Verjetno si nihče ni predstavljal, da bi bilo lahko v današnjih časih, ko so
industrija, tehnologija in znanost,
vključno z medicino, močno razvite, ogroženo zdravje svetovnega prebivalstva,
celo v najbolj razvitih državah. Samoumevno nam je bilo, da bili smo že kot
otroci cepljeni proti raznim hudim in nalezljivim boleznim, da smo tako
zaščiteni in da se svetovna epidemija, ki bi ogrozila mnoga življenja, ne more
zgoditi. Mnogi starši so bili v zadnjih letih celo proti cepljenju svojih
otrok, češ da je škodljivo za zdravje in celo tvegano in nekatere bolezni, ki
so bile že davno izkoreninjene, so se pričele celo vračati. Včasih o cepljenju
niso / nismo kaj dosti razmišljali in je bilo pač samoumevno, da je to
potrebno. Verjetno imamo iz otroških let vsi nekaj spominov tem. Nekateri se
spominjamo, kako so nas v ambulantah praskali po ramah, kar ni bilo najbolj
prijetno, in še danes so nam na koži ostali sledovi tega nenavadnega cepljenja.
Pozneje so to opustili in so otrokom dajali le injekcije ali so cepivo morali
spiti po žlički. Prilagamo nekaj fotografij cepljenja otrok ob koncu 50-tih in
v začetku 60-tih let prejšnjega stoletja znanega fotoreporterja Edija Šelhausa.
Zelo zanimive pa so fotografije, ki jih je pred skoraj 50-timi leti v Trstu
v Italiji posnel znani Edi Šelhaus, ki nas presenetljivo spominjajo na današnje
corona čase. Ljudje v vrsti čakajo na
cepljenje proti črnim kozam in na potrdilo, da so bili cepljeni, zato, da so
lahko prestopili mejo z Jugoslavijo. Leta 1972 so namreč v Jugoslaviji izbruhnile
črne koze. Z virusom variole se je med vračanjem iz Meke v Iraku okužil eden od
romarjev. Po vrnitvi na Kosovo je okužil sorodnike in prijatelje. Eden ob
okuženih je bil zaradi slabega zdravstvenega stanja 10. marca 1972 poslan v
beograjsko bolnišnico. Sprva so pacientovo stanje diagnosticirali kot reakcijo
na penicilin. Pravzaprav pa je šlo za zelo nalezljivo in težko obliko črnih
koz, pri kateri pacient izkrvavi še pred pojavom izpuščajev. Takšen potek
bolezni je bil zanj usoden še iste noči. Primere črnih koz so pričeli odkrivati
tudi v Beogradu, preko pacienta se je okužilo 38 oseb, za osem je bila bolezen
usodna.
Oblast se je na situacijo odzvala s strogimi ukrepi. Razglašeno je bilo
vojno stanje in uvedena karantena. V slednjo je morala tudi ena od medicinskih
sester, ki je skrbela za okuženega pacienta v beograjski bolnišnici. Namestili
so jo v z vojsko zastražen hotel. Poleg karantene se je Jugoslavija odločila za
množično ponovno cepljenje prebivalstva, kar je opravila s pomočjo SZO in vojske.
Drastični ukrepi so veljali za celotno državo. Tako so morali potniki ob vstopu
v Slovenijo pokazati potrdilo o cepljenju, prepovedana so bila javna zborovanja
in prireditve, veljala je omejitev službenih potovanj in prepoved preseljevanja
delavcev. Po dveh mesecih je bilo epidemije konec, zbolelo je 175 ljudi, med
njimi je življenje zaradi bolezni izgubilo 35 oseb. V Sloveniji niso zabeležili
nobenega primera bolezni.
Cepljenje proti črnim kozam je večina držav v 70. letih zaradi
izkoreninjenja opustila. Zato je Svetovna zdravstvena organizacija pričela
pozivati k uničenju virusa v laboratorijih. S tem se Rusija in Amerika nista
strinjali, zato je SZO sklenila, da se zaloge virusa lahko hrani za
raziskovalne namene. Poleg hranjenja virusa pa je leta 2017 razburilo tudi
dejstvo, da je mogoče virus znova ustvariti, četudi so vsi vzorci uničeni.
V današnjih časih corona epidemije, ko imamo mnogi tudi pomisleke zaradi po
našem mnenju premalo preizkušenih cepiv in njihovih učinkov, pa vendarle
ponovno ugotavljamo, da nas bo verjetno ponovno rešilo le cepljenje čim večjega
števila prebivalstva, saj virus kar noče in noče izginiti.