Plebiscitne razglednice

Po koncu prve svetovne vojne in razpadu avstro-ogrske monarhije so se pretresi na državni ravni kot med prebivalstvom le počasi umirjali. Leto 1920, z mirovnimi konferencami, poskusi »celjenja vojnih ran«, zahtevami vojnih zmagovalcev, določitvami meja in vzpostavljanjem nove evropske resničnosti, je bilo prelomno. Med dogodki, ki so imeli svoj lokalni in širši evropski odmev, ima Koroški plebiscit, katerega stoletnico letos obeležujemo, posebno mesto. V zvezi z njim v muzejski zbirki hranimo pomembno zbirko plebiscitnih razglednic, ki jih je risal slikar Maksim Gaspari (1883-1980). Z njimi je nadaljeval svoj obsežni fond avtorskih razglednic, ki jih je začel risati že pred vojno in jih potem s povečano intenzivnostjo in drugačnimi motivi nadaljeval tudi v času vojne.

Njegove razglednice so nadaljevale najboljšo tradicijo zlate dobe razglednic, ki se je s prvo svetovno vojno sicer počasi iztekla, a lahko njenemu odmevu sledimo še daleč v povojni čas. S svojo risarsko spretnostjo, domišljeno strukturo in motivi je dal razglednicam prepoznavni umetnostni slog in osebni izrazni pečat. Med vojnimi razglednicami imajo posebno mesto deklaracijske razglednice, ki jih je risal v podporo množičnemu narodnemu in političnemu gibanju za avtonomijo. Svoje slikarsko poslanstvo je nadaljeval tudi v spremenjenih povojnih razmerah. Z razglednicami, ki so bile tiskane v visokih nakladah je intenzivno sodeloval v predplebiscitnem boju za uveljavljanje slovenskih narodnih želja, zahtev in pravic v zvezi z mejno problematiko.

Takoj po razpadu avstro-ogrske monarhije je italijanska vojska na zahodu prestopila staro avstro-ogrsko mejo z Italijo in začela prodirati v notranjost tradicionalnih dežel v katerih so živeli Slovenci. Zasedla je obalna mesta s Trstom, Primorsko, Istro in z zasedbo Kanalske doline segla na Koroško in na Kranjskem prodrla vse do Vrhnike. Na severnem stičišču dveh narodov so se začeli boji za mejo z Nemško Avstrijo, tako na Štajerskem kot Koroškem. Spopadi so povzročali smrtne žrtve na obeh straneh in puščali globoke rane med civilnim prebivalstvom. Vojne spopade, strategije, ofenzive in vojake v tem zapisu puščamo ob strani saj jih lahko bralec poišče drugje. (Švajncer 1990; Guštin 2005: 215-218, Malgaj 2009) Boji so se končali junija 1919 z vzpostavitvijo štirikilometrskega razmejitvenega pasu in odločanje o meji in usodi koroških prebivalcev je bilo prepuščeno mirovni konferenci. Prepričanje, da bodo zmagala Wilsonova načela narodne samoodločbe in, da bo mirovna konferenca naklonjena slovenskim zahtevam, je bilo splošno razširjeno. Alfred Lavrič, častnik in borec za severno mejo, je v svojem neobjavljenem tipkopisu zapisal, da je »humaniteta« in načelo samoodločbe narodov »duh našega stoletja«. (Lavrič 1923; Štepec 2018: 27 op. 81)

Maksim Gaspari, Koroški Slovenec ubije celovškega lintverna. Narodni svet za Koroško, Plebiscitna razglednica št. 8, inv. št. R 4583.

 

Maksim Gaspari, Kni škoda za črivle za tvoje noje, da za spufano Avstrijo brusiš pete.  Učiteljska tiskarna v Ljubljani, 1920, Plebiscitna razglednica št. 12, Narodnega sveta za Koroško, inv. št. R 2218.
Maksim Gaspari, Se an paver lih vsika, se že ozdravi, se pa Avstrija shavžje pa žavbe nič ni. Učiteljska tiskarna v Ljubljani, 1920, Plebiscitna razglednica št. 10, Narodnega sveta za Koroško, inv. št. R 2219.

