Namesto uvoda

Vladimir Simončič se je rodil leta 11. junija 1911 v Gorici. Privzgojen domovinski čut je bil na preizkušnji že v ranem otroštvu; v starosti sedmih let, je vsa družina zaradi pritiska fašizma pribežala v Ljubljano. Srednješolsko izobraževanje je končal na poljanski gimnaziji. Sledila je selitev v Beograd, kamor je družina Simončičevih sledila očetu Jožetu. Po neuspelem vpisu na likovno akademijo, kamor se mu ni uspelo vpisati tudi zaradi slabšega finančnega položaja družine, se je Vladimir vpisal na Vojaško akademijo in jo z odliko končal leta 1932. Kot častnik jugoslovanske kraljeve vojske je služboval pri Triglavskem polku v Ljubljani. Leta 1937 je prevzel vodstvo jugoslovanske vojaške obveščevalni službe na severni in zahodni jugoslovanski meji. Z imenom Goričan se je povezal tudi s TIGRom. Na začetku druge svetovne vojne ga najdemo v Grumlofu, stari graščini Ferda Vesela (blizu Radohove vasi na Dolenjskem), kjer je prebival pod lažnim imenom kot Mirko Soklič, slikar - vse do italijanske racije marca 1942, v kateri je bil zaradi izdaje zajet in nato zaradi poskusa prebega zadet v glavo ter kot zapornik prepeljan v ljubljansko bolnišnico. Okreval je ter se takoj povezal z OF in prek Trsta prebegnil v Milano, kjer se je pridružil italijanskemu osvobodilnemu gibanju (CNL (Comitato nationale liberatione)). Ponovno ujet je bil 27. aprila 1944 in obsojen na smrt. Izpred eksekucijskega voda črnosrajčnikov so ga med napadom na fašistično postojanko rešili garibaldinci. Po končani vojni je postal vodja repatriacijskega urada na jugoslovanski ambasadi v Rimu. A v vojaškem poklicu ni želel ostati, četudi bi z njim stopil na pot zanesljive kariere. Po koncu druge svetovne vojne se je naselil v Cukrarni. Na začetku se je preživljal z risanjem stenčasov, ki so bili stalnica povojne družbe in kot takšni informatorji javnosti.

Septembra 1946 je bodočega fotoreporterja – novinarja obiskal Stane Kumar, ki je bil pri časopisu Tovariš zaposlen kot honorarni ilustrator in Vladimirja povabil k sodelovanju. 

Nepričakovan poklic – Vlastja, kampeljc povojne časopisne fotoreportaže

Avtorica: Katarina Jurjavčič, Muzej novejše zgodovine Slovenije 

Prvo fotoreportažo Vladimirja Simočiča najdemo v Tovarišu z naslovom »Naši delavci in nameščenci na odrskih deskah« objavljeno v 7. številki, ki je izšla 18. oktobra 1946 (Vlastja, 2. 10. 1946).[1] Že ob prvi objavi je avtor reportaže poskrbel, da je bilo njegovo ime podpisano s psevdonimom Foto Vlastja.[2] In kot duhovito zapiše na enem izmed spominskih lističev, predvsem zato, da bi »prelisičil moje dušebrižnike«. Vlastja se v svojih spominih na več mestih spominja svojih posnetkov, ki so ostali nepodpisani. Navajanje avtorstva v povojnem časopisju še ni povsem nujen del prispevkov, zato prestopamo iz priporočil uredniške politike v polje značaja fotografa samega.

