Prvo slovensko vlado je po zmagi na volitvah sestavljal t. i. Demos. Le-ta je zmagal a volitvah in s tem dobil legitimno pravico prevzema oblasti. Dogovor med strankami, ki so ga sklenile pred volitvami, je določal, da bo vodenje pripadlo na volitvah najuspešnejši stranki, ki je bila SKD. Vlado, ki se je takrat še imenovala Izvršni svet, je skupščina imenovala 16. maja 1990. Vlado je sestavljalo 23 ministrov (med njimi 2 ženski), med katerimi so bili tudi trije podpredsedniki vlade, in predsednik vlade Lojze Peterle. Večina ministrov, ki so takrat šem nosili naziv sekretarjev, je bila članov Demos, trije pa so prihajali iz vrst ZKS-SDP, ki pa so v vladi nastopali kot neodvisni in s svojo stranko niso imeli opravka. Predsedovanje skupščini je prevzel dr. France Bučar, član SDZ. Prva slovenska vlada se je soočila z osamosvojitvenim procesom in tudi posledično z desetdnevno vojno. Ko je samostojnost postala realnost, je vezivo, ki je povezovalo stranke koalicij začelo popuščati in v napetih razmerah so se zaostrili tudi odnosi v koaliciji. Zaradi političnih razlik se je Demos na predzadnji dan leta 1991 na sestanku v Dolskem pri Ljubljani razpustil. Februarja 1992 je na vrsto prišlo glasovanje o nezaupnici vlade. Stranke, ki so nezaupnico podpirale so za novega premierja predlagale Marka Voljča, a glasovanje je bilo za predlagatelje neuspešno in Peterletova vlada je obstala. Stranke so se o novem morebitnem kandidatu pogovarjale naprej. Med prvimi možnimi kandidati je bil Jože Pučnik, hitro pa sta se oblikovala dva pola. Eden je za mandatarja podpiral in predlagal Igorja Bavčarja, LDS pa je predlagala svojega kandidata, ki je bil Janez Drnovšek. Bavčar je dobil še manj glasov kot Voljč, zato tudi to glasovaje ni bilo uspešno. Kot naslednji je na vrsto prišel Janez Drnovšek, ki pa je  v parlamentu dobil podporo 126 poslancev, kar je zadoščalo za potrditev novega mandatarja. Obetalo se je, da bo novi predsednik vlade postal Janez Drnovšek.

Drnovšek je postal novi mandatar. Vlado je nameraval sestaviti s skoraj vsemi parlamentarnimi strankami, na koncu pa jo je sestavil s t. i. malo koalicijo. Od strank, ki so v času Demosa predstavljale opozicijo, v novo koalicijo Drnovšek ni povabil le Stranke demokratične prenove, saj so nekateri člani nove koalicije menili, da bi le-ta morala biti sredinska. Skupščina je vlado, ki jo je poleg premierja sestavljalo še 22 ministric (če smo natančni, je ta bila zgolj ena) in ministrov, potrdila 15. maja 1992. Nova vlada se je soočila predvsem s sprejemanjem nove volilne zakonodaje. PO dolgotrajnih in trdih pogajanjih so stranke dosegle dogovor septembra 1992. Uveden je bil proporcionalni sistem z glasovanjem za posamezne kandidate po volilnih okrajih. Volilni prag za vstop v parlament je znašal 3 mandate. Prve volitve v Državni zbor so bile razpisane za 6. december 1992.

