Sporočamo vam, da je izšla nova
številka revije ARGO, v kateri je In memoriam posvečen donatorju in ambasadorju
Muzeja novejše zgodovine Slovenije Saši Rudolfu.
Saša Rudolf, priznani tržaški novinar, urednik
dnevno-informativnih in športnih oddaj in v obdobju 1995–2003 prvi glavni
urednik slovenskih radijskih in televizijskih programov na sedežu italijanske
televizije RAI v Trstu, je preminil 15. junija 2020, na dan, ko je bila meja
med Slovenijo in Italijo ob umirjanju epidemije novega koronavirusa ponovno
odprta na vseh mejnih prehodih med državama. Njegovo življenje je bilo povezano
s preseganjem meja. Za to se je zavzemal z dostojanstvom, intelektualno širino
in pripovedno močjo.
Leta 1938 se je v Ljubljani rodil tržaški
Slovenki Bogdani Černigoj in Ivanu Rudolfu iz Podnanosa v Vipavski dolini, tigrovcu
in sodelavcu britanskih obveščevalnih služb. Drugo svetovno vojno je ob pomoči
maminega očeta Pepija preživel v Banja Luki in Ljubljani, kajti oče Ivan je že
februarja 1941, da bi se izognil aretaciji, pobegnil na Bližnji vzhod in nato v
Afriko in tam s podporo zavezniških sil zbiral slovenske vojaške prostovoljce
po afriških ujetniških taboriščih in elito prostovoljcev, ki so postali padalci
misij britanskih tajnih služb.
Saša Rudolf je očetov vojni angažma dobro
spoznal šele kot odrasel, ko so se začele odstirati zamolčane teme iz vojnega
obdobja. Leta 1996 je izdal knjigo Xolotl
– med resnico in domišljijo. Pisateljica Ivanka Hergold je pohvalila
avtorjev imeniten slog in združitev treh na prvi pogled nezdružljivih tem:
mitologije mehiških staroselcev, izjemne zgodbe očeta Ivana Rudolfa in
avtorjeve izkušnje iz vojnih žarišč razpadajoče Jugoslavije. V knjigi je prvič
omenil obstoj očetove dokumentarne in fotografske zapuščine. Ta je postala pomemben
vir znanstvenih zgodovinopisnih obravnav in je bila po njegovi zaslugi leta
2014 vključena v Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Odtlej je Saša Rudolf krepil vezi med slovenskim
zamejstvom v Italiji in Muzejem novejše zgodovine Slovenije, zagnano promoviral
razstavne in knjižne projekte ter spodbujal pomen ohranjanja zapuščin
zgodovinske vrednosti. Leta 2013 je sodeloval pri razstavi Prekomorci, leta 2017 na simpoziju Ivan Rudolf – življenje in delo za narod in leta 2018 pri izdaji
knjige Ivan Rudolf: ob 120-letnici
rojstva.
Očetu, ki ga je zares spoznal šele leta 1946,
ko je bil star sedem let, se je trudil kazati spoštovanje, ker se je v
prelomnih časih druge svetovne vojne odločil za življenje za slovenski narod,
ker si je kot strasten protifašist prizadeval za padec rapalske meje in ker je
bil neomajen v pripadnosti demokraciji. Oče, ki je umrl leta 1962, je utrl sinu
pot v novinarstvo, kajti Saša Rudolf je po očetovi smrti prevzel urednikovanje Demokracije, glasila prve
protikomunistične stranke, Slovenske demokratske zveze na Tržaškem. Podal se je
v politiko, bil aktiven v Slovenski skupnosti in postal prvi Slovenec, ki je
bil imenovan v Tržaški pokrajinski odbor, a je iz politike kmalu odšel in se
popolnoma posvetil zlasti športnemu novinarstvu na Radiu Trst A; tam je
zaslovel z inovativno oddajo Šport in glasba.
Leta 1984 je v svoji prvi knjigi Olimpijski ogenj in dim po besedah direktorja
športnega uredništva RAI Guglielma Morettija podoživljal spoznanja v imenu
tistih, ki so z navdušenjem in znanjem poročali o zimskih in poletnih
olimpijskih igrah, v drugi knjigi, Mundial
– svetovna prvenstva v nogometu med bliščem in stvarnostjo, ki je izšla
leta 1986, pa se po besedah Josipa Tavčarja kažejo izjemen odnos do športnega
sveta, lastna kulturna vzgoja in humanistična poštenost. Novinarski sodelavec
Sergij Pahor je o Saši Rudolfu zapisal, da je vedno znal nepristransko
prikazati resnično dogajanje, tako s številnih športnih dogodkov kot tudi z
vojnih območij razpadajoče Jugoslavije, od koder je v italijanščini poročal za
italijansko televizijo, v slovenščini za slovenski radio v Trstu in bil
pravzaprav eden od redkih novinarjev s slovenskega etničnega ozemlja, ki so
poročali z vojnih žarišč po Jugoslaviji. O tej izkušnji je pisal v že omenjeni
knjigi Xolotl in leta 2016 v knjigi Samostojni, v kateri je pripoved Saše
Rudolfa sproščen preplet dejstev in lastnega doživljanja kot tudi osupljiv opis
skrajno nevarnih okoliščin od marca 1991 do aprila 1992, v katerih se je znašel
in ki bi se zanj in za celotno novinarsko ekipo lahko končale tragično.
V njegovem poklicnem življenju je prepoznavna vsaj
trojna razpetost: geografska (med Trstom in Rimom, med Ljubljano in Beogradom
ter državami po svetu), profesionalna (med poročanjem iz sveta politike in s svetovnih
športnih spektaklov) in domovinska (med zvestobo slovenstvu in italijansko
redakcijo). Prav domovinsko razpetost je izčrpneje predstavil v svoji zadnji
knjigi s pomenljivim naslovom Moj RAI,
ki je izšla leta 2018. Eno svojih največjih zadoščenj je doživel 1. maja 1995 s
prvim dnevnikom v slovenskem jeziku na italijanski televiziji in priznanjem
samostojnosti slovenskega uredništva na sedežu RAI v Trstu, za kar si je tako strastno
prizadeval.
Vse do svojih zadnjih dni je zlasti v
radijskih in časopisnih medijih na Tržaškem pronicljivo komentiral
družbeno-politične razmere, njegove kritike so sprožale refleksijo o
izgovorjenem in napisanem, njegova mnenja so pretresala in opominjala. Hkrati
pa je vedno znal poslušati, biti spoštljiv in je bil v skrbi za lepoto
slovenskega jezika imeniten sogovornik. Zaradi svojega odnosa je hitro postal
priljubljen med muzealci. V Muzeju novejše zgodovine Slovenije mu bomo za
njegovo širokosrčno povezovalno vlogo, za njegovo donacijo izjemne zapuščine in
za njegovo brezpogojno zaupanje v zgodovinopisno in muzeološko korektno
predstavljanje te zapuščine vedno hvaležni.