Sloveči pisatelj Boris
Pahor, ki je preminil na današnji dan, 30. maja 2022, je s svojim pričevanjem
in darom izjemno počastil tudi Muzej novejše zgodovine Slovenije, za kar smo mu
v Muzeju trajno hvaležni.
PRIČEVANJE
Leta 2013 je ob
navzočnosti gospoda Saše Rudolfa in gospe Nadje Sosič v knjižnici na Proseku
sprejel zgodovinarko Ireno Uršič, fotografa Saša Kovačiča in video snemalca
Vastna Valiča ter se posvetil življenjski pripovedi s poudarkom na nekoliko
manj znanem obdobju njegovega življenja – na služenju italijanskim oboroženim
silam še pred vstopom Italije v drugo svetovno vojno in med njo. Del pričevanja
je dostopen na povezavi. Dne, 23. avgusta 2014, je v
Primorskih novicah izšel članek z naslovom Z
znanjem, trdno slovensko identiteto in knjigo nad fašizem, ki ga tu
poobjavljamo:
Prof. Boris Pahor - eden najpomembnejših
živečih slovenskih pisateljev, za Dragom Jančarjem najbolj prevajan slovenski
pisec, Prešernov nagrajenec, prejemnik najvišjega francoskega državnega
priznanja Red legije časti, prejemnik
najvišjega avstrijskega priznanja tujcem Častni
križ za znanost in umetnost, kot prvi Slovenec častni meščan Trsta,
nominiranec za Nobelovo nagrado in končno – neomajen v zvestobi slovenstvu in
odločen v »trikrat ne« fašizmu, nacizmu in komunizmu, se je februarja 1940
znašel na služenju italijanskega vojaškega roka v Libiji. Zanj je pomenil čas,
ki ga je preživel v italijanski vojski pod fašizmom intermezzo in zadovoljstva
poln skok v študij.
V otroštvu in v zgodnjih najstniških letih
je zvestobo slovenstvu čutil v različnih oblikah, toda poudarja, da se je
zaradi fašističnega pogroma nad primorskimi Slovenci počutil zbeganega. Preobrat
v razumevanju in kljubovanju težki stvarnosti med obema svetovnima vojnama je
doživel v koprskem semenišču:
»Od
dijakov, ki so bili inteligentni, sem razumel, da se moramo fašizmu upreti na
način, da se učimo kot običajni italijanski dijaki in istočasno varujemo svojo
identiteto. To je bila zame rešitev. To je bilo odkritje, da se lahko uprem
fašizmu.«
Takoj po izstopu iz bogoslovja v Gorici je
bil 5. februarja 1940 vpoklican v italijansko vojsko in kot pripadnik
artilerijskih enot poslan v Libijo:
»Bil
sem navaden vojak. Vse tisto, kar sem se moral kot vojak v topniški bateriji
naučiti, sem izvrševal. Razlika je bila le v tem, da sem bil zmeraj s knjigami.
Ko smo se prenehali uriti s topom, sem se ulegel v tisti pesek in vzel knjigo v
roke. Bil sem prepričan in namenjen, da bom ponovil klasično maturo.«
Matura, ki jo je opravil kot semeniščnik v
Kopru je bila pogoj za vpis v bogoslovje, pravne veljave v državi pa ni imela.
Tako se je z vpoklicem v vojsko znašel s spričevalom petega razreda osnovne šole.
