Pranje perila
Andreja Zupanec Bajželj
19.11.2021
Andreja Zupanec Bajželj
19.11.2021

Pranje perila

Dušan GOSTINČAR, Perice iz Bizovika. Bizovik, junij/julij 1956. Fotografska zbirka časopisa Delo, črno-beli negativ, leica, inv. št.: DE1483/22

Pranje perila je ena najstarejši domačih uslužnostih obrti na slovenskem. Največji razmah je obrt dosegla v vaseh severozahodno in jugovzhodno od Ljubljane. Osrednja točka, kjer je potekalo poklicno pranje perila pa je bila zagotovo vas Bizovik. 

V njej je kratko reportažo v poletnih mesecih že leta 1956 pripravil tudi fotoreporter Dušan Gostinčar. Posnel je serijo fotografij o pericah. In zakaj prav Bizovik? Leta 1958 je delo peric na širšem območju Ljubljane strokovno opisala etnologinja Pavla Štukelj. Kot glavne razloge je zapisala, da so to mehka in čista voda v okolici vasi Bizovik ter dejstvo, da je bilo okoli vasi dovolj površin (travnikov), ki so omogočali sušenje perila na prostem tako poleti kot pozimi. Hkrati so v vasi živeli pretežno kajžarji, ki so potrebovali za preživetje dodatno delo, ki so ga lahko opravljale ženske. Perice za meščanom Ljubljane ponujale popolno storitev. Poleg odvoza in dostave na dom, so njihovo perilo temeljito oprale, kar je zajemalo kuho perila, beljenje, izpiranje, sušenj in likanje. Bizoviške perice niso bile edine perice v Ljubljani, so pa bile najbolj številčne. Na fotografijah se dobro vidijo tudi njihovi značilni ročni dvokolesni vozički, poimenovani »kule«, s katerimi so perice prevažale perilo iz mesta in nazaj.  


Prijava na e-novice

Brezplačne novice o dogodkih in projektih Muzeja novejše zgodovine Slovenije.