Drugo Jugoslavijo so zaznamovale živahne migracije izven in znotraj njenih meja: nekatere je spodbujala centralna vlada, druge so motivirale nastajajoča industrializacija, urbanizacija in povojna obnova države. Ljudje so se selili, da bi našli službo, zaradi poklicnega izobraževanja, neodvisnosti ali da bi izpolnili poklicne zahteve. Številni so sledili svojemu srcu, nekateri so se selili, da bi se pridružili zakoncu ali družinskim članom, spet tretji pa so preprosto potrebovali spremembo oziroma iskali nove priložnosti.

Vodilno načelo povojne medetnične usmeritve Jugoslavije, ki je bila programsko zasnovana kot skupnost enakopravnih narodov in narodnosti, je bilo povzeto v sloganu »bratstvo in enotnost, ki se je pojavljal v poimenovanjih številnih tovarn, šol, javnih prostorov, folklornih skupin in športnih ekip po vsej državi ter tudi moderne glavne avtoceste Ljubljana–Zagreb–Beograd–Skopje, ki so jo gradili od leta 1947 do sredine šestdesetih let in je povezovala štiri ustanovne republike ter državo kot celoto.

Po več letih izseljevanja je v sedemdesetih letih kot destinacija postala zanimiva Slovenija, najsevernejša od šestih zveznih republik. Čeprav imamo na voljo pomanjkljive in nepopolne evidence, se ocenjuje, da se je v obdobju med letoma 1945 in 1990 v Slovenijo priselilo približno 290.000 ljudi.

Med njimi tudi starša Lidije Jularić.

 “Z očetom sta se prvič srečala leta 1964 na železniški postaji v Dragalovcih. Štiri leta kasneje sta se po naključju ponovno srečala. V tistem času sta oba želela spremembe –mama je hotela iti na svoje, oče pa je ugotovil, da je skrajni čas, da se poroči. Odločila sta se, da se vzameta. Tako se je mama iz rodne Čečave preselila k očetu v Dragalovce. Potem sta zgradila hišo. Gradila sta jo štiri leta in jo dokončala leta 1979.

[Moj oče] je v Slovenijo je prišel delati leta 1963. Delal je v Borovnici v tovarni, ki izdeluje pohištvo. Službo mu je pomagal najti brat, ki je že delal v Sloveniji. Mama je živela sama v Bosni, oče pa je še naprej delal v Sloveniji. Domov je hodil vsak vikend z vlakom (350km daleč). Leta 1979 se je tudi mama preselila v Slovenijo (istega leta, kot sta dokončala hišo). Prišla je, ker ni hotela več tako živeti. V Sloveniji je dobila službo prek očetovega sodelavca. Čistiti je začela pisarniške prostore v holdingu državnega podjetja.”¹

Obdobje po drugi svetovni vojni je v Sloveniji zaznamovala veliko pomanjkanje stanovanj.  

Večja stanovanjska naselja so v Sloveniji, zaradi največje gostote prebivalstva predvsem v Ljubljani, začeli graditi v šestdesetih letih. Ponudbo komercialnih stanovanjskih posojil so prevzele banke, medtem ko so delovne organizacije omogočale ugodna stanovanjska posojila za svoje zaposlene. Soseska je postala simbol kulturne heterogenosti in s tem talilni lonec različnih identitet. Njihovi stanovalci so prihajali iz vseh delov Slovenije, s porastom priseljevanja pa tudi iz drugih jugoslovanskih republik.

 “Preden je mama prišla, je oče živel v delavskem domu (tu so bili samo moški, ki so živeli sami). Na začetku, ko sta skupaj iskala stanovanje, ni bilo lahko. Oče je vzel en mesec dopusta. Šel je po gostilnah, kjer je od gostov zvedel, kdo daje stanovanje v najem. Gostom je plačal pijačo, včasih tudi kosilo, in tako zvedel, kje je prosto stanovanje. Vendar pa je bilo težje dobiti stanovanje, ko so lastniki slišali, da je iz Bosne. S preselitvijo se je počasi začel oblikovati nov način življenja. Začeli so se prilagajati novemu okolju, spoznali so nove prijatelje, dobili nove sosede. V Ljubljani so kupili stanovanje. V tem novem okolju so dobili tudi otroke.”, pripoveduje Lidija. 

V času pred razpadom Jugoslavije je odnos do prišlekov postajal vse bolj odklonilen. Znaki nestrpnosti in izključevanja so začeli prihajati na dan že v osemdesetih in so se zaostrili v devetdesetih letih, vzporedno z razpadom jugoslavije in posledičnim izbruhom oboroženih spopadom. Do trenj je prihajalo tudi znotraj posameznih skupnosti, ki so jih zaznamovali ideološki spori in nesoglasja zaradi vojn v Jugoslaviji, ki so (s prekinitvami) trajale skoraj desetletje. 

Po ocenah je v vojnah življenje izgubilo 140.000 ljudi, med katerimi so bili tudi številni sorodniki, prijatelji in znanci tistih, ki so se naselili v Sloveniji. Domovi njihovih prednikov so bili uničeni, nekdaj domači kraji pa so postali prizorišča vojn (in vojnih zločinov). Družinske vezi in nekoč običajna, pogosta mobilnost na širšem območju so bile pretrgane oziroma močno ovirane. 

»Vojna je močno spremenila naša življenja. Našo hišo so izropali in za seboj pustili ruševine. Nehali smo hoditi v Bosno. Naše sorodnike so po koncu vojne izgnali, tako da danes v Bosni nimamo tako rekoč nobenega sorodnika. Leta 2002 smo šli prvič po vojni pogledat našo hišo. Moji starši še vedno hranijo ključ.«

Razumljivo je, da imajo naši domovi posebno mesto v naših srcih in so odraz tega, kdo smo. Kot ponazarja zgodba družine Jularić, pojem doma ni omejen le na fizične strukture, kot so naše hiše ali skupnost, v kateri živimo, temveč zajema tudi zapleteno mrežo čustev, spominov in izkušenj, ki nas opredeljujejo.  Ti so lahko povezani s kraji, tradicijami, čutnimi izkušnjami in ljudmi, ki jih povezujemo z domom. Z razumevanjem pomena doma v našem življenju lahko globlje razumemo tudi sami sebe. Še posebej za ljudi, ki migrirajo, je lahko dom več krajev hkrati. Kjuči, ki ne odpirajo več fizične hiše, pa lahko še vedno odklenejo vhoda doma, ki obstaja samo v spominu tistih, ki so v njem nekoč živeli.