»Nadrejenemu
je šlo na živce, da jaz knjige vedno nosim okoli in da se s knjigami ločim od
drugih. A ni mogel kaj. Vsak je delal, kar je hotel, kadar je bil prost. Rekel
mi je, da bom naredil maturitetni izpit, ko bomo napadli Egipt oziroma angleško
vojsko, a se je potem drugače razvilo. Ko smo zapustili Tripolitanijo, sem
izgubil priložnost, da bi v Tripolisu naredil maturitetni izpit. Z ladjo so nas
prepeljali na drugi konec Libije, v Cirenajko. Ko smo šli iz Bengazija do Derne
in nismo bili več daleč od Egipta, je od komande prišel oglas, ki je dajal
možnost opravljanja mature v Bengaziju. Zadeva ni bila lahka, posebno, ker sem
moral imeti knjige s seboj. Nekaj sem jih imel, nekaj sem jih kupil v
Tripolisu, večino pa sem si jih izposodil v knjižnici v Bengaziju. Težko je
bilo tudi zato, ker so angleška letala vsak večer bombardirala Bengazi. Ljudje
so zapuščali mesto že popoldne in hodili spat ven iz mesta. Jaz nisem imel iti
kam drugam spat. Lahko sem šel v zaklonišče, kamor so hodili tudi drugi. Ravno
ko sem naredil pisne izpite, sem zbolel in iz bolnišnice hodil na ustne izpite.
Potem so me za dva tedna poslali v nekakšno rekonvalescenco. Toda zdravnik
kapetan me je tam obdržal tri mesece, dokler niso Angleži prodrli na območje
Bengazija in mesto obkolili. Takrat so me z ladjo poslali v Italijo.«
Prof. Pahor je imel pri opravljanju izpitov
precej samostojnosti. Čeprav so anglo-ameriške sile zadale ključen poraz
nemško-italijanskim silam na severnoafriških tleh šele novembra 1942 in
dokončnega maja 1943, je prof. Pahor že v obdobju 1940/1941 doživljal polom
italijanske vojske, ko sam ni občutil nobenega nadzora več in ko se niti
komandi ni mogel javljati, ker je preprosto ni bilo več.
Prof. Boris Pahor je bil tedaj že
pisatelj, ki je objavljal kratko prozo in sodeloval pri reviji katoliške levice
Dejanje, ki je izhajala pod uredništvom njegovega literarnega mentorja Edvarda
Kocbeka. Prof. Pahor si je zapisoval svoje vtise, k čemur ga je nagovarjal
Kocbek v pismu, ki mu ga je v Afriko poslal 3. septembra 1940: »Piši dnevnik, kamor boš zapisoval lep potek
drobnarij, nenadne notranje prebliske, človeška izkustva, privide svojega,
edino svojega sveta, obenem pa železni tok dogodkov okoli sebe. Vse, ljudje,
kraji, položaji, čas, Ti sam, vse to je tako edinstveno, da boš radi tega vsega
ustvaril dragocen dokument.« Prof. Pahor je leta 1956 res izdal
avtobiografsko zasnovan roman Nomadi brez oaze – afriška kronika, ki je drugič
izšel pri tržaški založbi Mladika leta 2001.
V pogovorih za knjigo Tatjane Rojc Tako
sem živel – stoletje Borisa Pahorja, je dejal: »Čas, ko sem bil vpoklican v vojsko in šel v Libijo, je zame
predstavljal veliko sprostitev... To je bilo zame sprostitev vsega tukajšnjega,
na nek način sprostitev z ambientom, z okoljem, s konkretnim fašizmom, ker
fašizem v Libiji ni bil tako očiten kakor pri nas… Ta kolonija je bila po svoje
zelo zanimiva, bil sem namreč skupaj z Arabci, ki so bili ravno tako
podložniki, kakor sem bil jaz, ampak tisto, kar je bilo meni najbolj potrebno,
je bila širina, Sahara, pesek. Burjo je zamenjal gibli. Hudo je bilo, vročina
do 40 stopinj v senci in oblečeni smo bili slabo, hrana je bila zanič, ampak
čeprav sem doživljal nekaj težkega, to ni predstavljalo takšnega duševnega
mučenja, iz katerega sem prihajal.«
Prof. Pahor se je na Apeninski polotok
vrnil februarja 1941 z maturo v žepu, ki jo je opravil na bengazijskem
italijanskem liceju Giosuè Carducci:
