Vlasto Kopač in njegov Razgled z Grintovca
Darja Urbanc
19.12.2022
Darja Urbanc
19.12.2022

Vlasto Kopač

Razgled z Grintovca 2558 m iz leta 1940. Zgibanka je natisnjena na treh lepljenih listih in prepognjena kot meh pri harmoniki, dolga je 125 in visoka 13 cm, mere zložene publikacije so 13 x 9,5 cm. Knjižnica MNZS, inv. št. 200000149.

Razgled z Grintovca 2558 m iz leta 1940. Zgibanka je natisnjena na treh lepljenih listih in prepognjena kot meh pri harmoniki, dolga je 125 in visoka 13 cm, mere zložene publikacije so 13 x 9,5 cm. Knjižnica MNZS, inv. št. 200000149.

Portret Vlasta Kopača iz predvojnega obdobja, ko se je navdušil za gorništvo in alpinizem, foto: neznan. 

Vlasto Kopač je poleti 1935 s prijatelji dva tedna bival na Veliki planini in se preživljal z delom pri pastirjih. Pogled na Veliko planino in stanove s tradicionalno ovalno grajenimi pastirskimi bajtami, obdobje med obema vojnama, foto: neznan. 

Med drugo svetovno vojno so bili pastirski stanovi in Kapela Marije Snežne požgani, ohranili sta se le dve bajti. Kopačeva prizadevanja za povojno obnovo in premišljen razvoj turistične podobe Velike planine predstavlja njegovo življenjsko delo. Odnos med naravno in kulturno dediščino ter turizmom oz. gospodarsko koristjo na Veliki planini še danes ostaja aktualno vprašanje. Prihodnost bo pokazala, ali bo kdaj zaživela Kopačeva zamisel o razglasitvi Kamniškega narodnega parka ali regijskega naravnega parka. Predhodnice omenjene ideje so pravzaprav stare več kot 100 let, člani Muzejskega društva so že leta 1920 v Spomenici predlagali ustanovitev varstvenega parka Kamniške Alpe. Danes je Velika planina zavarovana kot krajinski park, Regijski park Kamniško-Savinjske Alpe pa je že več let v ustanavljanju.

Pogled na turistično naselje na Veliki planini, januar 1964, foto: Janez Lampič, inv. št. EPc1318/9.

V letu razstav o Jožetu Plečniku in športu vam predstavljamo delo Plečnikovega učenca, arhitekta, predanega gornika, alpinista in gorskega reševalca, neuklonljivega človeka mnogih darov, Vlasta Kopača (1913–2006).

V Muzeju hranimo avtorjev izvod publikacije Razgled z Grintovca iz leta 1940, ki ga je ob petletnici svojega delovanja izdala Akademska skupina Slovenskega planinskega društva na Univerzi.[1] Vlasto Kopač je s peresom in tušem ustvaril 360 stopinjski panoramski pogled, ki nas popelje v smeri urinega kazalca od zahodnega Porezna krožno nazaj na izhodišče. Perorisba je dopolnjena s slovenskimi zemljepisnimi imeni, ki so jih določili Rudolf Badjura, dr. Anton Melik, dr. Anton Mrak, Henrik Pardubsky in Boris Režek. Kliše je izdelala Jugografika, natisnila pa Tiskarna Slovenija.

Vlasto Kopač, rojen leta 1913 v Žireh, se je za gorništvo in alpinizem navdušil prav v času študija arhitekture na Tehniški fakulteti Univerze kralja Aleksandra v Ljubljani [2]pri profesorju Jožetu Plečniku, kamor se je vpisal leta 1934. A njegovega zanimanja ne gre pripisovati vplivu secesijskega mojstra, pač pa prvim študijskim počitnicam, ki jih je preživel na Veliki planini kot najemnik pastirske koče. Na planino se je rad vračal, sledila so številna pohajanja po gorskih poteh in brezpotjih ter druženja in prijateljevanja s plezalsko druščino in z domačini – s pastirji, z drvarji, lovci in logarji. Pričel je zbirati starožitno izročilo ljudi, ki so živeli v okrilju Grintovcev, in postal član Akademske skupine Slovenskega planinskega društva.

