Muzej novejše zgodovine Slovenije je februarja v sodelovanju z »Galerijo S« na ljubljanskem gradu pripravil razstavo ob 150. obletnici rojstva Jožeta Plečnika. Pri pripravi razstave je muzej sodeloval tudi s Slovenskim etnografskim muzejem in Plečnikovo hišo (MGML).

Razstava je obravnavala Plečnikovo Unescovo dediščino v Ljubljani. Tema je bila predstavljena prek 40 fotografij. Tri fotografije izvirajo iz fotografskih fondov, ki jih hrani Plečnikova hiša, deset iz fonda Petra Nagliča, ki ga hrani Slovenski etnografski muzej, ostale izvirajo iz različnih fotografskih fondov MNZS. Večina izvira iz fotografskega fonda časopisa Slovenec.

Kot »politični list za slovenski narod« je Slovenec med letoma 1873 in 1945 svoje bralce seznanjal z dogajanjem tako doma kot po svetu. Pokrival je praktično vse sfere javnega življenja, ob tem pa je ohranjal svojo katoliško usmerjenost. Slabo desetletje med letoma 1924 in 1932 je izhajala tudi tedenska slikovna priloga imenovana Ilustrirani Slovenec, ki je bralcem ponudil nekaj fotografskih utrinkov tedenskega dogajanja, o katerem so poročali. Sčasoma je, tudi zaradi izhajanja priloge, sprva neurejen fotografski arhiv postal urejen. Pretežno dobro ohranjeni del je od Tiskarne Ljudska pravica Muzej novejše zgodovine Slovenije pridobil leta 1964. Fond obsega približno osemnajst tisoč fotografij, dober del katerih predstavljajo tudi fotografije, ki jih je Slovenec pridobil s pomočjo medagencijske izmenjave. 

Fotografije predstavljajo Plečnikova dela. Avtorstva velike večine posnetkov ne poznamo, kar je sicer pri gradivu časopisa dokaj pogosto. Slovenec je, kar ni presenetljivo, spremljal vse večje gradbene podvige v Ljubljani. Nekateri bodo predstavljeni v nadaljevanju.

Gradbeni projekt, ki je v zbirki med bolj fotografsko zastopanimi, je gradnja cerkve sv. Frančiška Asiškega v ljubljanski Šiški. Serija več fotografij prikazuje gradnjo in notranjost cerkve. Plečnik je za cerkev ponudil že izdelan projekt cerkve v Pragi iz leta 1922. Gradnja cerkve se je začel leta 1924 in predstavlja prvo Plečnikovo delo v Ljubljani po vrnitvi v mesto. Cerkev je zasnovana v obliki klasičnega templja z osrednjim notranjim prostorom v obliki kvadrata, ki daje občutek nevtralnosti. Poskušal je ustvariti vtis zbranosti, ki po njegovem mnenju ustreza frančiškanskemu redu, ki je bil tudi lastnik parcele, na kateri stoji cerkev. Glavni oltar je zaradi stebrnega obhoda, ki obkroža osrednjo ladjo, pomaknjen nekoliko bolj proti sredini, kar je razburilo naročnike, saj naj to ne bi ustrezalo krščanski tradiciji. Plečnik je zasnoval tudi vso cerkveno opremo in oltarje. Gradnja se je zaključila leta 1932, ko so dokončali zvonik.

Druga ljubljanska cerkev, ki je uvrščena na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine, je cerkev sv. Mihaela na Barju. Ta ni tako dobro fotodokumentirana in v zbirki lahko zasledimo zgolj tri fotografije notranjosti cerkve.