»Opravil
sem izpit iz grščine, latinščine, italijanske literature in zgodovine, kemije
in fizike, skratka tako kot so bili maturitetni izpiti na klasičnem liceju. To
je bilo nekaj ekstra pri meni in bil sem zelo zadovoljen, ker je bila prva
pozitivna zadeva, ki sem jo doživel in sem se lahko vpisal na študij na
Filozofsko fakulteto v Padovi. Imel sem srečo. Ko sem bil v Cremoni, kjer je
bila regimentova baza, mi je pomočnik komandanta dal delo v uradu. Potem sem iz
Rima na mizo dobil dopis, da iščejo tolmača ob Gardskem jezeru in da hočejo
imeti častnika. Mojemu kapetanu sem rekel: ›Jaz nisem oficir, ampak bi lahko bil,
ker sem naredil maturo. Gotovo me nihče ne bo poslal na oficirsko šolo, ampak
veljam za enega oficirja. In kar se tiče hrvaščine - jezik obvladam dovolj, da
lahko tolmačim.‹«
Sprejet je bil za tolmača ob Gardskem
jezeru, kjer je bilo v zapuščeni vili v ujetništvu okoli 150 zajetih častnikov
jugoslovanske vojske:
»V
glavnem so bili Srbi, Hrvati, Dalmatinci, Slovencev ni bilo dosti. Dopoldne sem prevajal in v Rim pošiljal
razne dokumente, popoldne pa sem bil prost in sem se pripravljal na izpite. V
tem smislu sem bil privilegiran, ker nisem imel klasične vojaške službe. To je
bila lepa doba. V Padovi sem do 8. septembra 1943, ko je kapitulirala Italija,
opravil skoraj vse izpite.«
Po vrnitvi domov in vključitvi v osvobodilno
gibanje v Trstu so ga izdali domobranci. Iz nemških taborišč in francoskega
sanatorija se je v Trst vrnil konec leta 1946. Leto zatem je končal študij in
se predal pisateljevanju. Za razliko od tistih italijanskih vojakov slovenske
narodnosti, ki so severnoafriško fronto kruto preživeli in se s puščavo ne bi
želeli nikoli več srečati, bi prof. Boris Pahor Libijo, če ne bi bila
diktatorska, rad obiskal.
DAR
Boris Pahor je leta 2018
s prijaznim privoljenjem Vere Sardoč (hčerke tigrovca Dorčeta Sardoča in Poldke
Gruden) Muzeju novejše zgodovine Slovenije podaril pisalni stroj Triumph iz
tridesetih let 20. stoletja. Pisalni stroj, ki se je dolga desetletja nahajal v
njegovi hiši v Trstu in katerega lastnica je bila Poldka Gruden, so večinoma
uporabljale Poldka Gruden, Pahorjeva žena Radoslava Premrl in Nada Pertot. Dragocenost
pisalnega stroja je v prstih, ki so nanj tipkali in v besedilih, ki so
prihajala iz njega. V času fašizma je prav ta pisalni stroj služil slovenskim
rodoljubom za matrice, s katerimi so tajne članke razmnoževali na ciklostil. Z
njim so bila pretipkana tudi Pahorjeva besedila, ki jih je pisal še pred
odhodom v Libijo. V povojnem času pa je bil ta pisalni stroj glavno orodje za
pretipkavanje leposlovja slovenskih pisateljev in pesnikov za potrebe
slovenskih srednjih šol v Trstu. Danes Muzej novejše zgodovine Slovenije
pisalni stroj hrani v oglednem delu Depojev državnih muzejev v Pivki – v
okolju, ki je bilo v Pahorjevi mladosti podvrženo poitalijančevanju in v okolju,
ki je del Pahorjevih korenin, saj je bil mamin dom, kamor je rad zahajal, v
Mali Pristavi pri Pivki.
V spomin na Borisa
Pahorja objavljamo tudi nekaj fotografij iz bogatih fotografskih zbirk Muzeja
novejše zgodovine Slovenije, avtorjev Joca Žnidaršiča in Naceta Bizilja, pa
tudi trenutke postavitve spomenika Borisa Pahorja v ljubljanskem parku Tivoli,
ki jih je fotografiral muzejski fotograf Sašo Kovačič.
Cenjenemu
Borisu Pahorju želimo miren večni počitek in izrekamo zahvalo za neomajno
zvestobo slovenstvu in za odločni upor proti fašizmu, nacizmu in komunizmu.