v Francijo. Med boji pri
Cherbourgu je s prijatelji dezertiral k zahodnim zaveznikom. Septembra 1944 so
ga poslali v taborišče za vojne ujetnike v Veliki Britaniji. Pred novim letom
1944 so ga skupaj z več tisoč Jugoslovani poslali prek Gibraltarja v
italijanski Bari, od tam pa v jugoslovanski Split, kjer je bila ustanovljena 5.
partizanska prekomorska brigada. Po hudih bojih na poti proti severu je aprila
1945 prispel na slovensko ozemlje. Dnevnik hrani družina. Objavljen je bil tudi v zbirki društva mobiliziranih Gorenjcev. [2]
Bogdan Ambrožič,
rojen leta 1921, iz Ljubnega na Gorenjskem, je bil aprila 1944 premeščen v 82.
pionirski bataljon v Salzburg. Maja 1944 je bil v Dunkerqueu. Kmalu po prihodu
na francosko fronto je 26. avgusta 1944 dezertiral. Oktobra je prispel v
taborišče za vojne ujetnike v Cherbourgu in bil prepeljan v Leigh on Sea v
Angliji. Tam je 31. decembra 1944 podpisal izjavo o pristopu k jugoslovanski
partizanski vojski. Dne 27. januarja 1945 so odpluli iz Glasgowa in se 7.
februarja zasidrali v Neaplju. 18. februarja je prišel v Split in s 5.
partizansko prekomorsko brigado 16. aprila 1945 v Slovenijo. V Ljubljano je
prispel 10. maja 1945 in čez štirinajst dni domov. Dnevnik hrani družina.
Mihael Petek,
rojen leta 1922, iz Podbrezij na Gorenjskem, je bil mobiliziran 29. marca 1943
in dodeljen artilerijski enoti v nemški Küstrin, ki se je nato preselila v
bližino Genove. Ko so se decembra 1943 vrnili v domačo vojašnico, so jih
premestili na vzhodno fronto pri ukrajinskem Kirovogradu, kjer so potekali
srditi boji. Od aprila 1944 so se umikali čez Romunijo in oktobra se je predal
romunski vojski. Odpeljali so ga v taborišče Feldiora blizu transilvanijskega
Brašova. Januarja 1945 je v taborišče prišel član jugoslovanske komisije in ga
rekrutiral v jugoslovansko partizansko vojsko. Pred odhodom februarja 1945, pa je Petek zbolel za tifusom in ostal v
taborišču. Maja 1945 so Slovenci zapustili taborišče in 26. maja prišli v
Subotico v Vojvodini. Petek se je 1. junija 1945 vrnil domov. Vsi družinski
člani so bili zelo presenečeni, veselje pa je bilo toliko večje, ker je od
oktobra 1944 veljal za pogrešanega, februarja 1945 so družini celo poslali njegovo
vojno odlikovanje. Dnevnik hrani družina, objavljen je bil tudi v zbirki društva prisilno mobiliziranih Gorenjcev.[3]
Polde Gošnik se
je rodil leta 1923 v Celju. Kot zobotehnik v Celju je bil septembra 1942
vpoklican v nemško vojsko. Bil je kurir, telefonist in merilec v 756. polku
334. pehotne divizije. Za božič 1942 je enota odšla v Afriko, kjer so ga 27.
aprila 1943 v severni Tuniziji zajeli Britanci in ga poslali v taborišče za
vojne ujetnike Douglas Happendon blizu Glasgowa, junija 1943 pa v taborišče
Roswell v Novi Mehiki. Ko je vojaška bolnišnica potrebovala zobnega tehnika, se
je Leopold prijavil. Igral je tudi violino v taboriščnem orkestru Kapelle
Nicomei. Maja 1944 je prišel v Fort DuPont v zvezni državi Delaware, kjer je
delal v oficirski menzi. Novembra 1945 so ga poslali v Fort Dix v New Jerseyju
in nato v Camp Butner v Severni Karolini. Tam je delal za slovenski in nemški
program na radijski postaji. Šele 31. marca 1946 je preko Camp Shanksa v New
Yorku odplul v Evropo in se iz repatriacijske baze Jesenice vrnil domov.
Dnevnik hrani družina. Muzej je izdal knjigo o njegovi vojaški izkušnji.[4]
O dnevnikih
Pet dnevnikov se
razlikuje po dolžini in slogu. Dnevniška besedila obsegajo od nekaj stavkov do
celih strani posvečenih posameznemu dnevu oz. dogodku. Uporabljenih je malo
pridevnikov.
Rozmanov dnevnik
ima kar 50.000 besed. Gošnikov je bolj beležnica z zapiski o času in kraju.