Na serijo fotografij naletimo tudi ob iskanju Plečnikove t. i. vodne osi, ki se začne na bregovih Ljubljanice pri Špici in konča pri zapornici. Ljubljanica je bila reka, ki je v preteklosti zelo pogosto poplavljala, zato jo je mestna oblast skozi čas poskušala regulirati. Velik projekt, ki je pripomogel k spremenjeni podobi Ljubljanice je zagotovo izgradnja Grubarjevega prekopa leta 1780. Navkljub velikopotezni gradnji je reka še naprej poplavljala, zato v prvi polovici 18. stoletja začeli z regulacijo struge. Med večjimi posegi le-te je zagotovo tudi Plečnikov delo, ki je v Slovencu dobro fotografsko dokumentirano. Plečnik je ureditev nabrežij Ljubljanice začel pri Špici na Prulah. Del med njo in Trnovskim pristanom zaradi svoje ureditve deluje monumentalno. Med Prulskim mostom in Trnovskim pristanom se do levega brega reke spuščajo široke stopnice, na vrhu katerih rastejo mogočne vrbe, pod katerimi se vije peščena pot. Stopnice tečejo vse do izliva reke Gradaščice v Ljubljanico. Od tu naprej nabrežje Ljubljanice spremeni svojo podobo in ga zaznamuje visoko betonsko korito s travnatim, strmim nasipom, travno brežino in živo mejo.

Če pot od Špice nadaljujemo proti severu nas ta popelje mimo slabo fotografsko dokumentiranega Čevljarskega mostu. V zbirki se nahajata dve fotografiji, ki prikazujeta most, ki je na istem mestu stal pred Plečnikovim posegom in ga danes poznamo od imenom Hradeckega most, ki povezuje trnovski in prulski del Ljubljane na Krakovskem nasipu.

Rečni tok nas vodi naprej proti severovzhodu do kompozicijskega vrhunca vodne osi – Tromostovja in tržnice. Območje je za Plečnika predstavljalo enega izmed glavnih urbanističnih vozlišč. Arhitekt je svojim študentom že leta 1924 dal nalogo, kako Marijin trg razširiti z dozidavo dveh dodatnih mostov. Končni načrt, ki ga je Plečnik realiziral, mostove prilagodi obliki rečne struge. Odpiranje mostov proti današnjemu Prešernovemu trgu doseže enotno kompozicijo prostora med Mestnim in Prešernovim trgom s tem pa območje postane eden izmed osrednjih javnih trgov v mestu. Plečnikovo navduševanje nad antično arhitekturo in hkrati arhitekturo Benetk je močno vidno pri omenjenem delu. Z obeh stranskih mostov se proti reku spušča stopnišče, ki vodi do spodnje terase. Stopnišče vizualno stvori rečni portal, kar močno spominja na beneške mostove. Ta občutek dodatno okrepi tudi z ograjo, ki jo sestavi iz beneških balustrov. Dodaten detajl, ki ga opazi izurjeno oko so tudi kroglasti poudarki in svetilke na samo ograji, ki most razgibajo in dajejo občutek rečnega valovanja. Mostovje dodatno poudari tudi z vertikalnimi poudarki. Na spodnjo rečno teraso, do katere se spušča prej omenjeno stopnišče, zasadi mogočne v nebo vpijoče topole, ki s svojo višino in barvni kontrastom še dodatno opozorijo na monumentalnost celotnega območja. Projekt je končal leta 1932.

Večino projektov je Plečnik zasnoval in na novo umestil v prostor, ljubljanske tržnice oz. t. i. živilski trg pa je tam stal že pred Plečnikovim posegom. Projekt Plečnikove prenove tržnic se je začel leta 1939 in zaključil tri leta kasneje. Plečnik je preuredil celotno območje med Tromostovjem in Zmajskim mostom. Tržnice je vključil v svojo vizijo monumentalnega mestnega prostora, ki ga je osnoval po vzoru antičnih mest. Med obema mostovoma je zgradil niz, ki ga sestavljajo paviljon, stebrna lopa, stoa in tempelj. Zgoraj je predvidel prodajalne, pod njimi pa promenado z ribarnico, do katere se meščani spustilo prek vretenastega stopnišča. Ob začetku niza tržnic obiskovalca pozdravi cvetličarna, oblikovana po Palladijevem vzoru templja v templju. Predvidel je tudi pokrit most stojnicami, ki bi povezal oba bregova. Navdih je dobil po mostu Rialto v Benetkah, a ideja ni bila uresničena.

