Mednarodna komisija je začrtala začasno razmejitveno črto na Koroškem. Oblikovala je tudi idejo, da je sporno koroško ozemlje  južno od Celovca zemljepisna in gospodarska celota z »naravno mejo« na gorskem grebenu Karavank. Na mirovni konfer¬enci v Saint Germainu je bila sprejeta odločitev glede poteka meje med Avstrijo in Kraljevino SHS in izvedbe plebiscita v Celovški kotlini. Za Jezersko in Mežiško dolino je bilo odločeno, da pripadata Kraljevini SHS. Južna Koroška pa je bila razdeljena na cono B pod avstrijsko in cona A pod upravo Kraljevine SHS. 10. oktober 1920 je bil določen kot dan plebiscita. V predplebiscitnem obdobju se je po vsem spornem ozemlju širila močna propaganda obeh strani. Organizirane so bile različne množične prireditve in dogodki, kot so bili nastopi pevskih zborov, glasbeni koncerti in množična srečanja v organizaciji telovadnih in drugih narodno buditeljskih  kulturnih društev.

Med večjimi množičnimi srečanji sta bili slovenska narodna manifestacija v Velikovcu 25. julija 1920 in nemško predvolilno zborovanje na Gosposvetskem polju 12. septembra 1920. Obe strani sta uporabljali vsa propagandna sredstva, ki so bila na voljo.
Slovenski Narodni svet za Koroško je izdal obsežno serijo plebiscitnih razglednic katerih avtor je bil Maksim Gaspari. (Škrabec 2009: 285) Razglednice, ki so bile že v prvi svetovni vojni dobro preizkušeno propagandno sredstvo, so tudi v kontekstu plebiscita postale pomembne za prepričevanje volivcev. Tiskale so jih različne tiskarne.

Razglednice so prišle v vsak dom in poleg programskih idej so imele tudi likovno moč, ki je nagovarjala posameznikovo nezavedno in čustveno plat. In v tem smislu so bile odmevne tudi Gasparijeve risbe, ki so iskale elemente skupne narodne identitete, odkrivale in ustvarjale lastno tradicijo in se poigravale s strahovi, iskanjem  človečnosti in povezanosti s skupnostjo.  Raziskovalec in zbiralec razglednic Milan Škrabec je zapisal, da »je slikar Maksim Gaspari veliko časa in energije posvetil koroškemu plebiscitu. Prav po njegovi zaslugi so slovenske propagandne razglednice po domiselnosti kot po izvedbi kvalitetnejše od nemških.« (Škrabec 2014: 288).

Poleg razglednic so se tiskali tudi  bolj preprosti in cenejši plebiscitni propagandni listki, ki so med prebivalstvom razširjali izbrane pozive in propagandne slogane. Ker so bili cenejši so bili natisnjeni v večjih nakladah in množično razširjani. Tiskala in množično razmnoževala jih je tudi nemško – avstrijska stran.

Tudi Gasparijeve razglednice, ki jih je založil slovenski Narodni svet za Koroško so bile natisnjene na različnem papirju. Nekatere so bile skromnejše, v enobarvnem tisku odtisnjene na cenejšem papirju različnega formata od 9,5 x 14,5 do 10,1 x 14,8.  Finančna sredstva slovenske strani so bila skromnejša v primerjavo s tistimi, ki so bila na voljo nemško-avstrijskemu propagandnemu aparatu oziroma deželno agitacijskemu ki je »nabiralno akcijo za koroški plebiscit razpredel po vsem nemškem prostoru.« (Kos 1990: 35) 

Druge razkošnejše razglednice so bile narejene v barvnem ali dvobarvnem tisku. Nekatere ohranjajo dvodelno strukturo, ki je med vojno ločevala prizore vojaškega in civilnega življenja pogosto tudi z glavnim in stranskim prizorom, ki je podčrtaval ločenost, bolečino in različnost vojnega doživljanja. V kontekstu plebiscita pa je dvodelnost risb uporabljena kot nasprotje ali kot dinamično stopnjevanje pripovedi. Še vedno je pomemben element njegovih razglednic ostala beseda, ki je likovno pripoved povezovala v celoto in se obenem poigravala z jezikom kot temeljem slovenske identitete in lokalnim narečjem, ki je razglednico skušal čvrsto umestiti v lokalno okolje.   