Ambrožič je pomembne dnevne dogodke zapisoval v kratkih stavkih, njegov dnevnik
pa ima 2.500 besed. Krajše zapiske je pripravljal tudi Petek. Rozman je pisal
dnevnik pred drugo svetovno vojno in tudi po njej.
Dnevnike so
pisali z navadnim svinčnikom ali pa vijoličnim svinčnikom, včasih tinto.
Velikokrat je besedilo komaj berljivo. Uporabljene so domače besede, narečje in
številni germanizmi. V dnevnikih je uporabljenih tudi veliko nemških besed, in
sicer največkrat povezanih z vojaškim življenjem – Wache(straža), Kaserne(vojašnica)....
Geografska imena so pogosto napačno zapisana, vendar so vsi zapisali skoraj vsa
imena krajev, v katerih so bili, čeprav je bilo to prepovedano.
Kronološko
sledimo petim usodam. Ambrožič je pisal dnevnik od 2. januarja 1944 do 1.
junija 1945. Pisal je skoraj vsak dan, včasih na dva dni. Gošnik je zapisal le
najpomembnejše podatke v letu, od 8. septembra 1942 do 3. avgusta 1946, ko je
prišel iz ameriškega ujetništva. Rozman je pisal od 26. julija 1944, ko je bil
na poligonu v Grafenwöhru, do 9. maja 1945. Valjavec je pisal od 25. decembra
1943 do 26. januarja 1946. Petek je pisal od 27. avgusta 1943 do 27. maja 1945,
ko je zapustil repatriacijsko bazo v Subotici v Vojvodini.
Analiza
vsebine
Na podlagi
primerjave dogodkov na isti dan v različnih dnevnikih izvemo, da je bil Rozman
26. julija 1944, ko je Gošnik že zapustil taborišče za vojne ujetnike Roswell
in bil v Fort Du Pont Delaware, na usposabljanju v Grafenwöhru. Pred skoraj
dvema letoma, jeseni 1942, je bil Gošnik na istem vadišču. Valjavec je bil že v
ujetništvu pri Londonu in čez nekaj dni na poti v vojno ujetništvo pri
Edinburgu. Medtem ko je bil Ambrožič na usposabljanju v Ghyveldu v Flandriji,
je Petek odšel na novo poveljstvo, prek Vasluja v Romuniji pomagat kmetom pri
žetvi.
Preden so vojaki
prišli na fronto, so se usposabljali v zaledju. Dnevniki vsebujejo tudi opise
pokrajine in prebivalstva. Obisk kina je v prostem času večkrat omenjen. Ne
glede na to, kako kratki so dnevni zapiski, je Ambrožič vedno vestno zapisal
naslov filma, ki si ga je ogledal. Tako si je v treh mesecih leta 1944, od
januarja do marca 1944, ogledal enajst filmov: Unsichtbare Ketten, Mit dir
durch dick und dünn, Der weisse Traum, Die grosse Nummer....
Družino pogosto
omenjajo le v prvi fazi mobilizacije, ko so družinski člani še prihajali na
obisk v kasarne. Najpomembnejši stik z družino so bila pisma. Rozman je v
svojem dolgem dnevniku pisma omenil le trikrat. Ko je bil njegov oče zaprt, se
je pritožil: "Ob večerji dobim pismo od doma. Presenečen preberem, da je
bil oče zaprt. In Nemci! To me zelo boli. Zgrabi me huda jeza, ki jo nosim
proti Šolcu(njegov predpostavljeni v enoti, op. MKK). Kot da je za vse kriv on,
ker je tudi on Nemec. Za vas bom prelil kri, vi pa se mi boste zahvalili, da
ste zaprli moje starše, jokam nad njim. Ti, Fritz, si kriv za vse tukajšnje
tegobe! Sledil je kup kletvic, ki jih je moral pogoltniti. Zahtevam, da se
takoj zjutraj odpravimo v poveljnikov štab. To mi tudi obljubi, osupel nad mojo
gorečnostjo. Še enkrat pošljem vse skupaj k vragu in grem spat. To noč zame ni
straže, jim povem in res me pustijo pri miru vso noč.«
V zaledju je
zabeleženo tudi praznovanje praznikov. Ambrožič je zapisal na 24. december: »Tako
slabega svetega večera si ne želim več in Bog upaj, da bi bil zadnji. Zunaj
šotora je hladna, gosta megla. Pogrešam tople domače peči. Žalostno si zaželimo
vesele praznike. Lep sončen dan nas malo potolaži. Kraljica Marija je dala
kadilcem po 30 cigaret za vsakega Jugoslovana."
Vojaki so pisali
o občutkih, mislih in skrbeh ter dnevnike uporabljali kot odtujitev od
vsakdanjega vojaškega življenja. Vojaki so pri pisanju izvajali selekcijo
podatkov. Sledimo lahko različnim opisom razpoloženja in fragmentarno
spoznavamo značaj vojaka.