Plečnikovi projekti, ki so uvrščeni na Unescov seznam kulturne dediščine, in ležijo na vodni osi, se končajo pri širšem območju Cukrarne na Poljanah, kjer je postavil zapornico. Zapornica služila za uravnavanje višine gladine Ljubljanice. Zasnoval jo je kot monumentalno mestno zgradbo, kot hišo na vodi s tremi stolpi, ki se opirajo na mogočno stebrovje. Opazen je vpliv grške, etruščanske in egipčanske antične arhitekture. Most , ki vodi preko Ljubljanice čez zapornico, podpirajo jonski stebri. V njihove kapitele so po etruščanskem navdihu vkomponirani obrazi, ki odsevajo v vodi. Vhodna stebra spominjata na arhitekturo staroegipčanskih svetišč. Zapornica s svojo masivnostjo daje občutek trdnosti in obvladovanja narave. Plečnik je parkovno uredil tudi obe nabrežji in oba trga ob zapornici.

Dela na t. i. kopenski osi, ki se pojavljajo v Slovencu so Vegova ulica, NUK in Kongresni trg s parkom Zvezda. Vegova ulica deluje kot hrbtenica kopenske osi, s katero je povezana velika večina projektov na omenjeni osi. Plečnik je začel s preureditvijo ulice v začetku tridesetih let. Stoji na mestu nekdanjega jarka ob srednjeveškem mestnem obzidju, ki je danes delno ohranjen. Glavni motiv na ulici je dvignjen park na nekdanjem obzidju, ob katerem so nanizane herme glasbenikov, pred Nacionalno in univerzitetno knjižnico pa stojita spomenika slovenskim jezikoslovcem.

Nacionalna in univerzitetna knjižnica (NUK) je eno izmed Plečnikovih najpomembnejših del. Stavba se s svojo mogočnostjo navezuje na baročni Deželni dvorec, ki je nekoč stal na istem mestu, a je bil v potresu leta 1895 usodno poškodovan. Prvi načrt zgradbe, ki je kasneje postala ta, ki jo poznamo danes, je Plečnik izdelal leta 1930. Do same gradnje ga je sicer še velikokrat in močno spremenil. Fasada je sestavljena iz opeke in rustikalnih kamnitih vložkov. Okna so zasnovana v obliki odprtih knjig in nekoliko izstopajo iz fasade. Plečnik je knjižnico zasnoval kot tempelj znanja, kar je nakazano tudi s simbolnim okrasnim vencem, ki se vije ob vrhu stavbe. Posameznik v knjižnico vstopi skozi vrata, ki jih je zasnoval po vzoru Panteona.

Kongresni trg in park Zvezda danes predstavljata zaključek osi. Trg je Plečnik tlakoval z belimi betonskimi ploščami, ki jih ločujejo pasovi temnejšega betona. V parku je predvidel zamenjavo kostanjevih dreves s platanami, ob tem pa je želel tudi zožati pohodne poti. Prebivalci so se načrtu uprli, zato je bila preureditev izvedena le delno. Park je obdal z betonskimi stebrički. Kostanjev drevored je arhitekt vendarle zamenjal s platanami v začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja.

Zadnji projekt, predstavljen v dotičnem prispevku so Žale. Jože Plečnik je projekt kompleksa Žal prevzel leta 1936, ko je naročnik prenehal sodelovati s prvotnim arhitektom Ivom Spinčičem. Naslednje leto je Plečnik predstavil prve načrte za poslovilni kompleks ali t. i. Vrt vseh svetih. V Slovencu zasledimo fotografijo makete Žal in panoramsko fotografijo celotnega končanega kompleksa. Slednja je vidno obdelana in je verjetno bila prestavljena na drugačno podlago.

Plečnik je s svojim delom v glavnem mestu pustil zgodovinski pečat. Projekti, ki jih je izvajal so velikokrat bili monumentalni in so močno posegali v prostor. Danes si tega prostora brez njih ne predstavljamo več. V zbirki časopisa Slovenec nam redke fotografije odstirajo pogled v preteklost in v stanje pred gradnjo, tekom nje in po njej.

LITERATURA