Pot v samostojnost na barvnih fotografijah
Irena Uršič
16.11.2021
Irena Uršič
16.11.2021

Pot v samostojnost na barvnih fotografijah

Postavitev slovenske narodne zastave na Triglavu, 12. junija 1991. 
Fotografski fond Joco Žnidaršič, diapozitiv. 

Joco Žnidaršič je znamenito ime slovenske fotografije. V šestih desetletjih fotografiranja je nizal superlative kot še noben slovenski fotograf doslej: s prizadevnim ustvarjanjem fotografskega opusa, z dolgoletnim urednikovanjem fotografije v časopisuDelo, s prestižnimi nagradami in impresivnimi fotomonografijami. Ivo Vraničar, dolgoletni vodja fototeke Muzeja novejše zgodovine Slovenije z najbogatejšim arhivom fotografij iz 20. stoletja v državi, je za opus Joca Žnidaršiča, ki ga muzej ni imel, ob posebni priložnosti dejal, da je Ahilova peta muzeja. Nič več, kajti Joco Žnidaršič je Muzeju novejše zgodovine Slovenije podaril del fotografskega opusa.

Za fotografije Joca Žnidaršiča bi bilo nemara najbolje, da govore same ter da niso podvržene interpretacijam in primerjavam. Toda fotografije so tudi razlog za pripovedovanje, vplivajo na dojemanje zgodovine, še več – so medij, ki lahko spremeni vse.[1]Prispevek se v nasprotju z Žnidaršičevo bogato fotografsko bero osredotoča na nekaj fotografskih poudarkov v za slovenski narod zgodovinsko prelomnih letih zatona Socialistične federativne republike Jugoslavije, utiranja poti v demokracijo in samostojno državo.

Joco Žnidaršič je leta 1977 mednarodno fundacijo World Press Photo v Amsterdamu prepričal z dramatično fotoreportažo Zgodba izpod Triglava, katere junaka sta bila natovorjen konj, ki je drsel proti prepadu, in vodnik, ki je zdrs v prepad preprečil. Skoraj štiri desetletja je bil Joco Žnidaršič edini slovenski prejemnik te mednarodne nagrade. V Triglavsko pogorje se je vračal desetletja. Na poseben način ga je osvojil in zaznamoval 12. junija 1991. Lahko bi dejali, da je tedaj nastala Zgodba s Triglava, njeni junaki pa so bili zastava slovenskih barv, gorski reševalci in policijski helikopter. Žnidaršičeve fotografije v slednjem primeru niso bile nagrajene, postale pa so – ena še prav posebej – ponarodele. Ideja o postavitvi zastave je nastala na kolegiju časopisa Delo, kjer so razmišljali o simbolno močni fotografiji za Slavnostno Delo ob slovenski osamosvojitvi. Joco Žnidaršič je povedal: »Triglav je sveta gora Slovencev. Porodila se je ideja o postavitvi zastave na Triglavu – toda kakšne, saj še nismo imeli grba!«[2] Novi grb je bil v skupščini sprejet šele 24. junija 1991, dan pred osamosvojitvijo. Imeli smo aktualno zastavo s peterokrako zvezdo, ki pa je bila le še nekdanji simbol, s katerim se slovenski narod v rojevanju demokracije in plebiscitarni odločitvi o samostojni državi, ni več istovetil. Joco Žnidaršič je za nasvet prosil dr. Ludvika Toplaka, člana Slovenske kmečke zveze in predsednika Družbenopolitičnega zbora skupščine. Po posvetovanju tudi s predsednikom skupščine dr. Francetom Bučarjem je Toplak Žnidaršiču dejal: »Kar trobojnico postavite!«[3] Podvig je bil usklajen s štabom v Vili Podrožnik, ki je pripravljal vse za osamosvojitveno slovesnost – z Bogom Vrhuncem, članom odbora za pripravo osamosvojitvene slovesnosti, in Janezom Brojanom, gorskim reševalcem iz Mojstrane, ki je za postavitev zastave organiziral dvajsetčlansko ekipo gorskih reševalcev. Ko se je po nekaj tednih čakanja 12. junija vreme ustalilo, je večkraten polet na Triglav v popoldanskih urah omogočila ekipa policijskega helikopterja. Joco Žnidaršič je z zasneženega vrha Triglava in stoje ob vrhu Aljaževega stolpa, ki so ga za spoznanje izkopali izpod snega, napravil niz fotografij z dvema fotoaparatoma, črno-bele negative fotografij za Delo in barvne diapozitive zase. Še preden je bil s helikopterjem dostavljen drog za zastavo, je nastala fotografija šestmetrske trobarvnice, plapolajoče v rokah trojice gorskih reševalcev, ki je bila ob dvajsetletnici samostojnosti objavljena na priložnostni poštni znamki. Sledile so fotografije dviganja in postavitve zastave na drogu. Tedaj je Joco Žnidaršič napravil znamenito fotografijo. V objektiv je proti zahajajočemu soncu ujel ob drogu razporejene silhuete postavljavcev zastave.

