V Sežani prebiva Virgilij Tavčar, mož pri častitljivih 102. letih starosti, ki je nemara zadnji še živeči slovenski mobiliziranec v italijanskih oboroženih silah z vojaško izkušnjo z vzhodne fronte med drugo svetovno vojno. Rodil se je 21. decembra 1919 v Trstu, odraščal pa v Vogljah in Poklonu pri Repentabru in v Povirju na Krasu, ko je bila Primorska del fašistične Italije. Leta 1937 se je vpisal v italijansko vojaško šolo alpinizma Duca degli Abruzzi v Aosti in jo uspešno zaključil. Med Italijani je bil edini slovenski inštruktor rekrutov, pa je prav njega doletela čast, da je učil plezati princeso Mario di Piemonte. Ko je njegova slovenska narodnost postala moteča, je bil razrešen čina podčastnika. Vključili so ga v smučarski bataljon Monte Cervino in ga januarja 1942 odpeljali v Ukrajinsko sovjetsko socialistično republiko na pomoč enotam 8. italijanske armade. Smučarski bataljon s 600 vojaki je bil na vzhodno fronto poslan kot posebna enota za hitre intervencije.

Že potovanje z vlakom v zaledje vzhodne frotne je bilo preizkus vzdržljivosti, saj so že drugi dan vožnje razpokale ogrevalne cevi, notranja temperatura se je spustila na devet stopinj pod ničlo in kupeje je obložila plast ledu. Zaledenelo lokomotivo so še pred Dunajem za silo popravili ter jo v Dresdnu preklopili na tovorni vlak z nemškimi tanki. Dne, 18. februarja 1942 so se ustavili na največji železniški postaji, kar jih je dotlej videl Virgilij, že globoko na ukrajinskem ozemlju, v industrijskem mestu Dnepropetrovsk. Dva dni pozneje, po osemintridesetih dneh vožnje, so dosegli cilj in izstopili v mestu Yasinovataya v regiji Donetsk. Njihov vlak je že prvo noč uničilo bombardiranje ruskih bombnikov. V mrazu in snegu se je izjalovila že prva vojaška akcija, napad na utrdbo v Ol‘khovatki, saj ruski vojski in mrazu nista bila kos ne orožje ne italijanska vojska: 

»Postavili smo se okrog ruske postojanke in čakali na ukaz. Ko je ob dveh ponoči prišel ukaz za napad, nobeden ni mogel vstati pokonci. Vse je bilo paralizirano, vsi pomrznjeni. In Rusi, ko so to videli, so začeli metat minobacače po nas.«[1] 

Smučarski bataljon Monte Cervino je po Virgilijevih zapisih tedaj utrpel 12 mrtvih, 18 ranjenih, 60 ozeblih, od teh 43 s hujšimi ozeblinami. Virgilij jo je odnesel z omrzlinami prstov na nogah, zaradi česar so mu izpulili nohte. Usmiljenja vredni so bili lačni otroci, ki so prosjačili za vojaki in ob katerih se je Virgilij čutil moralno dolžnega, da jim pomaga s koščki kruha in kanglicami tople hrane. Pomoč otrokom v rudarskem mestu Yenakijeve (tedaj Rikove), zasedenem z nemškimi okupacijskimi silami, je podprl celo kapetan Lamberti, ki je zahteval dodatno pripravo hrane posebej za otroke. 

»V kratkem času se je tudi zemlja pod snegom začela odtajati, in kar naenkrat so se obširne snežne in bele planjave, spremenile v črno blatno morje,« je v spominih z naslovom Na treh frontah zapisal Virgilij. 

Spomladi 1942 se je bataljon pomikal proti Lugansku (tedanjem Vorošilovgradu). Pri zavzemanju položajev v pokrajini Donbas so imeli dokajšnje izgube proti Rusom. Poleti so se premaknili v smeri proti reki Don in bili v predmestju Millerova že onkraj današnjih ukrajinskih meja, na ruskem ozemlju, v pripravljenosti za morebitni napad v času, ko je potekala nemška ofenziva in je bila nemška armada že pred Stalingradom. V jeseni so se vkopali na desnem bregu reke Don na območju mesta Yagodnyi. Življenje je preživljal v strelskih jarkih, izčrpan zaradi pogostih ruskih napadov. Med vojaškimi intervencijami je pomagal pri prevozih ranjencev, pokopih padlih in prevajal. Med kratkim premirjem med italijansko in rusko stranjo je prevajal prošnjo poročnika Castellanija: 

»Dovolite nam, da Vam na osnovi humanitarnih in zdravstvenih razlogov ter v izogib širitvi morebitne epidemije, ponudimo predlog 48-urnega premirja, ko naj bi Vam brez nikakršnih ovir omogočili izvesti dostojen pogreb Vaših padlih hrabrih vojakov, ki še vedno ležijo na mestih, kjer so  padli. Prepričani   smo,  da si tudi Vi  želite, da bodo Vaši hrabri vojaki pokopani dostojno in na human način«.[2]

