Slovenski zaščiteni kmetijski pridelki in živila


Ljubljana, četrtek, 15. april 2021
Avtorica prispevka: Andreja Zupanec Bajželj, višja kustosinja

Muzej novejše zgodovine Slovenije v sodelovanju z Javnim zavodom Ljubljanski grad in kulinaričnim fotografom Janezom Pukšičem v teh dneh odpira novo občasno fotografsko razstavo »Ljubezen gre skozi želodec«. Slovenija je namreč v leto 2021 vstopila kot nosila Evropske gastronomske regije. Naziv ji je podelil Mednarodni inštitut za gastronomijo, kulturo, umetnost in turizem (IGCAT). Kot del promocijskih aktivnosti ob pridobljenem nazivu je nastala tudi občasna fotografska razstava »Ljubezen gre skozi želodec«, ki bo na ogled v Galeriji »S« Ljubljanskega gradu, od 22. aprila do 13. junija 2021. 

Republika Slovenija je po običajih in tradiciji zelo raznolika dežela, kar se odraža tudi v bogati gastronomski dediščini in pestrosti ponudbe lokalnih in tradicionalnih kmetijskih pridelkov in živil. Posebnosti gastronomske podobe temeljijo na izjemnem kulturnem in razvojnem stičišču evropskega alpskega, mediteranskega in kraškega ter panonskega prostora. Številne tradicionalne jedi, jedilni obroki, pijače in navade pri jedi so namreč oblikovali vrsto sodobnih regionalnih različnosti, ki jih danes predstavlja 24 gastronomskih regij, območij, na katerih so strnjene določene prehranske posebnosti in značilnosti. V teh regijah je preko 170 razpoznavnih in značilnih jedi, ki so temelj slovenske gospodarske razpoznavnosti. Pomen gastronomije je izjemno širok, saj ima pomembno vlogo v promociji države, pomembna je tudi na podjetniški, lokalni, regionalni in mednarodni ravni. 

Zaščito kmetijskih pridelkov in jedi v Sloveniji označujejo štiri sheme kakovosti: 

1. Zaščitena označba porekla

Zaščitena označba porekla zajema pridelke in živila, ki izvirajo iz določene regije, kraja ali države. Proizvodnja je geografsko omejena, kakovost in značilnost kmetijskega pridelka ali živila pa so izključno ali posledica geografskega okolja in njegovih naravnih danosti ali človeških dejavnosti. Vsi postopki pridelave in predelave morajo potekati na predpisanem geografskem področju, prav tako pa morajo iz tega območja izhajati tudi uporabljene surovine. 

Oznako zaščitena označba porekla nosi osem jedi in sicer: pikantni bohinjski sir Mohant, kočevski gozdni med, nanoški sir, tolminc, ekstra deviško oljčno olje Slovenske Istre, kraški med, piranska sol s solnim cvetom in bovški sir. 

Edi ŠELHAUS, Čebelar, okoli 1960. Fotografski fond Edi Šelhaus, črno-beli negativ, leica, inv. št. Es-1270/8.

2. Zaščitena geografska označba

Zaščiteno geografsko označbo označuje kmetijske pridelke in živila, ki izvirajo iz določene regije, kraja ali države, le da je povezava med geografskim območjem in končnim proizvodom manj tesna kot pri zaščiteni označbi porekla. Vsaj ena od faz proizvodnje (pridelava ali predelava) moda potekati na določenem geografskem območju, po katerem je kmetijski pridelek ali živilo poimenovano, surovine pa lahko izvirajo iz drugega območja. 

Oznako zaščitena geografska označba nosi deset jedi in sicer: Kraški pršut, Zgornjesavinjski in šebreljski želodec, Štajersko-prekmursko bučno olje, Prleška tünka, Kraška panceta, Ptujski lük, slovenski med, Kraški zašinek, Kranjska klobasa in Prekmurska šunka. 
Marjan CIGLIČ, Na ljubljanski tržnici. Ljubljana, september1969. Fotografski fond Marjan Ciglič, črno-beli negativ, leica, inv. št.: MC5909/11.

