Namesto uvoda
Vladimir
Simončič se je rodil leta 11. junija 1911 v
Gorici. Privzgojen domovinski čut je bil na preizkušnji že v ranem otroštvu; v
starosti sedmih let, je vsa družina zaradi pritiska fašizma pribežala v
Ljubljano. Srednješolsko izobraževanje je končal na poljanski gimnaziji.
Sledila je selitev v Beograd, kamor je družina Simončičevih sledila očetu
Jožetu. Po neuspelem vpisu na likovno akademijo, kamor se mu ni uspelo vpisati tudi zaradi slabšega finančnega položaja
družine, se je Vladimir vpisal na Vojaško akademijo in jo z odliko končal
leta 1932. Kot častnik jugoslovanske kraljeve vojske je služboval pri
Triglavskem polku v Ljubljani. Leta 1937 je prevzel vodstvo jugoslovanske
vojaške obveščevalni službe na severni in zahodni jugoslovanski meji. Z imenom
Goričan se je povezal tudi s TIGRom. Na začetku druge svetovne vojne ga najdemo
v Grumlofu, stari graščini Ferda Vesela (blizu Radohove vasi na Dolenjskem),
kjer je prebival pod lažnim imenom kot Mirko Soklič, slikar - vse do
italijanske racije marca 1942, v kateri je bil zaradi izdaje zajet in nato zaradi
poskusa prebega zadet v glavo ter kot zapornik prepeljan v ljubljansko
bolnišnico. Okreval je ter se takoj povezal z OF in prek Trsta prebegnil v
Milano, kjer se je pridružil italijanskemu osvobodilnemu gibanju (CNL (Comitato
nationale liberatione)). Ponovno ujet je bil 27. aprila 1944 in obsojen na
smrt. Izpred eksekucijskega voda črnosrajčnikov so ga med napadom na fašistično
postojanko rešili garibaldinci. Po končani vojni je postal vodja
repatriacijskega urada na jugoslovanski ambasadi v Rimu. A v vojaškem poklicu
ni želel ostati, četudi bi z njim stopil na pot zanesljive kariere. Po koncu
druge svetovne vojne se je naselil v Cukrarni. Na začetku se je preživljal z
risanjem stenčasov, ki so bili stalnica povojne družbe in kot takšni
informatorji javnosti.
Septembra
1946 je bodočega fotoreporterja – novinarja obiskal Stane Kumar, ki je bil pri
časopisu Tovariš zaposlen kot
honorarni ilustrator in Vladimirja povabil k sodelovanju.
Marjan CIGLIČ, Vlastja ob otvoritvi razstave, marec 1992. Fond Marjan Ciglič, črno-beli negativ, leica, inv. št.: MC920301/1.
Nepričakovan poklic – Vlastja,
kampeljc povojne časopisne fotoreportaže
Avtorica: Katarina Jurjavčič, Muzej novejše zgodovine Slovenije
Prvo
fotoreportažo Vladimirja Simočiča najdemo v Tovarišu z naslovom »Naši delavci in nameščenci na odrskih deskah« objavljeno v 7. številki, ki je izšla 18. oktobra 1946 (Vlastja,
2. 10. 1946).[1] Že ob prvi objavi je avtor reportaže poskrbel, da je bilo njegovo ime podpisano
s psevdonimom Foto Vlastja.[2] In kot duhovito zapiše na enem izmed spominskih lističev, predvsem zato, da bi »prelisičil moje dušebrižnike«. Vlastja
se v svojih spominih na več mestih spominja svojih posnetkov, ki so ostali
nepodpisani. Navajanje avtorstva v povojnem časopisju še ni povsem nujen del
prispevkov, zato prestopamo iz priporočil uredniške politike v polje značaja
fotografa samega.