Mednarodna komisija je začrtala začasno razmejitveno črto na Koroškem. Oblikovala je tudi idejo, da je sporno koroško ozemlje  južno od Celovca zemljepisna in gospodarska celota z »naravno mejo« na gorskem grebenu Karavank. Na mirovni konfer¬enci v Saint Germainu je bila sprejeta odločitev glede poteka meje med Avstrijo in Kraljevino SHS in izvedbe plebiscita v Celovški kotlini. Za Jezersko in Mežiško dolino je bilo odločeno, da pripadata Kraljevini SHS. Južna Koroška pa je bila razdeljena na cono B pod avstrijsko in cona A pod upravo Kraljevine SHS. 10. oktober 1920 je bil določen kot dan plebiscita. V predplebiscitnem obdobju se je po vsem spornem ozemlju širila močna propaganda obeh strani. Organizirane so bile različne množične prireditve in dogodki, kot so bili nastopi pevskih zborov, glasbeni koncerti in množična srečanja v organizaciji telovadnih in drugih narodno buditeljskih  kulturnih društev.

Med večjimi množičnimi srečanji sta bili slovenska narodna manifestacija v Velikovcu 25. julija 1920 in nemško predvolilno zborovanje na Gosposvetskem polju 12. septembra 1920. Obe strani sta uporabljali vsa propagandna sredstva, ki so bila na voljo.
Slovenski Narodni svet za Koroško je izdal obsežno serijo plebiscitnih razglednic katerih avtor je bil Maksim Gaspari. (Škrabec 2009: 285) Razglednice, ki so bile že v prvi svetovni vojni dobro preizkušeno propagandno sredstvo, so tudi v kontekstu plebiscita postale pomembne za prepričevanje volivcev. Tiskale so jih različne tiskarne.

Maksim Gaspari, Dr. Woodrow Wilson, Založništvo Umetniška propaganda Ljubljana,1919, inv. št. R 2084.
 Fotografija, ki je bila natisnjena tudi na razglednici:  Slovenski predplebiscitni shod v Velikovcu,  25. julij 1920, inv. št. FM 42001.
Maksim Gaspari, Korošec, Korošica vedi. Očetje tvoji in pradedi so bili vsi Slovenci! Le janičar – nemškutar ti, si judež, ki svoj narod zataji, Plebiscitna razglednica št. 4, Narodni svet za Koroško, 1920, inv. št. R 4584.
Maksim Gaspari, Mora Dravca usahniti, na črno morje, prej da bom pustil slovensko dekle! Učiteljska tiskarna v Ljubljani, 1920, Plebiscitna razglednica št. 9, inv. št. R 2217.
Maksim Gaspari, Bom škorne nabiksov cigaro prižgav, za Jugoslavijo našo svoj glas bom oddav. Učiteljska tiskarna v Ljubljani, 1920, Plebiscitna razglednica št. 11, inv. št. R 2216.

Razglednice so prišle v vsak dom in poleg programskih idej so imele tudi likovno moč, ki je nagovarjala posameznikovo nezavedno in čustveno plat. In v tem smislu so bile odmevne tudi Gasparijeve risbe, ki so iskale elemente skupne narodne identitete, odkrivale in ustvarjale lastno tradicijo in se poigravale s strahovi, iskanjem  človečnosti in povezanosti s skupnostjo.  Raziskovalec in zbiralec razglednic Milan Škrabec je zapisal, da »je slikar Maksim Gaspari veliko časa in energije posvetil koroškemu plebiscitu. Prav po njegovi zaslugi so slovenske propagandne razglednice po domiselnosti kot po izvedbi kvalitetnejše od nemških.« (Škrabec 2014: 288).

Poleg razglednic so se tiskali tudi  bolj preprosti in cenejši plebiscitni propagandni listki, ki so med prebivalstvom razširjali izbrane pozive in propagandne slogane. Ker so bili cenejši so bili natisnjeni v večjih nakladah in množično razširjani. Tiskala in množično razmnoževala jih je tudi nemško – avstrijska stran.