V zbirki hranimo tudi razglednice z istimi motivi, ki so bile izdelane v zahtevnejšem dvobarvnem tisku in so bile v različnih ponatisih natisnjene na različno kvalitetnem papirju.

Pri tem je bila dvobarvnost vsebinsko uporabljena kot simbolno barvno prepoznavanje in ločnica med slovenskimi belimi in nemškimi zelenimi glasovnicami. Značilen primer je razglednica Naše glasovnice so bele – nemške so zelene. Belina služi kot odlična podlaga moralne čistosti in figuri angela kot nasprotju z zelenim hudičem z »zmajskimi« krili in trozobom v rokah, ki na črni podlagi predstavlja pokvarjenost in zlo.

V drugem primeru pa razglednica predstavlja zlobno, oguljeno staro gospo kot metaforo stare monarhije, ki v nasprotju z mladim parom, v gasparijevski  značilni slovenski opravi, nima  prihodnosti.  V ozadju razglednice je hribovje s slutnjo cerkvice, torej na krajinski  podlagi, ki je značilna za identifikacijo slovenskega prostora. Pojava v mestnem, morda celo dunajsko krojenem, premajhnem zelenem oguljenem suknjiču, deluje kot značajski, vsebinski in prostorski tujek. Vso to ikonografijo podčrtuje tudi besedilo na razglednici.

Nemško-avstrijska stran je svojo propagando gradila na promociji tradicionalne koroške deželne zavesti in na proti slovansko-srbski propagandi, ki je imela svojo čvrsto podlago v propagandni vojni minulih vojnih let. Pri tem je v najskrajnejših primerih svarila pred »divjaki« in  »nečistostjo« nasprotnika. (Škrabec 2009 : 286) Poleg propagandnih plakatov, časopisov in zborovanj kot običajnih oblik nagovarjanja volilcev je v pred plebiscitnem obdobju prihajalo tudi do podkupovanj, groženj in nasilja. Propaganda je izkoristila tudi vse povojne strahove  prebivalcev vezane na vojno, vojsko, in nasilje. Slovenska stran je svojo propagando gradila na narodni samoodločbi, boju za ohranitev slovenskega jezika, stereotipizaciji nasprotnika in zaostreni narodni retoriki, s poudarjanjem nemštva in nemškutarstva kot tradicionalnih nasprotnikov in sovražnikov slovenstva.

Časopis Slovenec je nekaj dni pred plebiscitom poročal o seji plebiscitne komisije, na kateri je bil izbran 31. oktober kot dan drugega glasovanja v »pasu«, coni B s komentarjem,  »da smatra plebiscitna komisija pas A za avstrijsko republiko kot izgubljen.« (Slovenec, št. 228, 6. 10. 1920, str.1) Dan pozneje je v razglasu slovensko koroškemu ljudstvu pisal o 10. oktobru kot dnevu osvobojenja, ki se bliža. »Nemci in nemčurji napenjajo vse sile, da v teh zadnjih urah Koroške Slovence premotijo, preplašijo, zbegajo in podkupijo.« (Slovenec, št. 229, 7. 10. 1920, str. 1)

Časopis Slovenski narod pa je 6. oktobra zapisal, da se bo »na Slovenjem Koroškem v nedeljo 10. oktobra odigral velik dramatični prizor svetovno zgodovinskega pomena: Koroški Slovenci bodo nastopili na političnem odru svetovne povestnice in oči vseh diplomatičnih gledalcev cele Evrope bodo uprte v starodavni slovenski Korotan, kajti koroški kmetje in delavci, koroške žene in dekleta bodo reševali avstrijsko - nemški- jugoslovansko - italijanski problem! (Slovenski narod, 6. 10. 1920, str. 1, Korošci in Korošice! Bodite Črtomiri in Miklove Zale!) 