Zmagovalka prvih državnozborskih volitev v samostojni Sloveniji je bila stranka LDS aktualnega predsednika vlade Drnovška, ki je osvojila 23% glasov. Parlamentarni prag je prestopilo skupno 8 strank. Predsednik države Milan Kučan je za mandatarja predlagal relativnega zmagovalca volitev, ki je bil aktualni premier Janez Drnovšek. Slednji se je znašel pred zahtevno nalogo, saj je bil Državni zbor zelo razdrobljen, zato je bil primoran sestaviti raznorodno in široko koalicijo. Usklajevanja so bila dolga in naporna, na drugi strani pa si je bila različna tudi opozicija. Nekateri člani demokratovi, ki so koalicijo kljub svoji opozicijski vlogi marsikdaj podpirali, so se tekom mandata celo pridružili LDS. Poleg tega pa je v slovenskem političnem prostoru prišlo do spora, ki odmeva še danes. Na eni strani sta bila premier Drnovšek in predsednik Kučan, na drugi strani pa takratni obrambni minister Janez Janša, član SDSS. Glavni kamen spotike je bil obrambni proračun in zakon o obrambi. Spor je dosegel vrelišče 21. marca 1994, ko je varnostni organ ministrstva za obrambo pri Depali vasi nasilno aretiral domnevnega vohuna, ki pa je bil tajni policijski sodelavec. Hitra medijska reakcija je sodu izbila dno in afera Depala vas je postala osrednji politični dogodek. Čeprav vse okoliščine niso bile takoj jasne, je premier predlagal razrešitev ministra. .  Za razrešitev je glasovala tudi opozicija. Na mestu obrambnega ministra ga je nasledil jelko Kacin. Vlado je tako leta 1994, po aferi Depala vas zapustila SDSS. Kljub viharju, ki ga je povzročila afera Depala vas, presenečenj za poslance in vladi ni bilo konec. Manj kot pol leta po razrešitvi ministra Janše je z mesta predsednika Državnega zbora odstopil Herman Rigelnik. Vse razprave, ki so spremljale aktualno dogajanje so kazale realno stanje. Idejno-politična in družbi družbena polarizacija po principu levo-desno, je bila vse močnejša. Razprtije so postajale vse močnejše tudi med LDS in ZLSD, zadnji žebelj v krsto njunega sodelovanja pa je let a1996 zabila razrešitev »sanatorja Tama«. ZLSD je zapustila koalicijo, vlada je tako postala manjšinska, saj sta jo sestavljali le še LDS in SKD.

Predsednik države Milan Kučan je volitve za oblikovanje drugega sklica državnega zbora razpisal za 10. november leta 1996. . Volitve je suvereno dobila vladna stranka LDS, ki je zbrala 27% glasov. Poslanci so se sestali na prvi seji 28. novembra 1996. Drugi mandat državnega zbora se je začel zelo burno. Parlament je bil razdeljen na polovico. Razmerje med poslanci t. i. desnice in strankami, ki so podpirale Drnovška je bilo 45 proti 45. Predsednik države Milan Kučan je za mandatarja predlagal aktualnega premierja Janeza Drnovška. Seja se je začela dramatično in je bila hitro prekinjena, zaradi »tehničnih napak in prekoračitvi pooblastil glede sedežnega reda«. Novica se je, kljub svoji neverjetnosti, izkazala za resnično. Eden izmed poslancev se je usedel drugam, saj se je odločil zapustiti svojo poslansko skupino in pridružiti drugi. Potezo, ki v moderni slovenski politični zgodovini sedaj velja že za legendarno, je potegnil poslanec krščanskih demokratov Ciril Pucko. Z njegovim prestopom se je tehtnica prevesila v korist strank, ki so podpirale dotedanjega premierja. Drnovšek s prvim predlogom ministrov ni uspel, zato je poskusil v drugo. Predložil je listo kandidatov, ki so obetali veliko koalicijo med LDS in SLS, ki se jima je pridružil tudi DeSUS. Dotična stranka je od tega trenutka, z izjemo kratkotrajne vlade Andreja Bajuka, bila v vsaki vladi vse do danes (2020). Listo je podprlo 52 poslancev in Slovenija je dobila svojo četrto vlado. Navkljub optimizmu, ki ga je kazala sklenjena velika koalicija, je bilo jasno, da bo sobivanje njenih članic težko in polno potrebnih usklajevanj. Mnogokrat se je zdelo, da je SLS prej opozicijska kot koalicijska stranka. Eden izmed poglavitnih ciljev Slovenije  je predstavljala pridružitev EU, za kar pa je bila potrebna sprememba ustave, kar je podprlo 85 poslancev. Zgolj pol leta pred rednimi državnozborskimi volitvami se je t. i. velika koalicija razletela na prafaktorje. Po dolgotrajnih dogovarjanjih med SLS in SKD o združitvi sta omenjeni stranki prišlo do soglasja o združitvi v eno stranko, ki ne bi bila del koalicije. Drnovšek ni čakal na razplet dogajanja, zato je prehitel koalicijske partnerje in sam predlagal menjavo odhajajočih ministrov z novimi. Na glasovanje je vezal zaupnico. ki je ni dobil.

