Fotograf Aleksander Jesenovec
Jožica Šparovec
16.5.2022
Jožica Šparovec
16.5.2022

Fotograf Aleksander Jesenovec in njegov muzejski fotografski fond

Aleksander JESENOVEC, Vojko Fajt iz Geodetske sekcije, ki je, potem ko je orožje za krajši čas umolknilo, zaradi skrajnih naporov malo zadremal. Na položaju nad Otlico, 24. marec 1945. Fond Aleksander Jesenovec, črno-beli negativ, leica, inv. št.: SJ 8/7. 



Aleksander JESENOVEC, Veličastno prvomajsko praznovanje, Piazza Unità v Trstu, Italija, 1. maj 1946. Fond Aleksander Jesenovec, črno-beli negativ, leica, inv. št.: SJ 33/9. 


Aleksander JESENOVEC, Primorska v borbi za priključitev k Jugoslaviji – z napisom na slavoloku so članom razmejitvene komisije sporočili svojo voljo, da ne pristajajo na življenje zunaj Federativne ljudske republike Jugoslavije. Vipava, 1946. Fond Aleksander Jesenovec, črno-beli negativ, leica, inv. št.: 32/22. 


Aleksander JESENOVEC, Priprava slame za pokritje strehe na obnovljeni hiši na Otlici nad Ajdovščino, 1946. Fond Aleksander Jesenovec, črno-beli negativ, leica, inv. št.: SJ 40/32. 


Aleksander JESENOVEC, V Sloveniji je februarja 1952 zapadlo največ snega (okrog 1,5 m), odkar obstajajo meritve. Ljubljana, februar 1952. Fond Aleksander Jesenovec, črno-beli negativ, leica, inv. št.: SJ 48/8.
Aleksander JESENOVEC, Ročna izdelava zidakov »Pod Ceglarjem« v Puštalu pri Škofji Loki, 1949. Fond Aleksander Jesenovec, črno-beli negativ, leica, inv. št.: SJ 41/27.

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije hranimo že več kot tri milijone enot originalnega fotografskega gradiva. Največji prirast tega gradiva se je zgodil po letu 2000. Začelo se je z darilom znanega fotoreporterja Edija Šelhausa, ki je tega leta muzeju podaril svoj obsežen povojni fotografski fond. Prav njegovo darilo je spodbudilo še nekatere fotoreporterje ali fotografe, da so začeli razmišljati, da bi tudi oni v trajno hrambo svoje delo predali v muzej, ki mu je zaupal legendarni Šelhaus, njihov stanovski kolega. Prav zaradi Šelhausa se je za darilo svojega fonda muzeju odločil tudi Dnevnikov fotoreporter Nace Bizilj, enako pa tudi družina fotografa Egona Piščanca, Šelhausovega dobrega prijatelja in nekdanjega poslovnega partnerja iz Trsta. Tudi fotograf Aleksander Jesenovec je svojo namero o predaji dela svojih fotografij muzeju izrazil na odprtju Šelhausove razstave[1] v muzeju, leta 2006 pa muzeju prodal 2.605 svojih fotografij iz obdobja med leti 1944 in 1995.

Fotograf Aleksander Jesenovec je širši slovenski javnosti morda malo manj znan kot Edi Šelhaus, oba pa sta se dobro poznala, saj se je njuna življenjska pot tudi nekoliko prepletala. Oba sta nekaj let živela v Škofji Loki. Šelhaus je nekaj let živel pri svoji mami Julijani Šelhaus, tudi fotografinji, ki je v Škofji Loki imela svoj fotografski atelje (s presledki med leti 1931 in 1943 in med leti 1955 in 1962), Jesenovec pa je v Škofji Loki živel od svojega rojstva do sredine leta 1943.

