Sporočamo vam, da je izšla nova številka revije ARGO, v kateri je In memoriam posvečen donatorju in ambasadorju Muzeja novejše zgodovine Slovenije Saši Rudolfu.

Saša Rudolf, priznani tržaški novinar, urednik dnevno-informativnih in športnih oddaj in v obdobju 1995–2003 prvi glavni urednik slovenskih radijskih in televizijskih programov na sedežu italijanske televizije RAI v Trstu, je preminil 15. junija 2020, na dan, ko je bila meja med Slovenijo in Italijo ob umirjanju epidemije novega koronavirusa ponovno odprta na vseh mejnih prehodih med državama. Njegovo življenje je bilo povezano s preseganjem meja. Za to se je zavzemal z dostojanstvom, intelektualno širino in pripovedno močjo.

Leta 1938 se je v Ljubljani rodil tržaški Slovenki Bogdani Černigoj in Ivanu Rudolfu iz Podnanosa v Vipavski dolini, tigrovcu in sodelavcu britanskih obveščevalnih služb. Drugo svetovno vojno je ob pomoči maminega očeta Pepija preživel v Banja Luki in Ljubljani, kajti oče Ivan je že februarja 1941, da bi se izognil aretaciji, pobegnil na Bližnji vzhod in nato v Afriko in tam s podporo zavezniških sil zbiral slovenske vojaške prostovoljce po afriških ujetniških taboriščih in elito prostovoljcev, ki so postali padalci misij britanskih tajnih služb.

Saša Rudolf je očetov vojni angažma dobro spoznal šele kot odrasel, ko so se začele odstirati zamolčane teme iz vojnega obdobja. Leta 1996 je izdal knjigo Xolotl – med resnico in domišljijo. Pisateljica Ivanka Hergold je pohvalila avtorjev imeniten slog in združitev treh na prvi pogled nezdružljivih tem: mitologije mehiških staroselcev, izjemne zgodbe očeta Ivana Rudolfa in avtorjeve izkušnje iz vojnih žarišč razpadajoče Jugoslavije. V knjigi je prvič omenil obstoj očetove dokumentarne in fotografske zapuščine. Ta je postala pomemben vir znanstvenih zgodovinopisnih obravnav in je bila po njegovi zaslugi leta 2014 vključena v Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Odtlej je Saša Rudolf krepil vezi med slovenskim zamejstvom v Italiji in Muzejem novejše zgodovine Slovenije, zagnano promoviral razstavne in knjižne projekte ter spodbujal pomen ohranjanja zapuščin zgodovinske vrednosti. Leta 2013 je sodeloval pri razstavi Prekomorci, leta 2017 na simpoziju Ivan Rudolf – življenje in delo za narod in leta 2018 pri izdaji knjige Ivan Rudolf: ob 120-letnici rojstva.

Očetu, ki ga je zares spoznal šele leta 1946, ko je bil star sedem let, se je trudil kazati spoštovanje, ker se je v prelomnih časih druge svetovne vojne odločil za življenje za slovenski narod, ker si je kot strasten protifašist prizadeval za padec rapalske meje in ker je bil neomajen v pripadnosti demokraciji. Oče, ki je umrl leta 1962, je utrl sinu pot v novinarstvo, kajti Saša Rudolf je po očetovi smrti prevzel urednikovanje Demokracije, glasila prve protikomunistične stranke, Slovenske demokratske zveze na Tržaškem. Podal se je v politiko, bil aktiven v Slovenski skupnosti in postal prvi Slovenec, ki je bil imenovan v Tržaški pokrajinski odbor, a je iz politike kmalu odšel in se popolnoma posvetil zlasti športnemu novinarstvu na Radiu Trst A; tam je zaslovel z inovativno oddajo Šport in glasba.

Leta 1984 je v svoji prvi knjigi Olimpijski ogenj in dim po besedah direktorja športnega uredništva RAI Guglielma Morettija podoživljal spoznanja v imenu tistih, ki so z navdušenjem in znanjem poročali o zimskih in poletnih olimpijskih igrah, v drugi knjigi, Mundial – svetovna prvenstva v nogometu med bliščem in stvarnostjo, ki je izšla leta 1986, pa se po besedah Josipa Tavčarja kažejo izjemen odnos do športnega sveta, lastna kulturna vzgoja in humanistična poštenost. Novinarski sodelavec Sergij Pahor je o Saši Rudolfu zapisal, da je vedno znal nepristransko prikazati resnično dogajanje, tako s številnih športnih dogodkov kot tudi z vojnih območij razpadajoče Jugoslavije, od koder je v italijanščini poročal za italijansko televizijo, v slovenščini za slovenski radio v Trstu in bil pravzaprav eden od redkih novinarjev s slovenskega etničnega ozemlja, ki so poročali z vojnih žarišč po Jugoslaviji. O tej izkušnji je pisal v že omenjeni knjigi Xolotl in leta 2016 v knjigi Samostojni, v kateri je pripoved Saše Rudolfa sproščen preplet dejstev in lastnega doživljanja kot tudi osupljiv opis skrajno nevarnih okoliščin od marca 1991 do aprila 1992, v katerih se je znašel in ki bi se zanj in za celotno novinarsko ekipo lahko končale tragično.

V njegovem poklicnem življenju je prepoznavna vsaj trojna razpetost: geografska (med Trstom in Rimom, med Ljubljano in Beogradom ter državami po svetu), profesionalna (med poročanjem iz sveta politike in s svetovnih športnih spektaklov) in domovinska (med zvestobo slovenstvu in italijansko redakcijo). Prav domovinsko razpetost je izčrpneje predstavil v svoji zadnji knjigi s pomenljivim naslovom Moj RAI, ki je izšla leta 2018. Eno svojih največjih zadoščenj je doživel 1. maja 1995 s prvim dnevnikom v slovenskem jeziku na italijanski televiziji in priznanjem samostojnosti slovenskega uredništva na sedežu RAI v Trstu, za kar si je tako strastno prizadeval.

Vse do svojih zadnjih dni je zlasti v radijskih in časopisnih medijih na Tržaškem pronicljivo komentiral družbeno-politične razmere, njegove kritike so sprožale refleksijo o izgovorjenem in napisanem, njegova mnenja so pretresala in opominjala. Hkrati pa je vedno znal poslušati, biti spoštljiv in je bil v skrbi za lepoto slovenskega jezika imeniten sogovornik. Zaradi svojega odnosa je hitro postal priljubljen med muzealci. V Muzeju novejše zgodovine Slovenije mu bomo za njegovo širokosrčno povezovalno vlogo, za njegovo donacijo izjemne zapuščine in za njegovo brezpogojno zaupanje v zgodovinopisno in muzeološko korektno predstavljanje te zapuščine vedno hvaležni.