ZLSD in LDS sta se ogreli za predčasne volitve, medtem ko se je desnica ogrela za novega kratkotrajnega mandatarja. Združena SLS+SKD, ki je bila sedaj največja parlamentarna stranka je za mandatarja predlagala Andreja Bajuka. Slednji ni prestal dveh glasovanj o potrditvi mandatarstva, zato so se obetale predčasne volitve. V tretje mu je šlo bolje in prejel je 46 glasov. Drame sicer ni bilo konec, saj ministrska ekipa ni bila potrjena, saj je bil parlament ponovno razdeljen na polovico. Od vsega začetka je bilo jasno, da bo vlada Andreja Bajuka kratkotrajna, saj je bilo do naslednjih volitev manj kot pol leta. Za nameček je vlada zabredla v prvo resno politično krizo že slab mesec po svojem nastopu. Vlada se ni mogla poenotiti pri vprašanju spremembe volilnega sistema, o katerem so se pred nastankom nove vlade sicer strinjale. Bajukova vlada je 13. julija 2000 sprejela sklep, da država nima veljavnega političnega sistema, kar je predsednik SLS+SKD Franc Zagožen razumel kot pritisk. Dotična stranka se je odločila presekati gordijski vozel in se je postavila na stran LDS, ZLSD, in DeSUS in s tem so omenjene stranke dosegle potrebno večino za uvedbo nekoliko spremenjenega proporcionalnega volilnega sistema. Vrelišče v vladi je doseglo vrhunec. Premier in Lojze Peterle sta SLS+SKD zapustila in ustanovila NSi, ki je nastopila že na naslednjih volitvah, 15. oktobra 2000.  

Na volitvah se je med zvezde izstrelila Drnovškova LDS, ki je osvojila kar 36,21% glasov, kar še danes velja za najvišji dosežen odstotek glasov katerekoli stranke na vseh dosedanjih volitvah v Državni zbor. Drnovšek se je odločil, da bo sestavil širšo koalicijo. Predsednik parlamenta je postal vodja ZLSD Borut Pahor. Drnovšek je 14.novembra 2000 podpisal koalicijsko pogodbo štirih strank: LDS, ZLSD, SLS+SKD in DeSUS. Kljub temu, da je do glasovanja vse teklo relativno mirno in da je LDS bila daleč najmočnejša stranka, s čimer se je obetalo bolj mirno vladanje, je na dan glasovanja o vladi že prišlo do prvih indicev, kakšno opozicijo je Drnovšek lahko pričakoval. Ob potrjevanju vlade ni bilo razdeljenih 90 glasovnic, pač pa samo 67, saj so poslanci SDS in NSi glasovanje obstruirali. Veliko prahu je dvignil akt, ki je določal umetno oploditev z biomedicinsko pomočjo. Razprava je zopet obudila ideološke in moralne razlike v parlamentu, zopet je bilo moč slišati nekaj bistroumnih izjav, ki so v javnosti bolj ali manj negativno odmevale še nekaj časa. V desetih letih samostojnosti je Slovenija delno politično tranzicijo opravila, vedno več pa je bilo govora o t. i. »nacionalnem interesu« v gospodarstvu. Dotična tema je bila deležna veliko razprav v DZ, velikokrat pa sta se soočila tudi Janez Drnovšek in »vodja« opozicije Janez Janša. Slednji je premierju očital zapostavljanje javnega interesa in neodzivnost ob prodaji slovenskih podjetij tujim vlagateljem. Sredi mandata je prišlo do spremembe na čelu vlade. Po več kot desetih letih vladanja se je predsednik vlade Janez Drnovšek odločil, da se umakne s položaja in poteguje za predsedniški položaj. Četrti premier v samostojni Sloveniji je postal dotedanji finančni minister Anton Rop.

