Že decembra 1990 je kot najpomembnejša oznaka pripadnosti nastal nov znak Teritorialne obrambe RS, katerega avtor je bil Janez J. Švajncer, tedanji kapetan I. razreda na Republiškem sekretariatu za ljudsko obrambo.[2] V okviru slednjega je bil ustanovljen tudi sektor za razvoj TO, ki je oblikoval posebno komisijo za uniforme. Tu so pomemben delež prispevali zlasti Gabrijel (Elo) Rijavec (pred tem načelnik pokrajinskega štaba Manevrske strukture narodne zaščite Ljubljana – Okolica), kostumografinja Milena Kumar in strokovnjaki iz ljubljanskega podjetja Kroj. Prve poskusne uniforme so nastale že decembra 1990, osnovne značilnosti nove uniforme pa so nastale v prvih mesecih leta 1991. [3]
Določeno je bilo, da bodo pripadniki TO RS nosili službeno in bojno uniformo ter delovno obleko in športno opremo. Službeno uniformo iz blaga rjave barve naj bi nosili tako častniki kot podčastniki in vojaki. K njej so častniki in podčastniki nosili šapke, ki so si za vzor vzele kape iz let 1918-19, navadni vojaki pa planinsko kapo. Bojna uniforma, ki je bila enaka za vse čine, je bila izdelana iz značilnega lisastega kamuflažnega blaga s prevladujočimi rjavimi toni. Kapa je bila planinskega kroja, torej takšna kakršna je bila vse od začetka 70-ih let zaščitni znak Slovenske TO. Novi čini so povzemali stare jugoslovanske čine vendar so zanje uvedli slovenska poimenovanja. Zaradi pogostega neskladja osebnih činov s položajem oz. dolžnostjo v vojaški organizaciji so bili uvedeni tudi položajni oz. poveljniški znaki, ki so opredeljevali dolžnosti nosilca znaka.
Novo podobo je urejal Pravilnik o uniformah in Odlok o oznakah v Teritorialni obrambi Republike Slovenije, ki je izšel v Uradnem listu RS, 24. maja 1991. Kmalu je Pravilnik doživel nekaj sprememb, ki so jih narekovale potrebe po oblikovanju častne čete na slovesnosti ob razglasitvi samostojne in neodvisne Slovenije, 26. junija 1991. Za nekatere enote so bile predpisane baretke in okrasne vrvice (akselbenderji), za častnike pa slavnostna uniforma s svečanim pasom, zlatimi okrasnimi vrvicami in belimi rokavicami.
Z novimi uniformami so se aprila in maja 1991 prvi postavljali častniki in vojaki prve generacije slovenskih nabornikov v učnih centrih Ig in Pekre. Nadaljnjo distribucijo pa je kmalu prekinila vojna. Med njo so tako nove uniforme nosili le nekateri pripadniki TO, predvsem 30. razvojna skupina, nekateri štabi in enote, precejšen del tedanje Slovenske TO pa je vojno preživel v starih sivo-olivnih (SMB) uniformah z zaradi pomanjkanja novih znakov pogosto improviziranimi oznakami pripadnosti ali celo brez njih.[4]
VIRI IN LITERATURA:
[1] Dnevnik, 21. maja 1991, str. 18-19.
[2] Janez J. Švajncer, Znak nove Slovenske vojske v: Revija Obramba, letnik 28, št. 10, oktober 1996, str. 30-32
[3] Janez j. Švajncer, Naš vojak, naše uniforme v: Revija Obramba, letnik 23, št. 8/9, avgust-september 1991, str. 18-23 in 31.
[4] Prav tam; Janez J. Švajncer, Uniforme, Muzej novejše zgodovine Celje, Celje 1997, str. 168-177.