Najpogosteje se je namenil v Kamniško-Savinjske Alpe, saj so mu bile najbližje. Grintovci so postali njegov drugi dom. Ko se je v soboto popoldan odtegnil od pisalne mize v arhitekturnem ateljeju Jožeta Plečnika, kjer je bil med letoma 1937 in 1940 zaposlen kot risar, se je s kolesom odpeljal proti Kamniški Bistrici in nato naprej v strmine. V gore je vse bolj goreče zahajal, opravil je več prvenstvenih plezalnih smeri in zimskih vzponov.

Leto 1940, ko je ustvaril predstavljeno perorisbo, je bilo zanj še posebno uspešno, saj se je udeležil prve odprave Akademske skupine Slovenskega planinskega društva v Durmitor. Obenem je pri Jožetu Plečniku sodeloval pri načrtovanju in gradnji Vrta mrtvih, pozneje imenovanega Žale, ki so ga uradno odprli julija 1940,[3] imel pa je tudi druge projekte. 

In kako je veliki mojster arhitekture gledal na Kopačeve gorske podvige? Če se je s kolesom vrnil v Ljubljano šele v ponedeljek zjutraj ali pa je nekoliko podaljšal svojo alpinistično odisejado, se je nestrpno prestopal okoli Kopačeve mize. Včasih ga je prepričeval: »Pustite no te gore!« Ko pa mu je Kopač nekoč pokazal fotografije gora v srežu in mu pojasnil: »Gospod profesor, takole je tam gori,« je Plečnik povzel: »To je pa tako kakor ob stvarjenju sveta!« Po Kopačevih besedah naj bi nato malo bolje razumel, zakaj alpinisti »rinejo« v višave.[4] 

Ljubezen do gora je Kopača dodobra zaznamovala. Gorska doživetja in načrti so ga izpolnjevali, bogatili, bodrili, na nek način reševali, nekajkrat tudi precej zapletli življenje. S podporo družine in z močjo, ki jo je črpal iz globokega spoštovanja narave, ni klonil predvojnim, predvsem pa izjemno težkim in trpkim vojnim in povojnim preizkušnjam. Njegovo življenje je bilo podobno razbrazdanemu in krušljivemu svetu Grintovcev, polno vrhov in globeli. Večkrat so mu stregli po življenju, zato se je morda še bolj zavedal njegove dragocenosti in reševal tudi življenja drugih. Hribi so bili vselej posredi, ob najbolj žlahtnih in najtežjih, ob svetlih in temnih trenutkih. Leta 1936 je bil prvič zaprt zaradi komunistične propagande, ko je na Storžiču narisal srp in kladivo.[5] Šele ko je prestal odrejeno štirimesečno zaporno kazen in spet zadihal zrak svobode, se je zares odločil, da se bo intenzivno posvetil alpinizmu.

Sledilo je nekaj zanj precej srečnih in uspešnih let, prepredenih s prvenstvenimi smermi in vzponi, vse dokler ni napočila vojna. Ostal je ujet v Ljubljano, kjer je bil seveda odrezan od gora. Tu je deloval v ilegalni tehniki KPS ter se s svojim delom priključil uporu proti okupatorju.[6] Oktobra 1943 ga je aretirala domobranska politična policija, januarja 1944 je bil v živinskem vagonu transportiran v koncentracijsko taborišče Dachau. V kasnejšem intervjuju se je spominjal, kaj mu je pomagalo pri preživetju: »Misliti si moral na stvari, ki so bile daleč od resničnega življenja v taborišču. Tudi na hribe.«[7] Predvsem pa so ga reševali njegova trdna, uporna volja, da ga nihče ne bo zlomil, vera v pozitiven razplet dogodkov ter risarski talent, zaradi katerega je bil premeščen v taboriščno knjigoveznico. Tu se je na svojstven način uprl neznosnim razmeram.[8] Zastavil si je cilj, »da bo to, kar se je v taborišču dogajalo, vse te grozote, narisal, da se bodo ohranile.«[9] Ustvaril je risbe, ki jih danes kot trajen spomin in opomin hranimo v Muzeju. Zaradi velike iznajdljivosti, pazljivosti in sreče ga pri upodabljanju taboriščne stvarnosti ni nihče zalotil, saj bi to pomenilo neizbežno smrt.

Konec vojne je tako dočakal bolehen in shiran, a živ. Ko se je po osvoboditvi z drugim zavezniškim konvojem vrnil v Slovenijo, se je s prijateljem Borisom Režkom, ki je prišel iz italijanskega zapora, takoj povzpel na Grintovce. Ker je imel komaj 49 kg, mu je Režek pomagal pri hoji. Kopačev nahrbtnik je nosil vse do Kamniškega sedla, kjer sta našla odprto kočo. V roke sta vzela metlo in grablje ter jo pospravila. Naslednji teden sta se po Kamniški Beli že podala na Korošico, kjer sta očedila Kocbekov dom. Ponovno je bil teden za tednom v gorah, med domačini, starimi hribovskimi prijatelji in plezalskimi tovariši. 