Na polovici mandata je prišlo do pričakovane spremembe na čelu vlade. Novoizvoljeni predsednik države Janez Drnovšek je premiersko mesto prepustil »svojemu« finančnemu ministru Antonu Ropu, ki je bil na mesto potrjen 11. decembra 2002. Koalicija je ostala nespremenjena. Razhajanja med opozicijo in koalicijo so se kazala tudi pri potrjevanju Ropa kot novega premierja in njegove vlade. V parlamentu je veliko očitno letelo na del koalicije, ta pa svojemu kontrapodu ni ostala dolžna. Razhajanja so bila velika na večini področij, enotnost pa se je vendarle pokazala ob vprašanju vstopa Slovenije v EU in Nato. Kot zelo polemična se je v mandatu Antona Ropa izkazala debata o t. i. »izbrisanih«. Tematika sicer izvira iz samih začetkov osamosvajanja in vzpostavitve slovenske države, na »dnevni red« pa se je vrnila leta 2003, ko je ustavno sodišče določilo, naj jim vlada uredit status. Zakon je pristal v parlamentu in povzročil pravi vihar. Napetosti in razlike med obema poloma so se v letu 2004 le še stopnjevale, ne zgolj zaradi bližajočih se parlamentarnih volitev, pač pa tudi zaradi prvih slovenskih volitev v evropski parlament. Slovenci so prvič volili svojih takrat še sedem predstavnikov. Med temi so se znašli 4 poslanci tretjega sklica Državnega zbora, med katerimi je bil za tragičnega junaka označen predsednik parlamenta Borut Pahor, ki je bil izvoljen zahvaljujoč preferenčnemu glasu, ki ga je z zadnjega mesta na listi kandidatov svoje stranke (SD) izstrelil naravnost v Bruselj. Zadnje srečanje DZ je postreglo z noviteto, saj je opozicija interpelirala kar celotno vlado, kar je neformalni vodja opozicije Janez Janša označil za povsem normalen manever nadzora delovanja vlade in ocenjevanja le-tega. Razprava je bila povsem predvolilno obarvana, poslanci pa so se obmetavali z raznoraznimi obtožbami in oznakami. Dogajanje je pokazalo le na razkorak med obema poloma glede prihodnje poti države, ta razkorak pa se je z leti le večal. 

Četrte državnozborske volitve so potekale 3. oktobra leta 2004. »Volilni izidi niso bili nepričakovani, so pa pomenili idejni obrat«. Vodilna politična sila zadnjih 12 let (LDS) je utrpela poraz. Volitve je dobila opozicijska SDS, ki se je s svojim vodjo Janezom Janšo utrjevala kot vodilna opozicijska stranka od leta 1996. Po volitvah se je javnost ukvarjala predvsem s porazom LDS in ne zmago SDS. Po volitvah se je oblikovala prva vlada Janeza Janše, ki je bila hkrati tretja desnosredinska vlada v zgodovini samostojne Slovenije, potrjena je bila s 57 glasovi podpore. Po dvanajstih letih skoraj neprekinjenega vladanja LDS, z izjemo polletnega mandata Andreja Bajuka leta 2000, se je nova vlada pod taktirko SDS dokaj logično lotila kadrovskih menjav, kar se je popularno poimenovalo »kadrovski cunami«. Vlada je vladala, opozicija pa se je ob počasnem razkroji LDS predvsem posvetila iskanju svoje identitete. Med odmevnejšimi kadrovskimi potezami nove vlade je bilo »rušenje« Zorana Jankovića na čelu trgovske verige Mercator. V času vlade Janeza Janše se je vzpostavil javen politični antagonizem med premierjem Janšo in Jankovićem, ki je svoj vrh doživel na predčasnih parlamentarnih volitvah leta 2011. Drugo polovico mandata je zagotovo zaznamovala afera, ki še slabih 15 let po njenem začetku odmeva v slovenskem političnem in družbenem prostoru. Ob načrtovanem opremljanju Slovenske vojske (SV), ki je predvideval tudi nakup 135 srednjih bojnih koles, je v začetku septembra 2008 je finska televizija YLE predvajala oddajo Resnica o Patrii, v kateri so poročali, da naj bi predsednik slovenske vlade Janez Janša od podjetja Patria prejel podkupnino. Situacija je za vlado postajala vse težja. Afera Patria je pustila globoke rane, na predsedniških volitvah je slavil Danilo Türk, ki ga je podprla večina opozicije, pred Lojzetom Peterletom, vlada je izgubila tudi referendum o lastninjenju Zavarovalnice Triglav, pred vrati je bilo predsedovanje EU.  Proti koncu leta se je premier Janša resno poigraval z idejo o odstopu. Premier je 19. novembra 2007 stopil pred poslance in predlagal glasovanje o zaupnici, ki ga je prestal. V letu 2008 je sledilo predsedovanje Evropski uniji, ki se je izteklo uspešno in je bilo deležno pozitivnih komentarjev. Slovenija je leta 2007 sprejela evro in je postala prva »nova« članica, ki ji je to uspelo. Slovensko gospodarstvo je v času vlade Janeza Janše povprečno raslo s hitrostjo 5,1% na leto, kar je sicer najboljši rezultat (kar se tiče splošnega povprečja na mandat) od vseh do tedaj petih slovenskih vlad. Potrebno pa je tudi pripomniti, da so leta, ko je vladal Janša, v svetovnem kontekstu leta t. i. »debelih krav«. Gospodarska rast je proti koncu mandata pojenjala, na obzorju pa je že bila gospodarska kriza, ki se je začela v ZDA konec leta 2008. V primerjavi s preostalimi »novimi« članicami EU, Slovenija kljub visoki rasti ni dosegala povprečja preostalih 9. Med vsemi 10 članicami se po povprečni gospodarski rasti v obdobju med letom 2004 in 2008 Slovenija uvršča samo pred Madžarsko. Dogajanje ni bilo mirno niti v opoziciji, kjer je najbolj odmeval razpad LDS. Kot glavna v opoziciji se je začela uveljavljati stranka SD z Borutom Pahorjem. Volitve so bile razpisane za 21. september 2008.

