Marec je mesec, ko se veliko Slovencev tradicionalno
zbere v dolini pod Poncami, kjer uživajo ob gledanju smučarskih poletov. V
objemu okoliških gora leži sodoben Nordijski center Planica z več smučarskimi
skakalnicami. Poleg letalnice bratov Gorišek, ki je bila zgrajena leta 1969, je
tu še znamenita Bloudkova velikanka, ki je skozi leta spreminjala svojo podobo.
Zgrajena je bila že leta 1934, 20 let kasneje so jo zaradi poškodb obnovili,
dokončno pa se je zaradi dotrajanosti podrla leta 2001. Danes na tem mestu
stoji nova Bloudkova velikanka, ki je bila zgrajena v letih 2011/2012.
Po
kom pa nosi Bloudkova velikanka ime?
Leta 1890 se je rudarskemu inženirju Jaroslavu Bloudku
in njegovi ženi Minki Bloudek v Idriji rodil Stanko, ki so ga že kot dečka
zanimala časnikarska poročila o prvih uspešnih poletih bratov Wright. Kljub
navdušenju nad letalstvom se je najprej vpisal na slikarsko akademijo v Pragi,
vendar je kmalu ugotovil, da to ni bila prava izbira. Študij je nadaljeval na
strojnem oddelku praške visoke tehnične šole, kjer si je kmalu pridobil sloves
konstruktorja. To mu je odprlo vrata v letalsko industrijo. Pred izbruhom 1.
svetovne vojne se je Bloudek v Trutnovu, kjer je služboval, seznanil s
smučanjem in smučarskimi skoki. Kmalu je dobil idejo, da bi na mali skakalnici
izkoristil zračne tokove in poletel kot rimski bog Merkur, nadel si je kovinsko
čelado in z njo povezani krili, ki ju je upravljal z rokami. Spust po
skakalnici ni bil uspešen, zato je idejo o poletih za nekaj časa opustil.
Po 1. svetovni vojni se je vrnil v Ljubljano, kjer si
je skupaj s somišljeniki prizadeval za ustanovitev slovenske letalske
industrije, vendar so bila pričakovanja previsoka. Iz letalske industrije se je
preusmeril v avtomobilsko, ustanovil je lastno podjetje in imel vizijo o
načrtovanju slovenskega ljudskega osebnega avtomobila. Z letalstvom se je
ukvarjal zgolj še ljubiteljsko, vedno bolj pa ga je začel zanimati šport.
Že v času pred izbruhom 1. svetovne vojne se je
ukvarjal z nogometom. Bil je eden izmed ustanoviteljev ljubljanskega
nogometnega kluba Hermes. Med študijem v Pragi se je seznanjal z nogometnimi
novostmi, ljubljanske kolege je zalagal z nogometnimi žogami in čevlji, kar bi
lahko razumeli kot zametke njegovega mecenstva. Ob vrnitvi v Ljubljano je
postal predsednik Sportnega kluba Ilirija, v tej vlogi pa mu je uspelo
prepričati lastnika pivovarne Union, da je dal klubu v najem del travnika ob
Celovški cesti, ki ga je uspel preurediti v stadion.
Nogomet pa ni bil edini šport, ki je vzbudil zanimanje
pri Bloudku. Bil je uspešen atlet, saj je leta 1921 postal prvak in rekorder
Slovenije v metu diska, po letu 1924 pa se je začel resno ukvarjati tudi z
drsanjem. Bloudka in Viktorja Vodiška so leta 1928 izbrali celo v jugoslovansko
reprezentanco na drugih zimskih olimpijskih igrah v St. Moritzu, vendar na njih
nista nastopila, saj sta kmalu spoznala, da nista konkurenčna preostalim
tekmecem.
Bloudkovo mecenstvo se je nadaljevalo. Leta 1928 je v
Ljubljano pripeljal prvo pravo mizo za namizni tenis, z Vodiškom pa sta z
zimskih olimpijskih iger v St. Moritzu pripeljala hokejsko opremo.
Konec 20. let 20. stoletja se je začel Bloudek
intenzivneje posvečati gradnji športnih objektov. Potem ko so po njegovih
načrtih zgradili sodobno kopališče z olimpijskim bazenom in 10-metrsko
skakalnico v Ljubljani, je bil vključen tudi v gradbeni odbor za postavitev
Doma v Planici. Gradnja doma je spodbudila Bloudkovo željo po gradnji smučarske
skakalnice. Prvo skakalnico je zgradil na severovzhodnem pobočju Macesnovca, v
bližini železniške postaje v Ratečah. To je bila zgolj »generalka« za večji
podvig. Leta 1932 se je Bloudek odločil, da bo na lastno pest zgradil
70-metrsko skakalnico v Planici, vendar mu to ni v celoti uspelo. Zaradi
svetovne gospodarske krize in nesporazumov v Jugoslovanski zimskošportni zvezi
je bila gradnja skakalnice ogrožena. Napol zgrajeno skakalnico je pred popolnim
polomom rešil stavbenik Ivan Rožman, ki se je odločil projekt finančno podpreti
in ga tudi izpeljati do konca. Na veselje vseh, je bila skakalnica dokončana
leta 1934, ko se je odvila tudi prva mednarodna tekma, ki je prinesla prve
rekorde. Kljub temu da je skakalnico zgradil Ivan Rožman, je slednja ime dobila
po prvotnem projektantu – Stanetu Bloudku, ki je skakalnico v naslednjih letih
izpopolnjeval in povečeval.[1]
Stanko Bloudek je pustil neizmeren pečat na področju
slovenskega športa. zato se po njem od leta 1966 imenuje tudi najvišje
priznanje za izjemne dosežke na področju športa v Sloveniji.