Tudi Gasparijeve razglednice, ki jih je založil slovenski Narodni svet za Koroško so bile natisnjene na različnem papirju. Nekatere so bile skromnejše, v enobarvnem tisku odtisnjene na cenejšem papirju različnega formata od 9,5 x 14,5 do 10,1 x 14,8.  Finančna sredstva slovenske strani so bila skromnejša v primerjavo s tistimi, ki so bila na voljo nemško-avstrijskemu propagandnemu aparatu oziroma deželno agitacijskemu ki je »nabiralno akcijo za koroški plebiscit razpredel po vsem nemškem prostoru.« (Kos 1990: 35) 

Druge razkošnejše razglednice so bile narejene v barvnem ali dvobarvnem tisku. Nekatere ohranjajo dvodelno strukturo, ki je med vojno ločevala prizore vojaškega in civilnega življenja pogosto tudi z glavnim in stranskim prizorom, ki je podčrtaval ločenost, bolečino in različnost vojnega doživljanja. V kontekstu plebiscita pa je dvodelnost risb uporabljena kot nasprotje ali kot dinamično stopnjevanje pripovedi. Še vedno je pomemben element njegovih razglednic ostala beseda, ki je likovno pripoved povezovala v celoto in se obenem poigravala z jezikom kot temeljem slovenske identitete in lokalnim narečjem, ki je razglednico skušal čvrsto umestiti v lokalno okolje.   

V zbirki hranimo tudi razglednice z istimi motivi, ki so bile izdelane v zahtevnejšem dvobarvnem tisku in so bile v različnih ponatisih natisnjene na različno kvalitetnem papirju.

 

Nemško-avstrijski propagandni listek, ki je v slovenščini naslavljal slovenske prebivalce Koroške in bil natisnjen tudi kot lepak: V SHS morate k žovnirjom! Novo trpljenje. Novo krvolitje? Inv. št. R 4588.
Maksim Gaspari, Tam dol za Dravo škrjančki veselo pojo, veselo pojo-ker kmalu nemčurjem odklenkalo bo, Plebiscitna razglednica št. 3, Narodni svet za Koroško, 1920, inv. št. R 4582.
Maksim Gaspari, »Sveti lintvern prosi za nas grešnike – koroške nemčurje!«, Na zadnji strani ima napis Korošci pozor! Naša barva je bela! inv. št. R 2213. Odtisnjena na rahlo kvalitetnejšem več-gramskem papirju.
Maksim Gaspari, Korošci pozor!! Naše glasovnice so bele – nemške so zelene!!!! Plebiscitna razglednica, Na zadnji strani je napis: Korošci, pozor! Naša barva je bela! inv. št. R 2220.
Maksim Gaspari, »Sveti lintvern prosi za nas grešnike – koroške nemčurje! inv. št. R 2214. Papirno skromnejša različica.  
Maksim Gaspari, Ne maram za staro falirano Avstrijo, Imam rajši mlado bogato Jugoslavijo! Plebiscitna razglednica, inv. št. R 4586. Na zadnji strani je napis: Korošci, pozor! Naša barva je bela!

Pri tem je bila dvobarvnost vsebinsko uporabljena kot simbolno barvno prepoznavanje in ločnica med slovenskimi belimi in nemškimi zelenimi glasovnicami. Značilen primer je razglednica Naše glasovnice so bele – nemške so zelene. Belina služi kot odlična podlaga moralne čistosti in figuri angela kot nasprotju z zelenim hudičem z »zmajskimi« krili in trozobom v rokah, ki na črni podlagi predstavlja pokvarjenost in zlo.

V drugem primeru pa razglednica predstavlja zlobno, oguljeno staro gospo kot metaforo stare monarhije, ki v nasprotju z mladim parom, v gasparijevski  značilni slovenski opravi, nima  prihodnosti.  V ozadju razglednice je hribovje s slutnjo cerkvice, torej na krajinski  podlagi, ki je značilna za identifikacijo slovenskega prostora. Pojava v mestnem, morda celo dunajsko krojenem, premajhnem zelenem oguljenem suknjiču, deluje kot značajski, vsebinski in prostorski tujek. Vso to ikonografijo podčrtuje tudi besedilo na razglednici.