Aleksander Jesenovec (bolj poznan kot Sandi) se je rodil 1. januarja 1926 v Puštalu št. 34 v Škofji Loki. Imel je še pet bratov in dve sestri. Njegov oče je bil železniški uradnik, mati pa šivilja. V Škofji Loki je dokončal pet razredov osnovne in tri razrede meščanske šole. Potem se je začela druga svetovna vojna in njegovo šolanje se je takrat prekinilo. Želel je namreč nadaljevati šolanje in postati radiotehnik, a vojna je pokopala njegove sanje. Prav takrat pa se je Jesenovčeva mama šla fotografirat k fotografinji Julijani Šelhaus v Škofjo Loko in od nje izvedela, da iščejo fotografskega vajenca. Sandijeva mama je v tem videla priložnost, da njen sin morda kljub vojni pride do poklica, posebej še, ker se je Sandi malo že sam ukvarjal s fotoamaterstvom. Julijana Šelhaus je Sandija vzela v uk in tako je 1. junija 1941 začel vajeniško dobo.

Zaradi svojega predznanja o fotografiji se je Sandi v fotoateljeju Šelhaus precej hitro uvedel v delo. Tu je spoznal tudi nekaj drugih, pozneje uveljavljenih fotografov, fotoreporterjev in poznavalcev fotografije, ki so bili zaposleni pri Julijani Šelhaus, med njimi Julijaninega sina Edija Šelhausa, poznejšega znanega Delovega fotoreporterja, Rudija Vavpotiča, pozneje znanega filmskega delavca, in Riharda Mlekuža[2]. Med drugim je Sandi hodil na domove po Škofji Loki in njeni okolici fotografirat starejše ljudi za osebne izkaznice. Kot je zapisal, so taki portreti najbolje uspeli ob zidu na senčni strani hiše.[3]Pri odlični učiteljici Julijani se je dobro naučil tudi retuširanja portretov. V fotoateljeju so med vojno razvijali tudi filme nemških vojakov, policistov – Luksemburžanov v nemški službi, pa tudi filme gestapovcev. V Škofji Loki je bila tudi vojašnica z nemškimi rekruti in ker je bil Šelhausov atelje v bližini, so ti prinašali filme razvijat k njim. Kot je zapisal Edi Šelhaus[4], so bili luksemburški policisti vsi brez izjeme proti Hitlerju in so to kazali na vsakem koraku. Tako so npr. izkazovali veliko veselje, ko so komentirali posnetke, ki so jih naredili v Rovtu v Selški dolini, kjer so partizani postrelili več deset nemških vojakov. Naročili so veliko kopij teh fotografij in jih pošiljali domov. K Šelhausovim je nosil filme v razvijanje tudi zloglasni gestapovec v Škofji Loki Pfeifer. Ves čas razvijanja in kopiranja pa je bil prisoten in se je s tem hotel prepričati, da so izdelali točno toliko fotografij, kot jih je naročil, saj so fotografije prikazovale grozodejstva gestapovcev. Tudi Sandi Jesenovec je zapisal v svojem tipkopisu: »Ko so partizani razrušili in požgali most v Selški dolini, so policisti požganine temeljito prefotografirali. Ob izdelavi teh slik so se mi zdele strašansko zanimive in naredil sem jih nekaj na skrivaj tudi za sebe. Čemu, tedaj nisem razmišljal. Sem jih pa doma za vsak slučaj skrbno shranil, da jih ne bi kdo našel. Tako sem napravil tudi serijo fotografij padlih nemških policistov v Rovtu pod Blegošem, ki jih je, mrtve in zložene po cesti in na saneh fotografiral policist škofjeloške policijske enote. ….. V povojnih letih sem kopije izročil v muzej NOB.«[5]

