Vojna pisma Slavka Hribarja
dr. Monika Kokalj Kočevar
21.11.2022
dr. Monika Kokalj Kočevar
21.11.2022

Vojna pisma Slavka Hribarja

Pismo prijateljice Marijane, 1. 6. 1943.

Pismo mami Frančiški, 1. 6. 1943.

Razglednica od prijatelja Ivana Koželja, 8. 6. 1943.

Dopisnica od Franca Kosca, 27. 4. 1943.

Pismo mami in sestri, 11. 3. 1945.

V zbirki prisilna mobilizacija v nemško vojsko je večje število pisem, ki so jih slovenski fantje in možje pisali s fronte, ki so jo doživljali kot nemški vojaki. Največ pisem, čez 200, je ohranil Slavko Hribar s Križa pri Komendi. Po letu 1991 je bil aktiven v Društvu mobiliziranih Gorenjcev v redno nemško vojsko 1943-1945, svojo zgodbo mobiliziranca pa je objavil tudi v različnih zbornikih. Pisma je po njegovi smrti muzeju podarila žena Marija. Slavko Hribar je med vojno največ pisal mami in sestri, različnim prijateljicam pa tudi prijateljem iz domačih krajev, ki so tudi služili v nemški vojski. Iz pisem izvemo o Slavčevi vojni poti, dobimo pa tudi vpogled v njegovo osebno sprejemanje dogodkov in njegov odziv.

Slavko Hribar je bil rojen leta 1925. Ob pričetku vojne je zaradi dela ostal v Ljubljani in se prijavil pri Rdečem križu kot begunec. Ko je mama septembra 1941 sporočila, da jo bodo izselili, je prek italijansko– nemške meje v Šentvidu odšel domov. Februarja 1942 so ga nemške oblasti v okviru obveznega dela, t.i. »Pflicht Jahr«, poslale na kmečko delo v Gurk na Koroško.[1]Junija 1942 je izvedel, da je brat v zaporih v Begunjah. Zaprosil je za dopust in skupaj z mamo sta obiskala brata, ki pa so ga kot talca ustrelili naslednji mesec. Ko se je vrnil v Gurk so ga poslali v Landskron na urjenje v športno šolo. Domov se je vrnil decembra 1942. 19. februarja 1943 so ga vpoklicali v nemško državno delovno službo (RAD) v Jennersdorf ob madžarski meji. Po trimesečnem urjenju je bil dodeljen v pionirski bataljon v München(1. Stammkp/Pi.Ers.Btl 7), ki je odšel v Francijo. Hribar je prišel v mesto Marcon na reki Saoni, kjer so se vojaki inženirskega bataljona urili v izgradnji pontonskih mostov, postavljanju žičnih ovir in onesposabljanje tankov. Ob izhodih v mesto so se v mestni kavarni spoznali tudi s člani odporniškega gibanja. Septembra 1943 so prispeli v Grenoble, decembra pa so se pričele priprave na odhod na vzhodno fronto. Končna postaja je bila Odesa. Naslednje mesece je Hribar preživel na fronti in še aprila 1944 na položajih pred Sevastopoljem. V hudih spopadih je bil ranjen in odpeljan v bolnišnico v Regensburg. Z drugega t.i. premestitvenega dopusta, ko je odpotoval do doma, je odšel k partizanom v Dolenjski odred. V zasedi so ga nemški policisti zajeli in kot dezerter je bil na vojaškem sodišču najprej obsojen na smrt, nato pa je bila kazen spremenjena v 15 mesecev frontne obveznosti. Zopet so ga poslali na vzhodno fronto in od tam v Italijo, kjer je bil ponovno ranjen. Konec vojne je pričakal v vojaški bolnišnici v Meranu. 10. maja 1945 jih je zajela ameriška vojska. V vojno ujetništvo so ga poslali v Brescio, nato v Modeno in Rimini. 7. septembra 1945 so 95 Slovencev, med njimi tudi Hribarja, iz ujetniškega taborišča poslali nazaj v domovino. V Ljubljani so bili nastanjeni v repatriacijski bazi v Baragovem semenišču. Naslednji dan so ga po zaslišanju odpustili in še isti dan je prišel domov.