Kopač je po drugi svetovni vojni postal predsednik Planinskega društva Ljubljana-Matica in Planinskega društva Slovenije. Svoj polet je – tudi po poklicni poti – usmeril k postavitvi spomenikov ter k obnovi požganih ali porušenih planinskih postojank oz. postavitvi novih planinskih domov in dveh bivakov, pod Skuto in Ojstrico. Kot predsednik Odbora za planinstvo in alpinistiko Fizkulturne zveze Slovenije je pričel postavljati na noge krovno planinsko organizacijo, alpinistične odseke in Gorsko reševalno službo, pri čemer je mentorsko predajal znanje drugim in organiziral prvi povojni alpinistični tečaj za inštruktorje. Poskrbel je za izdelavo derez, cepinov, klinov, plezalk in vetrovk ter za uvoz ameriških vojaških najlonskih vrvi. Nova oprema je prinesla precejšen napredek in pripomogla k razvoju slovenskega alpinizma. 

Izrisal je prva povojna zemljevida Julijske Alpe (1952) ter Karavanke, Kamniške Alpe in soseščina (1954),ki pa ju je kot obsojenec na insciniranem dachauskem procesu oz. pomiloščenec ponovno ustvarjal v zaporu. Ko se je vrnil domov z zveznega tečaja za alpinistične inštruktorje, ki je potekalo v Vratih in ga je vodil Joža Čop, so ga 4. oktobra 1947 povsem nepričakovano aretirali in odpeljali v Zvezne zapore Uprave državne varnosti. Po desetmesečnem mučnem zasliševanju so ga na dachauskem procesu obsodili na smrt s streljanjem. Kopač se je kasneje spominjal, da so ga priprli nedolgo zatem, ko je zavrnil službo v Beogradu, ki mu je bila ponujena zaradi vojnih izkušenj in uspehov pri ponarejanju dokumentov – izpraševalec na zaslišanju mu je omenil, da so šele ob njegovi zavrnitvi začeli zbirati podatke in sporne govorice o njem. Tedaj si jim ni upal priznati, da je trajno službo odklonil prav zaradi ljubezni do gora, saj se jim ni želel ponovno odpovedati ali oddaljiti.[10] 

V času postopka so mu odvzeli državljanske pravice in zaplenili imovino: »Plezalno vrv, cepin in nahrbtnik, dereze in plezalno železje pa so pustili, saj niso vedeli, kaj bi s tem počeli.«[11] Vzeli so mu tudi risalno orodje in ga pozneje v zaporu vrnili. Smrtno obsodbo so namreč preklicali, pomilostili so ga na dvajsetletni odvzem prostosti. Po štirih letih in pol prestajanja zaporne kazni je bil pogojno izpuščen.[12] Zemljevid Karavanke, Kamniške Alpe in soseščina (1954) je tako delno ustvarjal med prestajanjem zaporne kazni, končal pa ga je doma. Ponovno se je vrnil v gore in si postopoma osebno opomogel.

Po vrnitvi iz zapora ni bil nikdar več funkcionar planinske organizacije,[13] vendar je ostal njen zvest sodelavec. Leta 1956 je dobil službo v Referatu za spomeniško varstvo pri Okrajnem ljudskem odboru Ljubljana, leta 1963 je postal ravnatelj Medobčinskega zavoda za spomeniško varstvo Ljubljana, ki ga je vodil do upokojitve leta 1969. Na tem področju je bil aktiven še dolgo po upokojitvi. Sodeloval je pri obnovi številnih slovenskih gradov, postavitvi Poti ob žici[14] ter prenovi Plečnikovih Žal in Ljubljanske tržnice, za kar je prejel več prestižnih nagrad.[15]

Njegovo življenjsko delo pa je prav gotovo projekt zaščite naravne in stavbne dediščine ter zasnova turistične podobe Velike planine. S poznavanjem in posluhom za starobitno stavbno dediščino in naravno okolje ter njuno skladnost je dosegel, da je bila Velika planina spomeniško zaščitena, izdelal je urbanistični program in varstveni režim ter sprojektiral šest tipov počitniških koč, ki so bile zasnovane po zgledu starih stanov oz. pastirskih koč.[16] Podal je tudi predlog za razglasitev Kamniškega narodnega parka, ki pa ni bil sprejet.