Teoretik fotografije Hanno Hardt je v tej Žnidaršičevi fotografiji videl spoj poziva k nacionalnemu ponosu, ljubezni do narave in občutenja doma. Fotografija gore po Hardtovem mnenju simbolizira osvojitev, medtem ko dvignjena zastava, ki plapola v vetru, označuje trenutek zmagoslavja. Nameščena na najvišji vrh Slovenije, je fotografija zasidrana v obrisih nacije, iz katere se dviga Triglav in z njim zgodba o nacionalnem uspehu.[4] Črno-bela različica fotografije je bila res objavljena na naslovnici posebne izdaje Dela, ki je izšla v sredo, 26. junija 1991. Toda objava je pri Jocu Žnidaršiču izzvala razočaranje. Po tolikšnem prizadevanju za stvaritev in objavo fotografije, ki bi apelirala na nacionalni ponos, je bila objavljena ležeča fotografija, obrezana v pokončno in potisnjena na rob naslovnice. Pravo vrednost so ji namenile številne poznejše objave, tiskanje tisočih razglednic z omenjenim motivom in poštna znamka, izdana ob petindvajsetletnici samostojnosti. Obenem pa je fotografija izzvala primerjavo z motivno sorodno fotografijo Joeja Rosenthala iz bitke za Iwo Jimo, na kateri ameriški marinci dvigajo ameriško zastavo na vrhu gore Suribachi. Po mnenju fotoreporterja in teoretika fotografije Uroša Hočevarja se vzporednica z goro Suribachi in močjo trenutka ponuja sama po sebi. V obeh primerih je šlo za prelomen čas. Po Hočevarjevem mnenju je bila Žnidaršičeva fotografija za razliko od tiste iz druge svetovne vojne natančno premišljena in zrežirana, vendar se je nemudoma presegla in vsebuje vse elemente, ki omogočajo vzpostavljanje kanoničnega statusa ter simbola slovesne razglasitve.[5] Na obeh fotografijah se ponovijo motivi: vrh, postavitev zastave, silhuete oz. v hrbet fotografirani postavljavci, v ozadju neskončen pogled na morje in nebo oz. na oblake, alpske vrhove in nebo. Toda pomen fotografij je drugačen. Dvig zastave na Žnidaršičevi fotografiji poteka na belem snegu najvišje slovenske gore in napoveduje rojstvo države. Dvig zastave na Rosenthalovi fotografiji, ki je leta 1945 prejela Pulitzerjevo nagrado, pa se dogaja na vojnem razdejanju ter v okolju številnih žrtev med japonskimi in ameriškimi vojaki. Rosenthalova fotografija izpričuje zmagoslavje zaradi vojaškega uspeha, Žnidaršičeva pa zmagoslavje zaradi uspeha naroda. Kljub zadregam, zaradi katerih nekateri v trobarvnici prej vidijo rusko zastavo kot pa slovenske narodne barve, je Žnidaršičeva fotografija po tridesetih letih še vedno ikonska, prelomna. Tistega dne se je podvig s postavitvijo zastave končal po sončnem zahodu. Tik pred njim je Joca Žnidaršiča posebej ganil prizor, ko je senca Triglava prekrila polovico Slovenije. Posebno napetost pa ustvarja večerna črno-bela fotografija vseh akterjev, na kateri so razvidni le še obrisi zastave, črne postave gorskih reševalcev z gorečimi baklami in helikopter.