Ruska stran je prošnjo sprejela, a z opazko, naj ne vztrajajo na položajih med razpadajočimi trupli in da bodo za gorje, ki ga povzročajo ruskemu narodu, drago plačali. Po umiku v Rossoš se je smučarski bataljon utrdil v zakloniščih na območju Golubaya Krinitsa ob Donu. Dne, 14. decembra 1942 se je za bataljon, kot se spominja Virgilij, začelo najbolj katastrofalno obdobje od prihoda na ruska tla. Začela se je silovita ruska ofenziva s prečkanjem reke Don, ki je italijansko vojsko spravljala v najhujši položaj: 

»Bili smo ves čas v gibanju, ves čas v teku. Tudi spali smo s smučkami. Nam sploh niso dovolili, da bi si sneli smučke, ne ponoči ne podnevi.«[3] 

Bataljon Monte Cervino je močno zaznamovalo bojišče okrog Ivanovke, kjer so obkoljevali položaje z bliskovitimi naskoki na smučeh in skrbeli za veze med enotami, toda izgube, tudi med častniškim kadrom, so bile prehude in umik v Rossoš je bil nujen. Tik pred odhodom na območje Mitrofanovke jih je sredi januarja 1943 v Rossošu presenetil prodor kolone ruskih tankov T-34, ki je povzročila razdejanje in preplah po mestu. Smučarski bataljon je imel nalogo braniti mesto z zavzetjem sektorja vzdolž reke Črne Kalitve. Toda spopadi so bili preveč surovi in ostala je le še šestina bataljona. Preostanku bataljona je bil 16. januarja 1943 pri enainštiridesetih stopinjah pod ničlo odrejen umik iz jeklenega ruskega obroča. Medtem ko so s smučmi prečkali zaledenelo reko Črno Kalitvo, jih je zadela tankovska granata:

»Eksplodirala je, led se je zrušil in mi med temi kosi ledu in pod vodo s smučkami na nogah. Veste, kaj to pomeni?«[4] se je spominjal Virgilij. 

K sreči se je vsem, okoli stotim, uspelo rešiti. To je bil čas, ko se je umikanje italijanske armade sprevrglo v pravo tragedijo. Virgilijev umik z nečloveškimi napori je trajal 23 dni, bil dolg 300 kilometrov in bil usmerjen proti Harkovu. Virgilij se je umikal večinoma popolnoma sam, ker se je tako čutil bolj varnega pred letalskimi napadi in ker je sam lažje dobil prenočišče, čeprav je bila samota psihično težka: 

»Po tisti neskončni stepi je obupno hoditi sam. Obupno, ker ji ni videti konca. Orientiral sem se samo po soncu, hodil sem v smeri, kjer je zahajalo sonce, ki sem ga videl samo v megli. Dneva s čistim soncem ni bilo nikoli. In ves čas sem se moral gibati. Med hojo sem tudi spal. Nisi se smel ustaviti. Opazil sem kakšnega vojaka, ki se je samo za trenutek usedel, da bi se spočil, pa ni več vstal. Ostal je tam. Trd. Ali pa se je samo za trenutek ustavil in se zvrnil kot steber. Tam so umirali pokonci. Zmrznjeni.«[5]

Ponovno rojstvo je Virgilij doživel 8. februarja 1943 s prihodom v Harkov, ki je bil zunaj obroča obkolitve. Tam je tudi žalostno spoznal, da njegovega bataljona ni več, ker je večina vojakov pomrla ali bila zajeta. Določili so ga za odhod v Kijev na srečanje s podpolkovnikom. Vlak, s katerim se je peljal, je povozil mino in se iztiril tako, da je bil Virgilij ukleščen v vagonu brez možnosti rešitve. Kmalu zatem je iz nasprotne smeri pripeljal vlak, ki je zadel njihovo lokomotivo, ležečo na sosednjih tirih. Virgilij se je nezavesten znašel v snegu: 

»Gledal sem, kje sem, pa nisem videl nič, ker mi je kri zalila oko. Ustrašil sem se, da sem oslepel. Nisem vedel, kaj se dogaja z mano.«[6] 

Ko si je opomogel, je iztisnil toliko moči, da je peš ob železnici prispel v Kijev, kjer so mu najprej oskrbeli oko. Marca 1943 je končno odšel proti domovini. Po kapitulaciji Italije se je vključil v partizansko gibanje in postal namestnik komandanta bataljona Vojske državne varnosti. Zaradi prihoda domov z vzhodne fronte je bil v času spora z informbirojem leta 1948 službeno premeščen.