Jesenovec je 3. avgusta 1943 odšel v partizane, v 1. četo Gorenjskega odreda, ki je bila tedaj v bližini Škofje Loke. Fotografiranje je bilo takrat prepovedano zaradi stroge konspirativnosti na Gorenjskem. V fondu imamo prve Jesenovčeve posnetke, ki so nastali konec marca 1944 na Osolniku nad Medvodami[6]. Sprva je bil borec, nato kurir in potem spremljevalec komisarja Prvega bataljona Gorenjskega odreda, 9. junija 1944 pa je bil poklican na štab IX. Korpusa na Lokve sredi Trnovskega gozda. Dodelili so ga Geodetski sekciji in takrat se je spet začel aktivno ukvarjati s fotografijo. Ustanovil je fotografski laboratorij in izdeloval tehnično fotografijo za sekcijo, obenem pa tudi razvijal filme za razne štabne oficirje. Filme je razvil tudi znanemu slikarju, vojnemu fotoreporterju in filmskemu snemalcu Čoru Škodlarju. Pomagal mu je tudi pri filmanju in te izkušnje so mu po vojni zelo prav prišle, ko se je sam začel ukvarjati s kinofilmanjem na ozki filmski trak. Tja je s filmi prihajal tudi Marjan Masterl iz Škofje Loke, ki je pred tem filme nosil v razvijanje tudi v atelje Šelhaus v Škofji Loki. V Jesenovčem muzejskem fondu, kjer je iz vojnega časa okrog 300 njegovih posnetkov, so poleg omenjenih fotografij nemških vojakov tudi posamezni posnetki Marjana Masterla, Danila Dougana in Čora Škodlarja, ter 65 posnetkov neznanih avtorjev, ki so ostali pri Jesenovcu, med njimi je večina posnetkov mrtvih partizanov in gestapovcev, poškodovanega gradu Turjak leta 1943 in nekaj posnetkov iz Škofje Loke, Dražgoš in Rašice. Med Jesenovčevimi fotografijami pa prevladujejo posnetki partizanov, ki so se želeli fotografirati in so pozirali – od komandantov do kurirjev in kuharjev, pripadnikov IX. Korpusa in posameznih članov Geodetske sekcije, precej je skupinskih posnetkov, pa tudi nekaj krajinskih motivov, panoram krajev in motivov iz vasi. Med drugim je Jesenovec septembra 1944 v Lokvah fotografiral tudi Edija Šelhausa z obvezano glavo[7], ko je bil peš na poti iz Bohinja, kjer je okreval po hudi poškodbi glave, v Belo krajino. V fondu imamo tako črno-bele negative na filmu in steklu kot tudi fotografije na papirju, vse različnih formatov.

Pri Geodetski sekciji je Jesenovec med drugim risal in razmnoževal operativne karte za sklepne operacije ob bližnjem osvobajanju Trsta, Gorice in drugih delov Primorske, izdeloval pa je tudi portretne fotografije, ki so jih razni oficirji potrebovali za ponarejene osebne dokumente za pot v Trst. Konec aprila 1945 se je Jesenovec s člani Geodetske sekcije preko Trnovskega gozda, Štanjela in Koprive odpravil v Trst, kjer je med 3. in 6. majem 1945 naredil serijo 13 posnetkov ob osvoboditvi Trsta , nato so šli v Gorico in zatem v Vipavo, kjer je sekcija postopoma prenehala z delom. Zato je Jesenovec ta čas izkoristil, da je v Gorici razvil tri filme, ki jih je posnel še med vojno, in sicer so to zanimive fotografije Jesenovčevega fonda o spuščanju zavezniške pomoči s padali na Vojskem, o pohodu partizanov med zadnjo sovražno ofenzivo proti Trstu ter o dogajanju v Trstu in Gorici ob osvoboditvi obeh mest.

Geodetsko sekcijo so priključili Gradbenemu odseku poverjeništva pokrajinskega NOO (narodnoosvobodilnega odbora) za Slovensko Primorje, Jesenovca pa imenovali za referenta fotosekcije, kjer je skrbel za fotodokumentacijo. Kmalu po prihodu v Vipavo pa ga je v drugi polovici maja 1945 poklical partizanski zdravnik Aleksander Gala – Peter, da je odšel z njim in z ekipo do partizanskih bolnic Franje in Pavle ter do ostankov pred tem požgane neke druge sanitetne postojanke v Trnovskem gozdu in s fotografiranjem teh bolnic dokumentiral njihovo stanje takoj po končani drugi svetovni vojni, kar je bilo zelo pomembno, saj so bolniico Pavlo kmalu zatem porušili[8], obenem pa so fotografije bolnice Franje iz maja 1945 prav tako pomembno služile ugotavljanju nekdanjega stanja po hudem neurju in precejšnjem uničenju bolnice leta 2007. Vse negative in serijo fotografij je Jesenovec takoj po opravljenem delu predal zdravniku Aleksandru Gali, k sreči pa je precej fotografij izdelal tudi zase, saj so se negativi pozneje izgubili in so kot originali ostale le fotografije na papirju. Te poleg Muzeja v Cerknem hrani tudi Muzej novejše zgodovine Slovenije[9], a avtorja do leta 2006 nismo imeli zabeleženega, ugotovili smo ga iz natančnega popisa fotografiranja bolnic Franje in Pavle po Jesenovčevi predaji fotografij z dokumentacijo muzeju kot tudi iz njegovega pripovedovanja o tem[10].