S prvo in z vsemi naslednjimi je Vlastja zaoral ledino povojne novinarske reportaže na Slovenskem. Na začetku so te zajemale le po stran, pozneje pa so jih zapolnile tudi več, a ne več kot sedem. V tem pogledu je izstopajoča sedma številka Tovariša iz leta 1948, v kateri je bilo v kar šestih reportažah objavljenih 39 Vlastjevih fotografij. Bralcem njegovi prispevki niso ostali neopaženi. Sčasoma je postal »kampeljc« povojne časopisne reportaže. Mnoge Vlastjeve posrečene posnetke je tako pohvalil dramski igralec Ivan (Janez) Cesar. Neopažene niso ostale tudi Otonu Župančiču, vzpodbudne misli preberemo v fotografovem spominskem dnevniku: »Vi pripovedujete na poseben način. Rad berem in gledam Vaše reportaže v Tovarišu. To je delo, ki ga ne zmore vsak.« Po Vlastjevem mnenju je Tovariš v prvih povojnih letih dajal vtis sovjetskega ilustriranega tednika, prilagojenega slovenskim bralcem. Na enem izmed manjših  lističev najdemo sledeči zapis, ki ni datiran: »Nisem dolgo razmišljal, ideja pa se mi je le zdela izvedljiva. Sam bom to uredil. In uspelo mi je, saj do danes tega še nihče ni opazil. Sam sebi sem napovedal tekmovanje v izvedbi izvirnih reportaž izven togega in iz cekaja ukazanega programa. Rezerva domačega materiala se je kopičila, jaz pa nisem odnehal. Zdelo se mi je, da sem čebela, ki hiti nabirati in skladiščiti. Nič ni bilo potrebno prosjačiti ali predlagati. Podnevi sem kolovratil po terenu, ponoči pa razvijal filme in pisal komentarje. Ta kulturna hajka je bila uspešna, saj je sovjetski material začel zaostajati. Moj tempo ni popustil do razkola s Stalinom.« Iz težav pri nabavi filma in fotografskega papirja so ga reševale »privatne osebe in moja denarnica, ki jo je najbolj praznila moja reporterska nuja«. V drugi polovici leta 1947 se je Vlastja že spretno sukal po različnih krajih Slovenije, o »dogodkih in pripravah sem bil dobro obveščen in sem potem samo še hitel«. Količina slikovnega gradiva se je povečevala tudi zaradi uporabe uradnega kolesa. Tovariševa rubrika Po domovini je postala pestrejša, hkrati pa je Poročevalec začel objavljati tudi aktualno fotografsko dokumentacijo. Številne reportaže kažejo, da je reporterska vnema postala že skoraj obsedenost. »Že tretje leto sem brez počitnic, ob nedeljah ko navadni državljani počivajo imam kar največ dela. Moje posnetke ne objavlja samo Tovariš, temveč sem z njimi razvadil tudi druge redakcije. Plača je mizerna in še vedno živim v bivši živilski shrambi Cukrarne. Razmere v družini postajajo zaradi mojega garanja in stalne odsotnosti še komaj vzdržne.« Simončičeve posnetke so poleg dveh temeljnih: Tovariša in Slovenskega poročevalca objavljali še Ljudska pravica, Borba in Tedenska tribuna, pa tudi Delavska enotnost, Mladina, Kmečki glas, Kmečka žena, Naša žena.

Na prvo stopnico odhoda iz fotoreporterskega poklica je stopil konec leta 1949, točneje 6. decembra 1949, ko so ga praktično sredi dela v redakciji aretirali in poslali v samico zaporov OZNE na Poljanskem nasipu. Po polletnem hudem duševnem in telesnem trpljenju je bil izpuščen z opravičilom zaradi pomote.

Vlastja je v letu 1950 podlegel psihičnemu pritisku, a začel z vso močjo upoštevati zdravniški nasvet: delo je postajalo njegova edina medicina. Posvetil se je fotografiji, organiziral novinarski foto klub, začel z izobraževanji. Fotografija mu je odprla vrata v svet: 1951 je s fotografijo že razstavljal na svetovni razstavi v Riu de Jaineru, 1952 pa mu je pripadla prva nagrada na natečaju Timesa v Londonu (fotografija mladi letalci). Mnogo fotografij je ostalo neobjavljenih, zato je Vlastja v izložbenem oknu uprave uredništva uredil »Novice doma in po svetu«. Tudi doma ni ostal neopažen. Dobil je tri nagrade Toneta Tomšiča (nagrade za novinarske fotografije) – in sicer v letih 1955, 1956 in 1957. Fotoreportersko delo pa je opravljal le še v prvih mesecih leta 1957. S prihodom glavnega urednika Rudija Janhube se je pritisk na opravljeno dela stopnjeval. Ko je na koledarju odgovornega urednika Sergeja Vošnjaka opazil »Vse za Vlastjo meni!« se je pojasnila še skrivnost odprtih pisem. »Ta razčlovečenost in nasilje sta me prisilila da zapustim novinarski poklic, v katerem sem veliko dal.«, je svoje zapisal Vlastja. Pravico zase in poskus prikaza svoje resnice je poskušal še prek sindikalnega zaupnika Slovenskega poročevalca Franja Ploha ter Žiga Kimavca, ki je bil tedaj na CK ZKS odgovorna oseba za tisk. Dan po odpovedi je našel svoj delovni laboratorij zapečaten, naslednji dan pa je bil njegov arhiv tudi popisan s strani za to določene komisije.

