Ob prihajajoči otvoritvi dveh novih razstav v Cekinovem gradu: Ukrajina pripoveduje in "Mama, jaz nočem vojne!"
Pogled na postavitev razstave "Mama, jaz nočem vojne!".
Razstava "Mama, jaz nočem vojne!" na dvorišču Cekinovega gradu.
Naslovnica
časopisa Delo iz petka, 25. februarja 2022. Krvavi dan v Ukrajini, Evropa spet
v vojni, Rojevanje velikega Donbasa. In naslov četrte novice: Ljudje množično
zapuščajo domove. Vojna v Ukrajini je tisti dan napolnila prvih pet strani
našega največjega dnevnika. Svetovna politika se je premaknila v našo bližino.
Izvezena bluza z narodnimi motivi, Biblija, koš za odpadke, volnen pulover,
fotografija, domači ljubljenček. Izhodišče pripovedovanja ukrajinskih beguncev
je predmet, ki so ga iz različnih vzrokov prinesli s seboj in jim predstavlja simbolno
vez z domovino. Nekateri so prišli brez vsega. »Moja deklica Stefania je vse, kar sem uspela prinesti z domovine«,
mi je na pričevanju prepričljivo zatrdila Daria. Velika večina pričevalk, s
katerimi sem se pogovarjala, je mater. Rade bi otroke zaščitile pred grozotami
vojne, zato so jih pripeljale v varno okolje, kjer bi se zmogli šolati, se
razvijati. Hvaležnost za vrednoto miru, je mogoče ob vsakem pogovoru z Ukrajinci
v Sloveniji začutiti; kot tudi željo preživeti in živeti, delati, pomagati,
ustvarjati. Vseh ukrajinskih zgodb na razstavi je 26, od oseb, ki prihajajo iz
večjih ukrajinskih mest. Poudarkov razstave je več in si kronološko sledijo:
življenje pred 24. februarjem 2022, začetek vojnega konflikta, njegov razvoj in
odločitev za odhod. Sledimo povečini ženskim pričevanjem in jih spremljamo na
njihovi poti odločitev.
Najpomembnejša odločitev se je vrtela okoli vprašanja:
kam? Slovenija kot njihova končna destinacija se lahko pojavi v njihovih
razmišljanjih že prej, državo torej poznajo zaradi že prej vzpostavljenih osebnih
in/ali gospodarskih stikov, jo najdejo po priporočilu na medmrežju ali pa se za
Slovenijo odločijo hipno in pred vojno o njej veliko niso slišali. Včasih je celo
dovolj že pogled v iskalnik slikovnih podob o naši državi. Podatki o številu
ukrajinskih beguncev v Sloveniji se vrtijo okoli števila 8000. Prosilec lahko pri
nas zaprosi za mednarodno zaščito, začasno zaščito ali enotno dovoljenje za
prebivanje in delo. Pri ukrajinskih prihodih je potrebno spremljati vloge
začasne zaščite, kjer je bilo priznanih statusov za lansko leto, po podatkih
Ministrstva za notranje zadeve 7667. Status začasne zaščite je aktivirala EU po
začetku vojne v Ukrajini in zakon je bil tisti, ki je bil napisan na papirju,
ni pa prej deloval v praksi. Direktorica Urada za oskrbo in integracijo
migrantov Katarina Štrukelj je za razstavni projekt povedala, da je to prineslo
veliko operativnega dela. A naša država se je zmogla hitro odzvati na krizno
situacijo, tako da lahko prav ukrajinsko krizo štejemo za tisto, ki je
spodbudila prvo hitro organizacijo slovenskih ustanov pri številčno večjem
prihodu ljudi. Razstava Ukrajina
pripoveduje se osredotoča tudi na pozitivne primere integracije skupin
Ukrajincev v Sloveniji: izredna Živa Ploj Peršuh z 142 mladimi ukrajinskimi
glasbeniki, katerih del nam tudi danes lepša ta dogodek in požrtvovalen Tamino
Petelinšek, ki je s pomočjo katoliških humanitarnih organizacij uspel v
Slovenijo pripeljati štiri avtobuse Ukrajincev in še sedaj ostaja z večino v
stiku in pomaga kjer more. Na enem izmed pričevanj sem prejela pismo z zahvalo:
»Hvala, Slovenci, za vaše odprto srce!«
Razstava Ukrajina pripoveduje nosi v
sebi močno sporočilo o grozotah vojne, večinoma hipnih odhodih, bežanjem pred
agresijo, ki se zgodi neposredno v človekovi bližini in četudi na začetku
oklevajoče, je le potrebno sprejeti drastično odločitev in oditi, da je rešeno
življenje. Nekateri so prišli in se vrnili, drugi ostali in se želijo še
vrniti, spet tretji bodo med nami našli svoj novi dom. »Vi, v mirni Evropi ne razumete!