Jesenovec se je konec leta 1945 še vrnil v Gorico in fotografiral demonstracije proti angloameriški vojaški zasedbi dela Slovenskega Primorja v Gorici novembra 1945 in povorke, organizirane ob zahtevah po priključitvi Trsta, Gorice in celotne Primorske k matični domovini, podobne motive pa je posnel leta 1946 tudi v Trstu: »Podobno manifestacijo sem fotografiral tudi 1946 v Trstu, ko so udeleženci prvomajske proslave v dolgi povorki organizirano korakali skozi Trst proti športnemu igrišču, kjer se je slavje zaključilo s telovadnimi nastopi.«[11] V Trstu se je 1. maja 1946 spet srečal s Šelhausom, ki je s kamero snemal veliko prvomajsko proslavo na Piazza Unità, Jesenovec pa je dogajanje fotografiral s Šelhausovim fotoaparatom[12]. Jesenovec je po koncu vojne, leta 1945 in 1946, fotografiral po Notranjskem in Primorskem, kjer se je še vedno moral zadrževati kot referent fotosekcije. Omenimo naj med drugim otvoritev Postojnske jame avgusta 1945, akcije, ki so spremljale aktivnosti za priključitev Slovenskega Primorja k matični domovini ob prihodu članov mednarodne razmejitvene komisije, ruševine med vojno požganih in poškodovanih hiš in drugih objektov na Primorskem, proces obnove teh porušenih vasi, mostov in cest – udarniško delo, tudi pogozdovanje na Nanosu, pa tudi proslave in festival dela v Ajdovščini.

Jesenovec je bil konec leta 1946 formalno demobiliziran in zaposlil se je v Ljubljani na Ministrstvu za notranje zadeve. V obdobju ob koncu štiridesetih in iz petdesetih let 20. stoletja je v muzejskem Jesenovčevem fondu še precej zanimivih fotografij – črno-belih negativov v formatu leica, med njimi so iz Ljubljane omembe vredni posnetki prve Balkanijade leta 1947, posnetki rekordnih snežnih zametov leta 1952, podiranja tramvajskih tračnic na Celovški cesti leta 1960 in zanimivi posnetki iz leta 1951 z območja od Tacna do Vižmarij: gasilskega društva, vaje civilne zaščite in proslave ob še stari Celovški cesti. Precej zanimivih posnetkov iz časa med 1948 in 1954 je tudi iz Jesenovčeve rodne Škofje Loke. Tako je posnel nogometno tekmo med loško in neznano ekipo, ročno izdelavo opeke – zidakov »Pod Ceglarjem« v Puštalu in enajst otrok iz ene družine, ter razne druge motive iz Škofje Loke in okolice, med njimi polaganje vodovodnih cevi iz Škofje Loke v Puštal, redke posnetke iz leta 1954, na katerih podirajo Balantove hleve na kraju, kjer danes stoji škofjeloška avtobusna postaja, kopalce na kopališču ob Sori v Puštalu, udarniško delo ob graditvi smučarskih domov na Starem vrhu in na Lubniku ter odkritja spominskih plošč in razne proslave in razstave. Iz Ljubljane, predvsem pa iz Vižmarij, Tacna in Broda, kjer je bil doma s svojo družino, je iz obdobja med 1958 in 1995 prav tako ohranjenih precej zanimivih motivov iz vsakdanjega in družbenega življenja. Fotografije, ki so večinoma črno-beli, a deloma tudi barvni negativi v formatu leica, prikazujejo gradnje cest, mostov in podvozov, gradnje in razne dogodke iz vrtcev in šol, razne proslave in komemoracije in prizore iz življenja upokojencev: njihova druženja in rekreativne dejavnosti, npr. na baliniščih, na kolesih, na raznih zborih ali izletih.

