Organizacija fotografske službe
Katarina Jurjavčič
6.6.2022
Katarina Jurjavčič
6.6.2022

Organizacija fotografske službe v enotah partizanske vojske

Neznani avtor, Partizanski fotograf Evgen Sešek pri svojem delu na Gorenjskem, 1944/1945. Zbirka Tekoče gradivo, črno-beli negativ, 6 x 6 cm, inv. št.: 1215/7. 


Partizansko ime Mitja, Upravnik partizanske bolnišnice in zdravnik Janez Milčinski – Peter pri fotografiranju, Kočevski Rog, 13. december 1943. Zbirka Tekoče gradivo, črno-beli negativ, leica, inv. št.: 58/10. 

Neznani avtor, Bogo Tomše fotografira člane propagandnega oddelka Glavnega štaba in 7. korpusa, Suha krajina, 13. marec 1945. Zbirka Tekoče gradivo, črno-beli negativ, leica, inv. št.: 797/46. 


Maksimilijan ZUPANČIČ, Fotoreporter Milan Štok pri fotografiranju, prihod partizanov v Ljubljano, 9. maj 1945. Zbirka Foto Slovenija, črno-beli negativ, leica, inv. št.: FS2176/21. 


Neznani avtor, Priprava na fotografiranje, portretno fotografiranje Franca Leskošeka – Luke. Zbirka Tekoče gradivo, reprodukcija na stekleno ploščo, inv. št.: pl3143b. 


Do tedaj še neorganizirana fotografska dejavnost je 20. januarja 1944 z osnovanjem Fotosekcije Glavnega štaba narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije (GŠ NOV in POS) dobila organiziran ustroj s predpisanim sistemom delovanja. Pravilnik o organizaciji fotoreporterske službe[1](v nadaljevanju Pravilnik), izdan slab mesec pozneje, 16. februarja 1944, fotografijo loči na propagandno in dokumentarno, razlik med obema pa natančno ne opredeljuje. Pravilnik, katerega podpisnik je, poleg političnega komisarja GŠ NOV in POS, Borisa Kraigherja, še načelnik propagandnega oddelka Ignac Koprivec, sestoji iz 15. točk. Poleg želje po nastanku seznama fotoreporterjev in negativnega materiala ter popisov fotoaparatov Pravilnik načrtuje centralno zbiranje fotografij, ki bi jih tako obvarovali pred izgubo ali uničenjem. Zavedanje, da se fotografiji brez primerne dokumentacije zmanjšuje vrednost, je bilo dodatno poudarjeno, kajti fotografijam je bilo nujno priložiti »spisek kaj poedini posnetki predstavljajo«. Zaželeno je bilo sodelovanje z vojnim dopisništvom, ki je sestavljalo reportaže, in tako so fotografije v družbi besedila dobile širši kontekst.[2]Motivno je bil Pravilnik osredotočen na »raznovrstnejše motive« komandnega kadra, enote pri premikih, bojih in počitku ter političnem in gospodarskem delu. Zajeti je bilo treba pokrajine, kjer so se premikale posamezne enote, in naselja, ki so utrpela nasilje okupatorjev. Negativno opozorilo je bilo namenjeno vsem, ki so želeli pridobiti spominski portret oziroma skupinski posnetek.[3]

Četudi je za spominske posnetke veljalo, da niso zaželeni, ravno prek njih lažje razpoznavamo uniformiranost in opremo partizanskega borca. Partizani na fotografiji nosijo triglavke, značilne partizanske kape v prvih dveh letih vojne, na katerih so bile tedaj poleg rdeče zvezde še slovenske trobojnice.

Zahtevo po centralističnem vodenju razumemo tudi v želji, da se ves nerazvit negativni material pošilja Fotosekciji, ta pa nato razvije po eno kopijo vsakega posnetka za interno uporabo v enoti. Fotoreporterji so bili v propagandnem ustroju GŠ NOV in POS tisti, ki so jih z odrejenimi nalogami pošiljali v posamezne brigade, odrede in enote zaledne vojske. Skupaj z vojnimi dopisniki naj bi torej omogočili hitro poročanje o bojih in življenju. Po 11. avgustu 1944 je propagando začel usmerjati vrhovni štab GŠ NOV in POS. Propagandni centri po divizijah so bili ukinjeni iz želje po povečanju in dvigu delovanja v višjih organizacijskih enotah vojske. Glavni organizatorji propagande so tako postali politični komisarji in njihovi pomočniki.[4]Propaganda je bila usmerjena v vojsko sámo: na borce na eni strani, na drugi pa je pomemben del zavzemala propaganda o partizanskem odporniškem gibanju in njegovem prikazovanju civilnemu prebivalstvu. Pomemben delež je zavzemalo vzdrževanje stikov s tujino, kamor sta sodila obveščanje in zaveznikom namenjena propaganda. Precejšnji spremembi v organizaciji je botrovalo tudi dejstvo, da so določen del propagandnih nalog prevzeli organi civilnih organizacij.[5]