Mojca Babnik iz ljubljanske gostilne Kovač na plebiscitu v narodni noši. Ljubljana, 23. decembra 1990.
Fotografski fond Joco Žnidaršič, diapozitiv. 

Iz nastanka države so najbolj znameniti motivi dviga nove in najdaljše slovenske zastave ob slovesni razglasitvi samostojnosti, 26. junija 1991, ki jih je ovekovečila večina slovenskih fotoreporterjev. Maloštevilni, med njimi Joco Žnidaršič, pa so fotografirali utrinek postavitev prvih slovenskih zastav v skupščini na dan državnosti, 25. junija 1991. Na Žnidaršičevi fotografiji sta slovenski zastavi v skupščini postavljeni pred fresko Zgodovina Slovencev od naselitve do danes Slavka Pengova. Zastavi, ki ju ravnajo in razkazujejo trije postavljavci, sta postavljeni pred podobe umorjenih kmečkih upornikov, podobo kmeta in meščana, Trubarja, Valvasorja, Zoisa in Linharta.

Med najbolj prepoznavnimi Žnidaršičevimi fotografijami iz prelomnega časa so tiste s plebiscita – z glasovanja o zakonu o plebiscitu v skupščini 6. decembra 1990, s plebiscitnega dne 23. decembra 1990 in s slovesne razglasitve izida plebiscita 26. decembra 1990 – in vse so, ne le za potrebe tedanje časopisne reportažne fotografije črno-bele, pač pa tudi barvne. Visoko dvignjene zelene glasovnice delegatov v skupščini za sprejetje zakona o plebiscitu so impresija odločilne enotnosti. Na plebiscitni dan je Joco Žnidaršič poslal na teren vse Delove fotoreporterje. Sam pa se je odpravil v Tomačevo na obrobju Ljubljane, ker je nekaj dni prej dobil imenitno informacijo, da bo družina Babnik, ki je bila lastnica gostilne Kovač, Žnidaršič pa njihov prijatelj, odšla skupaj na plebiscit na čelu s hčerko v narodni noši. Trideset let po plebiscitu, 23. decembra 2020, je Joco Žnidaršič za oddajo Plebiscit s Televizijo Slovenija dejal: »Tukaj sem imel veliko srečo, da sem naletel na tako simpatično deklico, pa v noši, pa na fajn ljudi. Potem je sledil finale, to pomeni vrnitev v gostilno, kjer je bila že vesela druščina gostov in sem se jim še jaz malo pridružil, in je bilo izjemno, krasno rajanje.«[6] Dvaindvajsetletna Mojca Babnik je v narodni noši izkazovala slovesnost plebiscita in vez z dediščino prednikov. S priponko z napisom 23. 12. 1990 – zgodovinski dan – Moja dežela je naša država Slovenija pa je le še nadgradila zgodovinsko pomembnost. V cekarju je nosila šopek rdečih nageljnov. Zmagoslavni pomen te slovenske praznične rože, ki so si jo ob slovesni razglasitvi izida plebiscita nadeli delegati v skupščini, lahko izraža samo Žnidaršičeva fotografija v barvah. Fotografija Mojce Babnik v črno-beli različici je bila objavljena na naslovnici Dela 24. 12. 1990, pod njo pa tudi fotografski utrinek z večernega slavja na Mestnem trgu v Ljubljani, ki se ga Joco Žnidaršič takole spominja: »Bilo je res neizmerno lepo, krasno vzdušje. Ljubljana je žarela že zaradi božiča in novega leta. Lepših dogodkov oziroma doživetij ne pomnim iz tistega časa.«[7]