Sedaj se moramo bojevati!« poočita Anastasiia, ki je v Slovenijo prišla
v marcu in se nazaj v Ukrajino vrnila avgusta. A vojna traja že eno leto,
politični parket je razgret, spraševanje ali bi konflikt lahko preprečili po
diplomatski poti visi v zraku in ga prekinja rožljanje z orožjem. Razstava pred
Muzejem z naslovom Mama, jaz nočem vojne je dopolnjena z otroškimi risbami slovenskih
ukrajinskih otrok. Pozvani so bili, da rišejo na tematike razstave in veliko se
jih je odločilo za motiv upanja. Risba goloba miru, ki v svojih krilih nosi
podobe matere, očeta, otrok, babice in dedka, naj bo tisto sporočilo, ki naj se
udejanji. Prisluhnimo želji otrok za prihodnost!
Zgodbe
ukrajinskih beguncev si je mogoče prebrati in ogledati na razstavi v Preddverju
Viteške dvorane Cekinovega gradu vse do 24. aprila 2023.
Nekaj izbranih zgodb objavljamo in so razvrščene kronološko, glede na potek dogodkov.
Nekje januarja sem sama pri sebi občutila, da se bo vojna zagotovo zgodila. Večkrat sem celo sanjala, da odhajam iz neke hiše, ne torej iz tega stanovanja, v katerem smo živeli, temveč iz neke abstraktne hiše, iz katere vedno odhajam zaradi neke nevarnosti. Borila sem se proti tem občutkom, saj sem skoraj verjela, da če bodo izginili, potem se tudi vojna zagotovo ne bo zgodila. Natalia Statsenko, Kijev
V času novoletnega praznovanja je moja trinajstletna hčerka prejela za sedanji čas res dragoceno darilo. Čudovit rumen pulover ji je spletla njena babica. Novoletne počitnice je hčerka preživela s svojo babico, ki jo je takrat naučila plesti. Pletenje je hčerki pomagalo lažje prenesti celotno dogajanje, ki je sledilo kmalu, saj se je zaposlila z neko dejavnostjo. Olha Yevstafiieva, 1980, Kijev
Prihajam iz rusko govoreče družine iz Kijeva, moja mama je Rusinja, a je že celo svoje življenje živela v Ukrajini. Živeli smo v vrstnih hišah v delu Kijiva, ki bi ga lahko imeli za bogatejši predel. Soseska je bila lepa in prijetna. V novembru (2021) sem začela delati v novi službi, mednarodnem logističnem podjetju, ki ima sedež v Sloveniji. V januarju smo se sprehajali po osvetljenem središču mesta in živeli naše običajno, zadovoljno in polno življenje. Olena Poberezhets, 1981, Kijev
Informacijska vojna se je pri nas začela že v letu 2012, ko smo začeli dobivati podatke, da nas Rusija želi napasti. Propaganda je bila zelo aktivna. V letu 2014 so se na ulicah mojega mesta pojavili ruski vojaki. Rekli so, da želijo rešiti Ukrajince. Nismo jih razumeli. Živeli smo dobro in lepo. Sem izobražena oseba z visokimi profesionalnimi dosežki na področju psihologije, zato sem od države dobila stanovanje, a sem v njem živela le nekaj mesecev. Vojna se je začela, med bombardiranji pa sem rajši kot v stanovanju spala na klopci blizu mojega doma. Enkrat se nisem imela več kam vrniti, saj je bil moj dom bombardiran in okolica porušena. Zato sem odšla v Kijiv. Moja družina pa je ostala, ker so se bali, kaj se bo zgodilo z domačo hišo. V letu 2015 je umrl moj brat, v letu 2016 pa še mama. Tetiana Kalashnyk, Doneck
Nemogoče se mi je zdelo, da bi lahko začetek vojne prespala. Kovčke smo imeli pripravljene v avtomobilu, a spakirali smo tako, kot bi šli na dopust. Pozneje smo ugotovili, da je šlo za preživetje in da sploh nismo vzeli pravih stvari! Ob pol petih zjutraj sem se zbudila zaradi prve eksplozije. Ležala sem budna in si mislila, da ne slišim prav. Potem sem slišala še drugo eksplozijo in moj mož mi pravi: »Začelo se je, gremo!« Hitro sva se oblekla, brez jutranjega umivanja, vzela sem sina v naročje in smo šli. Stanovanje sem zaklenila petnajst minut do petih. Sin je odhod pravzaprav prespal, pozneje se je zbudil in ni mu bilo jasno, kaj počne v avtu v svoji rumeni črtasti pižami in modrih copatih. Natalia Stepanenko, 1986, Kijev
Sin Natalie Stepanenko, Ilya na poti v Slovenijo, februar 2022.