Glede na načrt za oblikovanje propagandnih odsekov pri korpusih in coni so v Fotosekciji delovale štiri osebe. Glavne naloge Fotosekcije so obsegale organiziranje fotoreporterske službe v korpusih oziroma coni, pripravo gradiva za izdajo albumov in prirejanje fotografskih razstav. Sekcija naj bi tudi sama iskala možnosti za nabavo materiala, ki ga je potrebovala za svoje delo. Najožje je bila Fotosekcija povezana s poročevalsko sekcijo. V vsakem odredu in diviziji naj bi svoje delo opravljal po en vojni dopisnik. Delitev del, ki jo je načrt predvideval, pa ni potekala birokratsko. Načrt je namreč poudarjal željo po enotnosti kolektiva in jo povezoval z zanimanjem vseh njegovih članov za splošno propagandno ter kulturno-prosvetno delo v posamezni enoti.[6]

Sekcija je organizirala fotoreportersko službo, ki je delovala na terenu, in tehnično službo, ki se je ukvarjala z razvijanjem filmov in izdelavo fotografij. Fotografski arhiv je urejala administrativna služba.[7]Prvi vodja fotografske sekcije je postal Ivan Trobec (v NOV vstopil 18. 10. 1943), ki mu je sprva pomagal Gojko Pipenbacher. Od julija 1944 je Fotosekcijo GŠ NOV in POS vodil France Cerar (v NOV vstopil 10. 9. 1943), pri delu pa so mu pomagali Peter Jelič, Jožica Jeraj, Zdravko Kržišnik in Ivanka Jurca kot administratorka.[8]Kadrovsko se je Fotosekcija še krepila in na prelomu leta 1945 so, poleg že omenjenih, v njej delovali še Stane Viršek, Rudi Vavpotič, Ivanka Rojšek, Adolf Smolej in Peter Fajfar kot ekonom.[9]Šestindvajsetega marca 1945 je Stane Viršek kot vodja Fotosekcije prek baze Glavnega štaba Slovenije v Dalmaciji odpotoval v Beograd, »da vzpostavi tesne stike z bazo in Propagandnim oddeljenjem Generalštaba z namenom čim ožjega sodelovanja«.[10]Na Štajerskem je fotografsko dejavnost organiziral Jože Petek, poleg njega pa so na območju 4. operativne cone fotografirali še Stane Lenardič, Ciril Brvar, Ivo Lipar in Miroslav Lilik, če omenimo pomembnejše. Fotosekcija 7. korpusa je bila po zaslugi fotoreporterja Gojka Pipenbacherja dobro organizirana le do konca leta 1943.[11] Med vidnejšimi se tam pojavljajo posnetki fotografov Staneta Virška in Milana Štoke, pa Boga Tomšeta, Ivana Tavčarja idr. Na območju 9. korpusa je deloval Dore Klemenčič, ki je v korpusu organiziral propagandno delo in fotoreportersko službo. Poleg njega so na Primorskem in Gorenjskem fotografirali še Čoro Škodlar, Peter Jelič, Božo Štajer, Slavko Smolej idr.

Partizanske enote so bile pozvane k pošiljanju 14-dnevnih poročil. Pri razvijanju posnetkov je Fotosekcija večkrat ugotavljala, da so posnetki večinoma zasebne narave.[12]Delovanje fotoreporterske službe so pogojevale sicer težke razmere. Že samo izdelovanje fotografij je terjalo nemalo iznajdljivosti. »Težave so bile z nestalnostjo električnega toka, kar je pravzaprav usmerjalo samo delo: dopoldan sušenje, obrezovanje in vpisovanje slik. Hkrati razvijanje negativov, popoldan (brez toka) izpiranje negativov ter izpolnjevanje registra in kartoteke arhiva negativov. Zvečer in ponoči kopiranje in povečevanje. Uspešno kopiranje in povečevanje se more vršiti le ponoči, ker takrat električna centrala ni obremenjena z industrijskimi obrati in radio aparati. V fototehniki pa so glavne ovire za večji porast dela pomanjkanje pozitivnega in negativnega materiala, pomanjkanje aparatur za temnice, pomanjkanje velikih žarnic in nestalnost električnega toka. S primerno urejeno organizacijo dela v časovnem smislu skušamo dvigovati porast dela in izkoristiti svojo delovno moč.«[13]Pravilnik je v šesti točki določal jasno vlogo Fotosekcije GŠ, da bo poskrbela za dobre fotografske kamere in zadostno količino negativnega materiala. Septembra 1944 je brigadam 7. korpusa, ki so imele fotoreporterje (sekcija je vodila seznam desetih),[14]priskrbela aparate Kodak 35. Vsak reporter je z aparatom prejel tudi dva filma s po 36 posnetki, ki jih je moral poslati v razvijanje Fotosekciji GŠ. Reporterji so bili izbrani iz vrst komandnega kadra, ker »so ti imeli najboljši pregled nad svojimi enotami«.[15]