Vlastjeve reportaže beležijo delovni zanos povojne obnove, slikajo zanos primorskih vasi in mest ob priključitvi k matični domovini, se posvečajo političnim obiskom in pomembnejšim političnim kongresom, ne izpustijo prikaza napredka v kmetijstvu na ravnicah Prekmurja ali pa gozdarstva na Kočevskem. Poseben sklop njegovih reportaž predstavljajo fotografije iz gledališkega sveta in se danes hranijo v Slovenskem gledališkem inštitutu.

Vlastja, veliki mojster gledališke fotografije

Avtorica: mag. Tea Rogelj, višja kustosinja, Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej

Vladimir Simončič Vlastja velja za mojstra gledališke fotografije; za slovensko gledališko zgodovino je izjemno pomemben, saj prav s pomočjo njegovih fotografij lahko vsaj delno rekonstruiramo in si ustvarimo vtis o umetniški dovršenosti številnih uprizoritev iz obdobja med leti 1946 in 1989.

Po podatkih, objavljenih še v času njegovega življenja, je v štiridesetih letih ustvaril 54.500 gledaliških posnetkov, na katerih je posnel in za poznejši čas neminljivo ujel 774 uprizoritev[1].

Svojo gledališko zapuščino je v letih 1969 in 1970 ter kasneje podaril Slovenskemu gledališkemu muzeju (današnjemu Slovenskemu gledališkemu inštitutu, krajše SLOGI).[2]Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej ob fotografijah uprizoritev hrani tudi Simončičeve posnetke drugih dogodkov, povezanih z gledališčem, kot so odprtja gledaliških razstav, odkritja kipov gledaliških umetnikov, posnetke s pogrebov posameznih igralcev in njihove posmrtne maske, beleži prenove posameznih gledaliških hiš … Fotografiral je tudi gledališke stavbe ter zasnoval portretne fotografije igralcev, tako v vlogah, ki so jih interpretirali, kot tudi njihove osebne portrete.

Slovenski gledališki in filmski muzej se mu je leta 1992 poklonil z razstavo Slovensko gledališče skozi objektiv mojstra Vlastje Simončiča; pripravila jo je mag. Francka Slivnik v sodelovanju s fotografom, video dokument je naredil Janez Meglič.[3]

Vladimir Simončič se je med leti 1946 in 1956 preživljal kot fotoreporter[4]. Največ fotoreportaž je objavil v reviji Tovariš, številne so izšle tudi v Tedenski tribuni,Naši ženi, Kmečki ženi idr.

Zanimivo je, da se je Simončič že v svoji prvi fotoreportaži – izšla je oktobra 1946 v 7. številki Tovariša[5]– posvetil prav gledališki dejavnosti: predstavil je amatersko gledališko skupino Četrtnega ljudskega odbora Moste, ki je uprizorila Borove Raztrgance. V fotoreportažo je vključil fotografiji iz predstave oziroma z vaje ter posamezne amaterske igralce – vsakega je predstavil z dvema fotografijama, z eno v vlogi in z drugo iz zasebnega življenja oziroma iz poklica, ki ga je ta opravljal.  Fotografije je že takrat podpisal s svojim psevdonimom oziroma vzdevkom  »Foto: Vlastja« (mimogrede, njegova mama ga je sestavila iz imen svojih treh sinov – Vladimir, Stane, Joža)[6].

V naslednjih letih je v Tovarišu objavil še več fotoreportaž o gledališču, med njimi so Ljubljanska drama je uprizorila Veliko potovanje (1947)[7]; Za kulisami ljubljanske Drame: prizori z vaj za otvoritveno predstavo nove sezone, Levstik-Kreftovega »Tugomera«; (1947)[8], Pot do zločina: s krstne predstave drame M. Kranjca v ljubljanski Drami (1947)[9], Tartuffe (fotoreportaža s predstave Tartuffe v ljubljanski Drami; 1947)[10], Za kulisami Narodnega gledališča v Ljubljani(fotoreportaža o obisku v ljubljanski Drami in Operi, zakulisje; 1948)[11].

Vlastja Simončič je leta 1994 na vprašanje Brede Kolar Sluga, zakaj prav gledališče, odgovoril: »/…/ Gledališče mi je bilo vedno všeč. Zame je bilo delo v gledališču lepa simpatična oaza. Gledališče je bila moja ljubezen. S tamkajšnjim delom nikoli nisem imel nobenega problema. Tam sem bil član kolektiva. To so bili dragoceni stiki s kreatorji … Jaz sem v gledališču, vsaj ob generalkah, imel vtis fair playa, z nekaterimi igralci pa sem bil tudi zelo dober prijatelj. Moje delo je bilo prostovoljno, volontersko, ljubiteljsko. Za to delo nikoli nisem dobil honorarja od gledališča. Gledališče je rabilo fotografije za reklamo, fotografije za časopise, za vitrine …, in bila je reklama, bile so objave v časopisih. /…/«[12]

Vladimir Simončič Vlastja je fotografsko spremljal tako produkcijo poklicnih gledališč, kot tudi prvih eksperimentalnih gledališč zunaj institucije (Eksperimentalno gledališče v Ljubljani, Oder 57, Gledališče Ad Hoc) in amaterskih gledaliških skupin (Šentjakobsko gledališče, Delavski oder, Obrtniški oder).