Slovenski politični prostor je bil predvidljiv. Na desni in znotraj koalicije je dominirala SDS, ob njej pa sta stali SLS in NSi, ki sta postajali vse bolj neprepoznavni v senci največje koalicijske partnerice. Navkljub predvidljivosti kampanje in njeni relativni dolgočasnosti pa je na volilno nedeljo sledilo presenečenje, ko je največ glasov osvojila stranka SD z Borutom Pahorjem, ki je prejela 30,45% glasov in se tako za las uvrstila pred SDS Janeza Janše z 29,26% glasov. Franceta Cukjatija je na mestu predsednika Državnega zbora nadomestil izkušeni dr. Pavel Gantar, ki mu je celo bodoča opozicija namenila nekaj pozitivnih komentarjev. Novi (stari) vodja opozicije Janša je Pahorju ponudil »sto dni miru«, da se ministri navadijo na delo, a je novi premier to zavrnil, saj naj časa za privajanje ne bi bilo, ker se je po svetu že začela širiti dolžniška in gospodarska kriza. Na vidiku je bila kriza, za katero je Janša sicer trdil, da se ji je »Slovenija izognila«. Spopadanje s krizo je Pahor postavil v ospredje svojih političnih prioritet. Odhodi ministrov v času vlade Boruta Pahorje so bili številčni. Med odmevnejšimi aferami v času vlade Boruta Pahorja je bila tudi t. i. afera bulmastifi, zaradi katere je že drugič v svoji karieri odstopil minister za kmetijstvo Milan Pogačnik, ki ga je nasledil Dejan Židan. Pomembno poglavje vlade Boruta Pahorja predstavlja tudi pridruževanje Hrvaške Evropski uniji in s tem povezan referendum in arbitraža. Vlada se je s sosednjo Hrvaško vendarle uspela dogovoriti o rešitvi mejnega vprašanja, kar je štela za enega svojih večjih uspehov. Kljub vsemu je takoj naletela na močno nasprotovanje koalicije in tudi nekateri intelektualcev. Parlament je t. i. arbitražni sporazum podprl, a saga reševanja mejnega vprašanja se nadaljuje še danes. V kontekstu reševanje mejnega vprašanja in odnosov s sosednjo državo je 6. junija 2010 potekal tudi referendum o ratifikaciji Arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško, ki ga je ljudstvo podprlo s 51,48% ob 42,66% volilni udeležbi. Ena izmed najodmevnejših zgodb, ki so zaznamovale vlado,  je afera povezana z gradnjo šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ6). Sodni pregoni povezani z afero se vlečejo še danes, predvideno oškodovanje državnega premoženja pa je ocenjeno na več kot četrt milijarde evrov. Vlada je izgubila kar nekaj referendumov, med katerimi je bil tudi referendum o t. i. družinskem zakoniku, ki je povzročil pravi ideološki vihar v slovenski družbi. Vladavina Boruta Pahorja je bila izredno razburkana. Država je tonila v vse globljo gospodarsko in finančno krizo, množica referendumov, ki so postali politično orodje v rokah opozicije, je družbo močno polarizirala. Med odmevnejšimi protesti je bil zagotovo dijaško-študentski protest, ki je privedel celo do poskusov požiga stavbe Državnega zbora in močno poškodovane sprednje fasade z vhodnim portalom. Razpad vlade se je nakazoval že z odhodom stranke DeSUS 9. maja 2010, dokončno je razpadla z odhodom stranke Zares. Predsednik države Danilo Türk je 21. oktobra 2011 razpustil državni zbor. Volitve so bile napovedane za 4. december 2011.