Marjan CIGLIČ, Sušenje pršuta v pršutarni. Tomaj, februar 1964. Fotografski fond Marjan Ciglič, črno-beli negativ, leica, inv. št.: MC640204/34.

3. Zajamčena tradicionalna posebnost

Z označbo zajamčeno tradicionalno posebnost se zaščiti predvsem receptura ali način pridelave ali predelave. Sama proizvodnja ni omejena na določeno geografsko območje, saj lahko te kmetijske pridelke in živila proizvajajo vsi, ki se držijo predpisane recepture, postopka in oblike. 

Zajamčeno tradicionalno kakovost imajo najbolj značilna slovenska sladica prekmurska gibanica, testeni žepki s krompirjevim nadevom, imenovani idrijski žlikrofi, V Beli krajini pa tri pogače, in sicer belokranjska pogača, belokranjska povitica in prosta povitica. Med najnovejše zaščitene jedi kot zajamčena tradicionalna posebnost, ki je še v postopku zaščite pri Evropski komisiji pa sodil slovenska potica. Osrednji kulinarični simbol Slovenije. Potica, je zvita in z različnimi nadevi namazana praznična okrogla pogača. Najbolj razširjena in popularna je zagotovo potica z orehovim nadevom.
Janez PUKŠIČ, Potica, digitalna fotografija.
Marjan CIGLIČ, Priprava idrijskih žlikrofov. Idrija, april 1963. Fotografski fond Marjan Ciglič, črno-beli negativ, leica, inv. št.: MC630413/18.

4. Višja kakovost

Ta shema kakovosti zajema kmetijske pridelke in živila, ki s svojimi lastnostmi med istovrstnimi pridelki in živili izstopajo z boljšo kakovostjo. To so živila: Med Zlati panj, Jedilna jajca Omega plus, Piščančje meso in izdelki z navedbo »vira selena«, Poltrdi sir brez konzervansov – poltrdi sir Zelene doline ter Pivški piščanec in izdelki omega-3.

V to družbo odličnosti se uvrščajo tudi slovenske naravne mineralne vode (Julijana, Edina, Kostela, Tiha, Dana, Kaplja, Primaqua, Donat Mg, Tempel, Radenska Classsic, Radenska – Petanjski vrelec, Radenska Light, Radenska Radin) in žgane pijače. Kakovost slednjih zagotavljajo dolenjski sadjevec, gorenjski tepkovec, brkinski slivovec, kraški brinjevec in kostelska rakija. Omeniti pa je potrebno še nekatera izvirna (avtohtona) vina, kot so dolenjski cviček, metliška črnina, šipon, ranina, zelen, pinela, rabula, kraški teran, klarnica, vitovska grganja, refošk in malvazija. 
Vladimir SIMONČIČ – Vlastja, Valilnica piščancev v Šentvidu. Ljubljana, avgust 1948. Fotografski fond Vladimir Simončič, črno-beli negativ, leica, inv. št.: VS/R9/44.
Vladimir SIMONČIČ – Vlastja, Žganjekuha, okoli leta 1950. Fotografski fond Vladimir Simončič, črno-beli negativ, leica, inv. št.: VS/2/8/21.
V postopkih zaščite so še številne druge posebnosti in izjemnosti, ki pomembno sooblikujejo gastronomsko različnost in bogastvo Slovenije. Aktualna pandemija je močno omejila dejavnosti, ki bi prispevale k promociji naše dežele, a to ne spremeni dejstva, da je Republika Slovenija že bila prepoznavna kot edinstvena, vrhunska gastronomska destinacija. 

Več si lahko o zaščitenih kmetijskih pridelkih in jedeh preberete tudi v priloženi povezavi: Shema kakovosti

Vladimir SIMONČIČ – Vlastja, Prodaja žganja na tržnici. Ljubljana, marec 1951. Fotografski fond Vladimir Simončič, črno-beli negativ, leica, inv. št.: VS/4/27/3.

Prijava na e-novice

Brezplačne novice o dogodkih in projektih Muzeja novejše zgodovine Slovenije.