Pokrival je dramske, operne, baletne in plesne predstave, predstave za odrasle in otroke, včasih celo lutkovne igre.

Najpogosteje je fotografiral v Ljubljani, čeprav je, zlasti v zgodnejšem obdobju, zabeležil tudi nekaj uprizoritev kranjskega, celjskega, mariborskega in tržaškega gledališča. Osrednje slovensko gledališče – Dramo in Opero SNG v Ljubljani je kot fotograf spremljal kar sedemnajst let (od jeseni 1947 do leta 1964), Mestno gledališče ljubljansko pa od njegove prve uprizoritve leta 1951 do leta 1983, občasno je fotografiral v takratnem Mladinskem gledališču Ljubljana in v Lutkovnem gledališču Ljubljana idr.

Svoje zadnje gledališke fotografije je posnel leta 1989 v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani.

Vlastja je na začetku uprizoritve fotografiral s pomočjo stojala, a je kmalu ugotovil, da odrska dinamika tudi od fotografskega objektiva zahteva gibanje in iskanje posebnih zornih kotov. V ljubljanski Drami je med fotografiranjem (običajno je potekalo na prvi in drugi generalki) imel na voljo ložo, iz katere je lahko hitro stopil na oder. Iskal je različne zorne kote snemanja in še zlasti pri baletnih predstavah včasih zlezel na vrvišče, od koder je lahko plesalce posnel iz ptičje perspektive. Spet drugič, ko ni bilo šepetalca, je zlezel v zanj predviden prostor in prizore posnel iz žabje perspektive.[13]

Kot gledališki fotograf je znal združiti najpomembnejši funkciji gledališke fotografije, dokumentacijsko in umetniško. V fotografije je zajel tako širše dogajanje posamezne uprizoritve, ujel ključne dramaturške obrate in dinamiko igre,kot tudi zaobjel atmosfero prizorov; z bližnjimi posnetki igralcev in detajlov je gledalcem omogočil vpogled v igralčevo občutenje, v njegovo interpretacijo odrskega lika. Zato – kljub temu, da leta 2021 praznujemo že 110. obletnico njegovega rojstva – v zavesti slovenskih gledaliških ustvarjalcev živi kot »veliki mojster gledališke fotografije«.

Vlastja se je po preteku svojega časopisnega desetletja zaposlil kot vizualni dokumentalist na Medicinski fakulteti in postal pionir slovenske medicinske vizualne dokumentacije (tako v fotografiji kot v filmu).

Vpeljava medicinske fotodokumentacije

Avtorica: redni prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr. med., Inštitut za zgodovino medicine UL, MF

Vladimir Simončič je deloval na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani skoraj četrt stoletja, in sicer v letih 1957-1982. Sedež je imel na ginekološki kliniki, kamor ga je povabil ginekolog, akademik Franc Novak. Njegova naloga je bila, da z medicinsko dokumentacijsko fotografijo spremlja strokovno medicinsko delo in z njim sodeluje pri pripravi na pedagoško delo in pri znanstvenih raziskavah. Vlastja se je dela lotil zagnano in ustvaril bogat fotografski opus. Poleg fotografije se je lotil medicinskega filma in posnel 74 filmov, ki zelo poučno prikazujejo zahtevne medicinske posege in nove operativne pristope. Del teh filmov hrani arhiv Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete UL. Z njimi so slovenski medicinski strokovnjaki potovali po svetu in predstavljali svoje dosežke in tudi nove metode operacij, še pomembnejši pa so bili njegovi televizijski prenosi operacij, ki jim je lahko v predavalnicah prisostvovalo veliko strokovnjakov z različnih področij. Do prvega takega prenosa je prišlo ob prvi operaciji na odprtem srcu akademika Božidarja Lavriča, ki je leta 1958 potekala s podporo zunajtelesne cirkulacije ob jugoslovanskem kongresu kirurgov, ki je potekal v Ljubljani. S tem znanjem so ljubljanski kirurgi prvi na Balkanu uvedli pri pouku televizijski prikaz medicinskih posegov in preiskav. Leta 1967 je Vlastja z barvno TV kamero posnel osem srčnih operacij znamenitega ameriškega kirurga prof. dr. Michaela De Bakeyja v Ljubljani.