Kampanja leta 2011 je prvič potekala predčasno. V anketah je SDS ves čas močno vodila pred svojimi zasledovalci, predvsem SD. Zaradi krize so bila v kampanji ideološka vprašanja prvič potisnjena v ozadje. Politična konstelacija se je začela naglo spreminjati oktobra, ko so na sceno začele vstopati nove stranke. Med temi sta se kot glavni izkazali stranki ljubljanskega župana Zorana Jankovića in DLGV (kasneje DL) bivšega ministra Janševe vlade za javno upravo Gregorja Viranta. Na prvih predčasnih volitvah v Sloveniji, 4. decembra 2011, je nekoliko presenetljivo zmagala Pozitivna Slovenija (PS) Zorana Jankovića. Slednji na glasovanju 11. januarja ni bil izvoljen za mandatarja, podporo mu je namenilo le 42 poslancev. S tem rezultatom so se Janši odprla vrata za sestavo svoje druge vlade. Vlada je zaradi splošne finančne, gospodarske in tudi družbene krize, ki se je v Sloveniji stopnjevala vse od borznega zloma v ZDA leta 2008, sprejemala nepopularne ukrepe. Slovenija je bila pod hudim pritiskom evrske skupine in je kot njena članica morala spoštovati napotke za reševanje javno-finančne križe evro območja, ki so določali strogo proračunsko varčevanje. Posledično se je povečal delež nezaposlenih z 8,2% na 11,1%. Vlada je sprejela mnoge ukrepe in zakone med katerimi so največ pozornosti poželi Zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) in pa Zakon o Slovenskem državnem holdingu (SDH). Ostri varčevalni ukrepi so sprožili val neodobravanja in protestov. Prvi večji protest je bila stavka več kot 100.000 javnih uslužbencev 18. aprila 2012. Konec leta 2012 začeli množični protesti, za katere je bil povod upor proti županu Maribora Francu Kanglerju. Protesti so se začeli v začetku novembra. Val protestov je hitro zajel celo državo, hitro pa so se pojavile zahteve po odstopu vseh predstavnikov politične in gospodarske elite obtožene korupcije. V okviru protestov se je osnovalo gibanje Vseslovenska ljudska vstaja iz katerega se je kasneje razvilo več strank in gibanj, ki so sodelovala na volitvah leta 2014. Zahteve po odstopu predsednika vlade in celotne vladne ekipe so se zaostrile po objavi poročila Komisije za preprečevanje korupcije, ki je pri nadzoru nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank ugotovila nepravilnosti in nepojasnjeno pridobljeno premoženje tako premierja Janše kot neuradnega vodje opozicije Jankovića. Prvi med koalicijskimi vodji, ki je zahteval odstop obeh, je bil Gregor Virant. Vlada je obstala le dobre 404 dni, saj so jo 23. januarja 2013 zapustile DeSUS, DL in SLS. Vlada je svoj mandat zaključila 20. marca 2013, ko ji je bila v državnem zboru s 55 glasovi podpore in 33 proti izglasovana nezaupnica. 

Sestavljanje nove vlade je po izstopu 3 koalicijskih strank janševe vlade (DeSUS, DL in SLS) potekalo hitro in v naelektrenem ozračju finančno-gospodarske krize in seriji vsesplošnih protestov proti elitam. Obremenjena sta bila oba liderja dveh največjih parlamentarnih strank. Medtem, ko se je SDS poenotila za Janezom Janšo, je PS zaznala priložnost. Kot nova mandatarka se je »pojavila« nekdanja direktorica za proračun Alenka Bratušek. Politično ozračje se je začelo umirjati, a je bil pritisk s strani EU na Slovenijo vedno večji. Ratificirana je bila pristopna pogodba Hrvaške k EU, poslanci so dvignili DDV na 22%. V ustavo je bilo zapisano fiskalno pravilo, ki omejuje državno proračunsko politiko. Lotili so se tudi referendumske zakonodaje in pravico do slednjega omejili. Obdobje vlade Alenke Bratušek je bilo tudi obdobje, ko je bilo veliko govora o sanaciji bank. Premierka je državo zagovarjala celo na televiziji CNN. Za le-ta nastop sicer ni požela pretiranih pohval. Slovenske banke so bile podvržene t. i. »stresnim« testom, ki so pregledovali obremenitve bank in ugotovili, da naj bi slovenska bančna luknja znašala 4,778 milijarde evrov. Izraz, ki se je v tem obdobju dobro uveljavil med splošno javnostjo je tudi t. i. »domača trojka«. Evropsko trojko so sicer sestavljali Evropska komisija, Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad. Slovensko različico naj bi sestavljali prva ministrica Alenka Bratušek, finančni minister Uroš Čufer in guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec. V začetku leta so prvaki koalicijskih stran podpisali nov dogovor o koalicijskem sodelovanju na leti 2014 in 2015, kar je nakazovalo, da so mandat odločeni končati. Politična realnost je ubrala drugačno pot. Alenka Bratušek se je potegovala za predsedniški položaj v lastni stranki (PS), nasproti pa ji je stal nihče drug kot ljubljanski župan, »zamrznjeni« predsednik stranke Zoran Janković. V primeru strankarskega poraza je premierka napovedala svoj odstop, kar se je tudi zgodilo. . Že tako pestro volilno leto (leto rednih lokalnih in evropskih volitev) je sedaj obetalo še nove predčasne volitve. Premierka je odstopila in državni zbor se je z le-tem seznanil 8. maja 2014. Novega mandatarja ni predlagal nihče (navkljub »soliranju« poslanca Vogrina). Predsednik Pahor je parlament razpustil 2. junija in volitve razpisal za 13. julij.