Kopač je v svojem življenju v pisani besedi in risbi upodobil različne tematike s področja gorništva, alpinizma, narodopisja, imenoslovja in arhitekture. Sodeloval je pri postavitvi več (gorniških) razstav in likovno opremil številne publikacije. Oblikoval je prapore za Planinsko zvezo, Gorsko reševalno službo in za mnoga planinska društva, številne društvene, jubilejne in častne planinske plakete, značke, diplome in priznanja.

Leta 1989 mu je Planinska zveza Slovenije dodelila naziv častni predsednik Planinske zveze Slovenije za pomembne zasluge pri vseobčem razvoju slovenskega planinstva, Gorska reševalna služba pa častni znak GRS. Leta 1999 je prejel najvišje slovensko državno odlikovanje, Zlati častni znak svobode Republike Slovenije »za zasluge pri ohranjanju in vrednotenju kulturne dediščine, za življenjsko delo in za vse, kar je dobrega napravil za Slovenijo«.

***

Kopač je s svojo pokončno držo, z zavzetim udejstvovanjem in neumornim delom dal neizbrisen pečat slovenskemu planinstvu, alpinizmu, gorskemu reševanju ter ohranitvi naravne in kulturne dediščine. Njegovo življenjsko zgodbo je v prispevku Vlasto Kopač – neuklonljivi človek z ljubečo predanostjo strnila hčerka Mojca Kopač. Muzeju je podarila več očetovih predmetov, med njimi predstavljeno gradivo iz leta 1940. Razgled z Grintovca je bil ponatisnjen leta 1946, vendar tokrat brez avtorjevega imena. Reprodukcija originalne perorisbe je bila objavljena prav tako leta 2006 v prvi samostojni knjigi Vlasta Kopača Iverí z Grintovcev, ki je izšla posthumno, kmalu po avtorjevi smrti. Vlasto Kopač jo je pripravljal do zadnjih dni – svojim Grintovcem je ostal zvest do konca življenja.

Kopačeva življenjska zgodba se je kakor razgledi z Grintovcev pela od visokih vrhov do ozkih globeli in zložnih ravnic, osebne stopinje si je utiral s peresom in z vetrom gora. Njegov največji dosežek pa lahko nemara prepoznam v tem, da je kljub gorkim preizkušnjam, stiskam in najvišjim priznanjem uspel ohraniti preprosto in iskreno človečnost.

Na prehodu v leto 2023 tudi vam želim veliko širokih in odprtih razgledov ter srčno predanost vsemu, kar imate radi.

Vesele praznike in srečno!


Zanimivost

Vlasto Kopač je perorisbo narisal po zgledu litografije Panorama vom Grintovc (2559), ki jo je ustvaril krajinski slikar Alfred Zoff (1852–1927), za poimenovanje je poskrbel Johannes Frischauf (1837–1924), znameniti avstrijski matematik, geodet, kartograf in alpinist. Slednji je v Kamniško-Savinjskih Alpah preplezal več smeri, markiral poti, določil višine gora in prelazov ter o njih pisal obširne članke. Panoramski pogled je leta 1876 izšel kot priloga k letopisu Avstrijskega turistovskega kluba (ÖTC –Österreichischer Touristen-Clubs). V tem času sta na Slovenskem delovali dve društvi – poleg omenjenega še Avstrijsko planinsko društvo (ÖAV – Österreichischer Alpenverein). Slovensko planinsko društvo je bilo ustanovljeno šele leta 1893, njenemu nastanku pa je botrovala prebujena narodna zavest, ki je več desetletij netila in iskrila tekmovalnost med avstrijskimi oz. nemškimi in slovenskimi alpinisti.

Zato je toliko bolj zanimivo, da so v zgibani prilogi Panorama von Grintovec iz leta 1876, ki sta jo ustavrila avstrijska avtorja, zapisana slovenska poimenovanja gora. Johannes Frischauf je bil znan po tem, da se je upiral germanizacijskim težnjam in strujam. Zaradi vseh zaslug ga je Slovensko planinsko društvo že istega leta, ko je bilo ustanovljeno, imenovalo za častnega člana. Danes je po njem poimenovan Frischaufov dom na Okrešlju. Knjižnica SŠM, inv. št. 12301.