Nemško-avstrijska stran je svojo propagando gradila na promociji tradicionalne koroške deželne zavesti in na proti slovansko-srbski propagandi, ki je imela svojo čvrsto podlago v propagandni vojni minulih vojnih let. Pri tem je v najskrajnejših primerih svarila pred »divjaki« in  »nečistostjo« nasprotnika. (Škrabec 2009 : 286) Poleg propagandnih plakatov, časopisov in zborovanj kot običajnih oblik nagovarjanja volilcev je v pred plebiscitnem obdobju prihajalo tudi do podkupovanj, groženj in nasilja. Propaganda je izkoristila tudi vse povojne strahove  prebivalcev vezane na vojno, vojsko, in nasilje. Slovenska stran je svojo propagando gradila na narodni samoodločbi, boju za ohranitev slovenskega jezika, stereotipizaciji nasprotnika in zaostreni narodni retoriki, s poudarjanjem nemštva in nemškutarstva kot tradicionalnih nasprotnikov in sovražnikov slovenstva.

Maksim Gaspari, Vse naše Nemčurje bi skupaj pobrav, v en žakel zavezov in v Dravco zagnav. Plebiscitna razglednica št. 7, Narodni svet za Koroško, 1920, inv. št. R 4585.
Maksim Gaspari, Proč s črnimi očali! Nemški agitator kaže Korošcu »črno« Jugoslavijo. Plebiscitna razglednica, inv. št. R 2221, Na zadnji strani je napis: Korošci, pozor! Naša barva je bela!
Maksim Gaspari, Zelena žaba, Plebiscitna razglednica, inv. št. R 2212. Na zadnji strani je napis: Korošci, pozor! Naša barva je bela!

Časopis Slovenec je nekaj dni pred plebiscitom poročal o seji plebiscitne komisije, na kateri je bil izbran 31. oktober kot dan drugega glasovanja v »pasu«, coni B s komentarjem,  »da smatra plebiscitna komisija pas A za avstrijsko republiko kot izgubljen.« (Slovenec, št. 228, 6. 10. 1920, str.1) Dan pozneje je v razglasu slovensko koroškemu ljudstvu pisal o 10. oktobru kot dnevu osvobojenja, ki se bliža. »Nemci in nemčurji napenjajo vse sile, da v teh zadnjih urah Koroške Slovence premotijo, preplašijo, zbegajo in podkupijo.« (Slovenec, št. 229, 7. 10. 1920, str. 1)

Časopis Slovenski narod pa je 6. oktobra zapisal, da se bo »na Slovenjem Koroškem v nedeljo 10. oktobra odigral velik dramatični prizor svetovno zgodovinskega pomena: Koroški Slovenci bodo nastopili na političnem odru svetovne povestnice in oči vseh diplomatičnih gledalcev cele Evrope bodo uprte v starodavni slovenski Korotan, kajti koroški kmetje in delavci, koroške žene in dekleta bodo reševali avstrijsko - nemški- jugoslovansko - italijanski problem! (Slovenski narod, 6. 10. 1920, str. 1, Korošci in Korošice! Bodite Črtomiri in Miklove Zale!) 

Napetost se je stopnjevala prek vrelišča vse do zaključenega štetja glasov. Plebiscit je bil izveden 10. oktobra 1920. Volilna udeležba je bila zelo visoka, saj je glasovalo 37.636 volilcev od  39.291 oziroma 95,79 % volilnih upravičencev s stalnim prebivališčem v coni A. Za Republiko Avstrijo je glasovalo 59,04  % oziroma 22.025 volilcev, za Kraljevino SHS pa 40,96 % oziroma 15.279 volilcev. (Krese 1990: 264; Škrabec 2014: 299; Troha 2005: 221). Zaradi rezultata v coni A v skladu s pravnimi določili o izvedbi plebiscita,  na območju Celovca, v coni B,  potem drugega glasovanja sploh ni bilo. Rezultati koroškega plebiscita, na katerem se je večina Korošcev, med njimi tudi Slovencev, odločila za življenje v Republiki Avstriji, so pomenili neizmerno razočaranje za slovensko javnost. »Izid ljudskega glasovanja na Koroškem je strahovit udarec za slovenski narod. Če bi pri tem ostalo, imamo v kratkem pričakovati, da se naš narod definitivno razkosa na štiri kose: eden bo podložen Italiji, drugi Avstriji, tretji, čeprav neznatni Madžarski, tako da bi komaj dve tretjini našega ozemlja ostali svobodni kot del Jugoslavije.« V nadaljevanju svojega zapisa je pisec pozval bralce: »V tem usodnem času pozdravljamo vse naše ljudstvo, vse kroge, naj ne izgubijo poguma.«  (Slovenec, št. 235, 14.10.1920, str. 1, Pogum!)  Nejasnosti in sumi glede nepravilnosti pri vpisih volilnih upravičencev v volilne imenike so še dolgo vnašali dvom v glasovalni rezultat.