S prvo in
z vsemi naslednjimi je Vlastja zaoral ledino povojne novinarske reportaže na
Slovenskem. Na začetku so te zajemale le po stran, pozneje pa so jih zapolnile
tudi več, a ne več kot sedem. V tem pogledu je izstopajoča sedma številka
Tovariša iz leta 1948, v kateri je bilo v kar šestih reportažah objavljenih 39
Vlastjevih fotografij. Bralcem njegovi prispevki niso ostali neopaženi. Sčasoma
je postal »kampeljc« povojne
časopisne reportaže. Mnoge Vlastjeve posrečene posnetke je tako pohvalil dramski
igralec Ivan (Janez) Cesar. Neopažene niso ostale tudi Otonu Župančiču,
vzpodbudne misli preberemo v fotografovem spominskem dnevniku: »Vi pripovedujete na poseben način. Rad
berem in gledam Vaše reportaže v Tovarišu. To je delo, ki ga ne zmore vsak.« Po Vlastjevem mnenju je Tovariš v prvih povojnih letih dajal vtis sovjetskega
ilustriranega tednika, prilagojenega slovenskim bralcem. Na enem izmed
manjših lističev najdemo sledeči zapis,
ki ni datiran: »Nisem dolgo razmišljal,
ideja pa se mi je le zdela izvedljiva. Sam bom to uredil. In uspelo mi je, saj do danes tega še nihče ni opazil. Sam
sebi sem napovedal tekmovanje v izvedbi izvirnih reportaž izven togega in iz
cekaja ukazanega programa. Rezerva domačega materiala se je kopičila, jaz pa
nisem odnehal. Zdelo se mi je, da sem čebela, ki hiti nabirati in skladiščiti.
Nič ni bilo potrebno prosjačiti ali predlagati. Podnevi sem kolovratil po
terenu, ponoči pa razvijal filme in pisal komentarje. Ta kulturna hajka je bila
uspešna, saj je sovjetski material začel zaostajati. Moj tempo ni popustil do
razkola s Stalinom.« Iz težav pri nabavi filma in fotografskega
papirja so ga reševale »privatne osebe in
moja denarnica, ki jo je najbolj praznila moja reporterska nuja«. V drugi
polovici leta 1947 se je Vlastja že spretno sukal po različnih krajih
Slovenije, o »dogodkih in pripravah sem
bil dobro obveščen in sem potem samo še hitel«. Količina slikovnega gradiva
se je povečevala tudi zaradi uporabe uradnega kolesa. Tovariševa rubrika Po
domovini je postala pestrejša, hkrati pa je Poročevalec začel objavljati tudi
aktualno fotografsko dokumentacijo. Številne reportaže kažejo, da je
reporterska vnema postala že skoraj obsedenost. »Že tretje leto sem brez počitnic, ob nedeljah ko navadni državljani
počivajo imam kar največ dela. Moje posnetke ne objavlja samo Tovariš, temveč
sem z njimi razvadil tudi druge redakcije. Plača je mizerna in še vedno živim v
bivši živilski shrambi Cukrarne. Razmere v družini postajajo zaradi mojega
garanja in stalne odsotnosti še komaj vzdržne.« Simončičeve posnetke so
poleg dveh temeljnih: Tovariša in Slovenskega poročevalca objavljali še Ljudska
pravica, Borba in Tedenska tribuna, pa tudi Delavska enotnost, Mladina, Kmečki
glas, Kmečka žena, Naša žena.
Na prvo stopnico odhoda iz
fotoreporterskega poklica je stopil konec leta 1949, točneje 6. decembra 1949,
ko so ga praktično sredi dela v redakciji aretirali in poslali v samico zaporov
OZNE na Poljanskem nasipu. Po polletnem hudem duševnem in telesnem trpljenju je
bil izpuščen z opravičilom zaradi pomote.
