V Muzeju novejše zgodovine Slovenije hranimo že več kot tri
milijone enot originalnega fotografskega gradiva. Največji prirast tega gradiva
se je zgodil po letu 2000. Začelo se je z darilom znanega fotoreporterja Edija
Šelhausa, ki je tega leta muzeju podaril svoj obsežen povojni fotografski fond.
Prav njegovo darilo je spodbudilo še nekatere fotoreporterje ali fotografe, da
so začeli razmišljati, da bi tudi oni v trajno hrambo svoje delo predali v
muzej, ki mu je zaupal legendarni Šelhaus, njihov stanovski kolega. Prav zaradi
Šelhausa se je za darilo svojega fonda muzeju odločil tudi Dnevnikov
fotoreporter Nace Bizilj, enako pa tudi družina fotografa Egona Piščanca,
Šelhausovega dobrega prijatelja in nekdanjega poslovnega partnerja iz Trsta.
Tudi fotograf Aleksander Jesenovec je svojo namero o predaji dela svojih
fotografij muzeju izrazil na odprtju Šelhausove razstave[1] v muzeju, leta 2006 pa muzeju prodal 2.605 svojih fotografij iz obdobja med leti
1944 in 1995.
Fotograf Aleksander Jesenovec je širši slovenski javnosti
morda malo manj znan kot Edi Šelhaus, oba pa sta se dobro poznala, saj se je
njuna življenjska pot tudi nekoliko prepletala. Oba sta nekaj let živela v
Škofji Loki. Šelhaus je nekaj let živel pri svoji mami Julijani Šelhaus, tudi
fotografinji, ki je v Škofji Loki imela svoj fotografski atelje (s presledki
med leti 1931 in 1943 in med leti 1955 in 1962), Jesenovec pa je v Škofji Loki
živel od svojega rojstva do sredine leta 1943.
Aleksander Jesenovec (bolj poznan kot Sandi) se je rodil 1.
januarja 1926 v Puštalu št. 34 v Škofji Loki. Imel je še pet bratov in dve
sestri. Njegov oče je bil železniški uradnik, mati pa šivilja. V Škofji Loki je
dokončal pet razredov osnovne in tri razrede meščanske šole. Potem se je začela
druga svetovna vojna in njegovo šolanje se je takrat prekinilo. Želel je namreč
nadaljevati šolanje in postati radiotehnik, a vojna je pokopala njegove sanje.
Prav takrat pa se je Jesenovčeva mama šla fotografirat k fotografinji Julijani
Šelhaus v Škofjo Loko in od nje izvedela, da iščejo fotografskega vajenca.
Sandijeva mama je v tem videla priložnost, da njen sin morda kljub vojni pride
do poklica, posebej še, ker se je Sandi malo že sam ukvarjal s fotoamaterstvom.
Julijana Šelhaus je Sandija vzela v uk in tako je 1. junija 1941 začel
vajeniško dobo.
Zaradi svojega predznanja o fotografiji se je Sandi v
fotoateljeju Šelhaus precej hitro uvedel v delo. Tu je spoznal tudi nekaj
drugih, pozneje uveljavljenih fotografov, fotoreporterjev in poznavalcev
fotografije, ki so bili zaposleni pri Julijani Šelhaus, med njimi Julijaninega
sina Edija Šelhausa, poznejšega znanega Delovega fotoreporterja, Rudija
Vavpotiča, pozneje znanega filmskega delavca, in Riharda Mlekuža[2]. Med drugim je Sandi hodil
na domove po Škofji Loki in njeni okolici fotografirat starejše ljudi za osebne
izkaznice. Kot je zapisal, so taki portreti najbolje uspeli ob zidu na senčni
strani hiše.[3]Pri odlični učiteljici Julijani se je dobro naučil tudi retuširanja portretov.