Pri tem so pri končni odločitvi volivcev odločali strahovi pred izgubo trga, ki ga je podeželskim prebivalcem pomenil Celovec, strahovi povezani s stabilnostjo, prihodnostjo in močno deželno zavestjo. Pri tem se marsikdo ni odločal le na podlagi narodne pripadnosti, ampak tudi lastnih pričakovanj o boljšem življenju. Slovenski prebivalci kronovine Koroške so z narodnim programom Zedinjene Slovenije že v sredini 19. stoletja in prvimi slovenskimi časopisi kljub pritiskom narodnih nasprotnikov ohranjali močno narodno zavest. Zakaj bi bilo v prihodnosti to drugače? Resničnost se je kmalu poigrala z usodo malega srednjeevropskega naroda in ve¬lika pričakovanja glede narodne samoodločbe se leta 1920 niso uresničila. Še huje: takoj po plebiscitu se je pozabilo na obljubljeno narodno enakopravnost in povečal se je pritisk na koroške Slovence, ki so jim bile kršene narodnostne pravice. Pozneje v obdobju nacizma so Slovenci doživeli nasilno raznarodovanje in načrtno germanizacijo. 


Rezultati Koroškega plebiscita, izguba Primorske in njenih številnih slovenskih rojakov, izguba izhoda na morje in za gospodarsko življenje izjemno pomembnega tržaškega pristanišča so krepili nezadovoljstvo. Občutek brezizhodne ujetosti je bil v nasprotju z optimizmom, ki ga je prinesel konec prve svetovne vojne. General Rudolf Maister  je v časopisu Slovenski narod ob drugi obletnici plebiscita 1922 razmišljal: »Veliki moment za dosego nacionalnih aspiracij je brezpogojno podlegel hrupnemu veselju, da se je Avstrija sploh zrušila. Zato je vsaka nacionalna obmejna ofenziva iz naših central popolnoma izostala iz Beograda, iz Ljubljane, iz Zagreba. In premišljena krepka, a takojšnja nacionalna ofenziva enega samega dne za časa preobrata in splošne zmede bi bila več zalegla in rešila, nego najtrša narodna reševalna borba celih stoletij v normalnih časih.« (Maister 1922: 1; Krese 1990: 242)

Odmeve tesnobnega vzdušja, ki ga pozneje lahko prepoznavamo v slovenski politiki, časopisih, umetnosti in javnem življenju, lahko sledimo tudi na razglednicah, ki so bile natisnjene med obema vojnama.

Razglednice so risali različni avtorji, ki pogosto niso dosegali Gasparijeve avtorske prepoznavnosti in inovativnosti. Tiskale so jih različne tiskarne, izdajatelji pa so bila različna društva. V nadaljevanju objavljamo nekaj primerkov razglednic Združenja vojnih invalidov, Kluba koroških Slovencev v Mariboru in Družbe sv. Cirila in Metoda.