Vlastja je v letu 1950 podlegel
psihičnemu pritisku, a začel z vso močjo upoštevati zdravniški nasvet: delo je
postajalo njegova edina medicina. Posvetil se je fotografiji, organiziral
novinarski foto klub, začel z izobraževanji. Fotografija mu je odprla vrata v
svet: 1951 je s fotografijo že razstavljal na svetovni razstavi v Riu de Jaineru,
1952 pa mu je pripadla prva nagrada na natečaju Timesa v Londonu (fotografija
mladi letalci). Mnogo fotografij je ostalo neobjavljenih, zato je Vlastja v
izložbenem oknu uprave uredništva uredil »Novice doma in po svetu«. Tudi doma
ni ostal neopažen. Dobil je tri nagrade Toneta Tomšiča (nagrade za novinarske
fotografije) – in sicer v letih 1955, 1956 in 1957. Fotoreportersko delo pa je
opravljal le še v prvih mesecih leta 1957. S prihodom glavnega urednika Rudija
Janhube se je pritisk na opravljeno dela stopnjeval. Ko je na koledarju
odgovornega urednika Sergeja Vošnjaka opazil »Vse za Vlastjo meni!« se je
pojasnila še skrivnost odprtih pisem. »Ta
razčlovečenost in nasilje sta me prisilila da zapustim novinarski poklic, v
katerem sem veliko dal.«, je svoje zapisal Vlastja. Pravico zase in poskus
prikaza svoje resnice je poskušal še prek sindikalnega zaupnika Slovenskega
poročevalca Franja Ploha ter Žiga Kimavca, ki je bil tedaj na CK ZKS odgovorna
oseba za tisk. Dan po odpovedi je našel svoj delovni laboratorij zapečaten,
naslednji dan pa je bil njegov arhiv tudi popisan s strani za to določene
komisije.
Vlastjeve reportaže beležijo delovni
zanos povojne obnove, slikajo zanos primorskih vasi in mest ob priključitvi k
matični domovini, se posvečajo političnim obiskom in pomembnejšim političnim
kongresom, ne izpustijo prikaza napredka v kmetijstvu na ravnicah Prekmurja ali
pa gozdarstva na Kočevskem. Poseben sklop njegovih reportaž predstavljajo
fotografije iz gledališkega sveta in se danes hranijo v Slovenskem gledališkem
inštitutu.
Vlastja SIMONČIČ, Otroci tekmujejo s skiroji ob praznovanju pionirskega dneva pomladi, Ljubljana, maj 1952. Fond Vlastja Simončič, črno-beli negativ, leica, inv. št.: VS-8/8/62.
Vlastja, veliki mojster gledališke fotografije
Avtorica: mag. Tea
Rogelj, višja kustosinja, Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej
Vladimir Simončič Vlastja velja za
mojstra gledališke fotografije; za slovensko gledališko zgodovino je izjemno
pomemben, saj prav s pomočjo njegovih fotografij lahko vsaj delno
rekonstruiramo in si ustvarimo vtis o umetniški dovršenosti številnih
uprizoritev iz obdobja med leti 1946 in 1989.
Po podatkih, objavljenih še v času
njegovega življenja, je v štiridesetih letih ustvaril 54.500 gledaliških
posnetkov, na katerih je posnel in za poznejši čas neminljivo ujel 774
uprizoritev[1].
Svojo gledališko zapuščino je v letih
1969 in 1970 ter kasneje podaril Slovenskemu gledališkemu muzeju (današnjemu Slovenskemu
gledališkemu inštitutu, krajše SLOGI).[2]Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej ob fotografijah uprizoritev hrani tudi
Simončičeve posnetke drugih dogodkov, povezanih z gledališčem, kot so odprtja
gledaliških razstav, odkritja kipov gledaliških umetnikov, posnetke s pogrebov
posameznih igralcev in njihove posmrtne maske, beleži prenove posameznih
gledaliških hiš … Fotografiral je tudi gledališke stavbe ter zasnoval portretne
fotografije igralcev, tako v vlogah, ki so jih interpretirali, kot tudi njihove
osebne portrete.
Slovenski gledališki in filmski muzej
se mu je leta 1992 poklonil z razstavo Slovensko
gledališče skozi objektiv mojstra Vlastje Simončiča; pripravila jo je mag.
Francka Slivnik v sodelovanju s fotografom, video dokument je naredil Janez
Meglič.[3]
Vladimir Simončič se je med leti 1946
in 1956 preživljal kot fotoreporter[4]. Največ
fotoreportaž je objavil v reviji Tovariš,
številne so izšle tudi v Tedenski tribuni,Naši ženi, Kmečki ženi idr.
