V letu razstav o Jožetu Plečniku in športu vam predstavljamo delo Plečnikovega učenca, arhitekta, predanega gornika, alpinista in gorskega reševalca, neuklonljivega človeka mnogih darov, Vlasta Kopača (1913–2006).

V Muzeju hranimo avtorjev izvod publikacije Razgled z Grintovca iz leta 1940, ki ga je ob petletnici svojega delovanja izdala Akademska skupina Slovenskega planinskega društva na Univerzi.[1] Vlasto Kopač je s peresom in tušem ustvaril 360 stopinjski panoramski pogled, ki nas popelje v smeri urinega kazalca od zahodnega Porezna krožno nazaj na izhodišče. Perorisba je dopolnjena s slovenskimi zemljepisnimi imeni, ki so jih določili Rudolf Badjura, dr. Anton Melik, dr. Anton Mrak, Henrik Pardubsky in Boris Režek. Kliše je izdelala Jugografika, natisnila pa Tiskarna Slovenija.

Vlasto Kopač, rojen leta 1913 v Žireh, se je za gorništvo in alpinizem navdušil prav v času študija arhitekture na Tehniški fakulteti Univerze kralja Aleksandra v Ljubljani [2]pri profesorju Jožetu Plečniku, kamor se je vpisal leta 1934. A njegovega zanimanja ne gre pripisovati vplivu secesijskega mojstra, pač pa prvim študijskim počitnicam, ki jih je preživel na Veliki planini kot najemnik pastirske koče. Na planino se je rad vračal, sledila so številna pohajanja po gorskih poteh in brezpotjih ter druženja in prijateljevanja s plezalsko druščino in z domačini – s pastirji, z drvarji, lovci in logarji. Pričel je zbirati starožitno izročilo ljudi, ki so živeli v okrilju Grintovcev, in postal član Akademske skupine Slovenskega planinskega društva.

Najpogosteje se je namenil v Kamniško-Savinjske Alpe, saj so mu bile najbližje. Grintovci so postali njegov drugi dom. Ko se je v soboto popoldan odtegnil od pisalne mize v arhitekturnem ateljeju Jožeta Plečnika, kjer je bil med letoma 1937 in 1940 zaposlen kot risar, se je s kolesom odpeljal proti Kamniški Bistrici in nato naprej v strmine. V gore je vse bolj goreče zahajal, opravil je več prvenstvenih plezalnih smeri in zimskih vzponov.

Leto 1940, ko je ustvaril predstavljeno perorisbo, je bilo zanj še posebno uspešno, saj se je udeležil prve odprave Akademske skupine Slovenskega planinskega društva v Durmitor. Obenem je pri Jožetu Plečniku sodeloval pri načrtovanju in gradnji Vrta mrtvih, pozneje imenovanega Žale, ki so ga uradno odprli julija 1940,[3] imel pa je tudi druge projekte. 

In kako je veliki mojster arhitekture gledal na Kopačeve gorske podvige? Če se je s kolesom vrnil v Ljubljano šele v ponedeljek zjutraj ali pa je nekoliko podaljšal svojo alpinistično odisejado, se je nestrpno prestopal okoli Kopačeve mize. Včasih ga je prepričeval: »Pustite no te gore!« Ko pa mu je Kopač nekoč pokazal fotografije gora v srežu in mu pojasnil: »Gospod profesor, takole je tam gori,« je Plečnik povzel: »To je pa tako kakor ob stvarjenju sveta!« Po Kopačevih besedah naj bi nato malo bolje razumel, zakaj alpinisti »rinejo« v višave.[4] 

Ljubezen do gora je Kopača dodobra zaznamovala. Gorska doživetja in načrti so ga izpolnjevali, bogatili, bodrili, na nek način reševali, nekajkrat tudi precej zapletli življenje. S podporo družine in z močjo, ki jo je črpal iz globokega spoštovanja narave, ni klonil predvojnim, predvsem pa izjemno težkim in trpkim vojnim in povojnim preizkušnjam. Njegovo življenje je bilo podobno razbrazdanemu in krušljivemu svetu Grintovcev, polno vrhov in globeli. Večkrat so mu stregli po življenju, zato se je morda še bolj zavedal njegove dragocenosti in reševal tudi življenja drugih. Hribi so bili vselej posredi, ob najbolj žlahtnih in najtežjih, ob svetlih in temnih trenutkih. Leta 1936 je bil prvič zaprt zaradi komunistične propagande, ko je na Storžiču narisal srp in kladivo.[5] Šele ko je prestal odrejeno štirimesečno zaporno kazen in spet zadihal zrak svobode, se je zares odločil, da se bo intenzivno posvetil alpinizmu.

