In memoriam: Joco Žnidaršič (1938–2022)
Irena Uršič
5.12.2022
Irena Uršič
5.12.2022

In memoriam: Joco Žnidaršič (1938–2022)

Joco Žnidaršič v svojem bohinjskem raju pod Triglavom. Foto: Irena Uršič, Muzej novejše zgodovine Slovenije

»Joco je Ahilova peta Muzeja novejše zgodovine Slovenije.« To je bila izjava Iva Vraničarja, dolgoletnega vodje fototeke Muzeja novejše zgodovine Slovenije – najbogatejše zbirke fotografij v državi iz obdobja več kot stotih let. Ivovo izjavo sem potem, ko se je Joco prvič navdušil nad muzejsko negoteko in s fotografijami rad sodeloval pri razstavi Samostojni! Fotografije in fotoreporterji o samostojni Sloveniji in vojni, zapisala v božično-novoletni voščilnici in pripisala željo, da bi se Ahil spremenil v Amorja. Ta muzejska anekdota, ki jo je – naključno ali ne – Joco prejel v času težav z Ahilovo tetivo, je dejansko poživila pot tesnejšemu sodelovanju med Jocom in muzejem. Deloma podarjene in deloma odkupljene fotografije v letih 2020–2022 so kronale prizadevanja po muzejski pridobitvi fotografskih originalov znamenitega imena slovenske fotografije. V času epidemije covida je bila s podporo Muzeja novejše zgodovine Slovenije in Cankarjevega doma pripravljena razstava Jocovih fotografij z naslovom Leta preloma, posvečena tridesetletnici samostojne Slovenije. Ob Jocovem optimizmu ni nihče slutil, da je to zadnja razstava v njegovem življenju. Sočasno s prevzemanjem fotografij je potekalo dokumentiranje in digitaliziranje. V izogib večjim tveganjem okužbe s koronavirusom, prostor dokumentiranja ni postal muzej, pač pa gostoljubni dom Joca in njegove žene Ane v Ljubljani. Skozi Jocove roke, izostreno oko in bister um, je šel vsak, sleherni negativ fotografije ali vsaka kontaktna kopija fotografij preden jo je prepustil hrambi muzeja. Joco se je bolezni navkljub mesece razdajal, da bi ob fotografijah zapustil tudi njihovo sporočilno vrednost, kot jo je on sam videl in čutil. Nizal je brezštevilna imena znanih osebnosti doma in po svetu, utemeljeval, zakaj je potrebno določene fotografije posebej čuvati, priklical je ozadja nastanka fotografij in posebej označeval fotografske 'izbranke'. To so bili njegovi zadnji sprehodi po življenjskem fotografskem opusu, ki so ga zapečatili superlativi kot še pri nobenem slovenskem fotografu doslej. Prva Jocova spogledovanja s fotografijo so bila pri šoštanjski poklicni fotografinji, pri učiteljici zgodovine in moralne vzgoje in obenem ljubiteljici fotografiranja narave, pri gimnazijskem sošolcu v Celju, ki mu je posojal fotoaparat in pri bratu Julijanu v Ljubljani, ki mu je sredi Jocovega študija medicine prepustil fotografiranje za študentski list Tribuno. Na Tribuni na Poljanski cesti je organiziral Šoltovo temnico in se uril v razvijanju fotografij. Pravi podjetniški podvig mu je uspel konec šestdesetih let, ko je sprejel ponudbo za fotografiranje pri Foto študentskem servisu za osebne legitimacije na dvorišču Oražnovega doma na Wolfovi ulici, kjer je kot študent tudi domoval. Portretirance, med njimi tudi znane osebnosti, je znal razigrati in jim fotografije, za razliko od ljubljanskih fotografov, priskrbel že naslednji dan. Toda Jocov svet ni bil zaprt atelje umetne svetlobe, pač pa atelje na prostem v vseh spektrih družbe in narave. Tako je pristopil k fotografiranju za časopis Tedenska tribuna (TT) in za revijo Tovariš, kjer se je razživel v fotoreportažah. Nad ponudbo fotografiranja za časopis Delo leta 1974 prvotno ni bil navdušen, zaradi bojazni, da bi mu dnevni tisk onemogočal fotoreportaže. Toda zaskrbljenost je spremenil v priložnost. S prenovitvijo fotografskega oddelka, novimi fotolaboratoriji in kadrovsko okrepitvijo je narekoval skokovit vzpon, ne le svojega lastnega dela, pač pa tudi ekipe sodelavcev fotoreporterjev, ki jo je kreiral. Tri leta po prihodu na Delo je v Van Goghovi galeriji v Amsterdamu kot prvi slovenski fotograf prevzel tretjo nagrado prestižne World Press Photo. Režijo je v kategorijah Narava in Foto sekvence prepričal z zaporedjem dramatičnih fotografij natovorjenega konja, ki je v zasneženem Triglavskem pogorju drsel proti prepadu, in vodnika, ki je zdrs v prepad preprečil. Isto leto je kot prvi slovenski fotograf prejel nagrado Prešernovega sklada. S foto ciklom Živinski vagoni je bil prepoznan za glasnika človečnosti. Ustvarjalnost, radovednost, čut in vztrajnost so bili tudi v prihodnje del njegove fotografske biti, zato tudi uglednih naročil in nagrad ni manjkalo. Po upokojitvi leta 1998 je fotografiral za revijo Otrok in družina. Balzam za dušo pa so vse bolj postajale fotografije lepot Slovenije, ki jih je objavljal v impresivnih fotomonografijah. Joco Žnidaršič je zapustil zgodovinski fotografski opus. Osupljivi del zgodovine pišejo njegove fotografije.

Leto 2023 bo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije Jocovo leto. Z muzejskimi aktivnostmi bo posvečeno spominu nanj. Premišljevanja o fotografskem opusu bodo utrla pot retrospektivni razstavi in knjigi v prihodnje, ki si ju je Joco Žnidaršič tako močno želel.  

 

Gospod Joco, počivajte v miru.

Prijava na e-novice

Brezplačne novice o dogodkih in projektih Muzeja novejše zgodovine Slovenije.