Zanimivo je, da se je Simončič že v
svoji prvi fotoreportaži – izšla je oktobra 1946 v 7. številki Tovariša[5]– posvetil prav gledališki dejavnosti: predstavil je amatersko gledališko
skupino Četrtnega ljudskega odbora Moste, ki je uprizorila Borove Raztrgance. V fotoreportažo je vključil
fotografiji iz predstave oziroma z vaje ter posamezne amaterske igralce –
vsakega je predstavil z dvema fotografijama, z eno v vlogi in z drugo iz
zasebnega življenja oziroma iz poklica, ki ga je ta opravljal. Fotografije je že takrat podpisal s svojim
psevdonimom oziroma vzdevkom »Foto:
Vlastja« (mimogrede, njegova mama ga je sestavila iz imen svojih treh sinov –
Vladimir, Stane, Joža)[6].
V naslednjih letih je v Tovarišu objavil še več fotoreportaž o
gledališču, med njimi so Ljubljanska
drama je uprizorila Veliko potovanje (1947)[7]; Za kulisami ljubljanske Drame: prizori z vaj
za otvoritveno predstavo nove sezone, Levstik-Kreftovega »Tugomera«; (1947)[8], Pot do zločina: s krstne predstave drame M.
Kranjca v ljubljanski Drami (1947)[9], Tartuffe (fotoreportaža s predstave Tartuffe
v ljubljanski Drami; 1947)[10], Za kulisami Narodnega gledališča v Ljubljani(fotoreportaža o obisku v ljubljanski Drami in Operi, zakulisje; 1948)[11].
Vlastja Simončič je leta 1994 na
vprašanje Brede Kolar Sluga, zakaj prav gledališče, odgovoril: »/…/ Gledališče
mi je bilo vedno všeč. Zame je bilo delo v gledališču lepa simpatična oaza.
Gledališče je bila moja ljubezen. S tamkajšnjim delom nikoli nisem imel
nobenega problema. Tam sem bil član kolektiva. To so bili dragoceni stiki s
kreatorji … Jaz sem v gledališču, vsaj ob generalkah, imel vtis fair playa, z
nekaterimi igralci pa sem bil tudi zelo dober prijatelj. Moje delo je bilo
prostovoljno, volontersko, ljubiteljsko. Za to delo nikoli nisem dobil
honorarja od gledališča. Gledališče je rabilo fotografije za reklamo,
fotografije za časopise, za vitrine …, in bila je reklama, bile so objave v
časopisih. /…/«[12]
Vladimir Simončič Vlastja je
fotografsko spremljal tako produkcijo poklicnih gledališč, kot tudi prvih
eksperimentalnih gledališč zunaj institucije (Eksperimentalno gledališče v
Ljubljani, Oder 57, Gledališče Ad Hoc) in amaterskih gledaliških skupin
(Šentjakobsko gledališče, Delavski oder, Obrtniški oder).
Pokrival je dramske, operne, baletne
in plesne predstave, predstave za odrasle in otroke, včasih celo lutkovne igre.
Najpogosteje je fotografiral v
Ljubljani, čeprav je, zlasti v zgodnejšem obdobju, zabeležil tudi nekaj
uprizoritev kranjskega, celjskega, mariborskega in tržaškega gledališča.
Osrednje slovensko gledališče – Dramo in Opero SNG v Ljubljani je kot fotograf
spremljal kar sedemnajst let (od jeseni 1947 do leta 1964), Mestno gledališče
ljubljansko pa od njegove prve uprizoritve leta 1951 do leta 1983, občasno je
fotografiral v takratnem Mladinskem gledališču Ljubljana in v Lutkovnem gledališču
Ljubljana idr.
Svoje zadnje gledališke fotografije je
posnel leta 1989 v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani.
Vlastja je na začetku uprizoritve
fotografiral s pomočjo stojala, a je kmalu ugotovil, da odrska dinamika tudi od
fotografskega objektiva zahteva gibanje in iskanje posebnih zornih kotov. V
ljubljanski Drami je med fotografiranjem (običajno je potekalo na prvi in drugi
generalki) imel na voljo ložo, iz katere je lahko hitro stopil na oder. Iskal
je različne zorne kote snemanja in še zlasti pri baletnih predstavah včasih
zlezel na vrvišče, od koder je lahko plesalce posnel iz ptičje perspektive.