V fotoateljeju so med vojno razvijali tudi filme nemških vojakov, policistov –
Luksemburžanov v nemški službi, pa tudi filme gestapovcev. V Škofji Loki je
bila tudi vojašnica z nemškimi rekruti in ker je bil Šelhausov atelje v
bližini, so ti prinašali filme razvijat k njim. Kot je zapisal Edi Šelhaus[4], so bili luksemburški
policisti vsi brez izjeme proti Hitlerju in so to kazali na vsakem koraku. Tako
so npr. izkazovali veliko veselje, ko so komentirali posnetke, ki so jih
naredili v Rovtu v Selški dolini, kjer so partizani postrelili več deset
nemških vojakov. Naročili so veliko kopij teh fotografij in jih pošiljali
domov. K Šelhausovim je nosil filme v razvijanje tudi zloglasni gestapovec v
Škofji Loki Pfeifer. Ves čas razvijanja in kopiranja pa je bil prisoten in se
je s tem hotel prepričati, da so izdelali točno toliko fotografij, kot jih je
naročil, saj so fotografije prikazovale grozodejstva gestapovcev. Tudi Sandi
Jesenovec je zapisal v svojem tipkopisu: »Ko
so partizani razrušili in požgali most v Selški dolini, so policisti požganine
temeljito prefotografirali. Ob izdelavi teh slik so se mi zdele strašansko
zanimive in naredil sem jih nekaj na skrivaj tudi za sebe. Čemu, tedaj nisem
razmišljal. Sem jih pa doma za vsak slučaj skrbno shranil, da jih ne bi kdo
našel. Tako sem napravil tudi serijo fotografij padlih nemških policistov v
Rovtu pod Blegošem, ki jih je, mrtve in zložene po cesti in na saneh fotografiral
policist škofjeloške policijske enote. ….. V povojnih letih sem kopije izročil
v muzej NOB.«[5]
Jesenovec je 3. avgusta 1943 odšel v partizane, v 1. četo
Gorenjskega odreda, ki je bila tedaj v bližini Škofje Loke. Fotografiranje je
bilo takrat prepovedano zaradi stroge konspirativnosti na Gorenjskem. V fondu
imamo prve Jesenovčeve posnetke, ki so nastali konec marca 1944 na Osolniku nad
Medvodami[6]. Sprva je bil borec, nato
kurir in potem spremljevalec komisarja Prvega bataljona Gorenjskega odreda, 9.
junija 1944 pa je bil poklican na štab IX. Korpusa na Lokve sredi Trnovskega
gozda. Dodelili so ga Geodetski sekciji in takrat se je spet začel aktivno
ukvarjati s fotografijo. Ustanovil je fotografski laboratorij in izdeloval
tehnično fotografijo za sekcijo, obenem pa tudi razvijal filme za razne štabne
oficirje. Filme je razvil tudi znanemu slikarju, vojnemu fotoreporterju in
filmskemu snemalcu Čoru Škodlarju. Pomagal mu je tudi pri filmanju in te
izkušnje so mu po vojni zelo prav prišle, ko se je sam začel ukvarjati s
kinofilmanjem na ozki filmski trak. Tja je s filmi prihajal tudi Marjan Masterl
iz Škofje Loke, ki je pred tem filme nosil v razvijanje tudi v atelje Šelhaus v
Škofji Loki. V Jesenovčem muzejskem fondu, kjer je iz vojnega časa okrog 300
njegovih posnetkov, so poleg omenjenih fotografij nemških vojakov tudi
posamezni posnetki Marjana Masterla, Danila Dougana in Čora Škodlarja, ter 65
posnetkov neznanih avtorjev, ki so ostali pri Jesenovcu, med njimi je večina
posnetkov mrtvih partizanov in gestapovcev, poškodovanega gradu Turjak leta
1943 in nekaj posnetkov iz Škofje Loke, Dražgoš in Rašice. Med Jesenovčevimi fotografijami pa prevladujejo posnetki partizanov, ki so se
želeli fotografirati in so pozirali – od komandantov do kurirjev in kuharjev,
pripadnikov IX. Korpusa in posameznih članov Geodetske sekcije, precej je
skupinskih posnetkov, pa tudi nekaj krajinskih motivov, panoram krajev in
motivov iz vasi. Med drugim je Jesenovec septembra 1944 v Lokvah
fotografiral tudi Edija Šelhausa z obvezano glavo[7], ko je bil peš na poti iz
Bohinja, kjer je okreval po hudi poškodbi glave, v Belo krajino. V fondu imamo tako črno-bele negative na filmu in steklu
kot tudi fotografije na papirju, vse različnih formatov.
Pri Geodetski sekciji je Jesenovec med drugim risal in
razmnoževal operativne karte za sklepne operacije ob bližnjem osvobajanju
Trsta, Gorice in drugih delov Primorske, izdeloval pa je tudi portretne
fotografije, ki so jih razni oficirji potrebovali za ponarejene osebne
dokumente za pot v Trst. Konec aprila 1945 se je Jesenovec s člani Geodetske
sekcije preko Trnovskega gozda, Štanjela in Koprive odpravil v Trst, kjer je
med 3. in 6. majem 1945 naredil serijo 13 posnetkov ob osvoboditvi Trsta , nato
so šli v Gorico in zatem v Vipavo, kjer je sekcija postopoma prenehala z delom.
Zato je Jesenovec ta čas izkoristil, da je v Gorici razvil tri filme, ki jih je
posnel še med vojno, in sicer so to zanimive fotografije Jesenovčevega fonda o
spuščanju zavezniške pomoči s padali na Vojskem, o pohodu partizanov med zadnjo
sovražno ofenzivo proti Trstu ter o dogajanju v Trstu in Gorici ob osvoboditvi
obeh mest.