V dnevnikih so
omenjena imena več Slovencev. Zapisana so tudi imena nemških nadrejenih, včasih
tudi tovariši drugih narodnosti, vendar so jih običajno poimenovali le kot
Francozi, Poljaki ... Večinoma so želeli držati skupaj z drugimi Slovenci v enotah.
Iz dnevnikov so
razvidne informacije, ki so bile na voljo v času pisanja, in njihov boj s
čustvenim in fizičnim stresom, saj niso vedeli, kaj se bo zgodilo v prihodnosti
in ali bodo sploh preživeli. V dnevnikih izstopajo opisi fronte, izkušenj in osebnih
občutkov, psihološke napetosti, uničenja, strahu, življenja v razmerah
izjemnega stresa, bede umika in vezi tovarištva.
Vse to je
najbolje povzel Rozman: "Gledam na vodo, da me Rusi ne bi presenetili s
svojimi čolni. Ničesar ne opazim, le grmenje topov in prasketanje izstrelkov je
vse glasnejše in glasnejše. V enajstem krogu moj ognjeni krst doseže vrhunec.
Ko se nebo razpre, se v daljavi zažari, ko zaigrajo Stalinove orgle. Okoli nas
že pada toča granat, zato si zatisnem ušesa in se zibam za hrastom, kot bi bil
na valovih morja. Za nameček začnejo polniti strojnice in puške z eksplozivnimi
naboji, ki jih Rusi veliko uporabljajo in jih strašno razbijajo. Ko se dotaknem
zrnja, to eksplodira in počutim se, kot da me bombardirajo s pasjimi bombami.
Nič čudnega, da so mi v tem grmenju in treskanju popustili živci, da sem
odletel, kot da bi bil na "Phedrasu (pomladi)". Podčastnik zakriči iz
luknje: "Rozman was ist los?" Gledam v vodo, oglušen od peklenskega
benda, ko Ivan, kot pravimo Rusu, začne svoj napad, a ga ne vidim. Dobil sem
izmeno ob polnoči, ko se umiri. Nervozno se uležem na položaj, saj v mojem
nemirnem spancu še naprej prasketajo. Če bi bil tvoj želodec poln, bi bile
polne tudi tvoje hlače. Ker se postimo, se to ni zgodilo."
Smrt bližnjih
tovarišev je imela na vojake velikanski vpliv. Prepletla so se številna čustva.
Tako je pisal Rozman, ko je bil ubit njegov prijatelj: "Takrat zaslišim
stokanje s polja in kmalu zatem obupan Rogačev glas: "Rozman, pomagaj!
Voda!" Kri se mi požene v glavo, zgrabim strojnico in se stoje prebijam
skozi gozd. Iščem žrtve, da bi se maščeval kolegu, ki mi je po tolikih
nevarnostih, ki sva jih skupaj prestala, pomenil več kot brat. Ivan kmalu
utihne, saj mi v strojnici neprestano udarja. "Zdravnik," zakričim proti
gozdu in z grozo poslušam Rogačev pojemajoči glas: "Ne morem, Francelj! Po
- ma - gaj! Vo - de!" (Pomagaj mi, voda!) Zaradi tega strašnega "vo -
de" (voda) se bojim, da je fant ranjen v glavno žilo in da je izgubil že
veliko krvi. Na robu gozda se pojavita reševalec in poveljnik. Ker Rogač še
vedno stoka, se hitro dogovorimo: Ivana priklenem k tišini z raztrganinami, oba
pa skočita k Rogaču in ga odvlečeta v gozd. Prižgem cigareto, ker se tresem od
nervoze, in nato še eno, dokler ne pride Oto. Njegov pogled mi pove vse.
"On je mrtev! Izgubil je preveč krvi, ker je bil trikrat ustreljen nad
koleno in enkrat v roko, in je umrl," reče Oto. Nenadoma me prevzame
obupen občutek osamljenosti."
Ekstremne
razmere so se poglabljale in mnogim je vera pomagala v boju za preživetje.
Ključni trenutki v dnevnikih so ognjeni krst, predaja in vrnitev domov.
Ambrožič je v
svojem najdaljšem zapisu pisal o dezerterstvu: "26. avgust 1944. Dan
odrešitve. Napad v večernih urah. Z Ostermanom sva takoj stekla čez. Odličen
prvi vtis o ameriški vojski. Od tovarišev, ki so prišli pozneje, smo izvedeli,
da je bila četa skoraj uničena. Preklete nemške družbe je bilo končno
konec." Po prvem dobrem vtisu je Ambrožič poročal o razmerah v taborišču
za vojne ujetnike: "31. avgust 1944. Spimo skupaj, jaz, Osterman in .