Politično ozračje je bilo znova razgreto. Drugič v zgodovini smo se Slovenci podali na predčasne volitve. Prva med opaznejšimi strankami, ki je nastala iz protestnih gibanj je stranka Solidarnost. Po zgledu Ciprasove grške Sirize je iz gibanja Vseslovenske ljudske vstaje je 1. marca 2014 nastala Združena levica (ZL). Tik pred volitvami so na politični parket stopile še tri stranke, ki so jih vodili posamezniki z odmevnimi imeni: stranka Verjamem na čelu z bivšim predsednikom Računskega sodišča dr. Igorjem Šoltesom, Zavezništvo Alenke Bratušek (ZaAB) premierke v odstopu in Stranka Mira Cerarja (SMC) z vidnim slovenskim pravnikom in profesorjem prava dr. Mirom Cerarjem na čelu. Slednji so ankete napovedovale zmago, ki jo je tudi dosegla. Povolilna matematika je SMC dodelila 36 poslanskih mest, kar pa je bil nov rekord napram 34 poslancem LDS leta 2000. Nova vlada je imela 16 ministrstev, kar je za 3 več od svoje predhodnice. Svojega prvega ministra je vlada izgubila že po 1 mesecu, ko je z mesta gospodarskega ministra odstopil Jožef Petrovič. Hitro se je pokazala kadrovska šibkost nove stranke. Pred tem je bila trdnost koalicije že večkrat na preizkušnji. Vnel se je notranji koalicijski boj med SMC in SD. Premier Janša je v svojem slogu napovedoval predčasne volitve v letu 2016. Svojevrstno poglavje, ki je zaznamovalo obdobje ob koncu vlade Alenke Bratušek in začetku vlade dr. mira Cerarja je tudi imenovanje novega slovenskega komisarja v novi konstelaciji evropske komisije pod vodstvom Jeana-Clauda Junckerja. Alenka Bratušek je še v vlogi premierke imenovala samo sebe za komisarko, kar je potrdil tudi kasneje objavljen magnetogram. S svojim zagovorom v evropskem parlamentu se ni proslavila in poslanci so jo zavrnili. Premier je na njeno mesto imenoval članico svoje stranke Violeto Bulc, ki je postala nova evropska komisarka za promet. Vlada je kljub burnemu začetku mandata v štirih letih stabilizirala politično ozračje v državi. Okrevale so tudi finance in vsesplošno gospodarsko stanje. Gospodarska rast se je krepila in sredi mandata, ko je realna rast BDP presegla mejo 4%, je postalo jasno, da Slovenija gospodarsko okreva. Premier je imel tekom svoje vlade težave s socialnim dialogom. Vzpostavil se je vtis o njegovi neodločnosti. Nespretnost vlade pri socialnem dialogi pričajo tudi nekateri protesti, ki v obdobju »debelih krav« navadno niso pogosti. Vlada se je dolgo in »nerodno« pogajala s sindikatom Sviz. Čeprav se nihče ni nadejal takega razpleta, se je konec vlade začel z gradnjo drugega tira med Divačo in Koprom in z dejavnostmi in dogodki povezanimi z le-tem projektom. Vlada je v parlament poslala Zakonu o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača-Koper (ZIUGDT), kar je opoziciji omogočilo referendumsko zahtevo. Referendumski pobudnik Vili Kovačič je zbral potrebne razpise in referendum se je odvil jeseni leta 2017. Volivci so vlado podprli, a je Ustavno sodišče odločilo, da bo potrebno referendum zaradi nepravilnosti pri kampanji ponoviti. Predsednik vlade dr. Miro Cerar je po odločitvi sodišča, 14. marca 2018, nekoliko presenetljivo napovedal svoj odstop. Slovenci so se tretjič v zgodovini samostojne države in tudi tretjič zapored podali na predčasne volitve, ki pa so potekale 3. junija 2018, zgolj teden dni pred predvidenimi rednimi volitvami.