Sledilo je nekaj zanj precej srečnih in uspešnih let, prepredenih s prvenstvenimi smermi in vzponi, vse dokler ni napočila vojna. Ostal je ujet v Ljubljano, kjer je bil seveda odrezan od gora. Tu je deloval v ilegalni tehniki KPS ter se s svojim delom priključil uporu proti okupatorju.[6] Oktobra 1943 ga je aretirala domobranska politična policija, januarja 1944 je bil v živinskem vagonu transportiran v koncentracijsko taborišče Dachau. V kasnejšem intervjuju se je spominjal, kaj mu je pomagalo pri preživetju: »Misliti si moral na stvari, ki so bile daleč od resničnega življenja v taborišču. Tudi na hribe.«[7] Predvsem pa so ga reševali njegova trdna, uporna volja, da ga nihče ne bo zlomil, vera v pozitiven razplet dogodkov ter risarski talent, zaradi katerega je bil premeščen v taboriščno knjigoveznico. Tu se je na svojstven način uprl neznosnim razmeram.[8] Zastavil si je cilj, »da bo to, kar se je v taborišču dogajalo, vse te grozote, narisal, da se bodo ohranile.«[9] Ustvaril je risbe, ki jih danes kot trajen spomin in opomin hranimo v Muzeju. Zaradi velike iznajdljivosti, pazljivosti in sreče ga pri upodabljanju taboriščne stvarnosti ni nihče zalotil, saj bi to pomenilo neizbežno smrt.

Konec vojne je tako dočakal bolehen in shiran, a živ. Ko se je po osvoboditvi z drugim zavezniškim konvojem vrnil v Slovenijo, se je s prijateljem Borisom Režkom, ki je prišel iz italijanskega zapora, takoj povzpel na Grintovce. Ker je imel komaj 49 kg, mu je Režek pomagal pri hoji. Kopačev nahrbtnik je nosil vse do Kamniškega sedla, kjer sta našla odprto kočo. V roke sta vzela metlo in grablje ter jo pospravila. Naslednji teden sta se po Kamniški Beli že podala na Korošico, kjer sta očedila Kocbekov dom. Ponovno je bil teden za tednom v gorah, med domačini, starimi hribovskimi prijatelji in plezalskimi tovariši. 

Kopač je po drugi svetovni vojni postal predsednik Planinskega društva Ljubljana-Matica in Planinskega društva Slovenije. Svoj polet je – tudi po poklicni poti – usmeril k postavitvi spomenikov ter k obnovi požganih ali porušenih planinskih postojank oz. postavitvi novih planinskih domov in dveh bivakov, pod Skuto in Ojstrico. Kot predsednik Odbora za planinstvo in alpinistiko Fizkulturne zveze Slovenije je pričel postavljati na noge krovno planinsko organizacijo, alpinistične odseke in Gorsko reševalno službo, pri čemer je mentorsko predajal znanje drugim in organiziral prvi povojni alpinistični tečaj za inštruktorje. Poskrbel je za izdelavo derez, cepinov, klinov, plezalk in vetrovk ter za uvoz ameriških vojaških najlonskih vrvi. Nova oprema je prinesla precejšen napredek in pripomogla k razvoju slovenskega alpinizma. 

Izrisal je prva povojna zemljevida Julijske Alpe (1952) ter Karavanke, Kamniške Alpe in soseščina (1954),ki pa ju je kot obsojenec na insciniranem dachauskem procesu oz. pomiloščenec ponovno ustvarjal v zaporu. Ko se je vrnil domov z zveznega tečaja za alpinistične inštruktorje, ki je potekalo v Vratih in ga je vodil Joža Čop, so ga 4. oktobra 1947 povsem nepričakovano aretirali in odpeljali v Zvezne zapore Uprave državne varnosti. Po desetmesečnem mučnem zasliševanju so ga na dachauskem procesu obsodili na smrt s streljanjem. Kopač se je kasneje spominjal, da so ga priprli nedolgo zatem, ko je zavrnil službo v Beogradu, ki mu je bila ponujena zaradi vojnih izkušenj in uspehov pri ponarejanju dokumentov – izpraševalec na zaslišanju mu je omenil, da so šele ob njegovi zavrnitvi začeli zbirati podatke in sporne govorice o njem. Tedaj si jim ni upal priznati, da je trajno službo odklonil prav zaradi ljubezni do gora, saj se jim ni želel ponovno odpovedati ali oddaljiti.[10] 