Kuhali smo kavo in kakav. Preprosto po cigansko. Boj za vodo. Popoldne so
pripeljali nove kolone. 1. september 1944. Vroča kava - pol življenja. Popoldne
z avtomobilom približno 20 km. Odloženo ob cesti na nekem travniku. 2.
september 1944. Ponoči ohlajen od mraza, čez dan pa od vetra. Obljubljenih
šotorov niso dobili. Manj hrane. Kaj smo naredili, da nas tako
preganjajo?"
Najpogostejše
besede, ki jih vojaki uporabljajo v dnevnikih, so: fronta, položaj, orožje,
strojnica, granate, bunker, straža letala, Rusi, sneg, mraz, blato, hrana. IVAN
je najpogostejše besedno poimenovanje sovražnikov v dnevnikih vojakov, ki so
služili na vzhodni fronti.
Zapisi o vremenu
so pogosto vključeni v opise fronte. Čeprav je Ambrožič zelo kratek z besedami,
uporabi razmeroma veliko besed, ki opisujejo vreme - dež/ blato/ mokro. Pogosto
so ti opisi v povezavi z dejavnostmi, kot so - služba/straža/patrulja.
Veliko je
različnih besed, ki opisujejo hrano in občutke. Hrana se večinoma uporablja
tudi pri opisovanju razmer - lakota v taboriščih za vojne ujetnike - Ambrožič:
"Tudi kuhana jabolka so dobra". Po štirinajstih dneh pa je zapisal:
"Kuhal sem pšenico kot doma včasih za krave".
Zadnji zapisi
Zanimivi in precej povedni so zapisi ob vrnitvi domov. Tako Rozman:
"2.do 9. maj 1945. V noči iz četrtka na petek /.../ Znano pa je, da so
zvonili zvonovi, ker je prišlo na dan, da je bila v Ljubljani sklenjena pogodba
med Rupnikom, kraljem Petrom in dvema zahodnima državama. Mislim, da Tito malce
preveč pometa s kraljem Petrom, in če Toni(izraz so uporabljali za Churchilla,
op. MKK) podpira Petra in ne Tita, potem se bosta morala Ivan in Toni še
dogovoriti, kaj se bo zgodilo z Jugoslavijo. Seveda bo Rupnik zdaj, ko mu voda
že teče v grlo, poskušal uporabiti vse rešilne bilke. Zato se jim je preveč
mudilo z zvonjenjem, saj je bil to račun brez gostilničarja."
Ambrožič je zapisal: "10. maj. Veselje v Ljubljani. Spet
skupaj z družino.« Valjavec: »13. maj: po dveh letih in sedmih dneh spet doma.«
Petek: »27. maj 1945, smo v Subotici zaradi provizije. Imejte lepo življenje. V
nedeljo, 27. maja, smo dobili vozovnico in v spremstvu ciganske godbe gremo v
Bačko Topolo (Srbija). Veliko slanine.«
Gošnik se je veselil: »avgust 1946, S V O B O D A.«
Zaključek
Avtorica je izbrala
le dnevnike, ki so bili napisani med vojno in nimajo kasnejših dodatkov. V
dnevnikih so kronološko opisana opažanja in doživetja. Za razliko od vojnih
pisem vojaki v dnevniku nimajo sogovornika. Ko so vojaki pošiljali pisma, so
čakali na odgovor in novice. V pismih niso veliko pisali o fronti. Svojih
sorodnikov pogosto niso želeli obremenjevati z napetimi dogodki, saj niso
želeli vznemiriti svojih bližnjih. Prav tako je bilo prepovedano navajati
preveč konkretnih informacij. V dnevnikih pa je bilo po drugi strani izraženih
veliko osebnih občutkov. Glavni akterji v dnevnikih so avtorji sami in njihovi
tovariši. Nemške vojaške oblasti so spodbujale pisanje in izmenjavo pisem,
dnevniki navadnih vojakov pa so bili prepovedani.
[1] Franc
Rozman, Dnevnik Franca Rozmana in zgodbe drugih
prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko, v: Utrinki pred pozabo II. Kranj: Združenje mobiliziranih
Gorenjcev v redno
nemško vojsko 1943-1945, 2019, str.
5-169.
[2] Milan
Emil Valjavec, v: Utrinki pred pozabo
II. Kranj: Združenje
mobiliziranih Gorenjcev v
redno nemško vojsko 1943-1945, 2019, str. 182-232.
[3] Mihael
Petek, Moja vojna pot, v: Utrinki pred pozabo II. Kranj: Združenje mobiliziranih
Gorenjcev v redno
nemško vojsko 1943-1945, 2019, str.
233-270.
[4]Irena Tršinar(ur.), Polde Gošnik, P.O.W. zgodba vojnega
ujetnika. Ljubljana: Muzej novejše
zgodovine Slovenije, 2009.