Geodetsko sekcijo so priključili Gradbenemu odseku
poverjeništva pokrajinskega NOO (narodnoosvobodilnega odbora) za Slovensko
Primorje, Jesenovca pa imenovali za referenta fotosekcije, kjer je skrbel za
fotodokumentacijo. Kmalu po prihodu v Vipavo pa ga je v drugi polovici maja
1945 poklical partizanski zdravnik Aleksander Gala – Peter, da je odšel z njim
in z ekipo do partizanskih bolnic Franje in Pavle ter do ostankov pred tem
požgane neke druge sanitetne postojanke v Trnovskem gozdu in s fotografiranjem
teh bolnic dokumentiral njihovo stanje takoj po končani drugi svetovni vojni,
kar je bilo zelo pomembno, saj so bolniico Pavlo kmalu zatem porušili[8], obenem pa so fotografije
bolnice Franje iz maja 1945 prav tako pomembno služile ugotavljanju nekdanjega
stanja po hudem neurju in precejšnjem uničenju bolnice leta 2007. Vse negative
in serijo fotografij je Jesenovec takoj po opravljenem delu predal zdravniku
Aleksandru Gali, k sreči pa je precej fotografij izdelal tudi zase, saj so se
negativi pozneje izgubili in so kot originali ostale le fotografije na papirju.
Te poleg Muzeja v Cerknem hrani tudi Muzej novejše zgodovine Slovenije[9], a avtorja do leta 2006
nismo imeli zabeleženega, ugotovili smo ga iz natančnega popisa fotografiranja
bolnic Franje in Pavle po Jesenovčevi predaji fotografij z dokumentacijo muzeju
kot tudi iz njegovega pripovedovanja o tem[10].
Jesenovec se je konec leta 1945 še vrnil v Gorico in
fotografiral demonstracije proti angloameriški vojaški zasedbi dela Slovenskega
Primorja v Gorici novembra 1945 in povorke, organizirane ob zahtevah po
priključitvi Trsta, Gorice in celotne Primorske k matični domovini, podobne
motive pa je posnel leta 1946 tudi v Trstu: »Podobno
manifestacijo sem fotografiral tudi 1946 v Trstu, ko so udeleženci prvomajske
proslave v dolgi povorki organizirano korakali skozi Trst proti športnemu
igrišču, kjer se je slavje zaključilo s telovadnimi nastopi.«[11] V Trstu se je 1. maja
1946 spet srečal s Šelhausom, ki je s kamero snemal veliko prvomajsko proslavo
na Piazza Unità, Jesenovec pa je dogajanje fotografiral s Šelhausovim
fotoaparatom[12].
Jesenovec je po koncu vojne, leta 1945 in 1946, fotografiral po Notranjskem in
Primorskem, kjer se je še vedno moral zadrževati kot referent fotosekcije.
Omenimo naj med drugim otvoritev Postojnske jame avgusta 1945, akcije, ki so
spremljale aktivnosti za priključitev Slovenskega Primorja k matični domovini
ob prihodu članov mednarodne razmejitvene komisije, ruševine med vojno požganih
in poškodovanih hiš in drugih objektov na Primorskem, proces obnove teh
porušenih vasi, mostov in cest – udarniško delo, tudi pogozdovanje na Nanosu,
pa tudi proslave in festival dela v Ajdovščini.
Jesenovec je bil konec leta 1946 formalno demobiliziran in
zaposlil se je v Ljubljani na Ministrstvu za notranje zadeve. V obdobju ob
koncu štiridesetih in iz petdesetih let 20. stoletja je v muzejskem
Jesenovčevem fondu še precej zanimivih fotografij – črno-belih negativov v formatu
leica, med njimi so iz Ljubljane omembe vredni posnetki prve Balkanijade leta
1947, posnetki rekordnih snežnih zametov leta 1952, podiranja tramvajskih
tračnic na Celovški cesti leta 1960 in zanimivi posnetki iz leta 1951 z območja
od Tacna do Vižmarij: gasilskega društva, vaje civilne zaščite in proslave ob
še stari Celovški cesti. Precej zanimivih posnetkov iz časa med 1948 in 1954 je
tudi iz Jesenovčeve rodne Škofje Loke. Tako je posnel nogometno tekmo med loško
in neznano ekipo, ročno izdelavo opeke – zidakov »Pod Ceglarjem« v Puštalu in
enajst otrok iz ene družine, ter razne druge motive iz Škofje Loke in okolice,
med njimi polaganje vodovodnih cevi iz Škofje Loke v Puštal, redke posnetke iz
leta 1954, na katerih podirajo Balantove hleve na kraju, kjer danes stoji
škofjeloška avtobusna postaja, kopalce na kopališču ob Sori v Puštalu,
udarniško delo ob graditvi smučarskih domov na Starem vrhu in na Lubniku ter
odkritja spominskih plošč in razne proslave in razstave. Iz Ljubljane, predvsem
pa iz Vižmarij, Tacna in Broda, kjer je bil doma s svojo družino, je iz obdobja
med 1958 in 1995 prav tako ohranjenih precej zanimivih motivov iz vsakdanjega
in družbenega življenja. Fotografije, ki so večinoma črno-beli, a deloma tudi barvni
negativi v formatu leica, prikazujejo gradnje cest, mostov in podvozov, gradnje
in razne dogodke iz vrtcev in šol, razne proslave in komemoracije in prizore iz
življenja upokojencev: njihova druženja in rekreativne dejavnosti, npr. na
baliniščih, na kolesih, na raznih zborih ali izletih.
