Socialistični družbeni red je po drugi svetovni vojni posegel po ideji ustvarjanja novega človeka, ki bi vsaj v javnem življenju upošteval nove vrednote. Te so temeljile na socialistični morali, ki so vključevale nove odnose do domovine, ljudi in dela, pa tudi do premoženja kot tudi samega sebe – prežete s skrbjo in razvijanjem pridobitev narodnoosvobodilnega boja. Država se je še posebej obvezala, da bo skrbela za otroke in mladino od zibelke do groba ter poskrbela za njihovo telo in dušo.

Med skrb za telo zagotovo spada tudi gradnja novih igrišč, eno takšnih je bilo tudi igrišče za Bežigradom v Ljubljani, poimenovano v pionirsko igrišče Pri Cicibanu, zgrajeno v letu 1948. O samem poteku gradnje nas pouči tudi avtor fotografske reportaže Vlastja Simončič, ki takole zapiše v 43. številki ilustrirane revije Tovariš z dne 22. oktobra 1948: »Ob podpori in požrtvovalnem sodelovanju RLO Bežigrad-Šiška, odbora AFŽ, sindikalnih podružnic in prostovoljnih delavcev je bilo dograjeno to igrišče, ki je zaradi pomoči vseh stalo le 32.000 dinarjev.«