V letih pred osamosvojitvijo so ga fotografije ponesle med soustvarjalce prepričljive oglaševalske akcije slovenskega turizma, ki je s sloganom »Slovenija, moja dežela« in lipovim listom vzbudila razcvet slovenske narodne zavesti. Prepoznavni motiv sporočajo tudi Žnidaršičeve fotografije iz časa po slovenski osamosvojitvi. S prvih olimpijskih iger v Albertvillu, na katerih so slovenski olimpijci prvič zastopali samostojno državo, je Žnidaršič fotografiral navijače s transparenti z napisom Slovenija in lipovim listom, ki so novim slovenskim zastavam navkljub še vedno vztrajali z narodno povezovalnim motivom. Fotografije s popolnoma drugačnimi simboli je v letih 1988–1991 ustvarjal v drugih jugoslovanskih republikah, večinoma kot edini slovenski fotoreporter. Pred njegovim fotoaparatom so se vrstili nepregledni množični mitingi, ustoličenje Slobodana Miloševića, četniške kokarde, ustaški grbi, šajkače, srbska opozicijska voditelja Vuk Drašković in Vojislav Šešelj, portreti Karađorđevićev in znani podporniki srbske opozicije, med katerimi Žnidaršič ni zgrešil niti princese Jelisavete Karađorđević, ali Miloševićevi podporniki, med katerimi je v srbski skupščini fotografiral Bato Živojinovića. Pozornost je usmerjal tudi na ikonografijo transparentov, ki so provocirali slovenske politike ter na katerih sta se kot karikaturi znašla tudi Janez Stanovnik in Vinko Hafner z žugajočim prstom Miloševiću. Joco Žnidaršič je doživel najbolj množičen miting bratstva in enotnosti na Ušću – sotočju Save in Donave v Beogradu novembra 1988, mitinga srbske opozicije v letih 1990 in 1991 v Beogradu, velikosrbski miting na Petrovi gori na Hrvaškem marca 1990 in demonstracije Hrvatov v Zagrebu aprila 1991 po aretaciji t. i. virovitiške skupine. Toda prvo množično zborovanje, ki je potekalo pod sloganom Za svobodo, pravno varnost, človekove pravice – za Janeza, Ivana, Davida – za vse nas, je doživel 21. junija 1988 v Ljubljani. Z okna Slovenske filharmonije v smeri proti Uršulinski cerkvi je v barvah zaobjel z množico preplavljen Kongresni trg. S fotografskega vidika, kot meni Žnidaršič, ni bila fotografija nič zahtevna, saj bi jo lahko naredil vsak, tudi če ne bi znal fotografirati.[8] Toda ta Žnidaršičeva fotografija ima močan zgodovinski pečat. Podobno je množico 29. oktobra 1918 fotografiral Fran Grabietz. Množica na Žnidaršičevi fotografiji se je zbrala na zborovanju v podporo četverici – Janša, Borštner, Tasič, Zavrl –, množica na Grabietzovi fotografiji pa zaradi manifestacije na dan ustanovitve Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. V letu pred tem (maja 1917) je nastala Majniška deklaracija, ki je zahtevala združitev Južnih Slovanov v habsburški monarhiji v avtonomno enoto. Leto po nastanku Žnidaršičeve fotografije (maja 1989) je nastala druga Majniška deklaracija, ki je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda, utemeljeno na spoštovanju človekovih pravic in demokraciji.


Zborovanje za spoštovanje človekovih pravic, za suverenost SR Slovenije, za referendum o ustavi in za solidarnost z obsojeno četverico JBTZ. Ljubljana, Trg republike (tedanji Trg revolucije), 21. novembra 1988.
Prvo zborovanje v podporo četverici JBTZ (Janez Janša, Ivan Borštner, David Tasič, Franci Zavrl) na Kongresnem trgu v Ljubljani, 21. junija 1988.Fotografski fond Joco Žnidaršič, diapozitiv. 
Osamosvojitvena oz. Demosova vlada. Ljubljana, 16. maja 1990.
Fotografski fond Joco Žnidaršič, diapozitiv. 

Vrhunec demokracije so bile aprila 1990 prve svobodne, demokratične in večstrankarske volitve po drugi svetovni vojni. V črno-belih odtenkih so nastajale fotografije živahnega volilnega vrenja, razprav in zdravic v političnih vrstah, v barvnih odtenkih Demosova vlada in novoizvoljeno predsedstvo. Na več posnetkih v predvolilnih in povolilnih sosledjih je posebej poudarjen trenutek rokovanja med vodjo Demosa in predsedniškim kandidatom Jožetom Pučnikom ter zmagovalcem predsedniških volitev Milanom Kučanom.