Napetost se je stopnjevala prek vrelišča vse do zaključenega štetja glasov. Plebiscit je bil izveden 10. oktobra 1920. Volilna udeležba je bila zelo visoka, saj je glasovalo 37.636 volilcev od  39.291 oziroma 95,79 % volilnih upravičencev s stalnim prebivališčem v coni A. Za Republiko Avstrijo je glasovalo 59,04  % oziroma 22.025 volilcev, za Kraljevino SHS pa 40,96 % oziroma 15.279 volilcev. (Krese 1990: 264; Škrabec 2014: 299; Troha 2005: 221). Zaradi rezultata v coni A v skladu s pravnimi določili o izvedbi plebiscita,  na območju Celovca, v coni B,  potem drugega glasovanja sploh ni bilo. Rezultati koroškega plebiscita, na katerem se je večina Korošcev, med njimi tudi Slovencev, odločila za življenje v Republiki Avstriji, so pomenili neizmerno razočaranje za slovensko javnost. »Izid ljudskega glasovanja na Koroškem je strahovit udarec za slovenski narod. Če bi pri tem ostalo, imamo v kratkem pričakovati, da se naš narod definitivno razkosa na štiri kose: eden bo podložen Italiji, drugi Avstriji, tretji, čeprav neznatni Madžarski, tako da bi komaj dve tretjini našega ozemlja ostali svobodni kot del Jugoslavije.« V nadaljevanju svojega zapisa je pisec pozval bralce: »V tem usodnem času pozdravljamo vse naše ljudstvo, vse kroge, naj ne izgubijo poguma.«  (Slovenec, št. 235, 14.10.1920, str. 1, Pogum!)  Nejasnosti in sumi glede nepravilnosti pri vpisih volilnih upravičencev v volilne imenike so še dolgo vnašali dvom v glasovalni rezultat.

Pri tem so pri končni odločitvi volivcev odločali strahovi pred izgubo trga, ki ga je podeželskim prebivalcem pomenil Celovec, strahovi povezani s stabilnostjo, prihodnostjo in močno deželno zavestjo. Pri tem se marsikdo ni odločal le na podlagi narodne pripadnosti, ampak tudi lastnih pričakovanj o boljšem življenju. Slovenski prebivalci kronovine Koroške so z narodnim programom Zedinjene Slovenije že v sredini 19. stoletja in prvimi slovenskimi časopisi kljub pritiskom narodnih nasprotnikov ohranjali močno narodno zavest. Zakaj bi bilo v prihodnosti to drugače? Resničnost se je kmalu poigrala z usodo malega srednjeevropskega naroda in ve¬lika pričakovanja glede narodne samoodločbe se leta 1920 niso uresničila. Še huje: takoj po plebiscitu se je pozabilo na obljubljeno narodno enakopravnost in povečal se je pritisk na koroške Slovence, ki so jim bile kršene narodnostne pravice. Pozneje v obdobju nacizma so Slovenci doživeli nasilno raznarodovanje in načrtno germanizacijo. 

Rezultati Koroškega plebiscita, izguba Primorske in njenih številnih slovenskih rojakov, izguba izhoda na morje in za gospodarsko življenje izjemno pomembnega tržaškega pristanišča so krepili nezadovoljstvo. Občutek brezizhodne ujetosti je bil v nasprotju z optimizmom, ki ga je prinesel konec prve svetovne vojne. General Rudolf Maister  je v časopisu Slovenski narod ob drugi obletnici plebiscita 1922 razmišljal: »Veliki moment za dosego nacionalnih aspiracij je brezpogojno podlegel hrupnemu veselju, da se je Avstrija sploh zrušila. Zato je vsaka nacionalna obmejna ofenziva iz naših central popolnoma izostala iz Beograda, iz Ljubljane, iz Zagreba. In premišljena krepka, a takojšnja nacionalna ofenziva enega samega dne za časa preobrata in splošne zmede bi bila več zalegla in rešila, nego najtrša narodna reševalna borba celih stoletij v normalnih časih.« (Maister 1922: 1; Krese 1990: 242)

Odmeve tesnobnega vzdušja, ki ga pozneje lahko prepoznavamo v slovenski politiki, časopisih, umetnosti in javnem življenju, lahko sledimo tudi na razglednicah, ki so bile natisnjene med obema vojnama.

Razglednice so risali različni avtorji, ki pogosto niso dosegali Gasparijeve avtorske prepoznavnosti in inovativnosti. Tiskale so jih različne tiskarne, izdajatelji pa so bila različna društva. V nadaljevanju objavljamo nekaj primerkov razglednic Združenja vojnih invalidov, Kluba koroških Slovencev v Mariboru in Družbe sv. Cirila in Metoda.