Morda je pravšnji čas, da bi nov dom, kočo ali zavetišče poimenovali po Vlastu Kopaču, najbolje v Grintovcih. 


Opombe
[1] Akademska skupina SPD je delovala že od leta 1935, uradno pa je bila ustanovljena leta 1937.
[2] Današnja Univerza v Ljubljani.
[3] Gradnja Žal se je nadaljevala vse do italijanske okupacije leta 1941.
[4] Prim. Marjeta Keršič-Svetel, Vlasto Kopač: pogovor s častnim predsednikom PZS ob bližnji 90-letnici, Planinski vestnik, 103, 2003, št. 4, str. 41.
[5] V študentskih letih je bil član t. i. naprednega akademskega Društva Triglav, po svojem prepričanju pa je bil komunist. Član Komunistične partije Slovenije je postal leta 1938.
[6] Deloval je v ilegalni Centralni tehniki KPS v grafičnem in dokumentnem sektorju, obenem je likovno opremljal številne publikacije partizanskega tiska. Ponarejal je dokumente, žige, štampiljke in plačilna sredstva okupacijskih oblasti, izdeloval je žige partizanskih enot in poveljstev, naredil je osnutke partizanskih znamk, nekaterih praporov, oznak vojaški činov idr. S tehnično dovršenim in ustvarjalnim delom je reševal življenja in spodbujal k uporu. Knjižnica MNZS hrani več vojnih publikacij, ki jim je Kopač vtisnil likovno podobo.
[7] Prav tam, str. 42.
[8] V taborišču je zbolel in prišel v bolniško barako, zatem pa v taboriščno knjigoveznico. Svojo mizo je imel potisnjeno v kot; tu je skrivaj upodabljal prizore, ki jim je bil priča. Podobe je risal na manjše liste v velikosti razglednic, jih skril v razcepljen karton in ga zalepil. Kartonske odrezke je nato hranil kot knjigoveški material.
[9] Prav tam.
[10] Prim. prav tam, str. 516.
[11] Marjan Raztresen, Zgodba o alpinistovem izginotju: Vlasto Kopač - drugi častni predsednik, Planinski vestnik 89, 1989, št. 12, str. 515.
[12] Leta 1976 je bila objavljena razveljavljena sodba.
[13] Leta 1948 je bila kot naslednica Planinskega društva Slovenije ustanovljena Planinske zveze Slovenije.
[14] Vlasto Kopač, ki je bil med vojno sam priča življenju v Ljubljani, obdani v žico, je po vojni izpeljal idejo o ureditvi Poti ob žici okupirane Ljubljane, znane tudi kot Pot ob žici, Pot spomina in tovarištva oz. danes Pot ali Zeleni prstan Ljubljane. Izbral je 35,5 km dolgo traso, izdelal načrte in postavil 102 spominska stebra. Mesto Ljubljana mu je za njegove vojne in povojne zasluge leta 1982 podelilo zlato plaketo ilegalca.  
[15] Za obnovo propadajočih Plečnikovih Žal, ki se je pričela leta 1986 in zaključila leta 1992, je leta 1992 prejel Plečnikovo priznanje. Za sodelovanje pri obnovi Plečnikove tržnice v Ljubljani je leta 1996 prejel Plečnikovo medaljo, Slovensko konservatorsko društvo mu je podelilo tudi Steletovo priznanje.
[16] Stan običajno pomeni pastirsko kočo, izjema je Velika planina, kjer stan pomeni pastirsko selišče s tremi ali več kočami. 