Jesenovec se je v obdobju zaposlitve na Ministrstvu za notranje zadeve v Ljubljani posvetil kriminalistični fotografiji. Vpeljal je več do tedaj neznanih fotografskih postopkov, predaval je fototehniko na srednji šoli za notranje zadeve in napisal skripto o kriminalistični fotografiji, ki jo gojenci do tedaj še niso imeli. Pred tem je opravil pomočniški in mojstrski izpit iz poklicne fotografije ter dokončal nižjo in višjo gimnazijo. V letih med 1979 in 2005 je bil urednik revije Fotoantika, v kateri je objavil več kot 20 prispevkov. Ves čas je sodeloval na fotografskih razstavah, sprva v znanem Fotoklubu Ljubljana, pozneje pa v Društvu poklicnih fotografov Slovenije in je za uspešne fotografije prejel več nagrad. Kdor je hodil na tradicionalne vsakoletne sejme Fotoantika v Križanke v Ljubljani v mesecu juniju, je lahko videl Sandija Jesenovca v fraku, s cilindrom na glavi, ki je vse udeležence sejma kot skupino redno fotografiral na star način – s staro leseno potovalno kamero 13 x 18 cm na plošče.[13]Aleksander Jesenovec je bil gotovo mojster svojega poklica, cenjen med svojimi poklicnimi kolegi in eden najbolj aktivnih in zaslužnih članov v Društvu poklicnih fotografov Slovenije. Bil je pošten, skromen, vesten in natančen pri vsem, česar se je lotil, kar sem lahko ugotovila tudi sama, saj sem ga imela čast spoznati in obdelovati njegov fond. Poskrbel je tudi za natančno dokumentacijo svojih, predvsem medvojnih posnetkov in je tako nam muzejskim kustosom v veliki meri olajšal postopek dokumentiranja in inventariziranja njegovih posnetkov.


[1] Razstava Foto humor Edija Šelhausa, Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2006
[2] Šparovec, Jožica: Edi Šelhaus. Retrospektiva, MNZS, Ljubljana 2019, str. 15
[3] Aleksander Jesenovec, »Tehnična fotografija v službi NOB«, v: Fotoantika, št. 6, 10. 6. 1984, str. 2–3
[4] Edi Šelhaus, Fotoreporter, Borec, 1982, str. 21
[5] Aleksander Jesenovec, »Moja partizanska fotografija« (tipkopis), str. 1-2
[6] Aleksander Jesenovec, »Le hokus pokus je manjkal«, v: Fotoantika, št. 7, 1995, str. 4–5, in Uvodno pojasnilo (spremna dokumentacija k fotografijam – tipkopis), 2006
[7] Šelhaus se je spomladi 1944 na Gorenjskem hudo ranil v glavo med begom pred Nemci, se nato dalj časa zdravil v Bohinju, nato pa se peš odpravil v Belo krajino in pri tem šel tudi skozi Lokve. Glej tudi: Jožica Šparovec,: Edi Šelhaus. Retrospektiva, MNZS, Ljubljana 2019, str. 14, 17.
[8] Aleksander Jesenovec, »Fotografiranje partizanskih bolnic Franja in Pavla« (tipkopis), str. 16–19 in: »Prvo legalno fotografiranje partizanskih bolnic na Primorskem«, v: Fotoantika, št. 22, 2005, str. 16–18.
[9] Originalne fotografije na papirju hrani tudi Cerkljanski muzej, saj jim je eno serijo fotografij predal sin dr. Aleksandra Galeta
[10] Aleksander Jesenovec, Audio pričevanje, 21. 11. 2011
[11] Aleksander Jesenovec, »Moja partizanska fotografija« (tipkopis), str. 6
[12] Aleksander Jesenovec, Audio pričevanje, 21. 11. 2011
[13] Aleksander Jesenovec, »To je dan fotografov – na Fotoantiki se dobimo«, v: Fotoantika, št. 9–10, 21. junij 1987, str. 9.

Prijava na e-novice

Brezplačne novice o dogodkih in projektih Muzeja novejše zgodovine Slovenije.