Vlastja je v svoji foto-službi posnel tudi izjemne portrete vodilnih zdravnikov svoje dobe, ki krasijo prostore uprav različnih klinik in še danes kažejo na izjemno kakovost njegovega dela, na njegovo mojstrsko in umetniško znanje.

Njegovo delo v ljubljanski porodnišnici je razveseljevalo tudi matere ob rojstvih novorojenčkov, saj je te neponovljive trenutke sreče za tisoče porodnic ujel v fotografski objektiv. Eden izmed njegovih številnih posnetkov rojstva je fotografija z naslovom »Prva minuta« iz leta 1970, ki velja za prvo umetniško upodobitev človeškega rojstva na svetu in je pristala v veliki stalni zbirki fotografije v Washingtonu v ZDA. Sicer pa je Vlastja vzgojil sedem odličnih medicinskih fotografov (Metka Simončič Vergnion, Jelka Simončič, Jolanda Kofol, Truda Heimer, Branko Frece, Marjana Česen), ki so nadaljevali njegovo delo z medicinsko fotografijo na več klinikah UKC Ljubljana, ginekološki, plastični kirurgiji, okulistiki, pediatriji in v foto-službi kliničnega centra. Ustvarili so strokovno kroniko dela UKCL skozi nadaljnje polstoletno obdobje po Vlastjevi upokojitvi

Vlastja je zapustil izjemne zbirke svojih fotografskih in filmskih del v vseh svojih sredinah. Med njimi praktično ni slabega dela!

Vlastjevi medicinski sopotniki se ga spominjamo kot plemenitega človeka, izjemno delovnega, ustvarjalnega, zanesljivega, sicer pa tršatega asketa s kleno naturo, visoko srčno kulturo in toplim pogledom humanega človeka.

S predsednikom Slovenskega zdravniškega društva in predstojnikom Inštituta za patologijo, oziroma sodno medicino, profesorjem Antonom Dolencem je intenzivno sodeloval pri pripravi tako imenovane »Bele knjige«, ki je pravzaprav črna fotoknjiga najskromnejših razmer na Medicinski fakulteti v Ljubljani v šestdesetih letih 20. stoletja. S to »belo knjigo« je profesor Dolenc dosegel, da je prišlo do izgradnje Medicinske fakultete s 16.000 kvadratnimi metri novih površin.

Med nami je živel in delal ter tiho trpel fotograf velikan svojega časa, univerzalni duh – homo universalis, Vladimir Simončič – Vlastja. Srečevanja z njim so me bogatila od prvega srečanja na njegovi foto šoli leta 1978, v prostorih prodajalne Ke-fo pri Kora baru na Bavarskem dvoru, do njegovih kasnejših obiskov Inštituta za zgodovino medicine, kjer hranimo obilo njegove medicinske fotodokumentacije. Veliko pa je je tudi v arhivu Ginekološke klinike UCKL. Inštitutsko zbirko sem v svojih knjigah, predavanjih in ob drugih priložnostih tudi poskušala približati ljudem. Simončičevi hčerki Jelka in Metka sta plodno in ustvarjalno nadaljevali očetovo pot, njegova preostala zbirka pa je v družinski lasti, a prehaja v institucionalizirano vodenje loškega muzeja. Naj živi veliko delo nesmrtnega slovenskega fotografa Vladimirja Simončiča – našega Vlastje! Hvaležna sem, da se me je osebno dotaknila Vlastjega presežna človeška in strokovna veličina.

Življenjska kalvarija, zaslužena rehabilitacija velikana slovenske fotografije

Mojster fotografije z umetniškimi črno-belimi fotografijami je stopil v mednarodno areno in pobiral vrhunska priznanja za številne fotografije, ker pa je bil človek skromnega socialnega izvora, se je moral podrejati možnostim, ki mu jih je življenje ponujalo.

Gotovo sodi med največje slovenske fotografe 20. stoletja, njegova ustvarjalnost pa je bila doma večinoma zamolčana. V tujini je bil deležen vrhunske slave, pač v duhu pregovora, da ni nihče prerok v lastni domovini, nemo propheta in patria. Ob 110-letnici rojstva leta 2021 je priložnost, da se s poimenovanjem nečesa po njem popravi ta krivica, predvsem pa se slovenskemu narodu v vsej širini in globini predstavi nepresežnega umetnika fotoaparata in kamere.