Zaradi narave in razvoja samega dela v Fotosekciji so se kmalu začele pojavljati tudi izboljšave. Tako je Peter Jelič predlagal, da bi se vse »dosedanje fotoreporterje iz brigad podredilo direktno Fotosekciji Glavnega štaba, da bi se jih lahko učinkovito kontroliralo, sicer stalno delujejo v svojih dosedanjih enotah. V Fotosekcijo GŠ bi pritegnili tri ali štiri najboljše fotoreporterje iz enot, ki bi jih Fotosekcija po potrebi poslala k določenim nalogam (pomembnejše akcije ipd.) in bi se po končanem delu po najhitrejši poti vrnili v Fotosekcijo, kjer bi se filmi takoj razvili. To bi bili expres fotoreporterji, kar bi odgovarjalo hitri fotopropagandi.«[16] Zaradi vse težjih vojnih razmer, ki so se kazale v prekinitvi komunikacij med Glavnim štabom in 9. korpusom ter 4. operativno cono, in tudi zaradi sicer redkih poročil iz 7. korpusa do reorganizacije ni prišlo.

Besedilo je izsek prispevka, objavljenega v razstavnem katalogu Fotoaparat in vojna: fotografije druge svetovne vojne iz zbirk Muzeja novejše zgodovine Slovenije


[1] Pravilnik hrani Arhiv republike Slovenije AS SI 1851/2119.
[2] Zaradi pomanjkanja propagandnega osebja je vojni dopisnik postal tudi (priložnostni) fotoreporter. Tako sta več funkcij združevala na primer Bogo Tomše in Ivan Tavčar. Poleg že omenjenih funkcij sta v enoti opravljala še vlogo političnega komisarja.
[3] Sporočilo, namenjeno partizanskemu zdravniku dr. Janezu Milčinskemu – Petru: »Sporočamo, da naša sekcija v bodoče takih posnetkov ne bo več razvijala. Naša naloga je, da zbiramo dokumentaren material iz naše borbe, ne pa privatnih posnetkov, ki nimajo z vojsko in borbo ničesar skupnega. Vrhu tega nam primanjkuje materiala v taki meri, da ne moremo izvršiti niti dela, ki bi ga morali« (SI 1851, Povečava posnetkov, 19. 10. 1944).
[4] AS 1851, Odredba o organizaciji propagande, 11. 8. 1944, podpisnika dokumenta: komandant Franc Rozman – Stane, politkomisar Boris Kraigher.
[5] Več o tem v podpoglavju o Fotosekciji pri SNOS.
[6] AS 1851, Načrt za formacijo propagandnih odsekov pri korpusih in zoni. Dokument pod oznako zaupno, 15. 8. 1944 (št. 82/44).
[7] Fabec, Vončina, 2005, str. 95.
[8] AS 1851, 23. 7. 1944.
[9] Iztok Durjava, Zlata Sluga, Frane Podnar, Fotoreporterska služba med NOB, katalog, Muzej ljudske revolucije, Ljubljana 1979, str. 12, 13.
[10] AS 1851, Poročilo Fotosekcije za mesec marec 1945, 15. 4. 1945, podpisnik Stane Viršek.
[11] Fabec, Vončina, 2005, str. 135.
[12] AS 1851, Dnevni raport politkomisarju GŠ, 19. 10. 1944, št. 1008.
[13] AS 1851, Mesečno poročilo Fotosekcije za mesec januar 1945, podpisnik Stane Viršek.
[14] Seznam fotoreporterjev je zgolj številčen, ne pa tudi poimenski.
[15] AS 1851, Mesečno poročilo za mesec september 1944, čas »tekmovanja Zmaga«, podpisnica Vera Savič.
[16] AS 1851, Načrt o reorganizaciji Fotosekcije Propagandnega oddelka GŠ, podpisnik Peter Jelič.

Prijava na e-novice

Brezplačne novice o dogodkih in projektih Muzeja novejše zgodovine Slovenije.