Osme volitve v Državni zbor Republike Slovenije so potekale 3. junija 2018. Volilna tekma je bila pričakovana in podobna zadnji. Volilna udeležba na je znašala 52,64% in je bila med nižjimi v samostojni Sloveniji. Zmagovalka volitev je bila stranka SDS, ki je zmagala v vseh volilnih okrajih in dobila skoraj 25% glasov in prav toliko mandatov. Navkljub zmagi Janeza Janše, je bilo, glede na izrečena zagotovila večine strank, da z njim ne stopijo v koalicijo, težko pričakovati, da mu bo še v tretje uspelo sestaviti koalicijo. Tudi drugo uvrščenemu Marjanu Šarcu, političnemu novincu, analitiki niso napovedovali lahkega dela, saj slovenski parlament že dolgo ni bil tako zelo fragmentiran in ideološko in politično razdeljen. Predsednik države Borut Pahor je po pogovoru z vodji poslanskih skupin napovedal, da bo mandat za sestavo vlade podelil zmagovalcu volitev Janezu Janši, ta pa soglasja h kandidaturi ni dal, zato je bil ponovno na potezi Pahor. Odločil se je, da mandata ne podeli nikomur in dogovarjanja in imenovanja prepusti poslancem. Vzporedno z Janšo je pogovore o koaliciji vodil tudi Šarec. Za novega predsednika parlamenta je bil izvoljen Dejan Židan, ki sicer ni dobil vseh obljubljenih glasov podpore, a kljub vsemu dovolj za potrditev položaja. Potrjena je bila tudi vlada Marjana Šarca, ki je tako prevzel vodenje 13. slovenske vlade. Vlada se je hitro morala soočiti še s težavami svojo predhodnice in to so bili sindikati javnega sektorja, ki so grozili s stavkami. Vlada se je s sindikati pogodila in se tako izognila stavkam. Izvedla je tudi davčno optimizacijo in sprejela razbremenitev regresa. V proračunih za leto 2020 in 2021 je bilo predvidenih več denarja za socialne transferje, uskladile so se pokojnine. Zahvaljujoč presežku v državni blagajni in  reprogramiranju dolga na račun nizkih obrestnih mer na slovenske obveznice se je javni dolg še naprej zmanjševal v odnosu z BDP države. Vlada se je razmeroma veliko ukvarjala tudi sama s sabo, kar ni bilo presenetljivo, glede na to, da je v njej sedelo 5 strank in ena zunaj koalicijska stranka, poleg tega pa so bile stranke razmeroma enakovredne po svoji moči v parlamentu. Dokaj hitro so vlado zapustili številni ministri. Zaradi nepodpore ukinitvi dopolnilnega zavarovanja, česar niso podpirale vse koalicijske stranke, je Levica novembra odrekla podporo koaliciji, vlada pa je tako sicer ostala manjšinska, a po novem tudi brez »zunanje« podpore. Minister za finance Andrej Bertoncelj je podal odstop, še preden pa se je to razvedlo v javnosti, je svoj odstop podal premier Šarec. S tem je presenetil vse koalicijske stranke. Obetale so se predčasne volitve, na katerih bi premier imel visoke možnosti za okrepitev svojega političnega položaja, kar je verjetno tudi botrovalo njegovi odločitvi. Kalkulacija se mu ni izšla, saj sta vladni stranki DeSUS in SMC začeli pogovore o novi koaliciji pod vodstvom Janeza Janše.

Janezu Janši je še tretjič uspelo sestaviti vlado, ki pa se je takoj morala soočiti z največjo zdravstveno krizo v zgodovini samostojne Slovenije. Svet je prizadela pandemija COVID-19. Vlada je sprva bila večinska, a so jo zaradi nasprotovanja zapuščali posamezni člani. Po odhodu skupno petih poslancev SMC in enega poslanca DeSUS ima vlada v parlamentu zgolj še 38 glasov podpore in je tako manjšinska. Kljub vsemu je vlada še operativna, saj ji podporo zagotavljajo preostali člani DeSUS in stranka SNS.