Pisma so posebna oblika t.i. ego dokumentov. Pisma so predstavljala zasebno korespondenco vojakov, ki je čakala na povratno informacijo. Niso le komunikacijsko sredstvo, ampak znak in pričevanje tistega časa. Pošta je vplivala na razpoloženje vojakov in to je razumela tudi nemška vojska, ki si je z vsemi napori prizadevala za stalno delovanje povezav. Pošiljanje pošte, ki so jo pisali vojaki, je imelo prednost pred civilno pošto. Pisma so dvigovala vojno moralo in predstavljala psihološko ter čustveno podporo tako vojakom na fronti kot domačim. Veljala so celo posebna navodila, ki jih je pripravila nemška vojska, in so nagovarjala družine kako v pismih zapisati spodbudne pozdrave, da vojak na fronti ne bo obremenjen še z zgodbo od doma. V navodilih so spodbujali tudi vojake, da zapišejo v pismo novice, ki bodo lahko namenjene širšemu branju in oblikovanju pogovorov. Poleg tega je vojaška propaganda razvila poseben katalog, v katerem so pisci dobili navodila, kako se izogibati slabim pismom in pismom brez vsebine. Pisma bi morala biti vedno pozitivna in bogate vsebine, jasna ter odločna.

Pošta vpoklicancev v Državno delovno službo (RAD) je šla prek vojne pošte, vendar so lahko v poslanih naslovih zapisali svoj točen naslov taborišča. Ko pa so prišli v enote nemške vojske, so vojaki domačim takoj po prihodu sporočili svojo vojno poštno številko Feldpostnummer – FPN. Zaradi dolžnosti varovanja tajnosti je imela vsaka enota vojno poštno številko sestavljeno iz petih številk, ki so bile dodeljene večjim enotam, npr. bataljonom, oddelkom. Manjši deli enote, npr. čete, pa so se med seboj ločili po dodatni črki. Od leta 1941 je imela vojna pošta na pismih posebno oznako, Feldpost.

Vojaki so pošiljali različne vrste pisem, dopisnic in razglednic, ki so jih pisali z različnimi pisali. Največkrat so uporabljali črnilo, veliko pisem je pisanih tudi s svinčnikom. Poleg tistih, ki jih je natisnila vojna pošta, so uporabljali tudi čisto splošna pisma. Razglednice so bile zelo različne, večkrat tudi z različnimi tematskimi fotografijami. Največkrat so bile upodobljene različne vojaške enote in različna propagandna gesla. S fronte v domovino je bilo prepovedano pošiljati razglednice s fotografijami mest in pokrajine, s katerih bi se dalo razbrati kraj, od kod je bila razglednica poslana. Dostava pisem je bila odvisna od vojnih razmer in transportov. Na severno vzhodno fronto je pismo potovalo 5 do 9 dni, na južno vzhodno fronto 12 do 16 dni, v Italijo pa 4 do 5 dni.

Omejitev pri pošiljanju informacij je predstavljala kontrola pisem s cenzuro. Pisma so preverjali z naključnim odpiranjem. Iskali so vsebine, v katerih naj bi pošiljatelji razkrili tajne, zaupne podatke, namreč vojaki niso smeli sporočati o opremi bojni moči, premikih enot, podrobnostih položaja itd... Pisma so odprli s škarjami in jih potem s trakom zaprli ter nanje natisnili »Geöffnet- Feldpostprüfstelle«, da je tudi prejemnik opazil, da je bilo pismo preverjeno.

Pisma so morala biti napisana v evropskih jezikih. Tako so Slovenci lahko pisali v slovenščini. Odpirali so tudi pisma, ki so bila poslana na Gorenjsko in Štajersko, zato sklepamo, da so imeli v cenzurni službi tudi pregledovalce, ki so razumeli slovensko. Navkljub obsežnim navodilom in prepovedim so vojaki to pogosto kršili, saj je bilo vsem jasno, da lahko cenzurirajo le majhen del pisem. Tako je bil Slavko Hribar prepričan, da pisma ne gredo čez cenzuro. Prosil je mamo in sestro, da bi več pisali: »Samo čisto premalo mi pišeta. Prosim vaju, da mi večkrat pišeta čez vse, saj ne gre čez cenzuro. Včeraj so v bližini Marcona pristali trije angleški aeroplani, odložili so vohune in municijo. Ravno tisto noč je bila vržena v zrak proga iz. M na Marsei. Tako da se tudi tu nahajajo gmajnarji in so sem ter tja rabuke. /…/ Pozdravi vse kriške fante in dekleta pa tudi druge prijatelje in prijateljice.«[2] Za tako pismo bi bil zagotovo kaznovan.