Jesenovec se je v obdobju zaposlitve na Ministrstvu za
notranje zadeve v Ljubljani posvetil kriminalistični fotografiji. Vpeljal je
več do tedaj neznanih fotografskih postopkov, predaval je fototehniko na
srednji šoli za notranje zadeve in napisal skripto o kriminalistični
fotografiji, ki jo gojenci do tedaj še niso imeli. Pred tem je opravil
pomočniški in mojstrski izpit iz poklicne fotografije ter dokončal nižjo in
višjo gimnazijo. V letih med 1979 in 2005 je bil urednik revije Fotoantika, v
kateri je objavil več kot 20 prispevkov. Ves čas je sodeloval na fotografskih
razstavah, sprva v znanem Fotoklubu Ljubljana, pozneje pa v Društvu poklicnih
fotografov Slovenije in je za uspešne fotografije prejel več nagrad. Kdor je
hodil na tradicionalne vsakoletne sejme Fotoantika v Križanke v Ljubljani v
mesecu juniju, je lahko videl Sandija Jesenovca v fraku, s cilindrom na glavi,
ki je vse udeležence sejma kot skupino redno fotografiral na star način – s
staro leseno potovalno kamero 13 x 18 cm na plošče.[13]Aleksander Jesenovec je
bil gotovo mojster svojega poklica, cenjen med svojimi poklicnimi kolegi in
eden najbolj aktivnih in zaslužnih članov v Društvu poklicnih fotografov
Slovenije. Bil je pošten, skromen, vesten in natančen pri vsem, česar se je
lotil, kar sem lahko ugotovila tudi sama, saj sem ga imela čast spoznati in
obdelovati njegov fond. Poskrbel je tudi za natančno dokumentacijo svojih,
predvsem medvojnih posnetkov in je tako nam muzejskim kustosom v veliki meri
olajšal postopek dokumentiranja in inventariziranja njegovih posnetkov.
[1] Razstava Foto humor Edija Šelhausa, Muzej novejše zgodovine
Slovenije, 2006
[2] Šparovec, Jožica: Edi
Šelhaus. Retrospektiva, MNZS, Ljubljana 2019, str. 15
[3] Aleksander Jesenovec, »Tehnična fotografija v službi NOB«, v: Fotoantika, št. 6, 10. 6. 1984, str. 2–3
[4] Edi Šelhaus, Fotoreporter,
Borec, 1982, str. 21
[5] Aleksander Jesenovec, »Moja partizanska fotografija« (tipkopis),
str. 1-2
[6] Aleksander Jesenovec, »Le hokus pokus je manjkal«, v: Fotoantika, št. 7, 1995, str. 4–5, in Uvodno pojasnilo (spremna dokumentacija
k fotografijam – tipkopis), 2006
[7] Šelhaus se je spomladi 1944 na Gorenjskem hudo ranil v glavo med
begom pred Nemci, se nato dalj časa zdravil v Bohinju, nato pa se peš odpravil
v Belo krajino in pri tem šel tudi skozi Lokve. Glej tudi: Jožica Šparovec,: Edi Šelhaus. Retrospektiva, MNZS,
Ljubljana 2019, str. 14, 17.
[8] Aleksander Jesenovec, »Fotografiranje partizanskih bolnic Franja
in Pavla« (tipkopis), str. 16–19 in: »Prvo legalno fotografiranje partizanskih
bolnic na Primorskem«, v: Fotoantika,
št. 22, 2005, str. 16–18.
[9] Originalne fotografije na papirju hrani tudi Cerkljanski muzej, saj jim je eno serijo fotografij predal
sin dr. Aleksandra Galeta
[10] Aleksander Jesenovec, Audio pričevanje, 21. 11. 2011
[11] Aleksander Jesenovec, »Moja partizanska fotografija« (tipkopis),
str. 6
[12] Aleksander Jesenovec, Audio pričevanje, 21. 11. 2011
[13] Aleksander Jesenovec, »To je dan fotografov – na Fotoantiki se
dobimo«, v: Fotoantika, št. 9–10, 21.
junij 1987, str. 9.