 

Maksim Gaspari,  Razglednica s podobo pesnika in generala Rudolfa Maistra nad vojvodskim prestolom na Gosposvetskem polju: Oblaki šli so čez nebo tako težko, tako temno …Družba sv. Cirila in Metoda, 1924, inv. št. R 2252.
Maksim Gaspari, Zdaj vse minulo je, nič več pev ne bom, ker ni več moj dragi, ljubi dom. Poslana Albinu Podjavoršu dijaku državnega moškega učiteljišča v Mariboru, 23. maja 1925. Družba sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, R 2324.
Razglednica: Poljub ljubezni svet pečat - zastavi in domovini svoji , najdražji ta je naš zaklad, ne otmo ga nam sovragov roji! Založilo Udruženje vojnih invalidov krajevni odbor v Ljubljani, inv. št. R 2133.
Zgibna dvojna razglednica z zemljevidom: Narod na dokaze hrani, založil Klub koroških Slovencev Maribor, inv. št. R 2256.
Vesele velikonočne praznike, Naš bil nekdaj je ves ta raj, očetov naših domovina … Sveta kri / Heiligenblut pod Visokimi Turami, Družba sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, poslana Miri Dobovšek upraviteljici zavoda slepih v Kočevju, 6. 4. 1939, inv. št. R 2324.

Za poletje 2020 v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v sklopu fotografskih razstav o Izbranih poglavjih 20. stoletja pripravljamo razstavo o letu 1920. V prostorih Narodnega muzeju Slovenije pa bo oktobra 2020 odprta osrednja slovenska razstava o Koroškem plebiscitu pod vodstvom Arhiva Republike Slovenije v sodelovanju z več arhivskimi in muzejskimi ustanovami. Na obeh razstavah bodo razstavljene tudi plebiscitne razglednice in drugi predmeti iz zbirke muzeja. Nekaj plebiscitnih razglednic pa je vedno razstavljenih na stalni razstavi Slovenci v 20. stoletju. Vljudno vabljeni.

dr. Marko Štepec

 

Literatura:
Janez Bogataj, Maksim Gaspari  – bogastvo razglednic, Mladinska knjiga: Ljubljana 2000.
Damijan Guštin, Spopadi za Koroško,  v: Slovenska novejša zgodovina 1848 -1992, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005 str. 215-218.
Jože Podpečnik, Marko Štepec (ur.), 33 dni, 100. obletnica ustanovitve Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, Ljubljana: Narodni muzej Slovenije 2018.
Srečko Krese, Naprej zastave slave, Celje: Mohorjeva družba, 1990.
Alfred Lavrič – Zaplas, SI AS, 1193 Ude Lojze, šk. 65, Koroški spomini, 1923.
Franjo Malgaj, Vojni spomini 1914-1919, Maribor: Založba Pro Andy, 2009.
Rudolf Maister, Prvo poglavje Koroškega plebiscita, Slovenski narod, št. 231, 11. 10. 1922, str. 1.
Marjan Marinšek, Slovenska pravljica Maksima Gasparija, Druga knjiga, Gasparijeve razglednice, ilustracije in jaslice, Koper: Ognjišče, 2007.
Stane Mikuž, Maksim Gaspari, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1977.
Marjan Kos, Koroški plebiscit, Slovenj Gradec: Koroški pokrajinski muzej, 1990.
Jurij Perovšek, »V zaželjeni deželi«: slovenska izkušnja s Kraljevino SHS/Jugoslavijo 1918-1941, Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2009.
Milan Škrabec, Narod naš dokaze hrani, Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2005.
Milan Škrabec, Boj za meje po prvi svetovni vojni, Kamnik: Medobčinski muzej, 2007.
Milan Škrabec, Slovenstvo na razglednicah, Modrijan: Ljubljana, 2009.
Milan Škrabec, Slovenski pozdrav s Koroške - stare razglednice pripovedujejo, Ljubljana: Založba družina, 2014.
Marko Štepec, Vojna se je končala: vsakdanje življenje v prvih dneh po razpadu in nastanku nove države, v: 33 dni, 100. obletnica ustanovitve Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, str. 9 – 33. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije 2018.
Janez Švajncer, Slovenska vojska 1918-1919, Ljubljana: Prešernova družba 1990.
Nevenka Troha, Koroški plebiscit, v: Slovenska novejša zgodovina 1848 -1992, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005 str. 221-222.
Lojze Ude, Boj za slovensko severno mejo 1918-1919, Maribor: Založba obzorja 1977.
Slovenska novejša zgodovina 1848 -1992, Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije,  Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005.

Prijava na e-novice

Brezplačne novice o dogodkih in projektih Muzeja novejše zgodovine Slovenije.