Nasploh so gorenjski vojaki v pismih vseskozi omenjali, kako pogrešajo Gorenjsko in dom. »Vedno imam v mislih svoj domači kraj. Vedno imam v glavi, kaj delajo Križani in moje prijateljice. Kako bi bil rad doma, pa ne morem pri tem prekletem nasilju tujcev. Mi se bomo borili za svoje domove, ne pa za tujčeve. Mi smo drug narod in biti hočemo zase. To je naša želja in se mora izpolniti,« je zapisal Slavko Hribar svojim domačim 15. novembra 1943 iz Grenobla. Pričakovanje konca vojne je zapisal že julija 1944: »Vse govori da bo vojne kmalu konec in vedo tudi kaj se godi v Jugoslaviji. V Rusiji gre zelo slabo. Vsak dan gre korak nazaj. In upam, da bomo dočakali konec tu in tudi vsi.«

Ko so se razmere na frontah zaostrile, je začela zaostajati tudi dostava pisem. To pomanjkanje stikov se je odražalo tudi v pismih, ki so jih vojaki pošiljali domov. Slavko Hribar je oktobra 1944 potožil: »Name je pozabilo vse, nobeden nič mi ne piše.«[3] In čez dva dni: »Zelo se čudim, da ne dobim že en teden pošte ali nič ne pišeta ali pa jaz nič ne dobim. Sem zelo žalosten, da mi nič ne pišeta.« Devetega oktobra 1944 pa je že pisal mami in sestri, da je dobil štiri pisma in: »Ponavadi sem zdrav samo malo nervoznega me dela, ker dobim od vaju tako malo pošte.« Veliko so si dopisovali tudi nekdanji prijatelji in si izmenjevali tudi izkušnje s fronte.

Vojaki so želeli biti ne glede na to, da so bili večkrat oddaljeni tudi na tisoče kilometrov, na tekočem z domačim dogajanjem in niso želeli biti izključeni. Tako so prek pisem ostali povezani z družino in imeli občutek doma. Posebno pomembno je bilo pisanje in posreden stik ob praznikih.

Ob odhodu na fronto in spopadih so postala pisma bolj čustvena. Daljši so bili tudi nagovori družinam. Slavko Hribar je nekaj dni pred novim letom 1945 zapisal mami in sestri: »Peljali smo se skozi Šlezijo, Poljsko in Romunijo. Upam pa ako molitev kaj pomaga in če nas Bog ni zapustil, da se srečno vrnem. Zato molita zame.«[4]

Ko se je prvič znašel v ognju, jima je pisal: »Prvo večjo stvar sem preživel, ko sem bil na delu pri napeljavi bodeče žice. Presenetil nas je topniški ogenj. Ležal sem v jarku med blatom. Toda potrpljenje je potrpljenje in luknja je luknja. Naj bo blato ali voda samo da prideš živ in zdrav iz ognja.«[5] Z vsesplošnim poslabšanjem položaja je v pisma vseeno prišel opis obupnega stanja. Aprila 1944 je pisal z bojev pri Sevastopolju: »Utrjujemo se. Stanje pa je obupno. Sem umazan, kosmat, poln uši, in povrhu še raztrgan.« Ko je na dopustu dezertiral in so ga ujeli, je bil obsojen na smrt, nato pa pomiloščen in poslan na fronto v Italijo, je v čustvenem pismu zapisal: »Zlata mi mamica!!! V sredo se odpeljem naprej v Italijo. Rusi so 180km pred Berlinom. Če bo šlo tako naprej še par tednov. Samo pogum, volja in čas.«[6]

Med domovino in fronto ter obratno naj bi med drugo svetovno vojno po ocenah potovalo od okoli 28,2 do 40 milijard pisem nemških vojakov. Od tega so jih vojaki napisali 24 odstotkov, 76 odstotkov pa je pisem, poslanih iz domovine. Vojna pisma mobilizirancev v nemško vojsko so še zelo neraziskan vir podatkov o posameznikih in dogajanju med drugo svetovno vojno. Lahko si samo predstavljamo, kolikšno število pisem so poslali slovenski mobiliziranci, ki so bili v Državni delovni službi in nemški vojski v povprečju dve leti.


[1] Slavc Hribar, Mladost v plamenih druge svetovne vojne, v: Mobilizacija Gorenjcev v nemško vojsko 1943-1945, Gorenjski kraji in ljudje XI, Kranj, 1999, str. 117-155.
[2] Slavko Hribar, 30. 6. 1943.
[3] Stanko Hribar, 4. 10. 1943.
[4] Slavko Hribar, 29. 12. 1944.
[5] Slavko Hribar, 30. 1. 1944.
[6] Slavko Hribar, 21. 1. 1945.

Prijava na e-novice

Brezplačne novice o dogodkih in projektih Muzeja novejše zgodovine Slovenije.