V času postopka so mu odvzeli državljanske pravice in zaplenili imovino: »Plezalno vrv, cepin in nahrbtnik, dereze in plezalno železje pa so pustili, saj niso vedeli, kaj bi s tem počeli.«[11] Vzeli so mu tudi risalno orodje in ga pozneje v zaporu vrnili. Smrtno obsodbo so namreč preklicali, pomilostili so ga na dvajsetletni odvzem prostosti. Po štirih letih in pol prestajanja zaporne kazni je bil pogojno izpuščen.[12] Zemljevid Karavanke, Kamniške Alpe in soseščina (1954) je tako delno ustvarjal med prestajanjem zaporne kazni, končal pa ga je doma. Ponovno se je vrnil v gore in si postopoma osebno opomogel.

Po vrnitvi iz zapora ni bil nikdar več funkcionar planinske organizacije,[13] vendar je ostal njen zvest sodelavec. Leta 1956 je dobil službo v Referatu za spomeniško varstvo pri Okrajnem ljudskem odboru Ljubljana, leta 1963 je postal ravnatelj Medobčinskega zavoda za spomeniško varstvo Ljubljana, ki ga je vodil do upokojitve leta 1969. Na tem področju je bil aktiven še dolgo po upokojitvi. Sodeloval je pri obnovi številnih slovenskih gradov, postavitvi Poti ob žici[14] ter prenovi Plečnikovih Žal in Ljubljanske tržnice, za kar je prejel več prestižnih nagrad.[15]

Njegovo življenjsko delo pa je prav gotovo projekt zaščite naravne in stavbne dediščine ter zasnova turistične podobe Velike planine. S poznavanjem in posluhom za starobitno stavbno dediščino in naravno okolje ter njuno skladnost je dosegel, da je bila Velika planina spomeniško zaščitena, izdelal je urbanistični program in varstveni režim ter sprojektiral šest tipov počitniških koč, ki so bile zasnovane po zgledu starih stanov oz. pastirskih koč.[16] Podal je tudi predlog za razglasitev Kamniškega narodnega parka, ki pa ni bil sprejet.

Kopač je v svojem življenju v pisani besedi in risbi upodobil različne tematike s področja gorništva, alpinizma, narodopisja, imenoslovja in arhitekture. Sodeloval je pri postavitvi več (gorniških) razstav in likovno opremil številne publikacije. Oblikoval je prapore za Planinsko zvezo, Gorsko reševalno službo in za mnoga planinska društva, številne društvene, jubilejne in častne planinske plakete, značke, diplome in priznanja.

Leta 1989 mu je Planinska zveza Slovenije dodelila naziv častni predsednik Planinske zveze Slovenije za pomembne zasluge pri vseobčem razvoju slovenskega planinstva, Gorska reševalna služba pa častni znak GRS. Leta 1999 je prejel najvišje slovensko državno odlikovanje, Zlati častni znak svobode Republike Slovenije »za zasluge pri ohranjanju in vrednotenju kulturne dediščine, za življenjsko delo in za vse, kar je dobrega napravil za Slovenijo«.

***

Kopač je s svojo pokončno držo, z zavzetim udejstvovanjem in neumornim delom dal neizbrisen pečat slovenskemu planinstvu, alpinizmu, gorskemu reševanju ter ohranitvi naravne in kulturne dediščine. Njegovo življenjsko zgodbo je v prispevku Vlasto Kopač – neuklonljivi človek z ljubečo predanostjo strnila hčerka Mojca Kopač. Muzeju je podarila več očetovih predmetov, med njimi predstavljeno gradivo iz leta 1940. Razgled z Grintovca je bil ponatisnjen leta 1946, vendar tokrat brez avtorjevega imena. Reprodukcija originalne perorisbe je bila objavljena prav tako leta 2006 v prvi samostojni knjigi Vlasta Kopača Iverí z Grintovcev, ki je izšla posthumno, kmalu po avtorjevi smrti. Vlasto Kopač jo je pripravljal do zadnjih dni – svojim Grintovcem je ostal zvest do konca življenja.

Kopačeva življenjska zgodba se je kakor razgledi z Grintovcev pela od visokih vrhov do ozkih globeli in zložnih ravnic, osebne stopinje si je utiral s peresom in z vetrom gora. Njegov največji dosežek pa lahko nemara prepoznam v tem, da je kljub gorkim preizkušnjam, stiskam in najvišjim priznanjem uspel ohraniti preprosto in iskreno človečnost.

Na prehodu v leto 2023 tudi vam želim veliko širokih in odprtih razgledov ter srčno predanost vsemu, kar imate radi.

Vesele praznike in srečno!