Spet drugič, ko ni bilo šepetalca, je zlezel v zanj predviden prostor in
prizore posnel iz žabje perspektive.[13]
Kot gledališki fotograf je znal združiti
najpomembnejši funkciji gledališke fotografije, dokumentacijsko in umetniško. V
fotografije je zajel tako širše dogajanje posamezne uprizoritve, ujel ključne
dramaturške obrate in dinamiko igre,kot tudi zaobjel atmosfero prizorov; z
bližnjimi posnetki igralcev in detajlov je gledalcem omogočil vpogled v
igralčevo občutenje, v njegovo interpretacijo odrskega lika. Zato – kljub temu,
da leta 2021 praznujemo že 110. obletnico njegovega rojstva – v zavesti
slovenskih gledaliških ustvarjalcev živi kot »veliki mojster gledališke
fotografije«.
Vlastja se
je po preteku svojega časopisnega desetletja zaposlil kot vizualni
dokumentalist na Medicinski fakulteti in postal pionir slovenske medicinske
vizualne dokumentacije (tako v fotografiji kot v filmu).
Vlastja SIMONČIČ, Stane Sever kot Lear. V: William Shakespeare, Kralj Lear, režiser Mile Korun, Drama SNG v Ljubljani, premiera 28. 4. 1964. Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
Vpeljava medicinske fotodokumentacije
Avtorica: redni prof. dr.
Zvonka Zupanič Slavec, dr. med., Inštitut za zgodovino medicine UL, MF
Vladimir
Simončič je deloval na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani skoraj četrt
stoletja, in sicer v letih 1957-1982. Sedež je imel na ginekološki
kliniki, kamor ga je povabil ginekolog, akademik Franc Novak. Njegova naloga je
bila, da z medicinsko dokumentacijsko fotografijo spremlja strokovno medicinsko
delo in z njim sodeluje pri pripravi na pedagoško delo in pri znanstvenih
raziskavah. Vlastja se je dela lotil zagnano in ustvaril bogat fotografski
opus. Poleg fotografije se je lotil medicinskega filma in posnel 74 filmov, ki
zelo poučno prikazujejo zahtevne medicinske posege in nove operativne pristope.
Del teh filmov hrani arhiv Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete
UL. Z njimi so slovenski medicinski strokovnjaki potovali po svetu in
predstavljali svoje dosežke in tudi nove metode operacij, še pomembnejši pa so
bili njegovi televizijski prenosi operacij, ki jim je lahko v predavalnicah
prisostvovalo veliko strokovnjakov z različnih področij. Do prvega takega
prenosa je prišlo ob prvi operaciji na odprtem srcu akademika Božidarja
Lavriča, ki je leta 1958 potekala s podporo zunajtelesne cirkulacije ob
jugoslovanskem kongresu kirurgov, ki je potekal v Ljubljani. S tem znanjem so
ljubljanski kirurgi prvi na Balkanu uvedli pri pouku televizijski prikaz
medicinskih posegov in preiskav. Leta 1967 je Vlastja z barvno TV kamero posnel
osem srčnih operacij znamenitega ameriškega kirurga prof. dr. Michaela De
Bakeyja v Ljubljani.
Vlastja
je v svoji foto-službi posnel tudi izjemne portrete vodilnih zdravnikov svoje
dobe, ki krasijo prostore uprav različnih klinik in še danes kažejo na izjemno
kakovost njegovega dela, na njegovo mojstrsko in umetniško znanje.
Njegovo
delo v ljubljanski porodnišnici je razveseljevalo tudi matere ob rojstvih
novorojenčkov, saj je te neponovljive trenutke sreče za tisoče porodnic ujel v
fotografski objektiv. Eden izmed njegovih številnih posnetkov rojstva je
fotografija z naslovom »Prva minuta« iz leta 1970, ki velja
za prvo umetniško upodobitev človeškega rojstva na svetu in je pristala
v veliki stalni zbirki fotografije v Washingtonu v ZDA. Sicer pa je Vlastja
vzgojil sedem odličnih medicinskih fotografov (Metka Simončič Vergnion, Jelka
Simončič, Jolanda Kofol, Truda Heimer, Branko Frece, Marjana Česen), ki so
nadaljevali njegovo delo z medicinsko fotografijo na več klinikah UKC
Ljubljana, ginekološki, plastični kirurgiji, okulistiki, pediatriji in v
foto-službi kliničnega centra. Ustvarili so strokovno kroniko dela UKCL skozi
nadaljnje polstoletno obdobje po Vlastjevi upokojitvi
Vlastja
je zapustil izjemne zbirke svojih fotografskih in filmskih del v vseh svojih
sredinah. Med njimi praktično ni slabega dela!