Literatura

Tone Cevc, Velika planina: življenje, delo in izročilo pastirjev, Ljubljana: Državna založba Slovenije 1972.
Dachau: fotografije in risbe iz koncentracijskega taborišča s komentarjem, Hardvik Pirnovar (ur.), Celje: Skupnost internirancev Dachaua za Slovenijo, 1999.
Dachau: zbornik, Bojan Ajdič et al. (ur.), Ljubljana: Borec 1981.
Dachauski procesi: (raziskovalno poročilo z dokumenti), Martin Ivanič (ur.), Ljubljana: Komunist, 1990.
Gore in ljudje, let. 1, 1946.
Gore in ljudje, let. 2, 1947.
Matija Horvat, "Nič nisem zagrešil in tudi milosti ne bom prosil": Vlasto Kopač in slovenska pravna država, Delo, 55, 31. avg. 2013, št. 20, str. 12-13.
Marija Klobčar, Vlasto Kopač (3. junij 1913–27. april 2006): in memoriam, Traditiones, 35, 2006, št. 1, str. 257-261.
Mojca Kopač, Vlasto Kopač - neuklonljiv človek, Žirovski občasnik, 34, 2013, št. 43, str. 139-148.
Vlasto Kopač, Iverí z Grintovcev, Ljubljana: Planinska zveza Slovenije 2006.
Vlasto Kopač: Oblikovanje počitniških zaselkov na Veliki planini: diplomska naloga, Ljubljana : [V. Kopač], 1995.
Vlasto Kopač: Ovalna pastirska bajta in njene razvojne modifikacije, Planšarske stavbe v Vzhodnih Alpah, Tone Cevc (ur.), Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU 1995, str. 82-93.
Marjeta Keršič-Svetel, Vlasto Kopač: pogovor s častnim predsednikom PZS ob bližnji 90-letnici, Planinski vestnik, 103, 2003, št. 4, str. 40-45.
Vlasto Kopač, Razgled z Grintovca 2558 m, Ljubljana: Akademska skupina SPD 1940.
Vlasto Kopač, Razgled z Grintovca 2558 m, Ljubljana: PDS 1946.
Zamenjani pogled: risbe Vlasta Kopača iz koncentracijskega taborišča Dachau (1944–1945): razstavni katalog ob 100-letnici rojstva Vlasta Kopača: KZ-Gedenkstäte Dachau, Dachau, 27. april–2. september 2012, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana, 1. –30. junij 2013, Kaja Širok, Jožica Šparovec in Darko Lesjak (ur.), Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije 2012.
Gregor Lobe, Naj le počakajo vrhovi: zadnji projekt inženirja Vlasta Kopača, Planinski vestnik 106, 2006, št. 10, str. 16-18.
Miha Naglič, Domovi Vlasta Kopača, Žirovski občasnik, 27, 2006, št. 36, str. 86-88.
Miha Naglič, Iz nemškega v slovenski Dachau in iz obeh v planine, v svobodo …: pogovor z arhitektom Vlastom Kopačem, Žirovski občasnik, 15/16, (1995/1996), št. 21/22, str. 5-24.
Miha Naglič, Vlasto Kopač: 1913–2006, Delo, 48, 6. maj 2006, št. 102, str. 15.
Miha Naglič, Vlasto Kopač (1913–2006), Žirovski občasnik, 27, 2006, št. 36, str. 85-86.
Marjan Oblak, Vlasto Kopač – devetdesetletnik, Delo 45, 3. jun. 2003, št. 126, str. 4.
Marjan Oblak, Vlasto Kopač in njegovih 85 let: dipl. inž. arh., konzervator, alpinist, gorski reševalec, častni predsednik PZS, Planinski vestnik, 98, 1998, št. 6, str. 248-250.
Planinski vestnik, letn. 40, 1940.
Planinski zbornik: ob 110-letnici Slovenskega planinskega društva in Planinske zveze Slovenije, Božidar Lavrič (ur.), Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2003.
Borut Peršolja, Spomin in opomin: ob bližnji stoletnici rojstva Vlasta Kopača, Planinski vestnik, 112, 2012, št. 11, str. 23.
Tadeja Primožič, Njegovo srčno dobroto je bilo mogoče preprosto čutiti, Žirovski občasnik, Žirovski občasnik, 27, 2006, št. 36, str. 83-84.
Marjan Raztresen, Zgodba o alpinistovem izginotju: Vlasto Kopač - drugi častni predsednik, Planinski vestnik 89, 1989, št. 12, str. 513-517.
Tone Škarja, Časten častni predsednik PZS: osemdeset let Vlasta Kopača, Planinski vestnik, 93, 1993, št. 7/8, str. 295-296.
Zora Torkar, Velika planina: pastirska dediščina iz zbirke Vlasta Kopača, Kamnik: Medobčinski muzej 2008.
Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom: ob devetdesetletnici Gorske reševalne službe Slovenije in osemdesetletnici Postaje Gorske reševalne službe Kamnik, France Malešič (ur.), Ljubljana: Planinska zveza Slovenije 2002.
Alfred Zoff, Johannes Frischauf, Panorama vom Grintovc (2559), Wien: Verlag des Oesterreichischen Touristen-Club 1876. 


Prijava na e-novice

Brezplačne novice o dogodkih in projektih Muzeja novejše zgodovine Slovenije.