Danes, 20. maja, obeležujemo svetovni dan čebel. Svetovni dan čebel je posvečen čebelam in vsem opraševalcem, ki imajo v naravi veliko vlogo, zaradi človekovega posega v naravno pa postajajo ogroženi. Razglasitev praznika je v okviru OZN predlagala Slovenija na pobudo Čebelarske zveze Slovenije. Predlog je bil potrjen 20. decembra, predlagan in sprejet pa je bil datum 20. maj, saj se je na ta dan leta 1734 rodil pionir sodobnega čebelarstva Anton Janša (1734–1773). 

Poleg Antona Janše je imel pomembno vlogo pri razvoju slovenskega čebelarstva tudi duhovnik Pater Pavel Gantar (1721–1784), ki je ustanovil prvo čebelarsko šolo v Komendi in kasneje tudi na Lansprežu. Za uveljavitev kranjske čebele, slovenske avtohtone pasme, ima zasluge čebelarski strokovnjak in prvi trgovec s kranjsko čebelo Emil Rothschütz (1836 – 1909).

Kranjska čebela, znan tudi kot kranjska sivka ali kranjica je slovenska avtohtona pasma. Najdemo jo sicer tudi na avstrijskem Koroškem in na Štajerskem, na Madžarske, v Romuniji, Hrvaški itd. Zaradi zgodovinskih razlogov za njeno domovino velja prav Slovenija. Poleg italijanske čebele je druga najbolj razširjena pasma na svetu. Ima izjemne lastnosti, saj je zelo delavna, živi dolgo, ne zaleta v druge panje, dobro prezimi in porabi majhne zaloge hrane. 

Slovenija se po številu čebelarjev na tisoč prebivalcev uvršča v sam evropski vrh, saj je med povprečno 1000 Slovenci 4,9 čebelarjev. Za Slovenijo ni značilno samo veliko število čebelarjev pač pa tudi razne tehnike in načini pridobivanja meda. Po slovenskih pokrajinah se panji med sabo razlikujejo. Najbolj pogost je slovenski čebelnjak, ki ga že več stoletji krasi značilna oblika, ki jo je v sojem delu Popolni nauk za vse čebelarje opisal že Anton Janša. Izhaja iz osrednje Slovenije. Eden izmed najbolj značilnih, ki je tudi slovenska posebnost, je t. i. AŽ panj. Po trditvah čebelarjev je ta za naše podnebne in naravne razmere najbolj primeren. V začetku 20. stoletja ga je predstavil Anton Žnidaršič, po njem pa se panj tudi imenuje. Prednost AŽ panja je tudi njegova mobilnost saj je razmeroma lahek in majhen, kar olajša njegov transport po različnih pašnikih. Ravno zaradi te značilnosti se je začel uveljavljati tudi zunaj naših meja in sicer med nekaterimi ameriškimi vojnimi veterani, ki s panjem, kljub svojim vojnim poškodba, lažje rokujejo. 

Slovenska posebnost so tudi panjske končnice, ki so del slovenske kulturne dediščine. Ustvarili so jih predvsem pripadniki različnih kmečkih družbenih plasti. Svoj razcvet je umetnost doživela v sredini devetnajstega stoletja, zamrla pa je v začetku dvajsetega.