Vlastjevi
medicinski sopotniki se ga spominjamo kot plemenitega človeka, izjemno
delovnega, ustvarjalnega, zanesljivega, sicer pa tršatega asketa s kleno
naturo, visoko srčno kulturo in toplim pogledom humanega človeka.
S
predsednikom Slovenskega zdravniškega društva in predstojnikom Inštituta za
patologijo, oziroma sodno medicino, profesorjem Antonom Dolencem je intenzivno
sodeloval pri pripravi tako imenovane »Bele knjige«, ki je pravzaprav črna
fotoknjiga najskromnejših razmer na Medicinski fakulteti v Ljubljani v
šestdesetih letih 20. stoletja. S to »belo knjigo« je profesor Dolenc dosegel,
da je prišlo do izgradnje Medicinske fakultete s 16.000 kvadratnimi metri novih
površin.
Med
nami je živel in delal ter tiho trpel fotograf velikan svojega časa,
univerzalni duh – homo universalis, Vladimir Simončič – Vlastja. Srečevanja z
njim so me bogatila od prvega srečanja na njegovi foto šoli leta 1978, v
prostorih prodajalne Ke-fo pri Kora baru na Bavarskem dvoru, do njegovih
kasnejših obiskov Inštituta za zgodovino medicine, kjer hranimo obilo njegove
medicinske fotodokumentacije. Veliko pa je je tudi v arhivu Ginekološke klinike
UCKL. Inštitutsko zbirko sem v svojih knjigah, predavanjih in ob drugih
priložnostih tudi poskušala približati ljudem. Simončičevi hčerki Jelka in
Metka sta plodno in ustvarjalno nadaljevali očetovo pot, njegova preostala
zbirka pa je v družinski lasti, a prehaja v institucionalizirano vodenje
loškega muzeja. Naj živi veliko delo nesmrtnega slovenskega fotografa
Vladimirja Simončiča – našega Vlastje! Hvaležna sem, da se me je osebno
dotaknila Vlastjega presežna človeška in strokovna veličina.
Prvi vdih – v muzeju
Generation v Washingtonu je na ogled njegova fotografija Prva minuta (1970), ki
velja za prvo umetniško upodobitev človeškega rojstva na svetu. Ljubljanskim porodnicam je Vlastja
dnevno delal veliko veselje z večno lepimi posnetki mater z novorojenčki.
Življenjska kalvarija, zaslužena rehabilitacija
velikana slovenske fotografije
Mojster
fotografije z umetniškimi črno-belimi fotografijami je stopil v mednarodno
areno in pobiral vrhunska priznanja za številne fotografije, ker pa je bil
človek skromnega socialnega izvora, se je moral podrejati možnostim, ki mu jih
je življenje ponujalo.
Gotovo
sodi med največje slovenske fotografe 20. stoletja, njegova ustvarjalnost pa je
bila doma večinoma zamolčana.
V tujini je bil deležen vrhunske slave, pač v duhu pregovora, da ni nihče
prerok v lastni domovini, nemo propheta in patria. Ob 110-letnici
rojstva leta 2021 je priložnost, da se s poimenovanjem nečesa po njem popravi
ta krivica, predvsem pa se slovenskemu narodu v vsej širini in globini
predstavi nepresežnega umetnika fotoaparata in kamere.
Ob obiskih na Inštitutu za zgodovino medicine mi je (dr. Zvonki Zupanič Slavec, op. ur.) Vlastja velikokrat
pripovedoval, kako je udomačil siničke, da mu jedo orehe iz roke in kako mu
stik z neokrnjeno naravo v Gorenji vasi v zrelih letih prinaša obilo navdiha in
duševnega miru.