Joco Žnidaršič je imel na široko odprta vrata v krogih športne, politične in kulturne elite. V prelomnih letih je slovenske alpske smučarje, zlasti vrhunec uspešne poti Mateje Svet, in smučarskih skakalcev spremljal v domovini (na Zlati lisici, pokalu Vitranc in v Planici), na tekmah za svetovni pokal, februarja 1988 na olimpijskih igrah v Calgaryju v Kanadi, februarja 1989 na svetovnem prvenstvu v Vailu v ZDA, februarja 1991 na svetovnem prvenstvu v Saalbachu v Avstriji in februarja 1992 na olimpijskih igrah v Albertvillu v Franciji. Dobra športna fotografija smučarja je bila zanj poseben izziv: »Moral si iti zgodaj na progo, da si si izbral prizorišče, kjer si mislil, da bo tekmovalec peljal divje in da bo lepo ozadje. To pomeni nekaj ur prej zmrzovati v hudem mrazu. Nikoli nisi vedel, ali bo fotoaparat zatajil zaradi mraza ali bodo prsti zatajili zaradi mraza ali ti bo uspelo ujeti pravi trenutek. Jaz nisem imel hitro delujočih fotoaparatov in sem bil prepričan bolj sam vase, da sem pritisnil tisto tisočinko, ko je bil na kolu ali ob kolu ali v zraku. To je bilo fizično naporno in stresno.«[9]

Septembra 1989 se je na zadnji konferenci gibanja neuvrščenih držav sukal med predsednikom predsedstva SFRJ Janezom Drnovškom, Gadafijem, Arafatom, Mubarakom in drugimi svetovno znanimi voditelji držav tretjega sveta. Tik pred razpadom Jugoslavije je predsednike jugoslovanskih republik, Kučana, Tuđmana, Izetbegovića, Miloševića, Bulatovića in Gligorova spremljal na srečanjih na Brdu pri Kranju, Ohridu in na zadnjem skupnem srečanju, 6. junija 1991, v Stojčevcu pri Sarajevu – zgodbo teh fotografij od nasmehov, resnobnosti do zadržanih pogledov simbolično in izpovedno zaključujejo fotografije prve javne demonstracije sile Jugoslovanske ljudske armade v Pekrah in začetka vojne v Sloveniji. Med Žnidaršičevimi vojnimi fotografijami so posebej ekskluzivne s konca vojne, ki so ga 7. julija 1991 prinesla pogajanja med trojko evropske skupnosti, slovensko delegacijo in zveznimi predstavniki na Brionih. Ena med njimi, ki dan po dogodku v Delu sploh ni bila objavljena, je pomen dobila šele pozneje. Fotografija slovenskega političnega vrha – Dimitrija Rupla, Franceta Bučarja, Lojzeta Peterleta, Milana Kučana – ter Janeza Drnovška kot člana slovenske in zvezne delegacije, ki je nastala po pogajanjih na terasi hotela Neptun, je skrb vzbujajoča. Vidimo jih, kako skrušeno sedijo v krogu in kot takšni ne vlivajo niti najmanjšega upanja.[10] Fotografija se je uvrstila med ključne fotografske podobe prelomnih let. Na pogajalski mizi sta bila usoda referendumskih sanj in izid desetdnevne vojne.[11] S to fotografijo je Joco Žnidaršič prekinil niz fotografij zmagoslavij iz procesa demokratizacije in osamosvajanja Slovenije. Končne fotografije zmagoslavja je prineslo šele praznovanje vojaške osamosvojitve po odhodu zadnjega vojaka Jugoslovanske ljudske armade oktobra 1991 v Kopru.

Kot ljubitelj umetnosti se je posvečal tudi fotografiranju književnikov, likovnih umetnikov in drugih kulturnih ustvarjalcev. V osamosvojitvenem letu je v ateljeju v Benetkah fotografiral slikarja Zorana Mušiča, prejemnika Prešernove nagrade za življenjsko delo leta 1991.

