79. obletnica zadnjega boja Pohorskega bataljona
Boris Hajdinjak
7.1.2022
Boris Hajdinjak
7.1.2022

79. obletnica zadnjega boja Pohorskega bataljona

Verman – pripadnik vermašafta – oborožen z brzostrelko MP 41 med obkoljevanjem tabora Pohorskega bataljona na Osankarici, 8. januar 1943 (fotografija: Emil Ordelt, Zbirka Dienstelle, MNZ Slovenije). V zadnjem boju Pohorskega bataljona je na nemški strani umrlo 16 orožnikov in policistov (ter en kasneje v bolnici), en vojak in dva vermana. Trije orožniki in oba vermana so bili Slovenci.

Le malo slovenskih partizanskih enot je danes znanih širši javnosti in ne samo zgodovinarjem ali celo samo strokovnjakom za zgodovino II. svetovno vojne. Med te enote zagotovo sodi na Štajerskem delujoči Pohorski bataljon. Vzrok za to gotovo ni dolgo delovanja, saj je obstajal samo štiri mesece med 11. septembrom 1942 in 8. januarjem 1943. Ključne za sloves do današnjega dne so okoliščine v katerih je deloval: gre namreč za leto 1942, ko je bilo nacistično nasilja na Štajerskem najhujše. V tem letu so ustrelili največ talcev: v mariborskih Sodnih zaporih in celjskem Starem piskru jih je bilo ubitih 866, 788 moških in 78 žensk, ali več kot polovica vseh štajerskih talcev. Sorodnike partizanov ali talcev so ne glede na starost aretirali. Aretacije so bile najbolj množične v začetku avgusta, ko so v prehodnem taborišču v Okoliški (danes I.) osnovni šoli Celje zbrali 1261 ljudi. Tiste, ki so bili stari nad 55 let, so poslali v delovna taborišča na Bavarskem. Mlajše od 18 let so odvzeli staršem in zato jih imenujemo ukradeni otroci. Večino so poslali v mladinska taborišča na Bavarskem, nekatere mlajše in rasno ustrezne pa predali organizaciji Lebensborn za posvojitev v nemških družinah. Preostale so poslali v koncentracijska taborišča, največ v Auschwitz. Ta strahovlada je povzročila, da se je ogromna večina v nemško vojsko vpoklicanih štajerskih Slovencev vključila v vojskovanje na frontah od Laponske do Sahare, mnogi pa tudi v vermanšaft, vojaški del osrednje raznarodovalne organizacije Štajerska domovinska zveza, ki se je bojeval s partizani. Ne nazadnje je prav ta čas izjemne stiske pripeljal do vrste izdaj, med njimi tudi tiste, ki so povzročile zadnji boj Pohorskega bataljona.

Junaštvo in tragičnost zadnjega boja Pohorskega bataljona 8. januarjem 1943 na Osankarici sredi Pohorja, približno na pol poti med danes znanima turističnima središčema Areh in Rogla, je gotovo ključni vzrok za njegov sloves še danes. Bataljon je od 21. decembra 1942 bival v zimskem taboru na Osankarici, ki ga je nacistična obveščevalna služba uspela locirati v začetku januarja 1943. Iz povelja za napad izdanega 6. januarja 1943 je razvidno, da je na nemški strani v njem sodelovalo okoli 1600 (in ne 2000 kot se običajno navaja) mož orožništva, policije, vojske in vermanšafta. Pohorski bataljon, ki so ga sestavljale tri čete in ženski vod, je sicer imel 30. decembra 1942 na seznamu 95 pripadnikov, 82 borcev in 13 bork. A v zadnjem boju je sodelovalo 60 borcev in 10 bork. Okoli 11.45 začeti boj je bil izrazito neenakopraven. Nemške pozive k vdaji so borci Pohorskega bataljona zavrnili in se borili do zadnjega naboja, ki so ga prihranili zase. Boj se je končal okoli 14.15. Kaže, da je bil zadnji padli trinajstletni Vanček Šarh, ki je ob koncu boja splezal na drevo. Od tod je ranil orožniške stotnika Ericha Jungbauerja. Vančka je takoj zatem ubil Franz Steindl, vodja Štajerske domovinske zveze. Zaradi ranjenosti Franc Kunaver ni mogel narediti samomora in je tako postal edini ujetnik zadnjega boja Pohorskega bataljona.


Edini preživeli borec zadnjega boja Pohorskega bataljona Franc Kunaver – Sulc (1914, Utik) na Osankarici po končanem boju, 8. januar 1943 (fotografija: Emil Ordelt, Zbirka Dienstelle, MNZ Slovenije). Kunaver je bil eden od 18 borcev zadnjega boja Pohorskega bataljona, ki so se poleti 1942 v pohodu II. grupe odredov prebili iz Dolenjske preko Gorenjske na Štajersko. 30. julija 1943 je bil ustreljen kot talec Ljubnem ob Savinji. Mož v katerega gleda Kunaver je vodja Štajerske domovinske zveze Franz Steindl (1911, Eisenerz – 1945, Rechnitz). Med njima stoji esesovec s činom Hauptscharführer, gotovo pripadnik katere od vej nacistične varnostne policije.

Padle borce Pohorskega bataljona so Nemci preiskali in fotografirali. Nekatere izmed teh fotografij so bile posnete takoj bo bitki. Verjetno zaradi kratkosti zimskega dneva so bile fotografije padlih vsaj deloma posnete tudi dan po bitki. Ta dan so na bojišče pripeljali dva že prej zajeta borca Pohorskega bataljona z nalogo, da identificirata mrtve. Eden izmed teh dveh je bil Viktor Kotnik, ki je tako identificiral svojo ženo Ano in svojega še ne štirinajstletnega sina Viktorja/Vančka. 65 trupel so iz Osankarice odpeljali 10. januarja 1943 najprej z desetimi vozovi/sanmi do Oplotnice, nato pa z dvema tovornjakoma v Maribor. Tam so trupla odložili čez noč na dvorišču Sodnih zaporov. Naslednje jutro so trupla odpeljali v Gradec, kjer so jih pokopali v skupni neoznačeni grob. Trupla štirih borcev Pohorskega bataljona, ki so se v začetku zadnjega boja vračali iz patrulje na območju Slovenske Bistrice, so ležala izven tabora. Našli so jih šele 12. januarja 1943 in jih naslednji dan pokopali na oplotniškem pokopališču v Čadramu. Leta 1946 so te borce izkopali in pokopali v Rušah pod spomenik na tamkajšnjem osrednjem trgu. Fotografije trupel borcev Pohorskega bataljona so bile razstavljene v središču Mariboru na začetku Partizanske ceste ter na vogalu Slomškovega trga in Poštne ulice. Namen tega je bil jasen: pokazati, da je odpor nacizmu brez možnosti uspeha. Nadaljnjo dogajanje je pokazalo, da smrt borcev Pohorskega bataljona ni bila zaman.

Prijava na e-novice

Brezplačne novice o dogodkih in projektih Muzeja novejše zgodovine Slovenije.