Zbudila sem se ob pol petih, ker so se tresla okna v stanovanju. Tekla sem k očetu v sobo in mu rekla: »Začela se je vojna!« Z očetom sva nekaj ur pakirala: predvsem hrano, oblačila, vmes pa sem stlačila tudi mojo knjižico receptov. Šla sva iskat mamo, ki bila v tem času na vikendu zunaj Kijeva. Peljala sva se iz mesta in nisva razumela, zakaj je takšna kolona vozil v nasprotno smer. Kmalu sva ugotovila, da so se prav na območju, kjer imamo vikend, že dogajali spopadi. Prišla sva do mame, a peljati nazaj se nismo več mogli, ker so vmes porušili most. Tako smo ostali ujeti v vikendu dva tedna. Ruska vojska je bila okoli nas, veliko je bilo streljanja na avtomobile, osebe. A želeli smo iti nazaj v Kijev, opremili smo se z belimi označbami in šli najprej z avtomobilom. Za pot, ki si jo prevozil v eni uri, smo porabili osem ur. Na koncu smo šli še štiri kilometre peš. V rokah smo nesli naše stvari in muco. Ko smo prišli k porušenemu mostu, ki ga je bilo mogoče prečkati samo peš, so nam ruski vojaki s kalašnikovkami v rokah ukazali, naj gremo nazaj. Čeprav smo imeli bele označbe! Tekli smo nazaj do prvega varnega mesta, kjer smo čakali Rdeči križ, da nas reši. Daryna Poliakova, 1986, Kijev
Zvečer, 23. februarja, sem na telefonu pregledovala spletno stran s humorističnimi »memi« 9gag in celo tam so prikazovali večje premike ruskega vojaštva. Pred spanjem sem namreč želela preleteti še kaj bolj humornega, pa še tam sem spet naletela na vojaške zadeve. Zdelo se mi je prav brez zveze! A res je bila velika zadeva, da se je pojavila celo na tej obrobni strani. Novico sem še vseeno vzela vsaj na pol za resnično, tako da sem si pripravila nahrbtnik z najnujnejšim: nekaj oblek, čevlje, hrano, zdravila in dokumente. Zjutraj, 24. februarja, sem se zbudila zaradi zvokov okenskih šip, ki so trepetale. Takoj mi je bilo jasno, kaj se dogaja. V nahrbtnik sem zmetala še nekaj stvari, ki so mi slučajno prišle pod roko. Vedela sem, kako bo videti, če Rusi pridejo v tvoje mesto. Vedela sem, da bo grozno, pa še to je premila beseda, saj sem vse to doživela v Makijivki in Donecku. Pod rusko oblastjo nisem hotela živeti. Ni bilo vprašanje – vedela sem, da moram zbežati. Ker se ne morem bojevati, živeti pa tudi ne – torej je bila edina pot, da zbežim. Hanna Chernyshova, 1987, Makijivka
S seboj sem vzela vedro s pokrovom, ker se je govorilo, da kovček na poti predstavlja težavo, saj zavzame preveč prostora. Z vlakom, ki smo ga čakali dvanajst ur, smo se nato vozili en cel dan. Ko je pripeljal, se je oblikovala nepregledna množica ljudi, ki so vsi hitro želeli vstopiti. V vlaku je bila zato gneča in veliko ljudi je celotno potovanje stalo! Imela sem srečo, saj sem imela svoje vedro, na katerem sem lahko sedela. Ponoči smo potovali v temi, da ne bi bili vidni. Vedro je prišlo z menoj v Slovenijo in še sedaj v njem hranim hrano. Tetiana Savvateyeva, 1976, Harkiv
V znak spoštovanja do Slovenije sem se že od prvega dne začela učiti slovenskega jezika. Verjamem, da bo nekega dne Ukrajina zmagala in bo prišlo tisto svetlo jutro, ko bomo šli domov. Zato na vsakem koncertu izvajam pesem Vlada Kreslina »Nekega Jutra«, ki me je prve dni v Sloveniji zelo podpiral. Želim verjeti, da je to moj prispevek h krepitvi prijateljskih odnosov med našimi narodi! Ekaterina Jurchuk (pevka YOKODO), 1984, Kijev