Joco Žnidaršič je bil prvi, ki je za knjižne izdaje povezal večje število Delovih, pa tudi Dnevnikovih, Večerovih in drugih fotografov. Že leta 1991 je z izborom fotografij sodeloval pri nastanku knjige Slovenija 1990 – Kronika slovenskega prelomnega leta v besedi in sliki, leto pozneje pa pri knjigi Vojna za Slovenijo. Je fotograf, ki je samostojno Slovenijo počastil z največ fotomonografijami, pri številnih pa sodeloval s pomembnim avtorskim deležem. Prvi iz leta 1992 je namenil naslov Lepa Slovenija. Tone Pavček je v predgovoru napisal: »Ta knjiga je taka, da je treba govoriti o lepem. Nebesa pod Triglavom niso velika. Ne segajo na široko, zato pa sežejo svojim ljudem globoko, v koreninje zavesti[12] Desetletnici samostojnosti je skupaj z več fotoreporterji ter z Miljenkom Liculom, Željkom Kozincem in Borisom Ježem, s katerimi je soustvaril več knjig, posvetil fotomonografijo Deset let je Slovenija država.[13]

Naj za zaključek prispevka, tako kot na začetku, sežem v leto 1977. Tedaj je Joco Žnidaršič kot prvi slovenski fotograf prejel nagrado Prešernovega sklada za umetniško fotografijo. V obrazložitvi nagrade je poudarjeno, da je reportažna fotografija Joca Žnidaršiča fotografsko oblikovna, hkrati pa prizadeto izpovedna: »Naj gre za figuro, krajino, arhitekturo ali portret, njegova fotografija je bistveno pripomogla, da se je dvignila likovna raven dnevnega in revialnega tiska. V delu, ki je namenjeno množicam, je čutiti v njegovem spopadu z neprijetnostmi današnje resničnosti, izrazito angažiranost. Tako se nam tudi v osebnoizpovednem ciklu 'Živinski vagoni' razodeva kot prizadet glasnik človečnosti.«[14] V letih preloma je bil Joco Žnidaršič tudi in predvsem glasnik vzpona slovenskega naroda in rojstva države, v letih zatem pa vse bolj glasnik njenih lepot in danosti.


Prispevek je bil objavljen v knjigi Joco Žnidaršič - Leta preloma, ki jo je junija 2021 izdal Cankarjev dom, uredili sta jo Nina Pirnat Spahić in Irena Uršič.


[1] Heiferman, Marvin (ur). Photography changes everything. New York: Aperture, Washington: Smithsonian Institution, 2012, str. 8.

[2] Uršič, Irena (ur.). Samostojni! Fotografije in fotoreporterji o samostojni Sloveniji in vojni. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2016, str. 7.

[3] Uršič, Samostojni!, str. 7.

[4] Hardt, Hanno. Predstavljanje osamosvojitve: Podoba/tekst slovenskega fotožurnalizma. Teorija in praksa, let. 40, 4, 2003, str. 610–611.

[5] Hočevar, Uroš. Estetika reportažne fotografije. Ljubljana: Maska, 2010, str. 218–220.

[6] Plebiscit s Televizijo Slovenija, 1. del. RTV SLO, 23. 12. 2020, https://www.rtvslo.si/slovenija/plebiscit-s-televizijo-slovenija/546765.

[7] Prav tam.

[8] MNZS – Muzej novejše zgodovine Slovenije, Joco Žnidaršič, video posnetek pričevanja, 21. 5. 2021. 

[9] MNZS – Muzej novejše zgodovine Slovenije, Joco Žnidaršič, video posnetek pričevanja, 21. 5. 2021. 

[10] Hočevar, Estetika reportažne fotografije, str. 229.

[11] Prav tam, str. 230.

[12] Žnidaršič, Joco (zamisel in izbor). Lepa Slovenija. Ljubljana: Mihelač, 1992.

[13] Žnidaršič, Joco. Deset let je Slovenija država. Ljubljana: Veduta AŽ, Delo, 2001.

[14] Sklep o podelitvi nagrade Prešernovega sklada Jocu Žnidaršiču, 8. februarja 1977. Osebni arhiv Joca Žnidaršiča.

Prijava na e-novice

Brezplačne novice o dogodkih in projektih Muzeja novejše zgodovine Slovenije.